Magdalena Reiter se v novem delu Ponaredki, odtisi in drugi vdori vrača k formi sola, kjer revidira in preizprašuje nekatere teme, s katerimi se je kot avtorica ukvarjala v zadnjih letih – od poskusa analize kolektivnega spomina v kontekstu vplivov vizualne in filmske ikonografije do referenčnega polja, v katerem se je oblikovala kot plesalka. Avtorica poudarja moč, pa tudi nasilje vizualnih podob in nestabilnost vplivov, ki zaznamujejo tako našo kolektivno zavest kot tudi njeno osebno ustvarjalno pot. Skozi telo v gibanju odpre dvojno razmerje in dialog z referenčnim poljem, kar vključuje tako spoštovanje kot tudi razčlenjevanje elementov do njihovega najelementarnejšega jedra.

Avtorica ustvarja koreografsko nadrealnost, ki je hkrati igriva in analitična, tako dobesedna kot metaforična, ter s tem odpira morda najbolj relevantno vprašanje svoje nove predstave – kaj je performativno telo v trenutku, ko stopi na oder, in koliko je mogoče pobegniti od meja lastne reprodukcije.
 

Tin Vodopivec se vrača na odre s svežim šovom stand-up komedije Elektro Banana. Čaka vas nova ura materiala, ki so jo Tinu prinesli vsi nori dogodki zadnjega obdobja, pa tudi režiranje prvega filma, ločitev in pa pisanje tegale teksta. 

A ste vedeli, da komiki sami pišemo opise svojih predstav? 

Elektro Banana je Tinov šesti šov, potem ko smo ga v preteklosti lahko gledali v predstavah Superdupermega / 360 stopinj (2011), Replika (2012), Desert (2014), RocknRoll (2018), Peti element (2019).

"Ob tako razgibanem nastopu, ti ne more biti dolgčas!" je enkrat o mojem nastopu napisal legendarni britanski kritik Steve Bennett. Kar kul, a ne? 


 

Poseben gost: Alen Mastnak

Rutinsko delo nas razčloveči, nam odvzame empatijo, posluh za sočloveka, nas celo pahne v brezno brezizhodnosti in robotizacije. Privede lahko celo do stopnje, ko se nismo zmožni več pogovarjati, poslušati, ko govorimo drug mimo drugega, ko si gremo na živce – drug drugemu in sami sebi. Ujamemo se v zanko rutiniranega, ki pa je le na videz nerešljiva. Rešitev vidimo v aktivnosti, v neke vrste uporu, ki nas vodi naprej in nas usmerja k višjim ciljem. In v tem je smisel. Rešitev vidimo v aktivnem posamezniku, ki podira meje nevidnega in se iztrga iz rutine ter si življenje naredi pestro, živo. Četudi na poti kdaj naleti na ovire, je notranja moč in želja po razburkanosti, po nevihti in po viharju tista, ki ji bo vedno sledil in ki ga bo gnala naprej.

Šestnajstletni Neja in Klara svoj prosti čas preživljata na žurkah na Metelkovi, kjer pijeta, flirtata z neprimernimi ljudmi in se drogirata. Tako preživljata tudi ta večer, preden gre vse narobe. Neji zamuja menstruacija, zato v umazanem stranišču v zanemarjenem kotičku Metelkove naredi test nosečnosti ... ki je pozitiven. Ne le to – njen fant Mark ne more biti oče, saj je trans moški. Kaj pa zdaj? Pod vplivom drog in zamaknjene atmosfere klubov deklici poskušata najti rešitev, ki morda sploh ne obstaja. Neja se na vsak način poskuša izogniti Marku, ki ga razumljivo skrbi zanjo, Klara pa ... no, Klara morda ne bi imela nič proti Markovi pozornosti.  Konfliktni interesi, sebičnost in stresna situacija krhajo že tako šibko prijateljstvo, medtem ko se Neja poskuša spopadati z grozljivo možnostjo nosečnosti in tem, kaj bi ta pomenila zanjo.
 

Plesne zgodbe so večer osmih samostojnih krajših koreografij, ki so jih pod vodstvom koreografinje Kjare Starič Wurst ustvarili mladi koreografi in plesalci znotraj polletnih koreografskih delavnic Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana.

Plesne zgodbe nas nagovorijo z razmišljanjem mladih iz katerega začutimo o čem v tem času in v tem obdobju svojih življenj največ premišljujejo. Njihove interpretacije, čutenja in individualni kreativni glas so čudovit vpogled v to, kako navdihujoča je mlada kreativna energija tako za njih kot tudi za gledalce.

Kjara Starič Wurst

Koreografinja, pedagoginja in umetniški vodja Kjara's Dance Project je med drugim koreografirala za Washington Ballet, SNG Opera in Balet Ljubljana, KGBL, University of Minnesota, Triennale di Milano, Maryland Youth Ballet, Metropolitan Youth Ballet, Danzante, CAD, APT, Dissonance Dance Theatre ...

Leta 2010 je z željo, da bi ustvarila odrske izkušnje za mlade plesalce, ustvarila Kjara's Dance Project, ki je na odru Cankarjevega doma in drugod po Sloveniji in tujini, skozi leta uprizoril šest celovečernih predstav, sodeloval pa je tudi v  produkcijah APT Knjiga v džungli in Človeka z bombami/deTONACIJA , na številnih podelitvah nagrad ter državnih proslavah, med drugim v koreografiji Edwarda Cluga.

Poučevala je na The Washington School of Ballet, George Mason University, TU Dance, University of Minnesota, Interlochen, Metropolitan School of The Arts, Kaos Balletto di Firenze, Srednji šoli za sodobni ples, Višji Baletni šoli, Konservatoriju za balet Ljubljana, Akademiji za ples ...
 

Predstava traja 55 minut.

Frog in the Well (Žaba v vodnjaku) je glasbeno-plesna filozofska predstava na temo odrptosti duha. V scenariju, ki ga je napisala Jana S. Rošker, nastopajo profesorji in profesorice ter študentke Oddelka za azijske študije ter oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za glasbeno spremljavo je poskrbel trio Večni problemi.  Režiser in koreograf dela je Ryuzo Fukuhara. Gre za sarkastično komedijo, ki se zavzema za oprtost človeškega duha, mir in svobodo.

Uvod v kompozicijo 21. stoletja
.abeceda [ansambel za novo glasbo] 

19.00
Predkoncertni pogovor
Moderatorka: Urška Rihtaršič
 

20.00
Koncert
Program 
J. S. Bach: Partita za violino solo št. 3 v E-duru BWV 1006, I. Preludio
Sean Quinn: can i forget the rising sun (2022) za violino
Brina Kren: novo delo (2024) za violino
Oskar Longyka: Ricercare IV. (2024) za violino
Maximiliano A. Soto Mayorga: Figuras en la Escarcha (2019) za violino
Anja Kralj: Epilog I (2024) za violino

– Oskar Longyka, violina 

Matej Kastelic: Trans–formation (2024) za saksofon in zvočni zapis 
— I Trans
— II Formation
— III Trans–formation
Jan Kopač: That Old Mechanic (2023) za saksofon
Angela Elizabeth Slater: Onrush (2023) za saksofon
 

– Brina Kren, saksofon

Jesus Torres: Cadencias (2013) za akordeon 
Aregnaz Martirosyan: Resiliance (2023) za akordeon 
Rebecca Saunders: Flesh (2018) za akordeon 

– Nejc Grm, akordeon 
 

RECITAL je koncertni cikel, ki ga dvakrat letno izvede .abeceda [ansambel za novo glasbo]. Člani ansambla, saksofonistka Brina Kren, akordeonist Nejc Grm in violinist Oskar Longyka, bodo tokrat nastopili kot solisti in kuratorji koncertnega programa. Predstavili bodo skladbe za solistične inštrumente, številne med njimi so nova dela, ki so bila napisana prav za to priložnost ter so rezultat intenzivnega sodelovanja med izvajalci in skladatelji. Koncert bo uvedel pogovor s sodelujočimi umetniki. 

Program ansambla .abeceda [ansambel za novo glasbo] podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. RECITAL je program Inštituta .abeceda, ki se izvaja v sodelovanju s Cankarjevim domom. 

Roke, ki me nikoli niso poznale je solo predstava v koreografiji Charlieja Brittaina v sodelovanju z performerjem in koreografom Milanom Tomášikom. Predstava je stkana iz razmišljanj o več vidikih, ki so implicirani v vprašanju, »kaj pomeni biti človek«.

Telo se razpre kot živi spomin, organizem, ki deluje v gostih, nabitih strukturah, prepletenih med kruto resničnostjo in minljivimi dimenzijami. Po trilogiji odmevnih solističnih del, Within (2006), Off-beat (2011) in Solo 2016 (2016), je to Tomášikova prva solo predstava, kjer je avtorstvo konceptualno in koreografsko deljeno.

Na prvi Almin večer je dr. Andrej Blatnik povabil avtorico Agato Tomažič, s katero bosta odstirala zanimivosti popotovanj.

Agata Tomažič (1977) je avtorica knjige Zakaj potujete v take dežele? (Cankarjeva založba 2016), nagrajene s krilato želvo 2017, soavtorica Blodnika po Istri (Društvo za dolgovezenje, 2019) in več leposlovnih knjig. Njen najnovejši roman Čmrljev žleb (Goga 2022) je žanrski hibrid družinske sage in kriminalke, ki se dogaja v idilični gorski vasici Strmčnik. Pisala je za Delo in Poglede, zdaj pa dela za ZRC SAZU. 
Almini večeri so posvečeni pogovorom s potujočimi pisatelji o njihovih in njim ljubih knjigah, o njihovih ljubih poteh in tistih, ki si jih še želijo prehoditi, pa tudi o glasbi, hrani in pijači njim ljubih krajev – ter je kaj malega morda ob tej priložnosti tudi poskusili. 

Pisanje, ki ga bodo predstavljali Almini večeri, prinaša spremembe. Spremembe v bralcu, v njegovem razumevanju sveta, v svetu. 
 

Kvartet je predstava za plesalko, plesalca in dve kameri. Raziskovalna ekskurzija je posvečena notranji in zunanji arhitekturi naših odnosov. Kameri v živo spremljata dogajanje, delujeta kot ogledalo in voajer; poudarjata in spreminjata to, kar je že vidno, ter razgaljata skrito. 

Primarni postopki gradnje koreografije in same predstave so redukcija, podvojitev in montaža. Redukcija na najbolj osnovne elemente odnosa, giba in fizične bližine. Hoja, dotik, pogled, ki se sestavljajo v partituro kvarteta. Pogled dvojice, pogled kamer, pogled gledalca. Ter igra kot bistvo odnosa in samega akta uprizoritve. Igra mogočih kombinacij zreduciranih in ponovno razširjenih elementov. Središčna točka med telesom in dvodimenzionalno podobo je igra nasprotij med užitkom in nasiljem, sobivanjem in potujitvijo. 

Fabricirana zgodba, prikazana iz različnih perspektiv, se razkriva občinstvu in omogoča spremljanje konstrukcije same odrske resničnosti.

QUARTET: Magdalena Reiter from Mirabelka productions on Vimeo.