Arheološke odprave, ki jih Prof. dr. Ivan Šprajc že vrsto let vodi v osrčju polotoka Jukatan, so doslej odkrile veliko prej neznanih arheoloških najdišč, vključno z večjimi urbanimi središči. Lani se je njegova ekipa podala v osrednji del mehiške zvezne države Campeche, kjer zija zadnja velika praznina na arheološki karti območja kulture Majev. Za izbrane predele tega neposeljenega in s tropskim gozdom preraščenega ozemlja, ki obsega več kot tri tisoč kvadratnih metrov, so pridobili podatke laserskega skeniranja (lidar) ter zatem na enem od teh območij opravili terenske preglede in testna izkopavanja. Med številnimi ostanki nekdanje poselitve izstopajo monumentalne ruševine mesta, ki so ga poimenovali Ocomtún in ki je doživelo svoj razcvet v klasični dobi (ok. 300–900 n. št.). Rezultati raziskave prispevajo k razumevanju regionalne raznovrstnosti kulture Majev, saj se tako Ocomtún kot druga naselbinska jedra v okolici odlikujejo po nekaterih prej neznanih posebnostih. Zanimivi so tudi sledovi dejavnosti ob koncu klasične dobe in v malo znanem poklasičnem obdobju, ko se je zaradi razpada državne organizacije način življenja močno zmanjšanega števila prebivalstva korenito spremenil.

O predavatelju:
Prof. dr. Ivan Šprajc je diplomiral iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani (1982), magistriral iz zgodovine in etnozgodovine na Escuela Nacional de Antropología e Historia v Mehiki (1989), ter doktoriral iz antropologije na Universidad Nacional Autónoma de México (1997). Od 1992 do 2000 je bil zaposlen kot raziskovalec na mehiškem Instituto Nacional de Antropología e Historia.

Že dolgo je znano, da se je najzgodnejša monumentalna arhitektura na kulturno-geografskem območju Mezoamerike pojavila v drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. vzdolž južne obale Mehiškega zaliva. Šele v zadnjih letih pa so arheološke raziskave na tem območju s pomočjo podatkov lidarskega skeniranja odkrile veliko število obsežnih, vendar prej povsem neznanih ceremonialnih predelov iz tistega časa. Prof. dr. Ivan Šprajc je nedavno opravil arheoastronomsko raziskavo, ki je pokazala, da so bili nekateri usmerjeni proti ekstremom Luninega in Venerinega gibanja po horizontu, v veliki večini pa proti Sončevim vzhajališčem in zahajališčem na določene datume. Razporeditev teh datumov in intervalov med njimi razodeva nedvoumno povezavo z mezoameriškim koledarjem, zlasti z 260-dnevnim ciklom. Najstarejši napisi s koledarskimi in astronomskimi podatki so iz zadnjih stoletij pr. n. št., rezultati te raziskave pa postavljajo izvor koledarja in začetke natančnih opazovanj periodičnih nebesnih pojavov v vsaj tisoč let zgodnejši čas.

O predavatelju:
Prof. dr. Ivan Šprajc je diplomiral iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani (1982), magistriral iz zgodovine in etnozgodovine na Escuela Nacional de Antropología e Historia v Mehiki (1989) ter doktoriral iz antropologije na Universidad Nacional Autónoma de México (1997). Od 1992 do 2000 je bil zaposlen kot raziskovalec na mehiškem Instituto Nacional de Antropología e Historia.

Pogovor z avtorjem bo vodila Bernarda Žarn. 

Zmaga je začetek je prva knjiga Boruta Pahorja, edinega slovenskega politika, ki je zasedal vse tri predsedniške položaje. Pahor je del slovenske politike že več kot trideset let. Od leta 1990, ko je bil prvič izvoljen v Skupščino Republike Slovenije, je bil na volitvah za različne politične položaje izvoljen kar devetkrat zapored. Bil je slovenski in evropski poslanec, predsednik parlamenta in vlade ter predsednik države. V tem smislu je najuspešnejši slovenski politik samostojne in demokratične Republike Slovenije. 

Knjiga nosi podnaslov Priročnik za politične & druge začetnike, kar pomeni, da prinaša neprecenljive nasvete in izkušnje, ki jih je Pahor nabral v svoji bogati politični karieri, obenem pa ima izrazito avtobiografsko noto. Že v uvodnem besedilu v knjigo nam zaupa svojo izkušnjo hospitalizacije leta 2011, ko si je vzel čas za premislek in pretresanje uspehov in padcev, na koncu poglavja pa ugotavlja, da se je ob odhodu iz bolnišnice »počutil notranje prerojenega in zrelega kot še nikoli poprej«.

Knjiga je sestavljena iz posameznih poglavij, ki se ukvarjajo s širšimi tematikami (na primer ljubezen, pogum, osredotočenost, navdih, intuicija, populizem, voditeljstvo), v katerih avtor razgrinja svoje poglede na delovanje v politiki, v drugi polovici pa se poglavja začnejo osredotočati tudi na bolj praktične nasvete glede javne podobe, nastopanja, govorov ipd. V knjigi spregovori o svoji zmagovalni miselnosti, o odločanju za prijaznost, o učenju iz porazov, o neomajni veri v dialog, pomembnosti dobre ekipe in o svoji želji, da na vsak način pride do ljudi, kot je med drugim pokazal v izjemno uspešni predsedniški kampanji. Prav tako nam pove več o prisotnosti in etiki na družbenih omrežjih, vprašanju politične korektnosti in kriznem komuniciranju, pri vsem pa se še enkrat izkaže kot tvorni povezovalec narodne in državljanske skupnosti. 

Povezava do knjige.
 

Tole ni zate je roman o spominjanju. Pravzaprav o nizanju spominskih drobcev, s katerimi se Aleksandar Hemon vrača v svoje otroštvo, čas, ko je bilo vse še mogoče, ko se prihodnost še ni zgodila in se je zdelo, da je Sarajevo večno mesto. Pripovedovalec se v preteklost zazira z melanholično toplino, obuja njeno predmetnost, otroške in mladostne igre, ljubezni in nesporazume, prijateljstvo pa tudi krutost, porojeno iz občutka nesmrtnosti. Pisava, pravi Hemon, rešuje pred pozabo, morda celo ohranja pri življenju ljudi, dogodke in kraje, ko jih zamrzne v brezčasnost. Lahko bi bil drugačna oseba, nekdo, ki še muhi ne bi storil nič žalega. Tako pa smo tu, Hemon, ti in jaz.

Aleksandar Hemon (rojen 1964 v Sarajevu) je bosansko-ameriški avtor, esejist, kritik, pisatelj in scenarist. Doštudiral je v Sarajevu, magistriral pa v ZDA na Northwestern University. Od leta 1992 živi v ZDA. Najbolj znan je po romanih Nowhere Man (2002) in The Lazarus Project (2008) ter kot soscenarist filma The Matrix Resurrections (2021). Je prejemnik številnih uglednih nagrad in pogosto objavlja v The New Yorkerju, pisal pa je tudi za Esquire, The Paris Review, The New York Times in sarajevsko revijo BH Dani. Hemon je trenutno profesor kreativnega pisanja na Univerzi Princeton. Pod glasbeni projekt Electronica se podpisuje s »Cielo Hemon«. 
V slovenščino so prevedena njegova dela: Projekt Lazar (2010, Modrijan), Knjiga mojih življenj (Modrijan, 2013), Vprašanje Bruna (Goga, 2019) in Tole ni zate (Goga, 2023). Vsa dela je prevedla Irena Duša. 

Pogovor z avtorjem bo vodil Ervin Hladnik Milharčič.

V sodelovanju z Založbo Goga 
 

Pogovor bo potekal v bosanščini in srbohrvaščini s prevodom v slovenščino.

Boštjan Požar, kitara; Simon Avsec, glas, violina; Peter Žnidaršič, bas; Marko Doles, bobni

Po lanskem praznovanju 30-letnice se ena najbolj samosvojih slovenskih rock zasedb vrača na klubski oder Cankarjevega doma, in to prav na praznični dan. 

Ana Pupedan svoje ustvarjanje glasbe rada zabeli tako z ljudskostjo kot z zvrhano mero godčevskih vrlin in ogromno veselja do podajanja glasbenih vsebin publiki, ki le redko kdaj ostane hladna na njihovih nastopih po domači grudi. K slikovitosti njihove glasbe velik delež dodajo besedila, katerih temeljna značilnost je prodoren pogled na svet, življenje in družbeno dogajanje. Besedila so povečini v slovenščini, velikokrat začinjena s pristnim pivškim narečjem, kar poudarja pripadnost in vpetost muzikantov v lokalno okolje, v katerem ustvarjajo svoj eklektični glasbeni svet.

Zadnje leto je bilo za Ano Pupedan v vseh pogledih nadvse plodno. Oktobra lani je izšel peti studijski album z dvanajstimi svežimi skladbami, ki nosi naslov Naši v kantini. Prvi singel z novega albuma Življenja čaše je naletel na zelo dober odziv po kar nekaj radijskih postajah. Med drugim je postal pesem tedna na Radiu Koper in popevka tedna na Valu 202. 11. marca letos je zasedba končno dočakala tudi svojo prvo LP-ploščo. V vinilni obliki je izšel že prej omenjeni zadnji album Naši v kantini. V pripravi pa je tudi vinilka, na kateri bo izbor najboljših skladb iz njihove tridesetletne uspešne poti. 

V zadnjih treh desetletjih je Ana Pupedan dodobra prekrižarila Slovenijo in odigrala krepko čez tisoč petsto koncertov. Večkrat je gostovala v tujini ter obiskala ZDA, Dansko, Belgijo, Italijo, Avstrijo, Hrvaško, Srbijo, Makedonijo, Ukrajino, Bolgarijo in Bosno in Hercegovino. Lani je gostovala v Sarajevu, kjer je 24. junija pospremila dan državnosti in nastopila na koncertni prireditvi, ki jo je organiziralo veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu. Naslednji dan pa je nastopila v legendarnem sarajevskem klubu AG.

Vabljeni na praznovanje po pivško.

O prepletu umetnosti s preteklostjo, spominjanju in razpadu spomina pri demenci bo ob uprizoritvi komorne opere Ko sem še Bojane Š. Podešva predaval nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Spomin je privilegij, ki oblikuje dojemanje sveta in nam daje občutek kontinuitete, celovitosti, Jaza. Ljudje si zapomnimo in se nato spominjamo skozi kompleksen biološki proces, ki v različnih delih možganov vključuje pridobivanje, shranjevanje in priklic informacij. 

Enako pomembno kot spomin je tudi pozabljanje. Čeprav vidimo predvsem njegovo negativno plat, ne pozabimo, da ima pozabljanje smisel. Omogoča, da izbrišemo ali preoblikujemo mučne dogodke, da filtriramo nepomembne informacije, da se osredotočimo na to, kar je pomembno tu in zdaj. V kontekstu biologije človekovih možganov pozabljanja zato ni mogoče odpraviti. Svojevrstna oblika pozabljanja je tudi nenehno spreminjanje naših spominov; vsakič, ko si nek spomin prikličemo, ga tudi spremenimo. A obstaja tudi drugo pozabljanje – tisto bolezensko, vezano za odmiranje možganskih celic pri demenci. Ob brisanju spomina pri tej bolezni ugašajo tudi druge miselne in čustvene spomina, ugaša Jaz.

Danes imamo le omejene možnosti, da bi razpad spomina zaustavili ali upočasnili. Zdravila, mnemonika, socialna vključenost, intelektualna in fizična aktivnost, spanje ... In še nekaj: umetnost. Umetnost, posebej glasba, nam vzbuja čustva, ustvarja čutne izkušnje, ostri kognitivne procese, vse to pa lahko sproži priklic spomina in doživetje svojega Jaza. Umetnost nam je vsem – posebej pa trpečim in bolnim – lahko uteha in zdravilo; obolelim z demenco pa je umetnost kot romanje, na katerem med sencami preteklosti znova najdejo (četudi razbite in četudi le za hip) delčke Sebe. 

Vabimo tudi k ogledu komorne opere Ko sem še, avtoric Bojane Šaljić Podešva in Saške Rakef, ki na svojstven način obravnavata tematiko odhajanja ljubljene osebe s kronično napredujočo boleznijo možganov, demenco. Več >>

Martin Vogrič Dežman, glas, kitara; Sonia Melocco, kitara, spremljevalni glas; Klara Skaza, bas; Nina Virant, klaviature, vokal; Robert Rebolj, bobni

Martin Martian a.k.a. Martin Vogrič Dežman je Marsovec, ki si je začasno prebivališče uredil na Zemlji. Svoje življenje tu spretno lovi v besedila, v katerih se iskreno, na trenutke tudi hudomušno poigrava s spomini in slučajnostmi. Pop ritmi narekujejo splošno zvočno podobo, vendar se Martin v svojem vesolju žanrsko ne omejuje. V skladbe zaidejo melodije funka, elektronskih vložkov, v nekaterih glavno vlogo drži ukulele. Gravitacijska sila v Martinovem vesolju, ki ga drži prizemljenega, so Sonia Melocco (vokali, kitara, ukulele), Nina Virant (vokali,klaviature) Klara Skaza (bas kitara), Robert Rebolj (bobni).

Ustvarjalna glasbena pot Martina Vogriča Dežmana se je začela ob sodelovanju s Tomažem Maričem, producentom, s katerim sta naredila prvo skladbo. Nastale so Moje napake (Martin & Thomas March Collective), popevka tedna na Valu 202 v aprilu 2020 in najbrž najboljša pop pesem, ki je izšla v Sloveniji v tem letu. Sledilo je obdobje pisanja novih besedil in glasbe. Demo posnetki so pritegnili založbo Sonictribe, ki je z Martinom podpisala pogodbo o sodelovanju in načrtuje izid prvenca. Kot prvi single (sledilo jih bo še nekaj) ga napoveduje pesem Prav naivno, izdana febraurja 2021. Martin je za koncertno predstavitev svojega kantavtorskega opusa zbral odlično ekipo glasbenikov, da premierno izvedejo skladbe, ki jih bomo lahko slišali na prihajajočem albumu.

Lucia Cadotsch, glas; Jozef Dumoulin, klavir; Phil Dunkin, kontrabas; Leif Berger, bobni

Odlična švicarska glasbenica, pevka in kantavtorica Lucia Cadotsch se vrača v Ljubljano, kjer se je že predstavila s projektoma Schneeweiss + Rosenrot in Speak Low. Prav slednji je postal stalnica mednarodnih odrov in požel slavo tako v medijih kot na vseh priznanih festivalih vključno z Jazz festivalom Ljubljana. S projektom AKI je naredila še korak naprej v avtorskem pristopu. Pesmi spajajo svojstvo vokalistkinih besednih iger in podobja ter bujnost pianističnih večplastnih zvočnih krajin. S pripojitvijo ritmične sekcije se je razprl zvočni prostor in zaživele so nove perspektive.
 

Lucia Cadotsch je nagrajenka leta 2021 deutscher jazzpreis v kategoriji vocal in 2017 Echo Jazz za pevko leta (za album Speak Low).

Astrid-, harfa, glas; Tomaž Zupančič, klaviature, električna kitara, bas; Luka Flegar, električna kitara, bas; David Nik Lipovac, bobni 

Astrid- / Astrid Ana Kljun je slovenska alter pop izvajalka, pevka, harfistka, plesalka ter režiserka in producentka videospotov. Na slovenskem glasbenem prizorišču se je prvič predstavila leta 2019 s skladbo Coconut, sledili sta ji še Sing to Me in Črno pero, vse tri pa so bile ustvarjene v sodelovanju z Janijem Hacetom in Martinom Štibernikom. 

Od leta 2020 sodeluje s producentom, multiinštrumentalistom in rednim članom zasedbe MRFY, Tomažem Zupančičem, s katerim sta v zadnjih letih izdala single Stanovanje, DEVOJKE, Kostarika in Hey, Julie, v juliju pa EP Triptich, ki vsebuje tri skladbe, Seme, Berlin in Kostarika. Slednja je med 326 skladbami nagrade Milana Mladenovića prišla med pet najboljših. 

Marca letos se je prvič predstavila v bendovski zasedbi štirih glasbenikov na festivalu MENT in bila na spletnem portalu Europavox izbrana med deset najboljših izvajalcev v maju. Septembra se je bend predstavil tudi na festivalu Waves na Dunaju, v delegaciji treh slovenskih glasbenih skupin. 

Astrid Ana Kljun je leta 2019 magistrirala iz opernega petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri redni profesorici Piji Brodnik. Na Akademiji je pri redni profesorici Mojci Zlobko Vajgl študirala tudi harfo.

Zasedba se bo predstavila z naborom skladb iz prejšnjih obdobij ustvarjanja, s skladbami z EP-ja Triptich ter skladbami s prihajajočega albuma 18:48. Večer bo žanrsko pester, teatralen in navdihujoč. 

Susana Santos Silva, trobenta; Fred Frith, električna kitara

Srečanje dveh izjemnih glasbenikov, improvizatorjev dveh različnih generacij. Oba poznamo iz številnih zasedb in projektov ter medtem ko je Frith prav gotovo med najbolj kreativnimi živečimi glasbeniki, ki ga spremljamo že od sedemdesetih let (Henry Cow, Art Bears, Massacre, Skeleton Crew, Naked City, Fred Frith Guitar Quartet …), je Susana Santos Silva med najprodornejšimi glasbenicami mlajše generacije, ki se je proslavila tako s svojimi zasedbami kot s sodelovanjem v drugih zasedbah (Fire Orchestra, Anthony Braxton, Hamid Drake's Turiya …).

Duo Frith - Santos Silva ima dolgo brado. Potem ko sta se umetnika leta 2011 srečala na delavnici v Portu, je Susana sodelovala pri več Fredovih projektih. Najprej v kvartetu s Chrisom Cutlerjem in Heike Liss v Zagrebu; nato kot solistka, skupaj z Okkyung Lee, Lotte Anker in Christine Wodrascka, v TaTaTa z Big Bandom Hessische Rundfunk; ter pred kratkim na turneji s Fred Frith Triom in Heike Liss v Braziliji, Evropi in ZDA. Ko je festival Météo v Muhousu predlagal duo, se je to zdelo kot logičen naslednji korak in posnetek tega prvega koncerta na Radiu France, ki je pozneje izšel pri založbi Rogu'Art, je prejel odlične kritike. Ta turneja bo za Freda in Susano priložnost, da še naprej razvijata svoj globoki odnos in raziščeta neskončni potencial precej nenavadnega inštrumentalnega para.