Tekstilni travnik mlade oblikovalke Tasje Videmšek je posrečena združitev Elementov tekstilne umetnosti in produktnega oblikovanja. Domišljeni tekstilni kosi, izdelani iz naravnih materialov v kombinaciji z eksperimentalnimi, intimnimi ročnimi tehnikami, so dar naravi in soncu. S svojo obliko in merami opozarjajo na veličastnost in nepremagljivost narave. Ta s svojo mogočnostjo človeku daje zavetje, udobje, mir in življenjsko energijo, hkrati pa ga opominja na njegovo majhnost in ga navdaja s spoštovanjem. Tekstilni travnik navdihuje s poetičnostjo, pomirja z rahločutno ilustrativnostjo, obeta z domiselnostjo, z občutljivo likovno govorico pa igrivo mehča meje med uporabnim in umetniškim. 

Umetniški projekt Vrtičkanje, prtičkanje mlade tekstilne oblikovalke Zale Hrastar je domišljen razmislek o življenjskih kontrastih, ki jih spretno združuje skozi uporabo digitalne in rokodelske tehnike. Središče tega projekta predstavljajo stari prtički, ki so preoblikovani in kolažirani v funkcionalne tekstilne mojstrovine. 

Projekt tako izraža sinergijo med preteklostjo in sedanjostjo, preoblikovanje dediščine v nekaj novega, inovativnega in privlačnega. 
Poleg tega ima projekt pomembno vlogo pri spodbujanju pomena recikliranja in ponovne uporabe rabljenega tekstila. 

Avtorica si zato zasluži priznanje za ohranjanje prepoznavne vizualne identitete in kakovostnega umetniškega dela, ki presega čas in modne trende. 

Projekt je nastal v sodelovanju z mentoricama Marijo Jenko in Petjo Zorec; NTF – Univerza v Ljubljani. 

Priznanje DALJNOGLED razpiše in podeljuje Društvo oblikovalcev Slovenije ter je namenjeno mladim ustvarjalcem, ki ob prijavi dela še niso dopolnili trideset let. Avtor ali skupina avtorjev prejme priznanje za najboljši odgovor na razpis oziroma izziv, razpisan pri DOS.

Predsednik Društva oblikovalcev Slovenije: Jurij Dobrila
Predsednik žirije oblikovalski presežki: Peter Jamšek
Oblikovanje razstavne postavitve: Anka Štular
Fotografija: Zala Hrastar

34 let je minilo, odkar je Alen Ožbolt prevzel oblikovanje revije PROBLEMI in knjižne zbirke ANALECTA. 34 let in približno 280 naslovnic – impozanten opus, ki mu v založništvu zlepa ni para. Naslovnice imajo enako izhodišče, a so vendarle vsakič individualne, unikatne in ponavadi subtilno povezane z vsebino. Izhodišče za oblikovno osnovo je bil sloviti Heglov citat: »Ko filozofija slika svoje sivo na sivem, tedaj se je neka podoba življenja postarala, in s sivim na sivem se ne da pomladiti, temveč le spoznati.« 

Naslovnica je neke vrste okno v knjigo, kar bo v Cankarjevem domu predstavljeno skozi vsa razstavljena dela.

Besedila ob razstavi sta poleg avtorja prispevala tudi dr. Mladen Dolar in dr. Alenka Zupančič, januarja in februarja pa bo ob razstavi potekal tudi cikel predavanj velikih imen filozofije Sivo na sivem.

Oblikovalska zasnova je tako postavljena v sozvočje s konceptualno zasnovo, na katero se opira teorija, ki se je razvila v stotini knjig zbirke Analecta in pri reviji Problemi, teorija, ki si je v toku zadnjih desetletij pridobila svetovni sloves. Zato je smiselno, da razstavo naslovnic Srebrna okna spremljajo tudi dogodki, ki bodo na različne načine reflektirali izhodišča in domet te teorije, izhajajoč iz sivega na sivem.
 

Leta 1963, ko je nastala kompozicija Music for two players II, se je v krogih svetovnega umetniškega gibanja Fluksus že kar naprej omenjalo njeno avtorico Mieko Shiomi (1938–). Po hudi izkušnji druge svetovne vojne in študiju muzikologije na Univerzi za umetnost v Tokiu je soustanovila skupino Ongaku, ki se je ukvarjala predvsem z noise glasbo in performativnimi umetnostmi. To je bilo obdobje pomembnih premikov v koncepcijah glasbe oziroma, bolj natančno, obdobje dekonstrukcije njenih zgodovinskih koncepcij in vnosa elementa procesualnosti vanjo. »Mislim, da so vse procesi, tako tudi izvedba performansa in življenje samo,« je dejala Mieko Shiomi. »Še več, menim, da bi se umetnost in vsakdanje življenje morala odzivati drug na drugega.« V tej perspektivi, značilni za glasbene avantgarde 20. stoletja, zvočenje preneha biti edino bistvo glasbe. V glasbo vstopijo, kot njeni konstitutivni elementi, delovanje telesa, najmanjši vsakdanji dogodek, prostor. 

V delu Music for two players II si izvajalca/-ki delita prostor. Počneta lahko načeloma karkoli (ali pa nič), le govoriti ne smeta. Konvencionalno zvočenje izgubi primat, a zvočenje s tem ne izgine. 

Paralelo s tem predlogom najdemo tudi v tako imenovanem drag performansu, se pravi performativni umetnosti kraljic preoblek (angl. drag queens).  

Kraljice preoblek najpogosteje nastopajo na playback, ravno zato so posebej zanimive za izvedbo kompozicije Mieko Shiomi. Njihov nastop temelji na prevzemu in utelesitvi vsega, kar konstituira izvedbo glasbenega dela – izvajalko, njen glas, glasbo pesmi (tudi operne arije), podobo, govorni komentar. Nastop pa je tako intenziven, da izbriše odsotnost izvajalca/-ke in skladatelja/-ice. To se pravi, pridejo na oder, pojejo, a ne pojejo. Govorijo, a ne govorijo. Molčijo, a ne molčijo. Ves nastop temelji na glasu, ki ga ni, a je. Zdaj pa jih postavljamo v zanje novo, vznemirljivo vlogo, ki jo določa glasbeni zapis: govoriti ne smejo. Kako se bo v delu znašla izvajalka, katere izvedba vloge temelji na izjemni izraznosti, ko partitura to izraznost zatre?

Kompozicijo Music for two players II bosta izvedli kraljici preoblek (angl. drag queens) Babsi Adler in Anđa Rupić. 

Letošnji Zvokotok snuje Nina Dragičević.

Zvokotok je koncertni cikel, ki se posveča sodobni komponirani glasbi, raziskovanju kompozicijskih postopkov, pogosto v povezavi z glasbeno tehnologijo. Spodbuja in združuje samosvoje zvočne jezike, izvedbeno inovativnost ter povezuje prostore ustaljenega institucionalnega umetniškega delovanja s prostori dinamičnega delovanja neinstitucionalnih umetniških sfer. 

John F. Kennedy, 35. predsednik ZDA, je bil ubit pred šestdesetimi leti, 22. novembra 1963, v Dallasu. Bil je človek časopisnih naslovnic, televizijskih nastopov, dognanih govorov, predsednik, ki je za seboj puščal atraktivne citate, ikona, mit, telesno šibak človek atletskega videza, promiskuiteten mogočnež, ki je vzbujal vtis skromnega družinskega moža.

Časopisni izvodi, ki jih hrani Muzej tiska, ga kažejo v njegovi bleščeči podobi. Njegov umor je bil svetovni medijski dogodek – kot pristanek na Luni. 
 

Tjaša Mužina, Maruša Dolinar, Žan Girandon, Pia Groleger, Luka Pleskovič, Simon Rozman, priznanje daljnogled 2022

Založba Goga, Novo mesto 2022

Vzporedni svetovi kot rešitev samote
V Skubičevem romanu Pa čeprav buldožer pisatelj pri petdesetih dobi ponudbo, ki je ne more zavrniti: nekdanja sošolka – sam opaža, da ima težave s komunikacijo in morda avtistično motnjo – mu ponudi, da bi za njeno podjetje z računalniškimi igricami ustvarjal osebe. Kompleksne in zato nepredvidljive, enake živim bitjem, ustvarjal naj bi značaje s potlačitvami in nepredelanimi travmami, zato naj bi se igrica z nepredvidljivimi zapleti čim bolj približala resničnosti in siceršnjim odnosom. Vendar se zatakne na več ravneh; najprej zato ker pisatelj ugotavlja, da se pri ustvarjanju oseb vse bolj potaplja v lastno preteklost in išče tiste, ki jih je tako ali drugače prizadel. Ob tem se zaveda, da je odtujen svoji družini, da ne razume memov, ki nasmejijo njegovega odraščajnika. Ko žena in sicer manj družabni in odprti sin vdreta v njegov službeni računalnik, se potem v virtualnih svetovih pomenijo tisto, česar se iz oči v oči ne uspejo.

Skubic tokrat izbere protagonista, kakršnega dobro pozna, tako rekoč nekoliko bolj nerodno in malce odljudno verzijo sebe. V tem smislu je roman avtofikcijski, ob tem se zažira v same temelje literarnega ustvarjanja: kako in na podlagi katerih izkušenj pisatelj oblikuje svoje like, zakaj prepoznamo za avtorja značilne značaje in zaplete? Kakšna je avtorska odgovornost do oseb, ki jih je kreiral in potem dal na razpolago bralcu, v tem primeru morda okrutnemu in brezvestnemu igralcu kompleksnih računalniških igric, vajenemu »streljačin« in destrukcije?

Roman že v naslovu s parafrazo Minattijevih verzov opozarja, da moraš nekoga imeti rad, in pripovedovalca nezadržno muči radovednost, kaj na sosedovem dvorišču počne zaraščen in neraben buldožer. Skubic se spominsko vrača v čase hevimetalske scene in njenih prizorišč pa alternativne kulture in v uporna osemdeseta, hkrati, kot še nekateri drugi mlajši domači prozaisti, premišlja nove izzive in možnosti, ki nam jih prinaša tehnologija. Tako gre za očarljiv preplet znanstvene proze, ki napenja možnosti današnjosti z novimi tehnologijami, ter za izpoved o pisateljskem početju, ki je glede na nove izmišljene virtualne in vzporedne svetove nekoliko zastarelo in nepopularno. Skubic svoj roman in njegovega nosilca izpisuje neizprosno, na nedoločljivi meji izpovednosti, ki jo sicer na koncu relativizira s priznanjem, da je vse samo proza, torej izmišljija. Obenem z veščim prepletanjem novih tehnologih in starih vprašanj o ustvarjanju ter z njim povezano odgovornostjo in nebrzdano svobodo pri kreativnosti. 

Matej Bogataj    

Razstava skozi fotografski objektiv prikazuje in obiskovalcu ponuja vpogled v bojne aktivnosti pripadnikov slovenske teritorialne obrambe in milice med ključnimi trenutki na poti do uresničitve dolgo pričakovane samostojnosti naše države.

Na ogled danih 49 fotografij poskrbi za popotovanje skozi trenutke zgodovine, ki razkrivajo pogum, odločnost, vztrajnost in zavzetost tistih, ki so dokazali, da je slovenski narod tudi nepopustljiv in trdoživ. 

Različni fotografi, profesionalni in amaterski, ki so prispevali fotografije za razstavo, s tem omogočajo, da njihove vsebine postajajo del zgodovine in tako večnosti. In ob enem prebujajo spomine na obdobje slovenskega osamosvajanja ter so hkrati opomin, da vojna ne sme postati stanje duha.

Avtorji: Žan Girandon, Pia Groleger, Luka Pleskovič 
MA študenti industrijskega oblikovanja na ALUO

mentorica prof. Barbara Prinčič

V središču projekta je mehansko čiščenje vode na območjih z neustreznim ali pomanjkljivim javnim vodovodom. Približno 20 % Slovencev nima dostopa do javnega vodovoda in tudi tisti, ki ga imajo, pogosto raje uporabljajo vodo iz drugih, naravnih virov, ki pa je ponekod žal oporečna. Prisotna je bakterija E.coli. Dodola je kombinacija vernakularnih materialov in praks, naravnih in fizičnih pojavov ter sodobnih proizvodnih postopkov. Filter je iz zmesi gline in organskih snovi. Moduli iz vode odstranjujejo onesnažila v velikosti bakterij, tako da v njej ostanejo samo zaželene snovi, kot so minerali. Giroidna struktura, ki pospešuje filtracijo vode s povečanjem razpoložljive površine modula, je ustvarjena s tehnologijo 3D-tiskanja gline. Z upoštevanjem načel po vzoru Arhimedovega vijaka Dodola pretaka vodo skozi filter tako, da se zanaša na vodni tok in tako deluje na odročnih lokacijah, kjer ni elektrike.
Pilotni projekt je bil izveden na ruralnem področju Triglavskega narodnega parka. Njegova učinkovitost je potrjena s strani strokovnjakov, ki so sodelovali na projektu; strokovnjaki za vode, mikrobiologijo, kemijo, trajnost in drugi iz podjetij Bia, Waboost in Microbium. 
Gre za lep primer vernakularnega, trajnostnega in regenerativnega oblikovanja.

Utemeljitev priznanja:
Trajnostno naravnan projekt Dodola se ukvarja z eno najpomembnejših življenjskih dobrin – pitno vodo. Naravni materiali, kot so glina in organske snovi, se v kombinaciji s sodobno tehnologijo 3D tiska združujejo v funkcionalnem in z mislijo na prihodnost zasnovanem vodnem filtru. Upoštevanje Arhimedovih načel, izkoriščanje naravnih principov in virov energije, so našli svoje mesto v cenovno dostopnem oblikovalskem izdelku, ki posebno pozornost posveča krajem s pomanjkljivim javnim vodovodom in slabo električno oskrbo. Projekt Dodola predstavlja aktualno in nadvse dobrodošlo rešitev, ki bi lahko uspešno nadomestila nekatere dosedanje načine prečiščevanja vode ter poskrbela za njeno neoporečnost tudi na odročnejših območjih. Da ideja “drži vodo”, so že potrdili tudi številni strokovnjaki s področja mikrobiologije, kemije, trajnosti in drugih “voda”.

»PRIZNANJE DALJNOGLED« se podeli najboljšemu delu avtorja ali skupini avtorjev, ki v času prijave dela še niso dopolnili 30 let starosti. Nagrado prejmejo avtorji za najboljši odgovor na razpis oziroma izziv, ki ga razpiše Društvo oblikovalcev Slovenije. Postopek izbire nagrajenca ali nagrajencev je dvostopenjski in vključuje poleg komisije DOS tudi predstavnike strokovne in splošne javnosti.

V sredo, 5. aprila, ob 16. uri bo v Prvem preddverju Cankarjevega doma odprtje dijaške razstave likovnih, fotografskih in video del.

Na ogled bodo dela dijakov  Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, Srednje medijske in grafične šole Ljubljana, Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih, Gimnazije Vič, Gimnazije Bežigrad, Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana, Dijaškega doma Bežigrad, Šolskega centra za pošto, ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana, Šolskega centra Ravne a Koroškem, Šolskega centra Novo mesto in šole Vizionart.