Trio Novak, Simon in Homan – prvi kot sodobni plesalec in druga dva kot glasbenika – se je leta 2021 prvič srečal na odru Festivala Spider. To srečanje ni bilo niti slučajno niti povsem predvidljivo, kajti vsakršen stik plesalske in glasbene ustvarjalnosti vzpostavlja polje paradoksov, izmenjav in presečišč, zlasti pa eksperimenta. Koncert improvizirane glasbe in plesnega performansa Vstajenje 2.0 si za izhodišče in gonilno silo jemlje prav paradoks srečanja med avtorji, ki predstavo ustvarjajo. Dobo digitalne hiperpovezljivosti namreč poganjajo algoritmi in ukazi, ki sooblikujejo družbene koreografije tako v virtualni sferi kot v materialni realnosti. Fizična prisotnost telesa se tako gradi iz fizične izkušnje stika, časa, ritmov, izmenjave. Srečanje je zato nujno »vmesni« dogodek – vidnega in nevidnega, slišnega in (ne)slišanega. V ravnovesju med tišino in negibnostjo ter zvokom in gibom nastopi vstajenje.

Beno Novak (1991)se je izobraževal na Akademiji za ples v Salzburgu (SEAD), The Tisch Dance NYU in The Place London. Sodeloval je s številnimi priznanimi koreografi in skupinami, kot so Gary Clarke Company, Jason Mabana Dance, James Wilton Dance Company idr. Delo Bena Novaka vključuje raziskovanje osebnih izkušenj, izraženih skozi močno fizičnost, z občutljivostjo, krhkostjo, močjo in izčrpanostjo. Nujna sestavina pri nastajanju njegovih del je sodelovanje z drugimi avtorji. Beno Novak je umetniški in izvršni direktor festivala Summer Intensive na Portugalskem ter festivala Kalejdoskop v Sloveniji.

Elvis Homan (1991) je bobnar, oblikovalec zvoka, skladatelj, pedagog. Končal je Codarts Rotterdam, Univerzo v Ljubljani in Akademijo v Amsterdamu. Je prejemnik nagrad Erasmus Jazz Prijs 2016 in 2017, De Doelen Rotterdam in Leiden Jazz Award 2017. Nastopal je na številnih festivalih v Sloveniji in tujini, je član Rotterdam Electronic Orchestra, Quartzite 4tet, Punky Button Clan, Void Noise, aug.unis in je sodeloval še pri mnogih drugih mednarodnih projektih. Z Boštjanom Simonom je komponiral glasbo za film Haxan.

Boštjan Simon (1982)je inštrumentalist, pedagog, producent. Zaključil je Univerzo v Ljubljani in Amsterdamski konservatorij in je ustanovni član mednarodne zasedbe Zlatka Kaučiča »Orkester brez meja« ter umetniški sovodja Mednarodnega srečanja saksofonistov SAXGO v Novi Gorici.

Kabaret je zasnovan po resnični zgodbi Matije Zorca, Štegerjevega deda, in se razprostira skozi petdeset najbolj nemirnih let 20. stoletja, prostorsko pa sega od Trsta skozi Ljubljano pa do Severnega morja in Slovenskih goric. Deideologizira ustaljene zgodovinske poglede in delitve ter z zgodbo posameznika in glasbe odpira vprašanje zgodovinske krivde in odgovornosti brez ustaljenih sodb.

Združuje elemente poezije, pripovedništva, performansa in glasbe z videom in zvočnimi učinki. Besedilo je napisano kot rimana pripoved; osrednji motiv je dedova črna harmonika, njegova rešiteljica skozi vihre zgodovine, vse, kar ostane od dilem in pretresov, ideologij in gonj minulih časov. 
 

Olivier de Sagazan, po izobrazbi biolog, se je začel ukvarjati s slikarstvom in kiparstvom ob nenehno prisotni ideji o preizpraševanju organskega življenja. Njegova strast, da bi materiji vdihnil življenje, je pripeljala do zamisli, da bi svoje telo prekril z glino in tako opazoval nastali »predmet«. Iz tega poskusa je nastal solo Preobrazba, v katerem vidimo moškega, ki se z glino postopoma iznakazi v nekakšno pošast. Ta napol človek, napol pošast pod svojimi maskami išče, kdo je. Uprizoritev občinstvo popelje na grozljivo popotovanje v izmučeno umetnikovo dušo. Je odrska grozljivka, ki daje nov pomen življenju ter ponuja očarljiv, moteč in vznemirljiv pogled v alternativno samopodobo, ki je povsem brez zavor. Avtor na odru prevzame vlogo kiparja. Na obraz si namaže glino, na zaprte veke nariše prazni, črni zenici. Nato z dodajanjem več plasti gline popačenje povečuje, s tem pa stopnjuje tudi čudnost dogodka. Preobrazi se iz človeka v žival in iz živali v različna hibridna bitja. V besnem iskanju novega bistva in oblike avtor prebije, izbriše in razgrne plasti svoje podobe, dokler ne postane pošast z raztopljenim obrazom: grotesken, oživel človek iz šotišča.

Olivier de Sagazan je francoski umetnik, slikar, kipar in performer. Njegovo delo se osredotoča na gradnjo plasti gline na lastnem telesu in obrazu, izničevanje lastne identitete in preobrazbo v živo skulpturo. Njegova najbolj znana predstava Preobrazba (1998) je imela več kot tristo uprizoritev v petindvajsetih državah. 

Tin Vodopivec se vrača na odre s svežim, šestim šovom stand-up komedije Tutti matti (prev. Vsi nori)!. Pomagajte mu soustvariti nove teme na predpremierah v Cankarjevem domu.

Nove vsebine so Tinu prinesli vsi »nori« dogodki zadnjega obdobja, pa tudi režiranje prvega filma, vzgajanje triletnika in zoom nastopi iz domače garaže.

Tudi Tinov novi šov bo zelo interaktiven, saj boste svojo iskro norosti lahko dodali tudi vi: s sms-ji, ki jih bo Tin bral na odru.

Tutti matti je Tinov šesti šov, potem ko smo ga v preteklosti lahko gledali v predstavah: Superdupermega / 360 stopinj (2011), Replika (2012), Desert (2014), RocknRoll (2018), Peti element (2019).

Več o šovu:
Vsi smo nori in to je OK.
V svojem šestem šovu se Tin sprašuje, kdo je nor, in ugotavlja, da smo nori pravzaprav vsi. Vsi nori – Tutti matti. Vsak po svoje. In to je čisto OK.

S sms-jem ste lahko del šova!
Pošljite sms na številko 069 69 1495 in napišite, kaj je najbolj nora stvar, ki ste jo naredili?! Morda bo ravno vaše sporočilo postalo del šova. Tin bo najbolj zanimiva sporočila pokomentiral na odru!

Poseben gost šova: David Gorinšek

Iščoča je prva faza avtorskega opusa Urše Rupnik ter prvi v sklopu projekta Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa. 
Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa se družbeno angažira z odpiranjem, raziskovanjem, reaktualiziranjem dela slovenske plesne zgodovine (obdobja izraznega plesa), ki je mnogokrat zamolčan, spregledan in neupoštevan. Želja nosilk projekta je omogočiti vpogled v ta del plesne zgodovine, hkrati pa to isto zgodovino soočiti s sedanjostjo, z aktualnimi trendi tako v polju uprizoritvenega kot plesno-tehnično telesnega. Ravno v tem soočanju je tudi ključni del kreativne nadgradnje Zgodovinjenja, ki s tem prestopa meje arhivizacije, rekonstrukcije in prestopa v prostor kreativnega razumevanja in nadaljevanje dialoga z bogato plesno tradicijo.

V središče raziskave pričujočega dela je postavljen solo ples Upor (1953) avtorice Žive Kraigher, ki ga je kot njeno plesno izročilo več kot dve desetletji plesala Jasna Knez, nazadnje pa ga je ta prenesla na Uršo Rupnik. 

Kot neformalna dedinja oziroma potomka izročila izraznega plesa avtorica projekta v proces vstopa z občutkom počaščenosti in spoštovanja do tradicije, hkrati jo personalizira kot del svoje osebne plesne zgodbe, na tem nivoju pa presprašuje svojo odgovornost do zgodovine, skupnosti in same sebe. Iščoča torej brska po zakladnici slovenskega izraznega plesa, ki je hkrati delno tudi njena osebna plesna zgodovina in poskuša prek motivike Upora razkleniti svoje spone bremena odgovornosti in zaveze tradiciji. Iz analize zgodovinskega artefakta prehaja v pripovedi o osebnih srečevanjih z ljudmi iz zgodovinskih knjig, v spomine lovi njihovo človečnost, uteleša materijo dialoga z minulim in jo sooča s sedanjim.

Osebna pripoved o lepoti in travmi, izgubljanju in iskanju, upiranju in obupavanju, poraženosti in zmagovanju, gotovosti in dvomu v aluziji na Izgubljeno – Iščoče – Najedeno telo Jasne Knez nadaljuje tudi avtorski opus Urše Rupnik Izgubljena (Cankarjev dom, 2016) – Iščoča (2022) – Najdena (2023). Projekt je tako svojevrsten poklon zgodovini, ki osvobaja spone preteklosti in daje krila prihodnosti. 
 

Cum mortuis in lingua mortua je naslov ene izmed slik znamenite klavirske suite M. P. Musorgskega Slike z razstave. Suita s svojo zgradbo enajstih raznorodnih in nepovezanih slik oziroma glasbenih tem tvori osnovno strukturo monodrame. Dramaturški lok se dosledno drži sosledja teh podob, ki, prevedene v gledališki jezik, mestoma delujejo fragmentarno in raztrgano. Podobe, kot so Gnom, Stari grad, Bydlo, Tržnica, Katakombe, Jaga baba … so v monodramski postavitvi zgolj izhodišča za izrekanje povsem subjektivnih misli, dogodkov, spominov, in prav ta subjektivnost združuje celoten potek na videz fragmentarnih gledaliških podob, ki iz klasičnega podajanja vsebine prehajajo v performativno in mestoma v informativno govorico ene osebe oziroma nastopajočega akterja. 

Ivan Peternelj

Rojen je leta 1968 v Ljubljani. Leta 1996 je diplomiral na AGRFT v Ljubljani, smer dramska igra. Do leta 2003 je ustvarjal kot samostojni kulturni delavec. Kot igralec in gibalec je sodeloval v skupini Betontanc in gledališču Muzeum. Igral je v video filmih Eme Kugler in bil stalni gost SMG Ljubljana. Vzporedno pa je ustvarjal tudi samostojne gledališke projekte in sodeloval v drugih neodvisnih produkcijah. Leta 2003 se je zaposlil kot stalni član SMG Ljubljana. Izven matičnega gledališča še vedno ustvarja kot režiser in koreograf. Za svoje delo je prejel tako domača kot tuja priznanja.

Simona Semenič

Dramatičarka in performerka. Na AGRFT je diplomirala na smeri dramaturgija. Simona je dobitnica nagrade Prešernovega sklada, nagrade Modra ptica in nagrade Zlata hruška za roman Skrivno društvo KRVZ in treh Grumovih nagrad za besedila 5fantkov.si (2008) 24ur (2006) in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije (2014), besedila 1981 (2013), To jabolko, zlato (2016), Ti si čudež (2018) in Lepe Vide lepo gorijo (2021) pa so bila za isto nagrado nominirana. To jabolko, zlato (2016) je bilo leta 2020 nominirano tudi za Cankarjevo nagrado, roman Skrivno društvo KRVZ pa je bil leta 2021 nominiran tudi za nagrado Večernica. Njena besedila so prevedena v dvaindvajset jezikov in uprizorjena in objavljena v več evropskih državah, v ZDA, Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Uprizoritve njenih besedil so prejele več nagrad tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Med ostalimi njenimi dramskimi deli so  Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (2007), Gostija (2010), Vsega je kriv Boško Buha (2011), Prilika o vladarju in modrosti ali Medtem ko skoraj rečem še (2011), Mi, evropski mrliči (2015), Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (2017), Zadnje ljubezensko pismo (2017) in Ni to to (2019).

Simona tudi piše, režira in nastopa v avtobiografskih performansih, kot so  9 lahkih komadov (2007, z umetniško skupino Preglej), Jaz, žrtev. (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško skupino Preglej), Kapelj in Semenič v sestavljanju  (2012, z Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem),  Drugič (2014), Do zadnjega (2018), Lepa kot slika (2020) in Me, čarovnice (Mesto žensk, 2021) . S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih tako doma kot v tujini. 

Njena dela so izšla v monografijah Tri igre za punce (Beletrina, 2021), stripu tisočdevetstoenainosemdeset (JSKD, 2021), 1981 (JSKD, 2020), Skrivno društvo KRVZ (Mladinska knjiga, 2020), Can You Hear Me? (Integrali, 2019), Me slišiš? (KUD AAC Zrakogled, 2017) in Tri drame (Beletrina, 2017).

Na polju vizualne umetnosti se je v različnih galerijah v Sloveniji predstavila kot soavtorica del Zapis celote (2009-2018) in janezove sanjarije (2020).

Kot soavtorica in dramaturginja sodeluje z različnimi režiserji in koreografi, že vrsto let pa na različnih delavnicah v Sloveniji in tujini poučuje dramsko pisanje.
 

Ferlinov prvi avtorski solo Sad Sam Revisited, ki je močno zaznamoval srenjo sodobnega plesa na Hrvaškem in širše v regiji tudi slovenski prostor. Po petnajstih letih ponovno na naših odrih. Predstavi bo sledila okrogla miza.

To je sreča moškosti.
Slike in podoba.
Goreča mirna vročica ljubezni.
Pritisnem na gumb.
On čuti.
Omedlevica ob oviri dotika.
Nič, kar mi je mar, ne ostane.
Vzel si je tišino.
Vzel sem vdanost strmeči fantaziji.
Naredil sem komedijo iz tega, da sem postal človek ob živali.

Ferlinov prvi avtorski solo Sad Sam Revisited sega v zaključno obdobje njegovega študija v Amsterdamu. Čeprav je bil v Sloveniji v skoraj dvajsetih letih izveden zgolj dvakrat, sta izvedbi sprožili številne odmevne kritiške (in teoretske) odzive. Marina Gržinić denimo zapiše, da je predstava »skorajda ontologija plesa«, Ferlin pa »čisti terorist (deleuzovskega tipa), ki se je odločil, da izloči preveliko število vrnitev vsega v gledališču sodobnega plesa, pri čemer se odloči za razliko v njeni najčistejši obliki, ki je življenje«. Sad Sam Revisited z nepričakovano zrelostjo povzame postopke sodobnega gledališča in plesa, drzno se poda v zahtevna performativna ne-dejanja trajanja, vztrajanja v formiranju stanja, a vendar ne omahuje pri prekinitvah pripovedi. Paleta Ferlinovega uprizoritvenega korpusa v Sad Sam Revisited že vključuje prepoznavne nize fizičnih postopkov, pa tudi vešče prehajanje med humornim in trpkim, ki se v polju sodobnega plesa (in gledališča) performativno poigrava s poetičnimi fragmenti Kataline Mella.
 

Okrogla miza: Staging a Conversation: manifestacija diskurza

teči po ploskvi, šivati praznine, parati vejice, biti tu in tam, v predstavi in v besedilu, iti naprej in nazaj, izpisati misel, še preden je čisto jasna, še preden se kurzor ustavi, še preden se naseli obup nad nezmožnostjo zaobjetja performativnega niza in njegovih učinkov

Spremljevalni dogodek Sad Sam Manifestacije se bo poskušal igrati z diskurzivnim formatom: izhodišče bodo kratki žanrsko in tematsko raznoliki referati sodelujočih, iz katerih se bodo izluščili dialog med tesnima sodelavcema Matije Ferlina, pogovor z njegovo strokovno publiko ter moderirana diskusija. Uprizarjanje pogovora tako ne bo le prevajalo predstavo (ali opus) v vokabular refleksije, temveč bo s premeščanjem in prepletanjem preizpraševalo tudi osnovne koordinate diskurzivnega dogodka ter s tem ponavljalo Ferlinov odmik od konvencionalnega uprizarjanja. Kakšna so torej razmerja njegovega uprizarjanja, kakšno afektivnost proizvaja, na kakšne načine pri tem sodelujejo različne ravni narativnosti, kako se v to pomensko mrežo s svojo izkušnjo vpenja gledalka_ec?

Sodelujoči: Maša Radi Buh, Jasna Jasna Žmak, Goran Ferčec, Blaž Lukan, Rok Bozovičar

Predstava je del festivala Sad Sam Manifestacija v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Emanat.

.abeceda [ansambel za novo glasbo] je sestav mladih slovenskih glasbenikov, ki izvaja novo glasbo. Tokrat bo izvedel program rezidenčnih skladateljev Dréja A. Hočevarja in Tilna Lebarja, novo delo skladatelja Sama Vidica ter delo udeleženca delavnice za kompozicijo Johna Franka. Predstavili pa se bodo tudi ustvarjalci, ki delujejo v različnih programih .abecede: Tobija Hudnik, Oskar Longyka in Maj Brinovec.

Program

I.
Opus I. _ composition for .meta [Dré A. Hočevar, 2020/2021]
Skladatelj v rezidenci: Dré A. Hočevar
45'

Izvaja: .abeceda [ansambel za novo glasbo]
Neža Zupanc, glas, flavta; Samanta Škorja, glas, klarinet; Lorenzo Contaldo, glas, fagot; Brina Kren, glas, saksofon; Ines Ljubej, glas, tolkala; Lovorka Nemeš Dular, glas, klavir; Jure Bergant, glas, klavir; Klemen Kocijančič, klavir; Jan Kopač, glas, kitara; Matija Udovič, glas, violina; Natalija Tripkovič, glas, violina; Domen Kužnar, glas, viola; Urša Roš, glas, violončelo; Oskar Longyka, glas, violina; Gašper Livk, glas, kontrabas
 

II. 

Tilen Lebar: Līmen (I.) 
skladba za flavto, klarinet in elektroniko v živo
Skladatelj v rezidenci: Tilen Lebar
11'

Izvaja: .abeceda [ansambel za novo glasbo]
Neža Zupanc, flavta; Samanta Škorja, klarinet; Tilen Lebar, elektronika

Samo Vidic: Memory of a Lost Place
10' _ krstna izvedba

Izvaja: .abeceda [ansambel za novo glasbo]
Samanta Škorja, klarinet; Ines Ljubej, tolkala; Lovorka Nemeš Dular, klavir; Matija Udovič, violina; Natalija Tripkovič, violina; Urša Roš, violončelo

John Franek: ++ for octet
Izbrana kompozicija udeležencev delavnice za kompozicijo precept.concept.percept
10'

Izvaja: .abeceda [ansambel za novo glasbo]
Neža Zupanc, flavta; Samanta Škorja, klarinet; Lorenzo Contaldo, fagot; Ines Ljubej, tolkala; Lovorka Nemeš Dular, klavir; Matija Udovič, violina; Natalija Tripkovič, violina; Urša Roš, violončelo
 

III.

FORUM II. — Tobija Hudnik — possibility<probability<improbability<impossibility
10'

Izvaja: Klemen Kocijančič, klavir
 

Mladi Raziskovalci V. — Maj Brinovec — Arcus
15'

Nastopajoči: Maj Brinovec, saksofon; Nina Pavšek, klarinet; Abel Modic, viola; Žan Berložnik, kitara; Sofiia Rypalenko; Lian Pucihar, klavir
 

Mladi Raziskovalci V. — Oskar Longyka — καλός 
15'

Nastopajoča: Oskar Longyka, violina; Jure Bergant, klavir
 

Beli šum – solo za plesalko je prvi del plesnega dogodka v dveh delih, ki vzpostavlja in preizprašuje lastno igralno polje.  Po zgradbi se naslanja na strukturo / okostje glasbenega sloga flamenka, vendar ga nenehno presega, spaja stične točke in jih znova razrešuje. Solo opredeljujejo tišina, belina, samota in v njih telo. 

S Črnimi zvoki, duetom Ane Pandur in Damirja Avdića, se podajamo v preizpraševanje polja svobode, upora veljavni konvenciji, presečišča trenutka osebnega in resničnega v ustvarjalnem aktu ter njunih implikacij v družbenem.

Ana Pandur
 

Avtorica, plesalka, koreografinja. Preučevanju flamenka in njegovi aplikaciji v sodobne uprizoritvene prakse se je posvetila že v okviru študija filozofije in španščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ga je zaključila z obsežno študijo. Po zaključenem izobraževanju klasičnega baleta je med letoma 2002 in 2004 študirala flamenko ples in teorijo na akademiji Amor de Dios v Madridu, nato pa v Sloveniji ustanovila PKD Flamenko. Je avtorica številnih plesnih predstav, s poudarkom na interdisciplinarnem pristopu k flamenku, med vidnejšimi: Anatomija srečanja (2013), Cabello 22, 11 (2014), Sinkopa (2016), Firebird (2018), Interconncted (2018), Nogabuta (2019). Kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami in išče nove avtorske pristope, v katerih povezuje flamenko s sodobnim plesom, gledališčem in glasbo. Sodeluje s slovenskimi in tujimi glasbeniki kot tudi s plesalci, koreografi, režiserji in gledališkimi hišami kot plesalka, koreografinja in performerka. . Na Akademiji za ples v
Univeze Alma Mater Europaea predava kot nosilka predmeta Medkulturne plesne prakse.

.abeceda je sestav mladih slovenskih glasbenikov, ki izvaja novo glasbo. Na tokratnem koncertu bo ansambel izvedel kompozicije skladateljev v rezidenci v letu 2022:  Dréja A. Hočevarja, Alastairja Whitea in Jamesa Pecoreja ter skladbo gostujoče skladateljice Petre Strahovnik. Svoje kompozicije bodo predstavili tudi mladi ustvarjalci, ki delujejo v različnih .abecedinih programih: Gašper Livk in Leonard Medica Gregorič - [SIMULATOR], Maj Brinovec - Mladi raziskovalci, Jan Kopač in Tobija Hudnik - FORUM, Neža Zupanc [DISCIPLINA] ter Lenart De Bock in Brina Kren - .paradigma.