19. sept. 2023 - 12. jan. 2024 in 14. feb. - 12. apr. 2024

Boštjan Jurečič

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Živa Škodlar Vujić

Boštjan Jurečič Alluvio, rojen 1969 v Ljubljani, je leta 1991 diplomiral na višji stopnji ekonomske fakultete v Ljubljani, se potem lotil študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in ga zaključil z diplomo pri profesorju Gustavu Gnamušu leta 1998. Zaposlen je kot novinar v uredništvu oddaj o kulturi na TV Slovenija. V svoji slikarski praksi raziskuje v širokem polju sodobne figuralike. Redno razstavlja doma in v tujini od tisočletja naprej. Ukvarja se s teorijo umetnosti, razvil je teorijo vzporednic ter o vzporednicah med vizualno umetnostjo in glasbo. Leta 2020 je pri založbi Cambridge Scholars izšla njegova knjiga z naslovom A Study of the Parallels between Visual Art and Music. 

Živa Škodlar Vujić je umetnostna zgodovinarka, kustosinja Mednarodnega grafičnega bienala do leta 1988, galeristka in publicistka. Novinarka pri kulturni rubriki Dela, urednica priloge Najdihojca med letoma 1962 in 1964. Enomesečni študijski program pri grafičnem oddelku Rive Castleman, MOMA v New Yorku leta 1975; po vabilu ministrstva za kulturo ZDA enomesečno strokovno potovanje z obiski in razgovori na ameriških umetniških akademijah, grafičnih delavnicah in ateljejih najbolj znanih umetnikov v New Yorku, San Franciscu, Chicagu, Houstonu in Los Angelesu leta 1980; po vabilu vlade Južne Koreje, Seul, selektorica za južnokorejsko grafično produkcijo, pozneje predstavljeno s samostojno razstavo v okviru MGB v Ljubljani; isto leto gostja japonskega Muzeja moderne umetnosti v Tokiu, pred odprtjem njihove nove depandanse, Tokio, leta 1982; članica žirije Razstave italijanske grafike Lecce, 1983; selektorica kanadske grafične produkcije v žiriji vsakoletne razstave Kanadska grafika 1985, izbor predstavljen na MGB v Ljubljani. Ob jubilejnem 15. MGB leta 1985 je organizirala in postavila tri spremne razstave: Jasper Johns, Monotipije v Mali galeriji, razstavo Joana Miroja v Cankarjevem domu in 100 grafik Henryja Moora v Mestni galeriji, ki jo je prenesla in postavila v Skopju, v Muzejski prostor Hamam. V devetdesetih letih je zasnovala in predstavila več osebnih razstav v prostorih SKB, Ljubljana: Avgusta Černigoja, Zorana Mušiča, Davida Tremletta, Lojzeta Spacala, Valeria Adamija, Henryja Moora in Joeja Tilsona. Kot galeristka in založnica izvirne grafike deluje s svojim možem Lazarjem Lazom Vujićem kot ideatorka in organizatorka razstav na mednarodnih sejmih umetnosti v Bologni, Chicagu, New Yorku, Madridu, Baslu, Frankfurtu, Zürichu in Parizu s prezentacijo slovenskih umetnikov Gabrijela Stupice, Zorana Mušiča, Milene Usenik, Borisa Zaplatila, Borisa Jesiha, Živka Marušiča, Matjaža Počivavška in Irwinov; v galeriji Visconti Fine Art pa postavitve in publikacije katalogov razstav Roberta Rauschenberga, Jamesa Rosenquista, Jasperja Johnsa, Toma Wesselmanna, Davida Tremletta, Jiříja Kolářja, Jamesa Browna, Sama Francisa, Salvadorja Dalija, Mimma Rotelle, Mimma Paladina, Sola Lewitta, Joana Miroja, Pabla Picassa, Kiki Smith, Gabrijela Stupice, Živka Marušiča, IRWINov, Zorana Mušiča, Dušana Džamonje, Vladimirja Veličkovića, Velimirja Iliševića, Milana Zoričića, Boštjana Jurečiča Vege/Alluvia in drugih.


Tempus fugit ali izbrisi časa ...
Ko sva bila pred več kot desetimi leti, pred vašo prvo predstavitveno razstavo pri nas, v vašem ateljeju in pregledovala vašo tedanjo likovno produkcijo, me je ob vznemirjenju likovnega doživljaja in nenavadnosti vašega likovnega sveta, pa tudi čisto novega pristopa v oblikovanju figuralike, prešinila misel, za katero verjamem, da drži še vedno: pri vas gre za srečen in produktiven spoj vašega vsakdana: po izobrazbi, srcu in danosti slikar, po dejavnosti novinar, ste v svojih slikah, nanizanih kakor v filmskih prizorih in predelanih po fotografijah časopisnih novic poustvarili popolnoma svojstven, edinstven likovni svet. S svojim naključnim tehničnim izumom izmivanja barve s platna (na srečo je takšen postopek danes mogoč zaradi slikanja z akrilnimi barvami) pa ste slikam vdahnili še dodaten, vsebinsko in čustveno pomemben element: Tempus fugit – dogodki, protagonisti in bivanje se v vaših slikah drobijo pod težo časa. Zanima me, ali ste zadnjih deset let ta pristop v slikanju razvijali zavestno ter kako in zakaj ste prešli v novo obdobje slikanja figuralike v barvno novih raziskovanjih, po vaših besedah, v Rothkovi barvni paleti?

Pristop je seveda zavesten. Vedno me je zanimala figuralika, vendar mi je bilo že zelo zgodaj jasno, da figuralika hitro zdrsne v ilustrativnost (abstrakcija pa v dekorativnost) in sem iskal načine, kako se ilustrativnosti v svoji figuraliki ogniti. To izpiranje podob je prišlo do mene po naključju – sit starejših vplivov sem eno od manjših slik leta 2004 odnesel napol mokro pod vodo, ki je podobo delno sprala: tisto, kar je od podobe ostalo, me je povsem prevzelo, izpiranje pa se je naenkrat zazdelo kot popolnoma nova, izvirna tehnika, ki morda pripelje do zanimivih rezultatov. Tehniko sem potem preizkušal v vseh mogočih modalnostih v začetku zelo previdno, pozneje pa sem na skoraj akromatsko osnovo začel dodajati vse več barv in posegati tudi v globino struktur. Zelo zgodaj mi je bilo tudi jasno, da vsaka domislica sama sebe hitro izprazni forme in vsebine – se spremeni v nekakšen manierizem, s tem pa delo izgubi moč in intenziteto. Tako sem vpeljeval nove elemente: na slikah iz obdobja po letu 2014 je več lazur, pri katerih sem poskušal dosegati učinke svetlobnega žarenja. Slike so postajale svetlejše in barvno intenzivnejše. Vendar je vse skupaj še vedno zelo temeljilo na črno-belem kontrastu, čeprav moje delo nikoli ni bilo tonsko strukturirano. Rothko me je kot slikar vedno močno privlačil in na neki točki me je začelo zanimati, kako prenesti strukturno logiko njegovega slikarstva v območje figuralike. 

Ste avtor študije o paralelah med vizualno umetnostjo in glasbo; zdi se, da vaše novo obdobje slikanja, s študijami in poglabljanjem v Rothkov abstraktni svet niansiranja in razslojevanja barvnih tonov, nekako sovpada s tem vašim raziskovanjem senzibilnega vizualnega dojemanja abstraktnega slikarstva, ki bi ga včasih, posebej pri Rothku, lahko primerjali s čudovitimi akordi. Bi morda lahko podrobneje razložili svoja slikarska prizadevanja, predvsem prenos tega barvnega sistema v figuraliko? 

Pri Rothku gre – na grobo povedano – za sopostavljanje blokov različnih barvnih vrednosti, ki pa so enakih svetlosti. Ko sem poskusil dosledno prenesti to barvno logiko v svojo figuraliko, na začetku vse skupaj ni šlo nikamor, saj je vse na platnu postalo zgolj temno in se skoraj ničesar ni videlo. Potem sem opazil, da tudi Rothko ni radikalen, potem pa razumel, da radikalizmi v umetnosti pravzaprav niso smiselni. Tako sem vpeljal tudi nekaj svetlobnih diferenc, ki pravzaprav nekako celo utrdijo preostale – se pravi – trde rothkovske strukture. Nasploh se je izkazalo dvoje: obstaja le omejen nabor barvnih vrednosti, s katerimi je takšno slikarstvo sploh mogoče, po drugi strani pa je odpadla potreba po slikanju številnih podrobnosti, saj se jih zaradi barvnih neskladij tako ali tako ne vidi. Naj poudarim, da nimam namena postati naslednji Rothko, privzel sem zgolj nekaj njegovega in presadil v svoje slikarstvo z namenom, da ga prenovim. 

Ob prvih javnih predstavitvah ste uporabljali umetniško ime Vega; zdaj ste nadimek spremenili v Alluvio; ime je seveda simbolnega pomena in morda tudi prvo znamenje za gledalca, ki želi globlje razumeti vaše delo, zato me zanima vaša interpretacija.

Alluvio pride iz Alluviana. Menda gre za ime, ki so ga za Ljubljanico uporabljali Rimljani. Reka, ki poplavlja. Iskal sem neko preprosto ime, ki bi hkrati povedalo, od kod sem in kako počnem to, kar počnem. Alluvio pove oboje.  
                                                               
Živa Škodlar Vujić v pogovoru z Boštjanom Jurečič Alluvio

Boštjan Jurečič

19. sept. 2023 - 12. jan. 2024 in 14. feb. - 12. apr. 2024
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Do 11. sept. 2023

Janez Kardelj

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor Aleksander Bassin

Izbrane tri slike s pomenljivim narativnim in hkrati z neko latentno ekspresijo prežetim umikom v svet, ki je kot daleč zunaj resničnosti, a se zmore, če ga umetnik zna povezati, se torej navezati nanj, da zadobi nov, lahko tudi paradoksalni predznak, razsežnost, ki bo, kot si jo zamišlja naš slikar, dosegla raven samozadostnosti, seveda pa nikoli dokončnosti.

Slikarja, kot je Kardelj, redko srečamo v slovenskem sodobnem prostoru: ne zato ker se ne razdaja v javnosti z mnoštvom razstav, ampak preprosto zato ker čuti svojo dejavno navzočnost še drugje, drugače. V spomin mi kot kritiku vedno znova prikliče izjemno zanimivo stališče, ki ga je predstavil na mednarodnem simpoziju Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije. Stališče, ki izenačuje dva časovna umetnostna zaporedna fenomena – blišč in bedo socrealizma in novodobnega kap(italističnega)realizma.

In naprej: pod nazivom Suprarelikvija (Mestni muzej Ljubljana, 2015), v kateri je Kardelj zasnoval in uresničil v horizontalni monumentalni vizionarni pojavnosti Prt iz La Higuere – lik usmrčenega Che Guevara.

Kardelj razlikuje, če ponovim njegovo misel iz besedila Lepota je edini kriterij, in živi novo, svobodno umetnost: misliti, čutiti in delovati zunaj vseh trenutno mogočih kontekstov. Če slika iz leta 2003 razkriva nasilno prostorsko razpetost človeških prehodov post mortem v žgoči somatski belini razčlovečenja na rdečih vertikalah, se je slikar v njeni predhodnici (2002) in v nadaljnjem delu (2004) prepustil učinkom skoraj bi lahko zapisali nežnosti, fragilnosti svoje barvite slojevitosti oziroma prevladujoči stopnji krhke beline. Se v tem barvnem zanosu slikar predaja inspirativni dojemljivosti komaj zaznavnih ženstvenih obrisov prej kot domišljijskih orisov?  

In kljub taki naši opaženosti je slikarjev impetus zanesljiv v svojem vedno novem  podoživljanju vedno in povsod navzoče kartezijanske meditacije.

Podreditev umetnosti kontekstu pomeni zvesti umetnino na zgodovinsko ali/in kulturno determiniran fetiš. Pomeni dokončno sprijaznjenost s statusom blaga. Živeti novo, svobodno umetnost pa pomeni misliti, čutiti in delovati izven vseh trenutno možnih kontekstov. Pot proti novi in svobodni umetnosti zahteva opustitev vseh odgovarjajočih strategij in taktik, ki bi obljubljale penetracijo v dominantne kontekste ali njihove subtekste ter njihovo rafinacijo od znotraj. Ta pot ni 'dolgi marš skozi institucije' in koncepti niso (več) pozornosti vreden odziv na kontekste …
Janez Kardelj, Lepota je edini kriterij – iz kataloga nagrajenca 11. mednarodnega bienala likovne umetnosti, Kranj, Galerija likovnega društva Kranj, ZDSLU 5. 5.–3. 6. 2023
 

Janez Kardelj je bil rojen 1964 v Ljubljani, kjer živi in dela. Diplomiral na ALU v Ljubljani, smer slikarstvo. Deluje v slikarstvu, glasbeno-scenski umetnosti, kot pedagog-andragog, kulturni in družbeni kritik, organizator in kurator. Nekateri projekti:
razstave: Galerija Univerzitetne knjižnice Maribor 1997; Zgodovinski atrij ljubljanske Mestne hiše 1999, 2018; Groharjeva galerija Škofja Loka 2003; Mestna galerija Šoštanj 2006; KUD France Prešeren 1991, 1997, 2015; Galerija SDK Tolmin 2009, 2017; Osebno, Kibla Portal Maribor 2018; Razstava članov ZDSLU: Umetnost ujeta v prostoru in času, v galeriji BBK Nürnberg 2021; Mednarodni bienale etike(te) Strah in Smeh Novo mesto 2019 in 2021; Projekt Sprehajalci slik Ljubljana 2019 in 2021; Gelerija Likovnega društva Kranj 2013; glasbeno-literarni projekti: Kabaret Ciklomotorik – Učna ura slovenščine (2002), Soma Arsen – Gluhi cirkus brez posluha (glasbeni kabaret in zgoščenka 2009–2010); organizacija projektov: Nov dan ali 99% v KUD France Prešeren 2012; kuratorstvo: Suprarelikvija – Prt iz La Higuere, Mestni muzej Ljubljana 2015; kulturno-kritiški prispevek: referat Blišč in beda kaprealizma in socrealizma, mednarodni simpozij Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije.

                                                                                                   
 

​​​​​Zavzemam se za zmago imaginacije nad realizmom in neodvisnost, svobodo in avtonomijo umetnosti. Spoštujem radikalno umetniško držo in preziram taktike in strategije v umetnosti. Slutim nujnost preusmeritve pozornosti od umetnika k umetniškemu predmetu in temeljne transformacije ekonomsko-političnega sistema.
Janez Kardelj

Aleksander Bassin, kritik in publicist, je bil od leta 1989 do 2009 direktor Mestne galerije v Ljubljani, podpredsednik Mednarodne zveze likovnih kritikov AICA, sekretar Mednarodnega bienala male plastike v Murski Soboti ter kustos za slovensko sekcijo na številnih nacionalnih in mednarodnih razstavah (bienale v Benetkah, Sao Paulu) ter za jugoslovansko sekcijo na newdelhijskem trienalu. Poleg študijskih uvodov v različne kataloge, strokovnih člankov v domačih in tujih revijah in časopisih je objavil več likovnih monografij o Lojzetu Spacalu, Stanetu Kregarju, Janezu Boljki, Stojanu Batiču, Viktorju Magyarju, Štefanu Galiču, Janezu Knezu, Hermanu Gvardjančiču, Stojanu Kerblerju, Jožetu Kološi, Hamu Čavrku, Miroslavu Šuteju in Francu Novincu.

Janez Kardelj

Do 11. sept. 2023
Več terminov

Prosti vstop

Od 2. do 4. avgusta bodo zaradi vzdrževalnih del razstave ZAPRTE.

Pretekli dogodek
25. aprila do 26. junija 2023

Saša Bezjak

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor Nina Jeza

 

Saša Bezjak je prepoznavna slovenska umetnica, ki deluje kot likovna pedagoginja, slikarka, kiparka in performerka, zato jo zanimajo različni materiali v obliki gradnikov, s katerimi ustvarja risbe, slike, skulpture, vezenine, vezenke pa tudi video dokumente.

Vsebina del Saše Bezjak je izključno vezana na intimo, na osebne odnose, na notrino človeške telesnosti, ki je v svojem jedru koncentrirana do primatne, celo primitivne preprostosti. Odnos do telesnosti, tako lastne kot Drugega, se zato tudi najbolj pristno izraža skozi primarne oblike umetniškega ustvarjanja. Navidezni »naivni primitivizem« umetnice se z uporabo krokijev spremeni v najbolj žlahtno izrazno sredstvo, raziskujoč eros kot primarni človeški nagon, ki se nas (sledeč Freudu) prvič dotakne v zgodnjem otroštvu in nato kroji vse naše življenje.

Poleg medosebnih odnosov pomembno vlogo pri nastajanju del Saše Bezjak igra njen odnos do različnih materialov, saj s subtilno uporabo v umetniški produkt povzdignejo tako bazične gradnike, kot sta blago in nit. Risbe umetnica namreč nadgrajuje z vezeninami, ki so seveda tudi »ženski izum«, s katerim tkanina postaja lastna dodana vrednost v obliki umetniškega dela.

Velikokrat gre za recikliran material, saj so dela narejena na stare rjuhe ali prte, zavese, pa tudi manjše dekorativne prtičke, v katere umetnica vkomponira risbo, s čimer odsluženemu materialu vdihuje novo življenje. 

Umetniška dela Saše Bezjak nosijo predvsem čustveni naboj doživljanja ženske. In če so čustva »primitivna«, nam »zgolj« razum preprečuje, da ne postanemo preveč prvinski ali, kot radi povemo, da ne poživinimo. 

Vsebina je ponavljajoča se, a v izvedbi vsakič drugačna: umetnica upodablja sebe, družino, otroke, nosečnice, spolnost, spolni akt, rojstvo, bolečino, smrt. Skratka vse, kar je življenjskega. Zgodi se, da opazovalca zaradi tega sprva postavlja v neugoden položaj, v katerem se ga poloti celo občutek sramu. Motivika Bezjakove nas preudarno in kontinuirano skozi nezadržni pretok linije od risbe do vezenine seznanja s tipologijo parov: v otroški risbi izvezena ženska in moški v objemu, poljubu, stisnjena z rokami ali obrnjena stran drug od drugega, simbolizirata pristen odnos partnerjev, ki si izkazujeta platonsko, skorajda sramežljivo nežnost. Če je osnovni ton primarno antagonističen, je to v neposrednem kontrastu s tistim, kar tovrstni princip na videz zahteva od umetnika samega: to, da je navkljub naturalistični/primitivni/primarni tehniki v delih Saše Bezjak zaznati močan čustveni naboj, revolucijo emocij, ki se nezadržno širijo onkraj površine upodobljene linijske risbe. Njena dela zaznavajo življenje kot dekadentno, trpeče, strastno: slišimo krik, začutimo poželenje, dojemamo žalost, strast, ljubezen, celo materinskost.

Osebni odnosi in čustva, ki skozi eter prehajajo med upodobljenimi pari, naj bodo pozitivna ali tudi negativna, predstavljajo temelj umetničine izpovednosti, kar ji omogoča razpiranje nekega docela intimnega, otroško nepokvarjenega sveta. Izpovedna narativnost umetnice je prepuščena trenutkom spontanosti, opredmetenim v obliki krokijev, ki tako predstavljajo zavestni mimesis neposrednega, nepotvorjenega doživljanja stvarnosti, torej življenja in vseh njegovih detajlov.   

Intimne izpovedi umetnice tako spremljamo v njeni »otroški« risbi, s katero ustvari pripovedi, opredmeti svoje doživljanje sveta ter izrazi navdušenje nad življenjem in detajli v okolju. Ko umetnica zgodbo postavi pred gledalca, se načrtno prepušča spontanosti – in ko se umakne, njene zgodbe ostajajo povezane z zgodbami številnih žensk, pa čeprav zajema le iz lastnih in intimnih izkušenj. Presežek del Saše Bezjak je namreč v tem, da prikazujejo in v prvinskosti razgaljajo človeka oziroma življenje nekoč in danes – govorijo preprosto in zato spregledano resnico, da ostaja človek, globalnemu segrevanju, vojnam in migracijam navkljub, v svoji prvinskosti – primitivnosti – večno enak: čustven, ljubeč in trpeč.

Človeški, kakopak. 

Nina Jeza, Artists & Poor’s

 

Love will tear us apart / Ljubezen naju bo ločila
Saša Bezjak

»Ko vse se spreminja v rutino
In skromne ambicije 
Ko napoči čas prezira
In čustva obstojijo 
Ko sva se še midva spremenila
In ubrala drugačne poti
Takrat naju bo ljubezen,
ljubezen znova ločila.«

“When routine bites hard 
and ambitions are low
And resentment rides high 
but emotions won't grow 
And we're changing our ways,
taking different roads
Then love, 
love will tear us apart again.” 

 “Love will tear us apart again” (Joy Division)

Saša Bezjak (1971, Maribor), samozaposlena v kulturi, slikarka in pedagoginja, akademska slikarka, magistrica kiparstva in profesorica likovne umetnosti, vizualna umetnica, je od leta 1993 imela veliko samostojnih in skupinskih razstav ter veliko performansov doma in v tujini. Angažirana je pri delu z ranljivimi skupinami in kot borka za žensko enakopravnost. Motiv njenega ustvarjanja so pogosto tabu teme. Sodobna umetnost in otroška likovna dela jo nenehno inspirirajo, motivirajo za lastno ustvarjanje in nenehno interakcijo z družbo. Leta 2021 je pridobila naslov docentka za likovno umetnost na Univerzi v Mariboru. Živi in dela v Gornji Radgoni.

Nina Jeza (Ptuj, 1979) je študirala umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomsko delo z naslovom Cenzura v sodobni poljski umetnosti je pisala na Univerzi Adama Mickiewicza v Poznanju, Poljska. Bila je profesorica umetnosti na Srednji elektro-računalniški šoli na Srednješolskem centru Ptuj in med svoje kompetence dodala tudi pedagoško-andragoško izobraževanje. Od leta 2012 je samozaposlena kulturna delavka, kustosinja, kuratorka in pedagoginja. Bila je hišna kustosinja galerije Media Nox, nato je dejavno začela sodelovati z Multimedijskim centrom KID KIBLA v Mariboru. Bila je tudi umetniško-programska vodja Mednarodnih festivalov intermedijske umetnosti (MFRU, KIBLIX in Pixxelpoint). Sodeluje v več mednarodnih izmenjavah in projektih ter razstavah in tudi na mednarodnih umetniških kolonijah. Je idejna vodja in organizatorka umetnostnega sejma art-MUS ter projekta ArtStorage. Je članica Slovenskega društva likovnih kritikov in Mednarodnega združenja umetnostnih kritikov AICA.

Saša Bezjak

25. aprila do 26. junija 2023
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov.

Pretekli dogodek
14. feb. - 24. apr. 2023

Klavdija Jeršinovec

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Brane Kovič

Likovna dela umetnice Klavdije Jeršinovec so v svetu, ki se duši v množici kričečih podob smerokaz na poti k novi estetski izkušnji gledalca. Ob redkobesednem barvnem jeziku in minimalističnem izrazu pa toliko glasneje odmevajo reliefni učinek barvnih plasti in ritmični poudarki, ki ustvarjajo plastičnost dela in gledalcu pričarajo prostor, prežet s polnostjo črne barve. Ta slikarko in kostumografinjo Klavdijo Jeršinovec s svojim dominantnim učinkom tako navdušuje, da jo le mestoma prekine s premišljenim barvnim poudarkom in tako vtisne barvno stopinjo na mrežo črnine. Dovolj, da prekine njen ritem in spremeni melodijo likovnega dela ter tako gledalcu ponuja smeri na estetski izkustveni poti, ki jo opazovanje umetničinega dela ponuja. 

Vizualna umetnica in kostumografinja Klavdija Jeršinovec v svojih barvno reduciranih likovnih delih ustvarja plastičen, ritmičen, pomensko premišljen a simbolno bogat prostor, ki gledalca usmerja na poti k novi estetski izkušnji. Polnost črnine, ki umetnico navdušuje ponuja občutek mirnosti, prostornosti in ravnovesja kot antipod kaotični resničnosti našega vsakdana.

Umetnica Klavdija Jeršinovec nas skozi svoja na videz skrajno barvno  in potezno zreducirana dela skozi ritmično poudarjeno strukturo slikovnega polja in premišljenimi kromatskimi poudarki popelje na pot svojevrstne estetske izkušnje. 

Klavdija Jeršinovec  (Ljubljana, 1987) je vizualna umetnica, dejavna v kostumografiji, slikarstvu, ilustraciji in umetniških zinih. Leta 2011 je diplomirala na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti. Po končanem magistrskem študiju kostumografije na AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo) je pridobila naziv akademske magistrice scenskega oblikovanja. Na tem področju se je dodatno izpopolnjevala na bratislavski glasbeni akademiji VŠMU. Je prejemnica univerzitetne Prešernove nagrade.
Njen seznam predstav, performansov in filmov, h katerim je bila povabljena kot kostumografinja med letoma 2010 in 2021, je kar obsežen (mdr. gledališke predstave: Plod, Stara mestna elektrarna; Svinje, Gledališče Glej; Moliere stroj, Cankarjev dom; Tri sestre, Naj svet šumi, AGRFT; operi: Orfej, Opera Ljubljana; Basilica dei Frari, Benetke; kratki igrani filmi AGRFT: Amelia, Njen otrok, Ivan brez življenja, Svetlo črna). Kot asistentka kostumografije je med letoma 2015 in 2018 sodelovala tudi pri priljubljenih slovenskih tv-serijah (Ena žlahtna štorija) in reklamnih spotih za svetovno znane blagovne znamke. Na modni reviji festivala Mladi v Kranju (2010) je bila uvrščena med deset najobetavnejših mladih modnih oblikovalcev. 
V slikarstvu ustvarja v slogu geometrijskega minimalizma. Ne gre spregledati njene udeležbe na likovnih skupinskih (mdr. Ex-tempore Piran, Idrija) in tudi osebnih javnih predstavitvah, kot je bila leta 2020 razstava Kostumografski zin v Galeriji Kortil na Reki. Leta 2021 je bila nagrajena na piranskem Ex-temporu v kategoriji Mladi avtor, kar pa ji je drugo leto omogočilo samostojno predstavitev v Galeriji Herman Pečarič. Je tudi dobitnica nagrade mesta Grožnjan na Ex-temporu Grožnjan 2022.
Iz kratko povzetega delovnega življenjepisa lahko razberemo, da Klavdija Jeršinovec izpolnjuje profil sodobnega ustvarjalca, dejavnega na različnih področjih umetniškega snovanja, ki pozorno spremlja aktualno problematiko sodobne družbe in se nanjo odziva. Avtorica živi in ustvarja na Vrhniki.

Brane Kovič (1953), umetnostni zgodovinar, likovni kritik publicist in prevajalec. Član Slovenskega društva likovnih kritikov od leta 1976 in Mednarodnega združenja umetnostnih kritikov AICA od 1983 (prvi predsednik slovenske sekcije AICA od 1992, mednarodni generalni sekretar 2010–2014). Kot neodvisni kurator je bil pobudnik in organizator številnih samostojnih, skupinskih in tematskih razstav slovenskih in tujih umetnikov doma in v tujini. Avtor več monografij in strokovnih razprav v slovenskih in tujih publikacijah, predavatelj na mednarodnih kongresih in simpozijih ter gostujoči profesor na univerzi Rennes 2 (Francija), ENSAD (Strasbourg) in Mount Allison University (Sackville, Kanada).
 
 

Klavdija Jeršinovec

14. feb. - 24. apr. 2023
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov.

Pretekli dogodek
7. dec. 2022 - 12. feb. 2023

Danilo Milovanović: Razsrediščenje – primer št. 5

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Dušan Dovč

Umetniška praksa Danila Milovanovića nastaja v javnem prostoru, do katerega je razvil angažiran pristop in metodološko izčiščen delovni proces. V vizualno umetnost vnaša zanimanje za urbana in družbena vprašanja. S serijo del Razsrediščenje (2021–2022) je raziskoval fragmente ulične opreme v mestnem središču, ki jih je pozneje prenesel v spalna naselja. Na razstavi sta na ogled dve deli iz serije, ki v vizualni in refleksivni dialog povezujeta historični stavbi v mestnem središču in modernistični stanovanjski soseski v predmestju. Danilo Milovanović je z javno akcijo in dokumentarno postavitvijo pokazal na nova razmerja med označevalci prostora v mestnem središču in predmestju. S kritično in humorno gesto daje podobo tudi številnim pobudam ohranjanja mesta kot oblikotvornega kraja angažirane skupnosti. 
 

Danilo Milovanović (1992) je zaključil podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Za svoje magistrsko delo je leta 2020 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Ob študiju se je izobraževal tudi na Akademiji UMPRUM v Pragi. V svoji ustvarjalni praksi se posveča razmisleku o javnem prostoru in razmerjem med njegovimi uporabniki. V konceptualnih in uličnih projektih uporablja različne ustvarjalne pristope in medije, od javnih akcij in intervencij do fotografije, videa, grafike in kolaža. V obdobju 2019–2021 je bil uporabnik bivalne rezidence za mlade v ustvarjalnem in rezidenčnem centru MGLC Švicarija v Ljubljani. Kot umetnik je vedno tudi del različnih oblik skupnosti, kjer preigrava vloge ustvarjalca, aktivista in performerja, kuratorja, vodje razstavnih prostorov in festivalov. Danes ustvarja v Avtonomni kulturni coni Metelkova mesto v Ljubljani. 

Dušan Dovč (1973) je kustos in koordinator programov v ustvarjalnem in rezidenčnem centru MGLC Švicarija, ki deluje v okviru Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani. Predava na Šoli za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki jo vodi SCCA-Ljubljana. Na področju vizualne umetnosti ga zanimajo projekti, ki podobo povezujejo z besedo. Poleg kuratorskega dela je dejaven tudi pri vzpostavljanju podpornih mehanizmov za delovanje v kulturi. 
 

Dela avtorja Danila Milovanovića, ki so na ogled v Cankarjevem domu, so bila leta 2021 del razstave Razsrediščenje v Kulturnem centru Tobačna 001.

Danilo Milovanović: Razsrediščenje – primer št. 5

7. dec. 2022 - 12. feb. 2023
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov.

Pretekli dogodek
6. sep. - 6. dec. 2022

Neja Tomšič

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Miha Colner

Neja Tomšič: Opijske ladje (2015–2022)
Umetnica Neja Tomšič v svoji izrazito interdisciplinarni ustvarjalni praksi pogosto raziskuje prezrte epizode zgodovine, ki jih skuša aktualizirati in interpretirati skozi sodobno prizmo. Pri tem se poslužuje različnih taktik in izraznih medijev, kot so prevzem podob in besedil, filmska pripoved ali performativna akcija. Njen pristop do obravnavanja zgodovinskih in aktualnih družbenih pojavov pa je pogojen s poetičnim pripovednim načinom, ki običajno deluje v kombinaciji besed in podob. Tudi delo Opijske ladje (2015–2022) temelji na večplastnih uprizoritvenih in likovnih formalnih pristopih, saj se je razvijalo v več vzporednih pojavnih oblikah daljše časovno obdobje. Danes, ob postopni razgradnji družbene pogodbe, ki je v zahodnem svetu veljala zadnjih sedemdeset let, zato odstira skrite in potlačene zgodovinske dogodke, ki ponovno oziroma še vedno določajo družbene in gospodarske modele sodobnega sveta.

Skozi izbrane zgodbe se posveča refleksiji kolonialnega nasledstva, ki ponuja odgovore na številna zapletena vprašanja trenutnih geopolitičnih razmerij. To je v prvi vrsti povezanost finančnih modelov prostega trga z vojaško močjo, saj imperiji svoje gospodarske interese pogosto udejanjajo z vojaškimi intervencijami. Da bi razgalila trenutne modele neoliberalne ideologije, ki vodi v deregulacijo gospodarstva in socialno razslojevanje, se je obrnila v drugo polovico 19. in začetek 20. stoletja, ko se je dokončno izoblikovala ideja o neizogibnosti prostega trga in neusahljivih naravnih virih.

Delo Opijske ladje tako priča o obdobju, ko so bile dežele Vzhodne Azije prisiljene vstopiti v igro globalne trgovine. Opijske vojne so sprožile zahodne velesile sredi 19. stoletja, da bi prisilile Kitajsko, ki še ni vstopila v proces modernizacije in industrializacije, prodajo čaja v zameno za opij. Opij je pustošil po kitajski družbi, zato ga je cesar prepovedal, kar so Velika Britanija in zaveznice označile kot grožnjo prostemu trgu, napadle Kitajsko in jo prisilile v trgovanje pod njihovimi pogoji. Pozneje se je opij razširil tudi v zahodni svet in v odvisnost potisnil milijone, vendar je bil kljub temu vselej pomembnejši dobiček lastnikov korporacij, ki so kopičili presežke tega donosnega posla. V tem času se je vzpostavila danes tako običajna naveza države in zasebnih korporacij, ki z roko v roki kolonizirajo svet.

Neja Tomšič je izpostavila tudi posledice opijskih vojn v sodobnem času, saj so nekatere danes največje banke, zavarovalnice, investicijske družbe, transportna podjetja in trgovski konglomerati svoj obstoj zgradili prav na trgovini z opijem. Delo se je začelo kot serija čajnih obredov Čaj za pet: opijske ladje, kjer umetnica s pripovedovanjem in vizualnimi pomagali odstira zgodbe, povezane s petimi opijskimi jadrnicami iz druge polovice 19. stoletja. Temu je sledila knjiga umetnika, kjer ob pomoči najdenih podob in besedil v slogu zgodovinske čitanke predstavlja nekatere v zahodnem zgodovinopisju zapostavljene fragmente opijskih vojn in njihovo trdoživo nasledstvo.

Tokrat je delo Opijske ladje predstavljeno v razstavni izvedbi. To so hibridna dela, ki kombinirajo najdene podobe in besedila ter pričajo o izbranih zgodbah trgovine z opijem, medtem ko zavestno ustvarjajo prehod iz faktične na simbolno raven izzvane problematike. Trgovina s čajem in opijem je stvar preteklosti, ko so se (pre)oblikovale ideje o politiki, družbenem razredu, spolu, veri in kulturi ter hkrati sedanjosti, saj so sledi te industrije še vedno globoko zakoreninjene v drobovju veliko gospodarskih in vojaških velesil.

Miha Colner


 
Neja Tomšič (1982) je vizualna umetnica, pesnica in piska, ki v svoji interdisciplinarni ustvarjalni praksi združuje številna področja in umetniške medije kot so risba, fotografija, poezija, performans in glasba, medtem ko aktivno deluje tudi kot kuratorica in producentka. Je soustanoviteljica neodvisne raziskovalne in produkcijske platforme MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti in članica interdisciplinarnega kolektiva Nonument. Živi in deluje v Ljubljani.
 
Miha Colner (1978) je umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos v Galeriji Božidar Jakac - Muzeju moderne in sodobne umetnosti, Kostanjevica na Krki, prav tako je aktiven kot predavatelj in publicist, ki se posveča vizualni umetnosti in vizualni kulturi, še zlasti področjem fotografije, grafike, gibljive slike in različnih oblik (novo)medijske umetnosti. Od leta 2005 redno objavlja članke v časopisih, revijah, strokovnih publikacijah in na lastnem blogu. Živi in deluje v Ljubljani in Kostanjevici na Krki.
 

Neja Tomšič

6. sep. - 6. dec. 2022
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Pretekli dogodek
1. jun. - 5. sept. 2022

Nejč Slapar

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Petra Vencelj

Nejč Slapar: Galaksija – po sledeh risbe, ki jo je občina leta 1977 podarila predsedniku tedanje države, Titu, ob njegovem prvomajskem obisku v Kranju in na proslavi na Joštu. Da ni šlo za običajno risbo, pove že njena velikost, saj so njene dimenzije 2,6 metra krat 10,2 metra. Kot se spominja njen avtor, ki so ga pritegnili principi op-arta in geometrijske abstrakcije, je takrat veljala za največjo risbo na papirju v državi. V okviru predstavitve Likovni kritiki izbirajo bo v Cankarjevem domu razstavljeno delo Galaksija (3) Nejča Slaparja, digitalna reprodukcija na platnu, 0,9 × 4 m, 2022, Loški muzej Škofja Loka (po: Nejč Slapar: GALAKSIJA, risba s črnim tušem na papirju 2,6 × 10,2 m, 1977, Muzej zgodovine Jugoslavije v Beogradu, Srbija).
 

Nejč Slapar

1. jun. - 5. sept. 2022
Več terminov

Prosti vstop

V petek, 26.8., bodo razstave odprte do 19. ure.

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov 

Pretekli dogodek
Do 31. maja 2022

Silvester Plotajs Sicoe: V punk naravi je skrit zen

Zaradi vzdrževalnih del bodo razstave 16., 17. in 18. aprila ZAPRTE.
Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Aleksander Bassin

Slikar se je s svojim avtorsko zelo specifičnim delovanjem uveljavil že v prvem desetletju novega tisočletja, in to potem ko so v njem uvodoma prevladovali umetniki, ki so v svojih različicah abstraktizma iskali izviren vstop v sublimno. Ali lahko tedaj zapišemo, da je Plotajs protagonist nove antipop generacije: generacije, ki ji je hedonizem primaren in vedno navzoč ustvarjalni vzgib ter ki si zagotavlja svoje nadaljnje izhodišče za naracijo v podobah javnih idolov ter drugih fetišiziranih človeških in živalskih likov, zasebnega konvencionalnega inventarja. Povsod in vedno je čutiti latentno navzočnost človeškega bivanja, njegovega delovanja in udejstvovanja; takšna slikarska refleksija je vedno pozitivna in seveda razdajajoča se v skoraj apoteozno vzneseni barvitosti.

So sledovi novega ekspresionizma, če pomislimo na Nove divje (Neue Wilden) iz nemškega kulturnega prostora in na njihovo slovensko parafrazo skupine slikarjev, ki so se na skupinskih razstavah poimenovali Divji v srcu, navzoči v Plotajsovem slikarstvu? Lahko zapišemo pozitivni odgovor, pri čemer imamo pred očmi slikarjevo poetiko, ki ne pristaja na ideologijo omenjene že historične nemške skupine, temveč se prepušča svojim lastnim, doživetim zgodbam, ki se seveda lahko naslanjajo stilno tudi posredno na bližnjo zgodovino umetnosti.
V tem smislu razumemo tudi umetnikovo besedno skovanko punk kubizem – tako poimenovano serijo slik, ki so nastale v letih 2020/21 in med katere sodi tudi razstavljeno delo. Punk kot glasbena zvrst takoimenovane subkulture je Plotajsu očitno ostala v zavesti tudi danes ob remiksu, medtem ko na sedaj razstavljeni sliki ostajajo samo kot reminiscenca na kubizem geometrizirani liki, tako tisti, ki oblikujejo sam slikarski prostor, kot tudi tisti funkcionalni, ki podpirajo zgledno, kubistični perspektivi vdano ploskev, predstavljeno  v izzivalnih rožnatih tonih, kjer ob belem zavihku na njej počiva listnata vejica. Slika v omenjeni avtorski seriji punk kubizma tako po svoji motivni in izrazito rumenkasto žolti površini zagotovo izhaja iz posebne umetniku lastne čustvene zadržanosti. 

Je to tudi vzrok za podnaslovitev o skritem zenu? Če so zenu pripisani (cit. Dušana Osojnika, prvi program RTVSLO, 27. 2. 2017) umirjenost, uravnovešenost, pozornost, modrost, harmonija, red, tudi askeza in neobčutljivost, ter je prav zaradi tega za nas zahodnjake še vedno privlačen, je odgovor na vprašanje, kaj je nekakšna rdeča nit zena: ukvarjanje s človeškim umom in egom.

Umetniku se je torej posrečilo prav tej sliki podati zelo odkrit, zanimiv odgovor.

Aleksander Bassin
 

neonska podoba 30. 4. 2021

skozi pokrajino 
trikotnikov
mastnih kaktusov
rdečih mokrih
kvadratov
skozi strastne 
krike in vzdihe
punk slikarjev
in predpesnikov
skozi zapuščena
gnezda ljubezni
se vali drobno
zeleno jajce
punk kubista
ki še ne ve
za kubizem
in se zapuščen 
neogret podaja
v kričeče življenje
neonskega gozda

 

Silvester Plotajs Sicoe 
Silvester Plotajs Sicoe je bil rojen 12. aprila 1965 v Ljubljani. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Od 1992 deluje kot svobodni ustvarjalec. Je prejemnik več nagrad, med drugimi študentske Prešernove nagrade leta 1987, priznanja Univerze v Ljubljani za pomembna umetniška dela leta na področju slikarstva 2009, priznanja Riharda Jakopiča 2013 in nagrade Riharda Jakopiča 2021. Razstavljal je na skupinskih razstavah ter imel veliko samostojnih razstav doma in v tujini, nazadnje Punk kubizem decembra 2021 v Švicariji in skupinsko Divji v srcu v Kvartirni hiši v Celju oktobra 2021. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani. 

Silvester Plotajs Sicoe: V punk naravi je skrit zen

Do 31. maja 2022
Več terminov

Prosti vstop

Zaradi vzdrževalnih del bodo razstave 16., 17. in 18. aprila ZAPRTE.

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov 

Pretekli dogodek
4. jan. - 28. feb. 2022

Maja Kastelic

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Tatjana Pregl Kobe

Redkokdaj se zgodi, da so ilustracije razstavljene prej, preden gre knjiga v tisk. Pa vendar se. S tušem na papir in z digitalno monokromno dodelavo je razstavljena večina pravkar končanih podob za slikanico Adam in njegova tuba ilustratorke Maje Kastelic.


Maja Kastelic
Rojena je bila 25. septembra 1981 v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 pod mentorstvom prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela (Raziskovalni inštitut ALUO). Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na Fakulteti za humanistične študije Koper vpisala predmet Filozofija in teorije vizualne kulture. Od leta 2011 je v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo vpisana kot slikarka, od leta 2014 pa tudi kot ilustratorka. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom za slovenske in tuje založnike. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Živi in ustvarja v Trebnjem.

Maja Kastelic

4. jan. - 28. feb. 2022
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov 

Pretekli dogodek
9. nov. 2021 - 4. jan. 2022

Iztok Bobić, Olga Milić in Zoran Srdić Janežič

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Goran Milovanović

Iztok Bobić, Olga Milić in Zoran Srdić Janežič

9. nov. 2021 - 4. jan. 2022
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI