31. maj 20:00

Lea Mihevc: Od kod, dekle, si ti doma -prestavljeno

Glasbeno gledališki dogodek o dekletu, ki ga ni

Prireditev Od kod, dekle, si ti doma, napovedana za 31. maja je prestavljena na 27. oktober. Veljajo že kupljene vstopnice.

Lea Mihevc, glas, klavir
Nik Žnidaršič, dramaturgija

Urša Premik, fotografije
Špela Ema Veble, MUA na fotografiji

deklè -éta s, im. ed. tudi ž, tož. ed. tudi dekléta (ȅ ẹ́)
1. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena: na vasi so se zbrali fantje in dekleta; razvila se je, zrasla je v lepo dekle; mlado, preprosto, veselo dekle; kmečko dekle; dekle, zrelo za možitev
// ekspr. neporočena ženska sploh: je še dekle; staro dekle
2. doraščajoča oseba ženskega spola: dekleta so v šoli mirnejša kot fantje
// pog. hči: mati je dekle bolj razvajala kot fanta; imajo več deklet; skrbela je za vzgojo svojih deklet
3. mlada neporočena ženska, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno fanta: ima dekle; predstavil je svoje dekle
4. nav. mn., pog., ekspr. ženska sploh: pri nas so v službi sama imenitna dekleta / kot nagovor kako je, dekleta
5. s prilastkom vlačuga, prostitutka: druži se z lahkimi, poceni dekleti; pocestno dekle / dekle na poziv prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv

Premierna uprizoritev avtorskega projekta Od kod, dekle, si ti doma igralke in glasbenice Lee Mihevc uprizarja razkol med javnim in intimnim kot prispodobo razmerja tujine in doma.

Igralka z glasom, telesom in glasbenimi žanri išče potencialne odprtine v uveljavljenih formah, pričakovanjih, tudi klišejih, skozi katere bi lahko prodrla resnica kot notranji glas – intima. Sopostavlja vrsto dualnosti, jih povezuje, razlikuje in razrešuje. Raziskuje, kaj je njeno in kaj pripada drugim, kaj v igralskem – in človeškem – smislu pomeni biti (na voljo). Kdaj, če sploh, izgine potreba po pripadanju.

 

Iz gledališkega lista

Recimo, da se tokrat opisa dogodka lotimo podobno, kot bi se ga lotil Dolar, če bi pisal opise dogodkov, torej slovarsko in rahlo igrivo. Recimo, da se ukvarjamo s sliko dekleta, ki nosi nošo. In da sta naši ključni besedi dekle in noša. In da je bilo dekle na sliki nekoč model (če kaj takega sploh prenehaš biti, kot nikoli ne pozabiš, kako se vozi kolo), in to ne model kar tako, temveč model v tujini, in to ne samo v tujini, temveč v Meki kulture: v New Yorku. In da to dekle menja, kar je, ker je menjati lažje kot biti. Dekle nosi maske, dekle se skriva, zakriva, pokriva in prekriva v/z modo, da izpade kot nekaj, kar ni. Ali kot nekaj, kar bi morda morala biti. To dekle se torej odeva v nošo, da prekrije nošo (ki jo v tem pomenu – če verjamemo slovarju – ponavadi uporabljamo s prilastkom). Svoj izvor, svoj vir, svoje območje, dobo in sloj skriva z uveljavljenimi kroji oblačil, obutve, vzorcev blaga in modnih dodatkov. Da bi prekrilo, da je doraslo in neporočeno ali da je doraščajoča oseba ženskega spola ali da je neporočeno in v ljubezenskem odnosu s fantom. Dekle torej nekaj še ni. Dekletu nekaj manjka. Dekle je identiteta z mankom. Morda starost, morda prava (torej poročena, potrjena) ljubezen, morda dostojanstvo (dekle s prilastkom – kot ima lahko prilastek tudi noša – je vendarle vlačuga, vlačuga pa je zgolj ženska brez dostojanstva, ženska, ki se ne drži pravil ljubezenske zveze – na tem mestu nismo več igrivi, temveč sarkastični). A to dekle poje. To dekle poje, da ne govori, ker je lažje lagati in zakrivati s tujimi besedami (tako ne lastnimi kot tudi iz tujine, torej v drugem jeziku). Kot pravi Dolar, ko piše o glasu, ki poje: »Hitro vidimo, da je petje slaba komunikacija, tako rekoč motnja v komunikaciji. […] Glasu je naloženo, da postane nosilec ekspresije v nasprotju s pomenom.« (44) Ta ekspresija pa nekaj povzroča, moramo dodati v primeru našega dekleta. Ne vpliva samo na poslušalce (kar je cilj in želja dekleta), temveč tudi nanj. Ko dekle na sliki poje, da bi zbežalo od sebe, se s tem hkrati približuje sebi, ujeto je na krožnici, na kateri leži točka, ki se ji poskuša izogniti. Ko poje, se krožnica razklene, spremeni se v lok, ki postaja vedno krajši, dekle beži od sebe k sebi. Ko se ujame za svoj rep, ne more nikamor več. Ujeto je, lok se je spremenil v točko (od katere je bežalo), dekle pa ne more nikamor več. Čas je za soočenje in vprašanje: »Od kod, dekle, si ti doma?« (Nik Žnidaršič)

 

Lea Mihevc

Lea Mihevc je leta 2021 diplomirala iz Dramske igre na AGRFT pod mentorstvom Jerneja Lorencija in Branka Jordana - v vlogi Susn pod režijo Doriana Šilca Petka v predstavi Mislila sem, da bo konec sveta drugačen. V času študija je v režiji Dragana Živadinova v predstavi H genotipu Hamlet nastopila v vlogi Gertrude. Predstava je bila uvrščena v spremljevalni program Borštnikovega srečanja.
Pred študijem je pet let živela v New Yorku, kjer je končala dvoletni študij igralske tehnike Meisner v studiu Williama Esperja. Trenutno končuje magistrski študij gledališkega petja na AGRFT, snema literarne oddaje na RTV Slovenija, igra v TV serijah (Ja, Chef!), kot gostja pa tudi v SNG Maribor (Hiša Bernarnde Alba ter Vanja, Sonja, Maša in Špik).
V Cankarjevem domu se je prvič predstavila v predstavi Preblizu (Jaša Koceli, 2021).  

 


Avtorski projekt je nastal v koprodukciji z AGRFT v okviru magistrskega programa Dramska igra, smer Gledališko petje.

Lea Mihevc: Od kod, dekle, si ti doma -prestavljeno

31. maj 20:00
27. okt. 20:00
Prestavljeno na 21. oktober 2022. Veljajo že kupljene vstopnice.
Več terminov

15,00 EUR

10,00 EUR * * EUR za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence, za sedeže najnižje cenovne kategorije

5 % popusta ob nakupu na cd-cc.si

Trajanje: 1 uro in 15 minut

Ivanka

Ivanka

Ivanka
najboljša spremljevalka na prireditve.

prijava

Bodite med prvimi ...

....  ki boste izvedeli, katere koncerte, predavanja, gledališka in plesna gostovanja in drugo pripravljamo v Cankarjevem domu,

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI