Zgodovina

Od začetka ...

Gradnja Cankarjevega doma je bila največja investicija v kulturi v 20. stoletju.

Sredi sedemdesetih let se je porodila zamisel, da v Ljubljani zgradimo moderno prireditveno središče, ki bo omogočalo izvedbo vrhunskih kulturnih prireditev ter organiziranje obsežnejših znanstvenih posvetovanj, zasedanj, izobraževalnih dejavnosti ter poslovnih in družabnih srečanj.  

Prva ideja o gradnji Cankarjevega doma je bila podana 14. novembra 1975 na seji republiškega odbora za proslavo 100. obletnice rojstva Ivana Cankarja.

Od tega leta naprej so se v Socialistični zvezi, kulturnih skupnostih, ljubljanski mestni in občinskih skupščinah, republiških organih, različnih podjetjih in upravnih organih ter tisku vrstile obsežne razprave o ideji, urbanističnih, programskih in finančnih možnostih. Razprave so odločno izrekale veliko podporo predlogu za gradnjo.

Spomladi 1977 so v pristojnih republiških, mestnih in občinskih organih, organizacijah ter podjetjih sklepali o gradnji, programski in projektni zasnovi ter delovnih telesih za izvedbo projekta.

V snovanje programa, gradnjo, financiranje in nadzor so se poleg republike, mesta in občine Ljubljana neposredno vključili tudi Radiotelevizija Ljubljana, Ljubljanska banka, Iskra, Emona Ljubljana, PTT Ljubljana in Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije. 

11. maja 1977 je bil ustanovljen iniciativni odbor.

V Investicijskem zavodu za izgradnjo Trga revolucije (zdaj Trg republike) v Ljubljani (IZITR) so pod vodstvom prof. Eda Ravnikarja začeli pripravljati arhitektonske načrte, potencialni ustanovitelji so se začeli dogovarjati o denarju.

Pripravljenih je bilo pet različic programske zasnove. Vsestransko je bilo preverjenih devet lokacij za dom na različnih predelih Ljubljane. Najpomembnejši predlogi so bili za razpravo najširše publicirani, nekateri npr. celo v petdeset do sedemdeset tisoč izvodih. Med gradnjo je 35 strokovno najmočnejših domačih in tujih podjetij pripravilo svoje predloge za posamezne tehnične rešitve. Vsa dela in naročila opreme so bila oddajana po razpisih ali z zbiranjem ponudb.

Poleti 1977 je bil pripravljen družbeni dogovor o gradnji in financiranju.
Vsak ponedeljek ob 18. uri se je v zgradbi Ljubljanske banke (danes NLB) sestajal operativni štab. 

Jeseni 1977 so glavna dela že razdelili med investitorje, začel se je odločen boj za zbiranje denarja, programske in druge komisije operativnega štaba so pospešeno delale.

15. januarja 1978 je bil kljub prepovedi iz Beograda o investiranju v družbene dejavnosti podpisan Družbeni dogovor o izgradnji in financiranju Kulturnega doma Ivan Cankar.

26. januarja 1978 so na delovišču že zarohneli stroji.
Republika in mesto sta mrzlično iskala in združevala sredstva za gradnjo.

V začetku leta 1980 je bila oblikovana delovna organizacija Kulturni dom Ivan Cankar v ustanavljanju z Miranom Kertom kot prvim generalnim direktorjem, Marjanom Javornikom kot prvim programskim direktorjem in Igorjem Lampretom kot njegovim namestnikom. 

Spomladi 1980 so v Linhartovi dvorani že potekale prve kulturne in kongresne prireditve. 

Do septembra 1982, ko je postal generalni direktor Mitja Rotovnik, so bile končane vse štiri osrednje dvorane. 

23. septembra 1982 je bilo odprtje Gallusove dvorane s koncertom Orkestra Slovenske filharmonije.
Takrat so prvič zazvenele tudi orgle.

Leta 1984 je bil oder Gallusove dvorane predan v uporabo. 
Do takrat so koncerti in drugi umetniški dogodki potekali pred železno zaveso.

Cankarjev dom je tri leta gradilo več tisoč delavcev, tehnikov in inženirjev ter več kot dvesto podjetij, ki so sodelovala pri projektantskih, gradbenih, inštalacijskih, obrtniških in drugih delih.

Naložba v gradnjo in njegova raznovrstna ustvarjalna dejavnost je presegla najbolj optimistična pričakovanja in napovedi. S prijetnim ambientom in najsodobnejšimi tehničnimi možnostmi je postal osrednje prizorišče in stičišče najrazličnejših kulturnih in umetniških, znanstvenih, političnih, gospodarskih, družabnih in drugih dejavnosti.

Sredi sedemdesetih je Slovenski filharmoniji dirigiral sloviti romunski dirigent Sergiu Celibidache. Dvakrat je dvignil roki in ju nato spustil. Prvič se je celo nejevoljno obrnil proti občinstvu. Nič ni pomagalo: stoli v dvorani so bili stari in ob vsakem premiku obiskovalca so škripali kot za stavo. Občinstvo se je končno za silo umirilo in koncert se je začel. To so bili časi, ko smo v Slovenski filharmoniji vedno imeli dva koncerta hkrati, prvega na odru, dopolnjevalo pa ga je škripanje lesenih stolov. Nemogoče je bilo namreč negibno sedeti uro ali dve.
Naslednji dan sta Dragiša Ognjanovič in Marjan Gabrijelčič dirigentu v čast priredila slovesno kosilo in nanj povabila tudi mene. Ko so S. Celibidacheju povedali, da sedim za mizo kot predstavnik ljubljanske kulturne politike, se me je tako silovito lotil, da sem si to srečanje za vse čase zapomnil. Sram da naj nas bo, ker imamo tako majhno in slabo vzdrževano dvorano s škripajočimi stoli. Da preprosto ne more razumeti, kako ima lahko kulturna politika tako podcenjevalen odnos do simfonične glasbe. Da smo provinca ter da njega in njegovega orkestra v Ljubljani zagotovo ne bomo več videli.
So dogodki v življenju, ki dajo misliti; človeka obremenijo in zaznamujejo za vse življenje. Srečanje s slovitim dirigentom je bilo, čeprav sem s kosila odšel kot polit cucek, eno tistih, ki so me tako vznemirila, da sem postal glede razmer, v katerih je takrat živela in delovala ljubljanska kultura s sodelavci v Ljubljanski kulturni skupnosti in Svetu za kulturo republiške SZDL, veliko bolj dejaven, kritičen in celo nestrpen.


Mitja Rotovnik
Odlomek iz uvodnika; 20 x 365, Spominski zbornik Cankarjevega doma ob 20-letnici, Ljubljana, maj 2000
 

Nekaj podatkov

Glavni projektant
akademik prof. Edo Ravnikar

Vodenja investicije
Odbor udeležencev družbenega dogovora o izgradnji in financiranju Kulturnega doma Ivan Cankar (predsednik Mitja Ribičič); Operativni štab za izgradnjo (1977–81 predsednik Janez Zemljarič, 1981–85 predsednik Borut Miklavčič)
 

Izvajalci del
SCT, Gradis, IMP, Iskro, Slovenijales, ljubljanska energetska in komunalna podjetja, Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij ter Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije, skupaj več kot dvesto podjetij

Vrednost naložbe
53,5 milijonov EUR

Skupna površina
36.000 kv. m

Izdelava orgel v Gallusovi dvorani
Karl Schuke Berlin, Nemčija

Avtor spomenika Ivanu Cankarju
akademski kipar Slavko Tihec (dkritje spomenika 10. maja 1982)

Vir: 20 x 365, Spominski zbornik Cankarjevega doma ob 20-letnici; Ljubljana, maj 2000

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI