Od 3. dec do 5. jan 2020

Drago Hrvacki

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Aleksander Bassin

Odprtje bo 3. decembra 2019 ob 13. uri

In naprej smo v njihovih skupnih prizadevanjih ugotovili; prestop iz izrazne, pomenske umetnosti na področje čiste likovne vizualizacije, uskaljevanje in dopolnjevanje prostorskih komponent, vključno barve, dematerializacija izbranih materialov. Pozitivno za to skupino so bile vsekakor likovne raziskave, opravljene v okviru doseženih lastnih izkušenj, raziskave, ki so pripeljale do temeljnega prevrednotenja oblika – vsebina.
Aleksander Bassin: Skupina Neonkostruktivisti 1968–72, katalog Mestne galerije Ljubljana, 1993

Minimalizem pri Neokonstruktivistih ni nastopil kot poseben fenomen; minimalistične formulacije so se pojavljale kot eden od aspektov likovnega izraza, v katerem so se prepletali transponirani odvodi smeri, kot so post-painterly abstraction, hard-edge, colour-field slikarstvo ipd., optične in kinetične umetnosti, pa tudi pop-arta. Ta preplet je bil gotovo povezan tudi s tradicijo evropskega konstruktivizma in geometrijske abstrakcije, vendar ne toliko neposredno kot prek visoke racionalne prakse tk. im. konkretne umetnosti (Bill, Lhose). Kolikor se pri Neokonstruktivistih pojavlja minimalizem, ni toliko navezan na ameriške kot na evropske zglede.
Igor Zabel: Vidiki minimalnega, katalog Minimalizem v slovenski umetnosti, 1968–80, Moderna galerija, Ljubljana, 1990

Vpogled s tako rekoč že historične distance na skupino Neokonstruktivisti, ki so jo sestavljali Dušan Tršar, Drago Hrvacki, Dragica Čadež Lapajne, Tone Lapajne, Vinko Tušek, se mi zdi umesten, saj je prav Drago Hrvacki v svojem nadaljnjem umetniškem delovanju po letu skupnega nastopanja ostal najbolj zvest načelom, ki sem jih povzel v uvodu k sedanji predstavitvi.

Drago Hrvacki si je, kot smo torej lahko ugotavljali že ob njegovih uvodnih in seveda poznejših delih, izbral določen geometrijski modul, ki ga je izgrajeval ves svoj ustvarjalni čas na permutativni logiki in simetriji barvnih kontrastov. Serialna izvedba slikarskih del mu je vedno omogočala izpeljavo izbrane strukturne kompozicije.
Iz serije slik DFH, ki je nastajala več let in se zaključila v letu 2010, sem izbral deli s številkama DFH51 in DFH56. V njej Hrvacki oblikuje simetrično strukturo v umirjeni kompoziciji, se pravi, da se izogiba napadalnosti barvnih sestavov, saj gradi na topli barvni skali rumene, dveh odtenkih oranžne, zelene v treh odtenkih, dveh modrih odtenkih in rjavi. Zamejenost takšne urejene barvne skale se zaključuje v skoraj izključno pravokotnih likih, izza katerih kot da se skriva tudi kakšen pravilen kvadrat. Prav različne velikosti pravokotnih likov torej narekujejo oziroma poudarjajo tisto skladno in umirjeno kompozicijo posameznega slikarskega dela.

Čista estetska misel, ki jo stopnjuje perfekcija izvedbe in ki nima namena prikrivanja kakšne pomenske konotacije, vodi Hrvackega že skozi desetletja njegovega delovanja.

Aleksander Bassin
                                               

Drago Hrvacki je bil rojen 18. januarja 1936 v Ljubljani. Akademijo za likovno umetnost je obiskoval v letih od 1958 do 1963 pri profesorjih slikarstva Mariju Preglju, Nikolaju Omersi, Slavku Pengovu in Maksimu Sedeju, grafiko pri Božidarju Jakcu in Riku Debenjaku. Diplomiral je 1964. Leta 1970 se je študijsko izpopolnjeval v Italiji. Kot profesor likovne vzgoje je bil zaposlen na več osnovnih in srednjih šolah ter v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih, Ljubljana. Aktivno je sodeloval pri ponovnem uvajanju mature in poučeval maturitetni predmet Likovna teorija. Leta 1992 je dobil naziv svetnik. Od 1976 do 1970 je deloval kot svobodni umetnik ter član skupin Neokonstruktivisti in Barva.

Živi in ustvarja v Ljubljani in Vinici pri Sodražici. Pripravil je 26 samostojnih razstav ter od leta 1965 naprej sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, med njimi na 3. in 4. Trienalu jugoslovanske umetnosti, Beograd, 1967–70, v Slovenj Gradcu Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, na razstavi Objekt in barva, Moderna galerija, Zagreb 1968, na 5. in 6. Bienalu mladih, Reka, 1969–71, na 8. Mediteranskem bienalu, Aleksandrija, 1970, na Mednarodnem grafičnem bienalu, Ljubljana, 1971, na 11. Analu, Poreč, na razstavah grafike v Beogradu 1972, Zagrebu 1972–82, na Mednarodnem bienalu male plastike, Murska Sobota, 1973–81, na razstavi jugoslovanske skulpture, Pančevo, 1981, na razstavah jugoslovanske umetnosti v Leverkusnu, Helsinkih, Oslu, Dunaju, Milanu, Utrechtu, Eidhovnu, na razstavah slovenske umetnosti v Marburgu, Wiesbadnu, Bonnu, Götingenu, Hanauju, 1994/95, v Firencah, 1999, na mednarodni razstavi Konkretna umetnost v Srednji in Južni Evropi, Gyoer, 2000, na razstavi Risba na Slovenskem, Mestna galerija, Ljubljana, Muzej suvremene umjetnosti, Zagreb, Umetnostna galerija, Maribor, 2009, Magija umetnosti – protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968–2013, Villa Manin, Videm, 2014, Künstlerhaus, Dunaj, Gliptoteka HAZU, Zagreb, 2015.

Nagrajenec na Bienalu mladih, Reka, 1969; zlata ptica, Ljubljana, 1970; na razstavi jugoslovanske risbe, Zagreb, 1979, in na natečaju za likovno opremo doma DP0 SRS v sodelovanju z arhitektom Bončo, Ljubljana 1980.  
 

Drago Hrvacki

Od 3. dec do 5. jan 2020
Več terminov

Prosti vstop

oblikovalski presežki cankarjev dom DOS
Od 19. nov. do 5. jan. 2020

Oblikovalski presežki 2019

V sodelovanju z DOS

Podelitev nagrad bo v torek, 19. novembra, ob 19. uri.


Društvo oblikovalcev Slovenije tokrat že dvanajsto leto podeljuje priznanja »Oblikovalski presežki«, priznanja za dela, ki so jih prispevali slovenski oblikovalci v letošnjem letu.
Od Društva oblikovalcev Slovenije imenovana strokovna žirija med prispelimi deli izbere delo avtorja ali skupine avtorjev, ki predstavlja ustvarjalni oblikovalski presežek in tako prispevek k razvoju in dvigu vizualne kulture okolja na različnih področjih oblikovanja, za katerega in v katerem izdelek deluje. To je eden izmed korakov, da bo oblikovalska stroka dobila mesto, ki ga mora imeti, če naj sooblikuje gospodarstvo, ki je zmožno konkurence na globalnem trgu.


Področja vrednotenja segajo od grafičnega, industrijskega in unikatnega oblikovanja, oblikovanja vizualnih komunikacij in oblikovanja notranje in zunanje opreme, prostorsko oblikovanje, scenskih postavitev in multimedijskih celostnih rešitev.


Izmed prijavljenih del je v letošnjem letu žirija »Oblikovalskega presežka« Društva oblikovalcev Slovenije v sestavi:

Mateja Škofič, Nina Hercog, Julijan Krapež, Jurij Dobrila in Peter Jamšek

izbrala in podeljuje:

 

  • 2 priznanji »Oblikovalski presežek«: Edi Berk, Dan Lenard
  • 4 priznanja »Oblikovalski dosežek«: Irena Gubanc, Teja Jalovec, Martina Obid, Mateja Panter, Oloop
  • 1 priznanje za življenjsko delo: Alan Hranitelj

Poleg omenjenih priznanj letos prvič uvajamo priznanje »Daljnogled«, za katero so se potegovali mladi oblikovalci do 30. leta starosti. Priznanje zanje je zastavljeno nekoliko drugače: priznanje za predstavljen projekt namreč predstavlja mesto za postavitev svojih del na razstavnem prostoru v Cankarjevem domu v naslednjem letu.


Prejemniki priznanj Daljnogled so:
Nika Curk – scenografija, Silina Pintar – MiCreate, Teja Jalovec – analogno digitalna knjiga, Julija Karaž, Neža Medved – polimer

Oblikovalski presežki 2019

Od 19. nov. do 5. jan. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 9. okt. do 4. nov. 2019

Oživljene krivine

THONET in Jurij Rihar

Živel sem v okolju, ki je bilo polno vonja po lesu in je bilo glavna tema vsakega druženja.

Jurij Rihar

Tehnologija kuhanja in krivljenja lesa je že stara, izpopolnil jo je Michael Thonet s svojimi sinovi v petdesetih letih 19. stoletja ter ustanovil podjetje na Dunaju, kjer Thonet deluje še danes. Krivljeno pohištvo je tehnološko domiselno, pa ne samo to, premore tudi veliko elegance in lepote. Njegova oblika sledi takratni secesijski slogovni naravnanosti v umetnosti. Zato ni presenetljivo, da se s tem pohištvom ukvarjajo številni muzeji, zbiralci in restavratorji po vsem svetu. Zelo velik in lep je muzej teh izdelkov v nemškem Boppartu, kjer je bil Michael Thonet rojen.

Jurij Rihar, tudi zelo uspešen poslovnež, je že pred 35 leti (zadnjih petnajst let pa intenzivneje) skupaj z ženo Ilono začel zbirati staro Thonetovo pohištvo in ga obnavljati.  Riharjeva zbirka, iz katere bomo predstavili približno šestdeset kosov različno oblikovanih stolov, dvo- in trosedov, mizic ipd., je zanimiva tudi z etnološkega vidika, saj zakonca sama iščeta, zbirata kupujeta in neoporečno restavrirata vse, kar bo na ogled.
 

V naši hiši so se počasi začeli nabirati posamezni kosi krivljenega pohištva. Z nedeljskimi obiski bolšjega sejma se je število povečevalo in zbiranje je preraslo v  pravo strast.

Jurij Rihar

Janez Suhadolc, znani mojster umetniško oblikovanih stolov, je zapisal: »Nekaj takega pohištva hrani muzej v Zapricah pri Kamniku. Vendar ta zbirka najbolj verjetno ne more konkurirati zbirki, ki sta jo skupaj spravila zakonca Rihar pod Lubnikom. Če pomislimo, da so dobesedno vsi kosi prišli k njima v obupnem stanju in da sta vsak kos posebej obujala k ponovnemu življenju, je ta vidik zbirke še toliko bolj presunljiv.«
 

Oživljene krivine

Od 9. okt. do 4. nov. 2019
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 8. okt. do 3. nov. 2019

Rudi Benetik

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Milena Zlatar

Projekt PoLJub lahko razumemo tudi kot Pošta LJubljani.

Sem že zelo radoveden, kaj vse boš priložila »elektronskemu pismu v Ljubljano«.
Tvoji »besedni sliki« bodo Tvoji kolegi zagotovo z velikim veseljem prisluhnili ...!

Zaenkrat Ti želim vse dobro in veliko navdiha pri Tvoji izpiljeni formulaciji prepričljivih misli.

Pozdravčke iz Podjune,
Rudi

Tako je potekalo moje komuniciranje z umetnikom Rudijem Benétikom, ko sva se dogovarjala za projekt v okviru razpisa Slovenskega društva likovnih kritikov za predstavitev v Cankarjevem domu.

Projekt je umetnik poimenoval PoLJub oziroma Pošta Ljubljani. Pisanje in pošiljanje posebnih sporočil z barvami, znaki in z igro besed na »raz-glednicah« je njegova značilna vizualna posebnost. Umetnik veliko potuje in je zato tudi tako v stiku s prijatelji. Zdi se, da duh krajev in dežel, ki jih obišče, prehaja na druga prizorišča in ljudi, saj jih tako na poseben način poveže. Tisti posebni, t. i. genius loci neke dežele, bližnjih ali daljnih mest in krajev, se nas z umetnikovo intervencijo še posebej dotakne. 

Z njegovo pošto Ljubljani je vzpostavljena vez med Ljubljano in Koroškim v Avstriji, to je z artefakti materializirana in duhovitostjo podprta posebna vizualna pošta. Umetnik nam oriše in izrazi svoje kraje, pokrajino in ljudi; predoči nam barve dežele, posebnosti ljudi, vsega, kar občuti in je sam spoznal ... Z barvnimi madeži, znaki in s črkami na klasičnem temeljniku in z načinom razvrstitve na steno, kamor je pripel to nenavadno likovno instalacijo, zaprede naše misli in vsa čutila.

Izrazi močno simboliko, izpostavljeno že v naslovu predstavitve: POLJUB. Poljub pomeni marsikaj: je naklonjenost v smislu ljubezni, je simbol vzajemne združitve in pripadnosti, je božji poljub in sprijetje duha z duhom, je duhovna združitev, tudi znamenje sloge, spoštovanja in ljubezni, lahko pa je tudi Judežev poljub, poljub izdajstva, poljub, ki izraža podreditev, vdanost ali čast … (Chevalier Gheerbrant; Slovar simbolov, MK, Lj. 1993)

Benétik vizualizira in udejanji pošto Ljubljani in simboliko poljuba na posebnih modulih iz topolovine. Ti delujejo kot škatlice, kamor »zapakira« vse vizualno in likovno. Na stene oz. na panoju so pripeti takšni »paketki«, ki aludirajo tudi na prave pakete. Danes pogosto prejemamo pošiljke-pakete, dobivamo jih po pošti, potem ko nam je elektronska pošta omogočila, da smo stvari naročili z različnih delov sveta in so nam jih dostavili na domači naslov ... Pripeljejo nam jih z avtomobilskim prevozom, najbrž pa jih bodo že kmalu dostavljali droni ... Takšna ali drugačna pošta med ljudmi in kraji bo še dolgo obstajala, saj so naše potrebe tudi materialne … Ročno napisana pisma in razglednice pa je danes skoraj povsem nadomestila elektronska pošta in družabna omrežja … Morda pa jih bodo obudili umetniki in bodo spet pridobila pomen. Saj umetniki so kot mediji, posredniki med snovnim in nesnovnim svetom, so seizmografi, ki merijo stanje duha in materialnega sveta. Beseda in vizualna podoba, tako njun pomen kot materializacija pa sta močni človeški komponenti; sta razum in duhovna predstava. 

Beseda poljub, ki jo ugledamo v sporočilu »Pošta Ljubljani«, namiguje na ambivalentnost pomena poljub, torej na večpomenskost telesnega dotika in njegove simbolike.

V svoji poetiki, skozi iskanje oblik in barv z resnicoljubnimi potezami linije ter s pogledi v (ne)stvarnost prostora in dogajanje v njem ohranja Benétik otroško elementarnost, da bi se mogel prepustiti nevidnemu toku energije, toku sveta in lastne duše.
Izhaja iz posebnih prostorov (Koroška v Avstriji), iz tistega arhaičnega sveta, polnega starožitnosti, ki ga spoznavamo ne le v zapisih in pripovedih skozi jezik, temveč se nam izrisuje tudi v vizualizacijah: skozi podobo krajine in njenih ljudi. Benétikovo duhovno kodo razberemo, če poznamo Koroško, ki nam jo pomaga razumeti tudi takšna literarna slika, kot je »Angel pozabe« koroške pisateljice Maje Haderlap. Čeprav je Benétik podoživel tudi druge kulture in jih je znal začutiti, kot npr. žarenje in barvitost mistične Indije, pa tudi njeno nasprotje – bleščavi New York, mesto toliko nasprotij, obema je posvetil pomenljiv cikel del (»Delhi Days« in »Papayas«), nosi v sebi vso mistiko in kontroverznost rodne Koroške ter drugih predelov bližnjih krajev, ki so mu blizu: npr. Goriškega in njegove »čarne Soče«, potem ljudi in krajine ob reki Muri ... Slike pričajo o njegovem vstopu v te duhovne pokrajine, v vsa njena tkiva. Nastajajo telesa slik-objektov, kjer je vse v imenu (poimenovanju, jeziku) zapisano, s krvjo, podčrtano in s prstnim odtisom zapečateno. Tudi dobesedno, saj se umetnik veliko ukvarja s simboliko znakov in črk, etimološkimi pomeni imen, kolažira, pri tem pa išče strukture sveta in utripanje življenja ter jim prida svojo srčno kri s kapljico rdeče, oranžne in žafranaste barve ... Ustvari ornament duhovnega tkanja, ki se ujema z znaki, barvnimi naglasi in simbolnimi pomeni.

Milena Zlatar

 

Rudi Benétik se je rodil leta 1960 v Podjuni/Jaunstein na Koroškem v Avstriji, kjer tudi živi in dela. Študiral je v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost (profesorji Andrej Jemec, Janez Bernik, Bogdan Borčić, Gustav Gnamuš), kjer je diplomiral leta 1985. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja ga srečujemo na razstavah po Evropi in zunaj nje. Njegova dela so vključena v številne pomembne javne in zasebne zbirke.

 

 

Rudi Benetik

Od 8. okt. do 3. nov. 2019
Več terminov

5 % popusta ob nakupu na cd-cc.si

Pretekli dogodek
Od 26. sept. do 17. nov. 2019

Kozmetika v grški in rimski antiki

Avtorica: Aleksandra Nesterović

V torek, 5. novembra 2019, ogled predstavitev v Prvem preddverju ne bo mogoč. Hvala za razumevanje.

Osebna higiena, za katero so v antiki dobro skrbeli, je bila osnova lepega videza.

Aleksandra Nestorović

V visoko razvitih kulturah so vloge spolov zaznamovane s serijo kod, ki določajo vloge in pravila vedenja v družbi, močno vplivajo na celostno podobo osebe in njeno zunanjost. Navadno za lepo velja tisto, kar je težko dosegljivo, zato od nekdaj velja rek, da je za lepoto treba potrpeti. Za Grke, ki so skozi umetnost iskali lepotni ideal, sta bila osebna higiena in videz zelo pomembna. Z umetnostjo se je ta lepotni ideal prenesel skoraj do danes. Veljal je še posebej za ženske, ki so večino življenja preživele za zidovi doma. Te so velikokrat upodobljene na nagrobnikih, v njihovem intimnem svetu – obdane z osebnimi predmeti – skrinjico s kozmetiko ali z nakitom.

Osebni predmeti antične dame so bili poleg različnih kosov oblačil toaletne potrebščine, med katere so sodile posode za umivanje in predmeti osebne higiene, ogledalca, posodice za dišave, olja, mazila in dekorativna kozmetika. Videz ženske sta dopolnjevala pričeska in nakit – sponke za obleko, pasovi, zapestnice, prstani, diademi, verižice in drugo. Premožni dami so pri zapletenem in dolgotrajnem urejanju pomagale spletične.
 

V grški književnosti naletimo na dve nasprotujoči si tendenci recepcije ženske lepote; ena so hvalnice naravni lepoti, druga pa kritika zapeljevanja s pomočjo kozmetične prevare.

Aleksandra Nestorović

Kozmetika v grški in rimski antiki

Od 26. sept. do 17. nov. 2019
Več terminov

Prosti vstop

Od 5. mar. do 9. apr. 2020

Vdove in pankrt

Razstava novega vala avtorjev vidnih sporočil

Avtorji: Ajda Bevc, Petra Bukovinski, Hana Jesih, Maša Majce Mesarič, Ajda Schmidt, Jan Virant
Kurator: Radovan Jenko
 

Mnoštvo tiskovin, spletnih strani, aplikacij in plakatov, v katere nevede nenehno gledate, je nekdo sproduciral: tekst, ki ga gledate, je nekdo postavil; črke, v katerih je zapisan, nekdo izrisal; vsak predmet, ki se ga dotaknete, je bil oblikovan – ustrezno ali ne, oblikovan pa vendar. Javnega diskurza o rezultatih oblikovalskega dela pa je mizerno malo in pogosto ostane na površinskem sloju okusa, sloga in všečnosti. Všeč? Všečkajte in delite!

 

Šesterica nekaterih vidnejših predstavnikov nove generacije oblikovalcev, diplomantov Oddelka za oblikovanje ALUO, bo na skupinski razstavi s primeri iz svojih preteklih projektov izrisala konkretne tehnične zakonitosti, ki določajo oblikovalski proces, in tolmaško vlogo oblikovalca, ki izčišča srž naročnikovih zamisli, iz njih zasnuje primerne končne rešitve ter na svoji poti pobija vdove in pankrte.

Vdove in pankrt

Od 5. mar. do 9. apr. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Cankarjev dom
Od 15. jan. do 1. mar. 2020

Zajčja luknja

Fotografija, magija in resničnost
Mednarodna fotografska razstava

V okviru festivala Slovenija 2050

Kuratorska ekipa (Membrana): Jasna Jernejšek, Jan Babnik

Vse od njenega izuma je bila fotografija – tako v smislu fotografskega posnetka kot širšega družbenega aparata fotografije – vedno prežeta z vero v prodorno, skoraj čarobno močjo.

Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost "kraje duš" do sodobnega prepričanja v njeno moč "kraje podatkov", se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj izvira iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako raznolikih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da razkrije več kot lahko razkrije človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljno bližnje in da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave ter onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine in hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografije nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – magičnosti sveta torej.

Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno preteklo "analogno" magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.

Zajčja luknja

Od 15. jan. do 1. mar. 2020
Več terminov

Prosti vstop

V sodelovanju z Zavodom Membrana in revijo Fotografija
 

Pretekli dogodek
Do 25. septembra 2019

Keltsko-rimski deblak iz Ljubljanice na Vrhniki

V okviru Festivala na Olimpu

Avtor: dr. Andrej Gaspari, Oddelek za arheologijo FF UL

Keltsko-rimski deblak iz Ljubljanice na Vrhniki

Do 25. septembra 2019
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 3. do 29. sept. 2019

Tadej Vaukman

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov
Izbor: Jernej Kožar

Odprtje: 3. sept. 2019 ob 13. uri.

Leta 2015 je Tadej Vaukman objavil svojo prvo foto knjigo Dick Skinners. V njej zbrane fotografije opisujejo avtorjevo mladostno iskanje in skrbno dokumentirajo subkulturo panka, ki je zaznamovala tudi njegov vizualni izraz.

Fotografije na tej razstavi so iz serije Grandheros*, ki so shranjene v Vaukmanovi drugi foto knjigi. V središču zanimanja je hiša njegovih starih staršev v Dravogradu, z vsemi posebnostmi in podrobnostmi, ki pričajo o njenih prebivalcih, njihovih odnosih, pričakovanjih in željah. Starejše fotografije, na katerih so njegovi starši, dedek in babica, spremljajo portreti teh ljudi danes in številni detajli notranje opreme. Oče se pojavi samo na treh. Kljub zelo osebni temi ostaja avtor vseskozi racionalno objektiven.
Neizprosna iskrenost teh podob nam razkrije našo resničnost. Namenoma malomarno kadriranje in iskanje majhnih, na videz nepomembnih motivov, ki jih prodorno fotografovo oko reši iz brezna nepomembnosti in povzdigne na piedestal umetniških del, pred nami razgali naše šibko življenje, ki temelji na pravilih lepega vedenja. Takšen brezkompromisni pristop je veliko pomembnejši za naš obstoj kot množica različnih selfijev z različnih delov sveta, ki jih vestno in vsakodnevno objavljamo na družbenih omrežjih.

V hiši starih staršev je Tadej Vaukman odraščal, potem ko sta se starša ločila. Kot verjetno številni med nami, saj so starši v službi in preobremenjeni z eksistencialnimi vprašanji ter razdvojeni med iskanjem identitete sebe in svojih otrok. Ker si v lovu za lastnimi nedoseženimi ambicijami preveč želijo, da bi otroci dosegli njihove cilje. In pri tem pozabijo, da čas otrokom teče veliko hitreje kot njim. Fotografije Tadeja Vaukmana so nam hitro všeč, saj ob njih podoživimo lastne spomine. Morda tudi zato, ker si končno nekdo drzne razgaliti in pokazati lastno podobo, ki je podoba nas vseh, in trenutke iz otroštva takšne, kot so: surove, kosmate, grde, plastične, vsakdanje. In to brez psihoanalitičnih interpretacij.

Osnovno abecedo fotografiranja danes osvojijo že otroci, ko dobijo svoj prvi telefon. Vse je zelo preprosto: najnovejša tehnologija ti pomaga narediti popolno fotografijo. Fotografija, kot literatura in film, ostaja na pripovedni ravni. Boljši motiv omogoči bolj sugestivno pripoved, posledično boljšo fotografijo. Številni fotografi se potem poženejo na lov za različnimi eksotičnimi prizorišči, ki jih premo sorazmerno zmanjkuje.

Morda se je Tadej Vaukman tudi zato obrnil vase in postal svoj lastni motiv. Ko se znebiš strahu pred lastno podobo, posledično izgubiš strah pred lastnimi skrivnostmi. Razgališ se pred samim seboj. Nič več ne vidiš sebe skozi oči drugih. Sprejmeš se takega, kot si. Ne slediš več njihovim idealom, si samo človek, bitje, ranljivo, nežno ali grobo do drugih. Ostane tvoja opna, ki je koža, na katero lahko pišeš in rišeš. Imaš spomine in čustva, starše in prijatelje, ki nekateri potem to niso več. Tadej Vaukman z avtoportretom, ki ga dojema širše, tudi kot fotografiranje lastne okolice in sorodnikov, portretira današnji svet morda najbolj pristno med vsemi. Avtoportreiranje je lahko terapevtsko dejanje, po drugi strani pa dela uslugo času, v katerem živi. Ustvarja spomin človeštva. Skozi lastno podobo.
                                                                                                                                                       
Jernej Kožar

Tadej Vaukman (1984) je neodvisni umetnik, fotograf in založnik. V svoji prevladujoče fotografski ustvarjalni praksi se pogosto poslužuje surove dokumentarne in ulične fotografije, s katero spremlja aktualno dogajanje z družbenega obrobja ter neolepšano podobo sveta tukaj in zdaj. Leta 2015 je objavil fotoknjigo Dick Skinners (Rostfrei Publishing, Ljubljana, 2015), ki avtobiografsko spremlja njegovo sobivanje v hibridni skejterski skupnosti. Leta 2018 pa je izšla foto knjiga Grandheros* (Rostfrei Publishing, Ljubljana, 2018). Živi in dela v Ljubljani.

 

 

Tadej Vaukman

Od 3. do 29. sept. 2019
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
24. avgusta ob 10:00 in 12:00

Tudi živali čutijo

Delavnica za vse mlade po duši, od 9 do 90 let.

V sklopu mednarodne razstave Instinkt vljudno vabljeni na brezplačno delavnico s študenti Veterinarske fakultete v Ljubljani.

Ste vedeli, da živali čutijo? Tako kot človek imajo razvitih pet čutil: vid, sluh, vonj, okus in tip.
Imajo oči s katerimi vidijo kdo jih hrani. Oči s katerimi vidijo da imajo prazno skledo z vodo.
Ušesa s katerimi slišijo kdo jih pokliče in pohvali. Uhlje, s katerimi oblikujejo obrazno mimiko, še posebno če jih je strah ali so razdraženi.
Nos s katerim vonjajo in vohljajo povsod tam kjer smejo in ne smejo.
Jezik s katerim okušajo slano, kislo, grenko, neokusno, mrzlo, toplo vroče, trdo, mehko. Jezik s katerim te obliznejo, če si to zaslužiš.
V koži so čutila s katerimi tipajo. Živali čutijo dotik, topel objem. Ste kdaj pomislili čemu služijo brki pri mačku ali levu? Kakšna pa so čutila pri kači?

Delavnica bo polna čutnih zaznav in spoznali boste, da so prisotna tudi čustva. Je pri živalih kaj drugače? Ste vedeli, da živali čutijo bolečino?
Na delavnici bomo videli zanimive reči, da se nam bodo kocine postavljale pokonci, slišali stvari, za katere nismo vedeli da obstajajo, ugotavljali kje na jeziku imamo brbončice za kislo, sladko in grenko, malo bo tudi smrdelo. Pomembno je, da se bomo objemali, dotikali in božali živali.

In še domača naloga za tiste, ki ste polni energije. Iz spodnje vsebine izluščite kaj lahko vidite ali slišite, kaj okušate. Vam kaj smrdi ali diši? Kaj pa čutila v koži, so tudi delovna?
Na zlato rumenem polju veter nežno ziblje žitno klasje. Celo polje šelesti. Joj kako diši. Je to kamilica ali cvet lipovca tam ob poti? Poberem jabolko, ki se je skotalilo pred moje noge in ugriznem. Dobro je. Kako prijeten občutek, ko me sonce greje in vem da je z mano še nekdo. Pokličem ga, mu dam priboljšek in ga pobožam. »Priden Reks«, mu rečem.

Prijave:
Primerno za vse mlade po duši, od 9 do 90 let, individualen pristop in dodatna razlaga v kolikor bo potrebno. Maksimalna velikost skupine je 12 oseb. Možna dva termina.
Prijave sprejemamo do petka, 23. 8. 2019, do 15. ure, na e-mail naslov Alenka.Dovc@vf.uni-lj.si. Ob prijavi navedite ime, priimek, starost, vašo kontaktno številko in željeni termin delavnice. Vaši podatki bodo uporabljeni zgolj za potrebe izvedbe delavnice.

Vodja delavnic: prof. dr. Alenka Dovč, dr. vet. med. Dipl ECAWBM (AWSEL)

Tudi živali čutijo

24. avgusta ob 10:00 in 12:00
Več terminov

Prijava na Alenka.Dovc@vf.uni-lj.si
Do petka, 23. 8. 2019, do 15. ure

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI