Od 3. nov. do 4. jan. 2021

Mare Mutić

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Brane Kovič

Brane Kovič (1953) je umetnostni zgodovinar, likovni kritik, prevajalec in publicist. Deluje kot neodvisni kurator doma in na tujem, član mednarodnih žirij in predavatelj na strokovnih kongresih, konferencah in simpozijih. Posebej se ukvarja s pisanjem o fotografiji in organiziranjem fotografskih razstav. Med drugim je zasnoval in koordiniral projekt 150 let fotografije na Slovenskem (Mestna galerija Ljubljana in Arhitekturni muzej, 1989–1990) ter slovenski javnosti predstavil nekatera velika imena svetovne fotografije, kot sta, denimo, Jeanloup Sieff in Helmut Newton. Številni njegovi članki in razprave so bili poleg slovenščine objavljeni tudi v srbščini, hrvaščini, angleščini, francoščini, italijanščini, španščini, bolgarščini in albanščini. Živi in deluje v Ljubljani.


Mare Mutić (1969) je samostojni kulturni ustvarjalec v različnih zvrsteh vizualnih umetnosti. V umetniškem delu večinoma raziskuje fotografijo in video. Razstavlja doma in v tujini, kjer je bil za svoje dosežke tudi večkrat nagrajen. Njegovo fotografsko oko se osredotoča na gledališče, arhitekturo, naravo in urbano življenje. Živi in deluje v Ljubljani.

www.maremutic.si

Mare Mutić

Od 3. nov. do 4. jan. 2021
Več terminov

Prosti vstop

Od 8. sept. do 2. nov. 2020

Jurij Kalan

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Petra Vencelj

Jurij Kalan

Od 8. sept. do 2. nov. 2020
Več terminov

Prosti vstop

5. mar - 31. avg. 2020

Julija Karas in Neža Medved: Biopolimer

Oblikovalska identiteta - ciklus Daljnogled

Razstave so odprte od ponedeljka do sobote od 12. do 19. ure. Ob nedeljah so zaprte.

Vstop v Galerijo CD in druge razstavne prostore je pri službenem vhodu s Prešernove ceste (iz Parka Sveta Evrope).


Skladno s smernicami NIJZ o postopnem odpiranju muzejev, galerij in drugih prostorov, kjer poteka sorodna dejavnost, vas prosimo, da ob obisku upoštevate naslednje usmeritve>>
 

 

V sodelovanju z Društvom oblikovalcev Slovenije

Avtorici sta razvili inovativen biopolimerni material iz zavrženih jutinih vreč in banan. Gre za zanimiv, bioosnovan in biorazgradljiv, celo kompostabilen, naravni polimer. Nadaljnji razvoj je pokazal, da bi bil material za trg lahko zanimiv kot embalažna aplikacija v obliki ravne ploskve, ki jo režemo in oblikujemo kot papir, ali tridimenzionalnih posodic, ki bi nadomestile plastične za pakiranje surovih živil.

 

Julija Karas in Neža Medved: Biopolimer

5. mar - 31. avg. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Od 7. jan. do 1. mar. 2020

Tanja Vujinović

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Miha Colner

Tanja Vujinović v svojih delih često opozarja na naraščajočo onesnaženost okolja na način predstavljanja zgodovinske in kozmološke vloge različnih organskih elementov za življenje na planetu zemlja. Delo Carboflora izvirno povezuje tok podatkov iz najbližje merilne postaje, ki meri vsebnost petih najbolj pogostih onesnaževalcev zraka in tako uravnava višine petih rastlin v aplikaciji. To virtualno okolje je naseljeno z rastlinami, ki spominjajo na zemeljsko floro izpred več sto milijonov let, bolj natančno na rastje iz obdobja Karbona, ki danes tvori nahajališča premoga. Uporaba fosilnih goriv se je že večkrat izkazala za izjemno škodljivo za vso zemljo, vendar upanje, da se lahko ob popolnem prenehanju njihove uporabe obrnejo trendi globalnih klimatskih sprememb in se planet vrne na izhodišče pred začetkom industrijske revolucije, še vedno obstaja. Carbofora pa na simbolni ravni predstavlja količine škodljivih delcev v atmosferi.


Tanja Vujinović (1973) je novomedijska umetnica, ki je diplomirala je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu, se izpopolnjevala na Kunstakademie v Düsseldorfu in doktorirala iz filozofije in teorije vizualne kulture na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Je soustanoviteljica SciArtLaba, ki deluje v sklopu Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani, ter vodi neodvisno organizacijo Ultramono. V svojem raziskovalnem in umetniškem delu spaja tradicionalne discipline in nove tehnologije, pri tem pa se posveča vprašanjem o vplivu tehnologije

Miha Colner (1978) je umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos pri MGLC - Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru oziroma v dislocirani enoti Švicarija v Ljubljani. Prav tako pa je aktiven kot publicist, specializiran za področja fotografije, grafike, gibljive slike in različnih oblik (novo)medijske umetnosti, in občasni predavatelj. Med leti 2006-2016 je bil kustos pri Photonu - Centru za sodobno fotografijo v Ljubljani. Od leta 2005 objavlja članke v časopisih, revijah, strokovnih publikacijah in na lastnem blogu. Živi in deluje v Ljubljani.

Tanja Vujinović

Od 7. jan. do 1. mar. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 3. dec do 5. jan 2020

Drago Hrvacki

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Aleksander Bassin

In naprej smo v njihovih skupnih prizadevanjih ugotovili; prestop iz izrazne, pomenske umetnosti na področje čiste likovne vizualizacije, uskaljevanje in dopolnjevanje prostorskih komponent, vključno barve, dematerializacija izbranih materialov. Pozitivno za to skupino so bile vsekakor likovne raziskave, opravljene v okviru doseženih lastnih izkušenj, raziskave, ki so pripeljale do temeljnega prevrednotenja oblika – vsebina.
Aleksander Bassin: Skupina Neonkostruktivisti 1968–72, katalog Mestne galerije Ljubljana, 1993

Minimalizem pri Neokonstruktivistih ni nastopil kot poseben fenomen; minimalistične formulacije so se pojavljale kot eden od aspektov likovnega izraza, v katerem so se prepletali transponirani odvodi smeri, kot so post-painterly abstraction, hard-edge, colour-field slikarstvo ipd., optične in kinetične umetnosti, pa tudi pop-arta. Ta preplet je bil gotovo povezan tudi s tradicijo evropskega konstruktivizma in geometrijske abstrakcije, vendar ne toliko neposredno kot prek visoke racionalne prakse tk. im. konkretne umetnosti (Bill, Lhose). Kolikor se pri Neokonstruktivistih pojavlja minimalizem, ni toliko navezan na ameriške kot na evropske zglede.
Igor Zabel: Vidiki minimalnega, katalog Minimalizem v slovenski umetnosti, 1968–80, Moderna galerija, Ljubljana, 1990

Vpogled s tako rekoč že historične distance na skupino Neokonstruktivisti, ki so jo sestavljali Dušan Tršar, Drago Hrvacki, Dragica Čadež Lapajne, Tone Lapajne, Vinko Tušek, se mi zdi umesten, saj je prav Drago Hrvacki v svojem nadaljnjem umetniškem delovanju po letu skupnega nastopanja ostal najbolj zvest načelom, ki sem jih povzel v uvodu k sedanji predstavitvi.

Drago Hrvacki si je, kot smo torej lahko ugotavljali že ob njegovih uvodnih in seveda poznejših delih, izbral določen geometrijski modul, ki ga je izgrajeval ves svoj ustvarjalni čas na permutativni logiki in simetriji barvnih kontrastov. Serialna izvedba slikarskih del mu je vedno omogočala izpeljavo izbrane strukturne kompozicije.
Iz serije slik DFH, ki je nastajala več let in se zaključila v letu 2010, sem izbral deli s številkama DFH51 in DFH56. V njej Hrvacki oblikuje simetrično strukturo v umirjeni kompoziciji, se pravi, da se izogiba napadalnosti barvnih sestavov, saj gradi na topli barvni skali rumene, dveh odtenkih oranžne, zelene v treh odtenkih, dveh modrih odtenkih in rjavi. Zamejenost takšne urejene barvne skale se zaključuje v skoraj izključno pravokotnih likih, izza katerih kot da se skriva tudi kakšen pravilen kvadrat. Prav različne velikosti pravokotnih likov torej narekujejo oziroma poudarjajo tisto skladno in umirjeno kompozicijo posameznega slikarskega dela.

Čista estetska misel, ki jo stopnjuje perfekcija izvedbe in ki nima namena prikrivanja kakšne pomenske konotacije, vodi Hrvackega že skozi desetletja njegovega delovanja.

Aleksander Bassin
                                               

Drago Hrvacki je bil rojen 18. januarja 1936 v Ljubljani. Akademijo za likovno umetnost je obiskoval v letih od 1958 do 1963 pri profesorjih slikarstva Mariju Preglju, Nikolaju Omersi, Slavku Pengovu in Maksimu Sedeju, grafiko pri Božidarju Jakcu in Riku Debenjaku. Diplomiral je 1964. Leta 1970 se je študijsko izpopolnjeval v Italiji. Kot profesor likovne vzgoje je bil zaposlen na več osnovnih in srednjih šolah ter v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih, Ljubljana. Aktivno je sodeloval pri ponovnem uvajanju mature in poučeval maturitetni predmet Likovna teorija. Leta 1992 je dobil naziv svetnik. Od 1976 do 1970 je deloval kot svobodni umetnik ter član skupin Neokonstruktivisti in Barva.

Živi in ustvarja v Ljubljani in Vinici pri Sodražici. Pripravil je 26 samostojnih razstav ter od leta 1965 naprej sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, med njimi na 3. in 4. Trienalu jugoslovanske umetnosti, Beograd, 1967–70, v Slovenj Gradcu Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, na razstavi Objekt in barva, Moderna galerija, Zagreb 1968, na 5. in 6. Bienalu mladih, Reka, 1969–71, na 8. Mediteranskem bienalu, Aleksandrija, 1970, na Mednarodnem grafičnem bienalu, Ljubljana, 1971, na 11. Analu, Poreč, na razstavah grafike v Beogradu 1972, Zagrebu 1972–82, na Mednarodnem bienalu male plastike, Murska Sobota, 1973–81, na razstavi jugoslovanske skulpture, Pančevo, 1981, na razstavah jugoslovanske umetnosti v Leverkusnu, Helsinkih, Oslu, Dunaju, Milanu, Utrechtu, Eidhovnu, na razstavah slovenske umetnosti v Marburgu, Wiesbadnu, Bonnu, Götingenu, Hanauju, 1994/95, v Firencah, 1999, na mednarodni razstavi Konkretna umetnost v Srednji in Južni Evropi, Gyoer, 2000, na razstavi Risba na Slovenskem, Mestna galerija, Ljubljana, Muzej suvremene umjetnosti, Zagreb, Umetnostna galerija, Maribor, 2009, Magija umetnosti – protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968–2013, Villa Manin, Videm, 2014, Künstlerhaus, Dunaj, Gliptoteka HAZU, Zagreb, 2015.

Nagrajenec na Bienalu mladih, Reka, 1969; zlata ptica, Ljubljana, 1970; na razstavi jugoslovanske risbe, Zagreb, 1979, in na natečaju za likovno opremo doma DP0 SRS v sodelovanju z arhitektom Bončo, Ljubljana 1980.  
 

Drago Hrvacki

Od 3. dec do 5. jan 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 4. nov. do 1. dec.

Cvetka Hojnik

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Mario Berdič Codella

Temna stran meseca

Mag. Cvetka Hojnik na tokratni razstavi v Cankarjevem domu predstavlja najnovejši simbolno strukturalistični ciklus Temna stran meseca ali The Dark Side of the Moon, prvenstveno posvečen nekemu dogodku, točneje 50. obletnici prvega človekovega pristanka na Luni, ki tematsko ustreza njeni trenutni slogovni in koloristični usmeritvi. Gotovo pomeni Cvetka Hojnik na izjemno pestrem slovenskem umetniškem prizorišču svojevrstno zanimivost, saj izkušnje iz tekstilnega oblikovanja specifično združuje s klasičnim likovnim ustvarjanjem, pri čemer raziskuje vsakič drugačne tehnike in materiale, s katerimi dosega samosvoje, asociativno abstraktno in koloristično ekspresivno, četudi po večini nekromatično učinkovanje likovne celote z bogato simbolično pripovednostjo v prevladujoče geometrijsko stiliziranem oblikotvorju na pragu minimalizma. V zgodnjem obdobju ustvarja likovna dela izključno z najrazličnejšimi tkaninami, zunaj okvirov klasičnih tabelnih formatov, kot neke vrste koloristično pestre krpanke, neredko v obliki draperij, pogosto z zavzemanjem velike stenske površine in marsikdaj tudi talne, pozneje pa odkriva različne možnosti kombiniranja tabelnega slikarstva v tehnikah akrila ali olja z uporabo tekstilnih aplikacij različnih tekstur in debelin, ter neredko posreduje informelovski vtis, pri čemer v najnovejšem obdobju pritrja na slikovno površino tudi posamezne sfere (npr. kroglasto prepletene žice), v smislu asemblaža. 

Izhodiščna likovna objekta Cvetke Hojnik sta kvadrat in krog, ki predstavljata sintaktično osnovo likovne pripovedi ter prehajata iz enega platnenega nosilca na drugega. Kvadrat s pravokotniško izpeljavo, pogosto na podlagi zlatega reza, predstavlja v pitagorejskem nauku, izhajajočem še iz predhelenističnega izročila, simbol tetrade, torej štirih filozofskih elementov, ki imajo vsak svoje število s skupnim nazivom quaternarius: zemlja 4, voda 3, zrak 2 in ogenj 1. Aritmetična vsota prvih štirih števil je 10, dekada, simbol univerzalnega znanja, popolnosti in božanskosti, ki se odraža tudi v umetničinih spiralah, simbolih življenja, plodnosti in večno dopolnjujočega se kromosomskega heliksa (Fibonaccijevo zaporedje oziroma zlati rez). Krog predstavlja orbis mundi, torej vesolje in duhovno plast, trikotnik pa dopolnjuje kvadrat v smislu popolnosti, prav tako v skladu s pitagorejsko simboliko (predstavljajmo si quaternarius v obliki trikotnika z osnovo 4 in vrhom 1). Nenazadnje lahko na posameznih, še posebej najnovejših slikah Cvetke Hojnik zasledimo skorajda do kvadratnega roba nosilcev včrtane krožnice, kot bi šlo za aluzijo na kvadraturo kroga, simbola alkimističnega opus magnuma (lapis philosophorum ali kamen modrosti). Prodor v prostor predstavljajo najnovejše, že omenjene sfere ali krogle, ki se lahko iz slikovne površine »odkotalijo« tudi na tla, pri čemer zbujajo žični prepleti asociacije na večdimenzionalno prostorsko vozlanje kozmičnih strun na ravni Planckove konstante.

Umetniška dela Cvetke Hojnik, navkljub vtisu puristične platonske jasnosti, zahtevajo obsežne predpriprave, saj je treba na številnih skicah, poleg opredelitve kompozicije in proporcev, določiti tudi različne materiale in izbrati barve, upoštevaje hkrati umestitev v specifičen galerijski prostor, pri čemer vsaka razstava pomeni nov postavitveni izziv, tako za avtorico kot za opazovalca, saj ga dela iz zmeraj drugačnega vidika motivirajo k meditaciji o prepletanju življenja in smrti, o součinkovanju reda / smiselnosti in kaosa / naključja, o manifestacijah podzavesti skozi zavest in ne nazadnje, ali ni kozmogonija morda resnično posledica teogonije.

Mario Berdič, likovni kritik

 

 

Cvetka Hojnik je bila rojena v Murski Soboti. Po končani gimnaziji v Murski Soboti je diplomirala na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za tekstilstvo, študijski program oblikovanja tekstilij in oblačil (mentor red. prof. Darko Slavec). Študij nadaljuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (prof. Gorenec, prof. Vogelnik). Z odlično ocenjeno nalogo En Soph – Asemblaži in teksturiranje skozi fraktale kabale je na Šoli za slikanje in risanje pridobila naziv magistrica likovnih umetnosti. Pripravila je več kot 85 samostojnih razstav doma in v tujini ter sodelovala pri številnih skupinskih razstavah in mednarodnih projektih. Skupaj s Ferijem Lainščkom je ustvarila likovno-pesniško zbirko Posončnice v štirih jezikih. Prav tako je izdala umetniške knjige Hologrami ljubezni, Ne bodi kot drugi, Sončna hiša in Bližina na poezijo Ferija Lainščka ter umetniške knjige po pesmih Enza di Grazie, Luciana Morandinija in Mika Markarda. Za svoje ustvarjanje je prejela več nagrad in priznanj, med drugimi tudi nagradi DLUM (Društva likovnih umetnikov Maribor) 2006 in 2014, posebno priznanje na razstavi Hommage Spacalu 2007, veliko odkupno nagrado na Ex Temporu Piran na  temo Soline (2009), priznanje župana mag. Antona Balažka za kulturne dosežke doma in v tujini (2013), letos pa je osvojila veliko nagrado za natečaj Žene slikari v Majdanpeku. Je članica Društva likovnih umetnikov Maribor, Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, Avstrijskega društva likovnih umetnikov ter Društva mednarodnih svobodnih umetnikov. Živi in ustvarja v Lendavi. Leta 2013 je imela pregledno razstavo svojih del v Galeriji - Muzeju Lendava. Ob tej priložnosti je izšla njena monografija.

 

Cvetka Hojnik

Od 4. nov. do 1. dec.
Več terminov

Prosti vstop

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI