6. sep. - 6. dec. 2022

Neja Tomšič

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Miha Colner

Neja Tomšič: Opijske ladje (2015–2022)
Umetnica Neja Tomšič v svoji izrazito interdisciplinarni ustvarjalni praksi pogosto raziskuje prezrte epizode zgodovine, ki jih skuša aktualizirati in interpretirati skozi sodobno prizmo. Pri tem se poslužuje različnih taktik in izraznih medijev, kot so prevzem podob in besedil, filmska pripoved ali performativna akcija. Njen pristop do obravnavanja zgodovinskih in aktualnih družbenih pojavov pa je pogojen s poetičnim pripovednim načinom, ki običajno deluje v kombinaciji besed in podob. Tudi delo Opijske ladje (2015–2022) temelji na večplastnih uprizoritvenih in likovnih formalnih pristopih, saj se je razvijalo v več vzporednih pojavnih oblikah daljše časovno obdobje. Danes, ob postopni razgradnji družbene pogodbe, ki je v zahodnem svetu veljala zadnjih sedemdeset let, zato odstira skrite in potlačene zgodovinske dogodke, ki ponovno oziroma še vedno določajo družbene in gospodarske modele sodobnega sveta.

Skozi izbrane zgodbe se posveča refleksiji kolonialnega nasledstva, ki ponuja odgovore na številna zapletena vprašanja trenutnih geopolitičnih razmerij. To je v prvi vrsti povezanost finančnih modelov prostega trga z vojaško močjo, saj imperiji svoje gospodarske interese pogosto udejanjajo z vojaškimi intervencijami. Da bi razgalila trenutne modele neoliberalne ideologije, ki vodi v deregulacijo gospodarstva in socialno razslojevanje, se je obrnila v drugo polovico 19. in začetek 20. stoletja, ko se je dokončno izoblikovala ideja o neizogibnosti prostega trga in neusahljivih naravnih virih.

Delo Opijske ladje tako priča o obdobju, ko so bile dežele Vzhodne Azije prisiljene vstopiti v igro globalne trgovine. Opijske vojne so sprožile zahodne velesile sredi 19. stoletja, da bi prisilile Kitajsko, ki še ni vstopila v proces modernizacije in industrializacije, prodajo čaja v zameno za opij. Opij je pustošil po kitajski družbi, zato ga je cesar prepovedal, kar so Velika Britanija in zaveznice označile kot grožnjo prostemu trgu, napadle Kitajsko in jo prisilile v trgovanje pod njihovimi pogoji. Pozneje se je opij razširil tudi v zahodni svet in v odvisnost potisnil milijone, vendar je bil kljub temu vselej pomembnejši dobiček lastnikov korporacij, ki so kopičili presežke tega donosnega posla. V tem času se je vzpostavila danes tako običajna naveza države in zasebnih korporacij, ki z roko v roki kolonizirajo svet.

Neja Tomšič je izpostavila tudi posledice opijskih vojn v sodobnem času, saj so nekatere danes največje banke, zavarovalnice, investicijske družbe, transportna podjetja in trgovski konglomerati svoj obstoj zgradili prav na trgovini z opijem. Delo se je začelo kot serija čajnih obredov Čaj za pet: opijske ladje, kjer umetnica s pripovedovanjem in vizualnimi pomagali odstira zgodbe, povezane s petimi opijskimi jadrnicami iz druge polovice 19. stoletja. Temu je sledila knjiga umetnika, kjer ob pomoči najdenih podob in besedil v slogu zgodovinske čitanke predstavlja nekatere v zahodnem zgodovinopisju zapostavljene fragmente opijskih vojn in njihovo trdoživo nasledstvo.

Tokrat je delo Opijske ladje predstavljeno v razstavni izvedbi. To so hibridna dela, ki kombinirajo najdene podobe in besedila ter pričajo o izbranih zgodbah trgovine z opijem, medtem ko zavestno ustvarjajo prehod iz faktične na simbolno raven izzvane problematike. Trgovina s čajem in opijem je stvar preteklosti, ko so se (pre)oblikovale ideje o politiki, družbenem razredu, spolu, veri in kulturi ter hkrati sedanjosti, saj so sledi te industrije še vedno globoko zakoreninjene v drobovju veliko gospodarskih in vojaških velesil.

Miha Colner


 
Neja Tomšič (1982) je vizualna umetnica, pesnica in piska, ki v svoji interdisciplinarni ustvarjalni praksi združuje številna področja in umetniške medije kot so risba, fotografija, poezija, performans in glasba, medtem ko aktivno deluje tudi kot kuratorica in producentka. Je soustanoviteljica neodvisne raziskovalne in produkcijske platforme MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti in članica interdisciplinarnega kolektiva Nonument. Živi in deluje v Ljubljani.
 
Miha Colner (1978) je umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos v Galeriji Božidar Jakac - Muzeju moderne in sodobne umetnosti, Kostanjevica na Krki, prav tako je aktiven kot predavatelj in publicist, ki se posveča vizualni umetnosti in vizualni kulturi, še zlasti področjem fotografije, grafike, gibljive slike in različnih oblik (novo)medijske umetnosti. Od leta 2005 redno objavlja članke v časopisih, revijah, strokovnih publikacijah in na lastnem blogu. Živi in deluje v Ljubljani in Kostanjevici na Krki.
 

Neja Tomšič

6. sep. - 6. dec. 2022
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Pretekli dogodek
1. jun. - 5. sept. 2022

Nejč Slapar

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Petra Vencelj

Nejč Slapar: Galaksija – po sledeh risbe, ki jo je občina leta 1977 podarila predsedniku tedanje države, Titu, ob njegovem prvomajskem obisku v Kranju in na proslavi na Joštu. Da ni šlo za običajno risbo, pove že njena velikost, saj so njene dimenzije 2,6 metra krat 10,2 metra. Kot se spominja njen avtor, ki so ga pritegnili principi op-arta in geometrijske abstrakcije, je takrat veljala za največjo risbo na papirju v državi. V okviru predstavitve Likovni kritiki izbirajo bo v Cankarjevem domu razstavljeno delo Galaksija (3) Nejča Slaparja, digitalna reprodukcija na platnu, 0,9 × 4 m, 2022, Loški muzej Škofja Loka (po: Nejč Slapar: GALAKSIJA, risba s črnim tušem na papirju 2,6 × 10,2 m, 1977, Muzej zgodovine Jugoslavije v Beogradu, Srbija).
 

Nejč Slapar

1. jun. - 5. sept. 2022
Več terminov

Prosti vstop

V petek, 26.8., bodo razstave odprte do 19. ure.

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov 

Pretekli dogodek
Do 31. maja 2022

Silvester Plotajs Sicoe: V punk naravi je skrit zen

Zaradi vzdrževalnih del bodo razstave 16., 17. in 18. aprila ZAPRTE.
Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Aleksander Bassin

Slikar se je s svojim avtorsko zelo specifičnim delovanjem uveljavil že v prvem desetletju novega tisočletja, in to potem ko so v njem uvodoma prevladovali umetniki, ki so v svojih različicah abstraktizma iskali izviren vstop v sublimno. Ali lahko tedaj zapišemo, da je Plotajs protagonist nove antipop generacije: generacije, ki ji je hedonizem primaren in vedno navzoč ustvarjalni vzgib ter ki si zagotavlja svoje nadaljnje izhodišče za naracijo v podobah javnih idolov ter drugih fetišiziranih človeških in živalskih likov, zasebnega konvencionalnega inventarja. Povsod in vedno je čutiti latentno navzočnost človeškega bivanja, njegovega delovanja in udejstvovanja; takšna slikarska refleksija je vedno pozitivna in seveda razdajajoča se v skoraj apoteozno vzneseni barvitosti.

So sledovi novega ekspresionizma, če pomislimo na Nove divje (Neue Wilden) iz nemškega kulturnega prostora in na njihovo slovensko parafrazo skupine slikarjev, ki so se na skupinskih razstavah poimenovali Divji v srcu, navzoči v Plotajsovem slikarstvu? Lahko zapišemo pozitivni odgovor, pri čemer imamo pred očmi slikarjevo poetiko, ki ne pristaja na ideologijo omenjene že historične nemške skupine, temveč se prepušča svojim lastnim, doživetim zgodbam, ki se seveda lahko naslanjajo stilno tudi posredno na bližnjo zgodovino umetnosti.
V tem smislu razumemo tudi umetnikovo besedno skovanko punk kubizem – tako poimenovano serijo slik, ki so nastale v letih 2020/21 in med katere sodi tudi razstavljeno delo. Punk kot glasbena zvrst takoimenovane subkulture je Plotajsu očitno ostala v zavesti tudi danes ob remiksu, medtem ko na sedaj razstavljeni sliki ostajajo samo kot reminiscenca na kubizem geometrizirani liki, tako tisti, ki oblikujejo sam slikarski prostor, kot tudi tisti funkcionalni, ki podpirajo zgledno, kubistični perspektivi vdano ploskev, predstavljeno  v izzivalnih rožnatih tonih, kjer ob belem zavihku na njej počiva listnata vejica. Slika v omenjeni avtorski seriji punk kubizma tako po svoji motivni in izrazito rumenkasto žolti površini zagotovo izhaja iz posebne umetniku lastne čustvene zadržanosti. 

Je to tudi vzrok za podnaslovitev o skritem zenu? Če so zenu pripisani (cit. Dušana Osojnika, prvi program RTVSLO, 27. 2. 2017) umirjenost, uravnovešenost, pozornost, modrost, harmonija, red, tudi askeza in neobčutljivost, ter je prav zaradi tega za nas zahodnjake še vedno privlačen, je odgovor na vprašanje, kaj je nekakšna rdeča nit zena: ukvarjanje s človeškim umom in egom.

Umetniku se je torej posrečilo prav tej sliki podati zelo odkrit, zanimiv odgovor.

Aleksander Bassin
 

neonska podoba 30. 4. 2021

skozi pokrajino 
trikotnikov
mastnih kaktusov
rdečih mokrih
kvadratov
skozi strastne 
krike in vzdihe
punk slikarjev
in predpesnikov
skozi zapuščena
gnezda ljubezni
se vali drobno
zeleno jajce
punk kubista
ki še ne ve
za kubizem
in se zapuščen 
neogret podaja
v kričeče življenje
neonskega gozda

 

Silvester Plotajs Sicoe 
Silvester Plotajs Sicoe je bil rojen 12. aprila 1965 v Ljubljani. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Od 1992 deluje kot svobodni ustvarjalec. Je prejemnik več nagrad, med drugimi študentske Prešernove nagrade leta 1987, priznanja Univerze v Ljubljani za pomembna umetniška dela leta na področju slikarstva 2009, priznanja Riharda Jakopiča 2013 in nagrade Riharda Jakopiča 2021. Razstavljal je na skupinskih razstavah ter imel veliko samostojnih razstav doma in v tujini, nazadnje Punk kubizem decembra 2021 v Švicariji in skupinsko Divji v srcu v Kvartirni hiši v Celju oktobra 2021. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani. 

Silvester Plotajs Sicoe: V punk naravi je skrit zen

Do 31. maja 2022
Več terminov

Prosti vstop

Zaradi vzdrževalnih del bodo razstave 16., 17. in 18. aprila ZAPRTE.

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov 

Pretekli dogodek
4. jan. - 28. feb. 2022

Maja Kastelic

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Tatjana Pregl Kobe

Redkokdaj se zgodi, da so ilustracije razstavljene prej, preden gre knjiga v tisk. Pa vendar se. S tušem na papir in z digitalno monokromno dodelavo je razstavljena večina pravkar končanih podob za slikanico Adam in njegova tuba ilustratorke Maje Kastelic.


Maja Kastelic
Rojena je bila 25. septembra 1981 v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 pod mentorstvom prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela (Raziskovalni inštitut ALUO). Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na Fakulteti za humanistične študije Koper vpisala predmet Filozofija in teorije vizualne kulture. Od leta 2011 je v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo vpisana kot slikarka, od leta 2014 pa tudi kot ilustratorka. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom za slovenske in tuje založnike. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Živi in ustvarja v Trebnjem.

Maja Kastelic

4. jan. - 28. feb. 2022
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov 

Pretekli dogodek
9. nov. 2021 - 4. jan. 2022

Iztok Bobić, Olga Milić in Zoran Srdić Janežič

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Goran Milovanović

Iztok Bobić, Olga Milić in Zoran Srdić Janežič

9. nov. 2021 - 4. jan. 2022
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Pretekli dogodek
3. nov. 2020 - 2. maj 2021

Mare Mutić - zaprto

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Brane Kovič

Skladno z ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa s 1. aprilom začasno (predvidoma do 12. aprila) zapiramo vse razstave, tudi vstop v Cankarjev dom ni mogoč. Odpovedali oz. prestavili smo vse prireditve.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>


 

V fotografskem polju se zadnja desetletja dogajajo pomembne spremembe, ki so najbolj vidne v njegovem avtorskem segmentu oziroma na metadiskurzivni ravni. V nasprotju z množično rabo medija, ki jo je omogočila digitalizacija (vključno s »pametnimi« telefoni) ter ki v večini primerov ostaja izrazno površinska in pogosto skrajno neinventivna, se sodobna avtorska fotografija osredotoča na raziskovanje in razmišljanje o sami naravi podobe, njeni iluzornosti in izmuzljivosti ter seveda o dejstvu, da izkustveni svet, ki ga zaznavamo prostorsko, predstavlja ploskovno, se pravi, v dveh dimenzijah. Pri tem je izbira motiva pogosto drugotnega pomena, razen takrat, ko na simbolni ali narativni ravni podkrepi fotografovo izhodiščno zamisel. V ta kontekst sodi tudi izbrano delo Mareta Mutića.

Avtor je z izvirnim oblikotvornim posegom načel problematiko razmerij med ploskvijo in prostorom, podobo je na specifičen način »popredmetil« tako, da je s ponavljanjem istega motiva na prozornih plastičnih folijah različnih formatov z manjšimi odstopanji od temeljne (največje) površine sestavil konstrukcijo, ki gledalcu daje bolj prepričljiv vtis globine slikovnega polja. Z velikimi dimenzijami predstavljene fotografije se približek realnosti še bolj poveča, interakcija med tistim, kar je dano v videnje, in tistim, ki gleda, je intenzivnejša, čeprav je fizična distanca ohranjena. Zavedanje, da imamo pred seboj izsek iz narave, ustvarjen s fotografskimi sredstvi in postopki, torej njegov pomanjšan model, ne pa dejanskega naravnega ambienta, je tista differentia specifica, ki osmišlja vizualno stvaritev kot rezultat ustvarjalnega procesa, uresničenja določenega avtorskega koncepta in ne preprostega posnemanja že obstoječega. Mutićeve fotografske refleksije nas uvajajo v imaginarij, v katerem so prvinske čutne zaznave nadgrajene s poudarjeno osebno občutljivostjo, ki se ne omejuje samo na to, kaj prikazati, ampak tudi, kako prikazati, da bi se vsebina in oblika zlili v pristnem sodobnem nagovoru, onstran konvencionalnih medijskih norm.

Brane Kovič

 

 

Brane Kovič (1953) je umetnostni zgodovinar, likovni kritik, prevajalec in publicist. Deluje kot neodvisni kurator doma in na tujem, član mednarodnih žirij in predavatelj na strokovnih kongresih, konferencah in simpozijih. Posebej se ukvarja s pisanjem o fotografiji in organiziranjem fotografskih razstav. Med drugim je zasnoval in koordiniral projekt 150 let fotografije na Slovenskem (Mestna galerija Ljubljana in Arhitekturni muzej, 1989–1990) ter slovenski javnosti predstavil nekatera velika imena svetovne fotografije, kot sta, denimo, Jeanloup Sieff in Helmut Newton. Številni njegovi članki in razprave so bili poleg slovenščine objavljeni tudi v srbščini, hrvaščini, angleščini, francoščini, italijanščini, španščini, bolgarščini in albanščini. Živi in deluje v Ljubljani.


Mare Mutić (1969) je samostojni kulturni ustvarjalec v različnih zvrsteh vizualnih umetnosti. V umetniškem delu večinoma raziskuje fotografijo in video. Razstavlja doma in v tujini, kjer je bil za svoje dosežke tudi večkrat nagrajen. Njegovo fotografsko oko se osredotoča na gledališče, arhitekturo, naravo in urbano življenje. Živi in deluje v Ljubljani.

www.maremutic.si

Mare Mutić - zaprto

3. nov. 2020 - 2. maj 2021
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
14. sept. - 8. nov. 2021

Virginia Vrecl

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Dejan Sluga

Virginia Vrecl je arhitektka, ki se je zadnja leta uveljavila v arhitekturni fotografiji. Medtem ko pri svojem profesionalnem delu vztraja v formalni kodificiranosti naročniških standardov, se obenem posveča tudi iskanju lastnega avtorskega izraza na polju avtorske fotografije.
V tem smislu je ustvarila nekaj serij in razstav z deli, v katerih različno abstrahizira arhitekturne motive oziroma jih sestavlja v likovno intrigantne kompozicije. S črno-belimi dokumentarnimi posnetki propadajočih objektov kompleksa Arrigoni v Izoli se vrača k osnovnim postulatom fotografije, da bi z njimi reflektirala širši kontekst nekega prostora in časa. Avtorica s fokusom na izolsko industrijsko dediščino širi svoje interesno področje »arhitekturne fotografije«, obenem pa s tem projektom prispeva tudi k večjemu zanimanju za to »podzvrst« fotografije pri nas.

Tema industrijske dediščine skozi razvoj fotografske umetnosti sicer nikoli ni bila v ospredju, so pa v tem kontekstu vsekakor nastali nekateri pomembni opusi. V širšem evropskem okviru lahko v obdobju nove stvarnosti izpostavimo »objektivistični« opus Alberta Renger-Patzscha, ultimativno avtorsko legitimnost pa je »dokumentiranju« industrijske dediščine zagotovil opus Bernda in Hille Becher. V zgodovini slovenske fotografije so postali objekti in predmeti, povezani z industrijo, upoštevanja vredna tema v obdobju, ko je estetika nove stvarnosti počasi prevladala nad piktorialističnimi ideali. Povojno socialistično obdobje pa je doživelo predvsem razcvet t. i. »tovarniške fotografije«, ki so se ji posvečali številni znani slovenski fotografi. Sintezo in avtorsko nadgradnjo omenjenih smernic najdemo v opusu Antonia Živkoviča, ki je dokumentiranje industrijske dediščine transformiral v neke vrste »subjektivno industrijsko arheologijo«.

Serija Arrigoni, ki je nastala leta 2019, ob pozivu k sodelovanju pri projektu Betonske sanje, prikazuje današnje stanje nekdanjega kompleksa tovarn Arrigoni v Izoli. Ta je od leta 1881, ko je nastala prva tovarna za predelavo rib, namembnost ohranil do konca osemdesetih let 20. stoletja, ko se je proizvodnja pod blagovno znamko Delamaris preselila v sodobnejše prostore, del objektov pa je bil ohranjen kot spomenik industrijske dediščine. Serija se v omenjeni zgodovinski kontekst umešča predvsem z namenom, da prispeva k našemu razumevanju industrijskega razvoja in z opozorilom o pomembnosti tovrstne dediščine.
Vendar tudi tukaj avtorica z odmikom od pravil optimalne prezentacije stavbne objekte, te »materialne ostanke«, »nadgradi« v vizualno prispodobo minevanja. Serija Arrigoni tako predstavlja ne le dragocen dokument časa pred dokočnim izbrisom nekdanjih zgradb, ampak tudi avtorski opomnik časa, ki izginja pred našimi očmi.

Dejan Sluga
 

Virginia Vrecl je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Po diplomi je sodelovala z različnimi arhitekturnimi biroji in kasneje začela samostojno pot v projektiranju. Z arhitekturno fotografijo se je začela ukvarjati ob raziskovanju arhitekturnega prostora. Od leta 2014 naprej samostojno razstavlja ali sodeluje na več skupinskih razstavah, njene arhitekturne fotografije so  objavljene v številnih revijah, časopisih in knjigah ter na domačih in tujih spletnih portalih.

www.virginiavrecl.com

Dejan Sluga je direktor in programski vodja Centra za sodobno fotografijo Photon. Končal je študij umetnostne zgodovine in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter MA študij in specializacijo na londonskem Sotheby’s Art Institute. Leta 2003 je ustanovil Galerijo Photon, 2005 pa organiziral prvi festival Fotonični trenutki – Mesec fotografije in leta 2013 vzpostavil galerijo Photon na Dunaju. Od ustanovitve Galerije Photon je kot kurator zasnoval in organiziral večino Photonovih razstav in projektov v Ljubljani, po Sloveniji in v tujini, vključno z Galerijo Photon na Dunaju.

Virginia Vrecl

14. sept. - 8. nov. 2021
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 15. sept. do 10. nov. 2020

Silina Senica Pintar: MiCreate Migrant Children and Communities in a Transforming Europe - začasno zaprto

Oblikovalska identiteta - ciklus Daljnogled

Skladno z ukrepi Vlade RS za zajezitev drugega vala epidemije koronavirusa smo odpovedali oz. prestavili vse prireditve in začasno zaprli vse razstave.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>


Projekt študentke Fakultete za dizajn Siline Senica Pintar predstavlja kompleksen projekt, ki združuje uporabo sodobne tehnologije, celosten pristop k oblikovanju uporabniške izkušnje ter v trenutnem času izjemno pereče tematike. Zanimivo je spodbujanje medsebojnega sodelovanja že na področju samega ustvarjanja aplikacije, saj oblikovalka v svoje delo povabi različne ilustratorje in tako uporabniku s predstavitvijo različnih likovnih izrazov omogoči večji nabor izraznega jezika.

Projekt MiCreate spodbuja in razvija kreativnost, učenje in kulturni dialog v šolah. Menimo, da ima ogromen potencial za splošno uporabo v šolah, še posebej pa bo v pomoč otrokom iz nepriveligiranih okolij, saj spodbuja osebnostno izražanje in s tem omogoča vključevanje v družbo na bolj prijazen in dostopen način.

Silina Senica Pintar: MiCreate Migrant Children and Communities in a Transforming Europe - začasno zaprto

Od 15. sept. do 10. nov. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 8. sept. do 2. nov. 2020

Jurij Kalan - začasno zaprto

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Petra Vencelj

Skladno z ukrepi Vlade RS za zajezitev drugega vala epidemije koronavirusa smo odpovedali oz. prestavili vse prireditve in začasno zaprli vse razstave.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>


Jurij Kalan rojen 28. 3. 1961 v Kranju. Leta 1990 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za slikarstvo pri prof. Metki Krašovec. Je eden od treh ustanovnih članov neformalne skupine Divji v srcu. Ukvarja se s figuraliko. Živi in dela kot samostojni umetnik v Ljubljani. Samostojne razstave: Galerija Equrna, V moji bližini, Ljubljana, 2015; Galerija AS, Srečevanja, Ljubljana, 2015; Galerija Sokolski dom, Škofja Loka, 2010. Skupinske razstave: Umetnostna galerija Maribor, 100 let slovenske umetnosti, Maribor, 2012/13, Galerija Kostanjevica na Krki, Pogled 6 Slovenija Jaz tukaj zdaj ( izbor dr. Damir Globočnik ), Kostanjevica na Krki, 2011, Galerija Velenje, Portret v novejši umetnosti (izbor dr. Lev Menaše ), Velenje, 2010, Majski salon 2016 (izbor Petra Vencelj), Galerija AS, Divji v srcu, Ljubljana, 2019

Ikonografija del Jurija Kalana je vezana na figuraliko, postavljeno v interjerje vsakdana. Kot vizualna opora mu služi širokokotna fotografija. V tehniki oljnega slikarstva upodablja svoje protagoniste (družinski člani, hišni ljubljenčki, prijatelji) ob raznovrstnih srečanjih in vsakdanjih opravilih. Psihološko karakterizirane portrete odlikuje individualizirana čustvena dinamičnost, ki jo potencira z anatomskimi deformacijami in detajli, ki navdušijo s hudomušno trivialnostjo. Nenavadni perspektivični pogledi gledalca povlečejo v sliko, tako, da postane tudi sam del omizja in intime. Jurij Kalan spada med tiste sodobne umetnike, ki ohranjajo zaupanje v klasično pojmovani medij slike. Preko njega preigrava vprašanja in probleme sodobnega sveta in medosebnih odnosov z veliko mero zdravega humorja.

 

Petra Vencelj rojena 1967 v  Kranu je študirala geografijo in umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je kot Zoisova štipendistka diplomirala iz politične geografije in sodobne slovenske umetnosti. Zatem je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani opravila še študij likovne teorije.

V času šolanja se je deset let aktivno ukvarjala z alpinizmom in prostim plezanjem, ter kot vrhunska plezalka opravila številne vzpone in proste ponovitve smeri doma in v tujini. Dvakrat je bila razglašena za najboljšo plezalko v Jugoslaviji. Leta 1990 je v Londonu na odprtem pokalu osvojila pokal vice prvakinje Velike Britanije.
Danes opravlja poklic samostojne umetnostne kritičarke - kustodinje, fotografinje ter predavateljice in publicistke s področja umetnosti in geografije.  Je članica Društva slovenskih likovnih kritikov, Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, Geografskega društva Gorenjske in mednarodnega društva likovnih kritikov AICA.
 

Jurij Kalan - začasno zaprto

Od 8. sept. do 2. nov. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
5. mar - 6. sept. 2020

Julija Karas in Neža Medved: Biopolimer

Oblikovalska identiteta - ciklus Daljnogled


Razstave so odprte od ponedeljka do sobote od 12. do 19. ure. Ob nedeljah so zaprte.

Vstop v Galerijo CD in druge razstavne prostore je pri službenem vhodu s Prešernove ceste (iz Parka Sveta Evrope).


Skladno s smernicami NIJZ o postopnem odpiranju muzejev, galerij in drugih prostorov, kjer poteka sorodna dejavnost, vas prosimo, da ob obisku upoštevate naslednje usmeritve>>

 

V sodelovanju z Društvom oblikovalcev Slovenije

Avtorici sta razvili inovativen biopolimerni material iz zavrženih jutinih vreč in banan. Gre za zanimiv, bioosnovan in biorazgradljiv, celo kompostabilen, naravni polimer. Nadaljnji razvoj je pokazal, da bi bil material za trg lahko zanimiv kot embalažna aplikacija v obliki ravne ploskve, ki jo režemo in oblikujemo kot papir, ali tridimenzionalnih posodic, ki bi nadomestile plastične za pakiranje surovih živil.

 

Julija Karas in Neža Medved: Biopolimer

5. mar - 6. sept. 2020
Več terminov

Prosti vstop

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI