Trajanje: predvidoma 1 ura in 5 min 

Program:
Casey Cangelosi, Plato's Cave
Peter Eötvös, Thunder
Dai Fujikura, Chattering birds
Louis Andriessen, Woodpecker
Maki Ishii,  Fourteen percussions
Alyssa Weinberg, Table talk
Matej Bonin, Trash me out
 
 
DUO DENDROCOPOS sestavljata mlada tolkalca Jan Čibej in Luka Poljanec.

Skupaj sta se izpopolnjevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Simonu Klavžarju in na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu pri profesorju Alexeju Gerassimezu. Skupaj igrata že od leta 2017, ko sta se začela pripravljati na mednarodno tekmovanje za tolkalne komorne skupine International Percussion Competition v Luksemburgu. Februarja 2018 sta na tekmovanju prepričala žirijo in občinstvo ter prejela prvo nagrado in posebno nagrado občinstva Jean Gieres.


Dvorana Duše Počkaj, 10, 8* EUR
 

Trajanje: 1 ura

Plesalka in koreografinja Kaja Lin ter lutkovna ustvarjalka Maja Kunšič se prvič srečata v skupni raziskavi tematike spomina. Oder postane intimen prostor, kjer iz telesa in predmetov vznikajo drobci njunih osebnih spominov – krhki, izmuzljivi, a globoko prisotni. Kaj se zgodi, ko skušaš ujeti košček preteklosti? Kako hitro se točke spominjanja preobrazijo v točke izginjanja? Predstava poteka v prepletu gibanja in animacije, v kateri se telo in predmet prepletata kot enakovredna nosilca zgodbe.

Naslov predstave Točke izginjanja je hkrati tudi naslov pesniške zbirke Lucije Stupica, ki je bila prvotni navdih plesalki in koreografinji Kaji Lin ter lutkovni snovalki Maji Kunšič. Ustvarjalki v predstavi raziskujeta različna razmerja, vezana na različne spomine pomenljivih dogodkov njunega življenja. Izhajata tako iz spominov telesa kot tudi različnih predmetov, hkrati pa preizprašujeta tudi razmerja: plesalka – predmet, lutkarica – predmet, plesalka – lutkarica, ženska – ženska, odnos – odnos. 

Predstava združuje več umetniških zvrsti (dramska igra, lutke, poezija in ples), kar nadgrajuje dosedanji umetniški izraz obeh ustvarjalk. Oder bo tako postal intimen prostor njunih spominov, ki bodo vznikali skozi telo in različne predmete, ki vzbujajo spomin na otroštvo in tudi osebe, ki jih ni več. 

Ustvarjalki bosta skozi predstavo odpirali globoka in eksistencialna vprašanja o tem, kako spomin oblikuje našo identiteto, zaznavanje resničnosti in razumevanje samega sebe.

Pri svojem snovanju izhajata iz različnih filozofskih zapisov. Najbolj pomenljiva je Platonova prispodoba spomina kot voščene plošče, ki jo uporablja v dialogu Teajtet. Kadar nekaj zaznamo in izkusimo, se to vtisne v vosek, tako kot se slika odtisne v mehko voščeno površino. 

Starost: 15+

Na presečišču političnega gledališča, teatra objekta, groteskne ždrekoperete in dadaističnega koncerta je v režiji Matije Solceta nastala nova gledališko-glasbena kompozicija po motivih slavne epopeje Alfreda Jarryja.

Kralj Ubu danes ne potrebuje aktualizacije, saj smo primorani amoralne, izprijene, požrešne, presrane, podrepne in pohlepne samozvane »kralje« prenašati na vsakem koraku. Za razliko od drame, ki je konec 19. stoletja zaradi svoje kontroverznosti vnesla nemir v francosko družbo, so v novi predstavi Teatra Matite besede postavljene v funkcijo zvočnih impulzov, označevalcev in hkrati razdiralcev besedila, ki se včasih sprevrže v lajež, drugič v glasbo, spet kdaj v prdo-simfonijo ali poetično masovno eksekucijo.

V svet UBU-izma, patafizike in ironične družbene kritike nas potegne peterica dadalitikov – igralcev, glasbenikov, animatorjev in samosvojih avtorjev –, ki z nekaj straniščnimi ščetkami, mimičnimi lutkami, bobni, klaviaturo, basom, tremi zadnjicami in dvema trebuhoma ubesedijo ter izvedejo to, česar si danes želimo vsi: služiti idiotu.

A »U?BU!« nas ne pusti uživati ob pogledu na perfektno animacijo ritne odprtine. Provocira nas tudi z interakcijo z drugimi deli telesa – da o psiholoških pritiskih na naše statusne simbole, ideološke poglede ali religijo sploh ne govorimo. Tako kot se Ubu pri svojem delu poglobljeno loti vseh slojev prebivalstva, se v predstavi ustvarjalci dotaknejo kritike vseh tem – izvzemši sebe, saj vedo, da so na svojem področju največji poznavalci.

V to se lahko prepričate tudi sami na ekscentrično-dinamičnem kabaretu, ki bo gledalca nenasilno in nedemokratično prepričal v svoj edini prav.

Plesno-performativna raziskava Izbrano telo sodi v sklop Emanatovih projektov mladih (vendar ne izključno) avtoric_jev, namenjenih raziskavi uprizoritvenega jezika. S tovrstnimi raziskavami želimo razbiti koncentracijo ustvarjalnih postopkov, usmerjenih zgolj v produkt, ter jih preusmeriti predvsem v razvoj uprizoritvenega jezika in razmislek o vprašanjih KAJ in KAKO pri pripravi avtorske predstave. V sodelovanju s Cankarjevim domom bomo izvedli javno predstavitev gibalnih raziskav različnih avtoric_, s prosto uporabo nadrealističnega principa igre »cadavre exquis« (izbrano telo) za razmislek o strukturi predstavitve, o razvijanju uprizoritvenega jezika ali pa o metodologiji dela, ki se v raziskavi razvija. Svoji gibalni raziskavi bosta predstavili Pia Mačerol in Burja Podlesnik.

Pia začenja svojo raziskavo v tišini, a to zavestno in nalašč prekinja s svojim telesom. Ko govori o tišini, se sklicuje na to, da ne uporablja glasbe kot podlage ali pogoja za gib. Tišina je zanjo predpogoj in povabilo k raziskovanju lastne glasnosti, ki – vsaj tako upa – posledično nagovori tudi glasove občinstva. Tišino vidi kot izziv, ki jo vrže v prostor. Tam se spopada z raziskovanjem svojih gibalno-zvočnih zmožnosti. Ukvarja se s tem, kako z različnimi fizičnimi predlogi proizvaja raznovrstne zvoke, izgovorjene in neizgovorjene glasove ter obratno. Eden izmed njenih raziskovalnih pristopov je postavljanje telesa – ali le določenih njegovih delov – v razmerje s prostorskimi površinami in vsakdanjimi predmeti, ki jih vnese v prostor. Svoj uprizoritveni jezik razvija skozi (strukturirano) improvizacijo, pri čemer se trenutno poglablja v repeticijo in preskakovanje, ki postajata razvidna skozi čas vztrajanja.

Pia Mačerol (2000) je plesalka, ustvarjalka, performerka. Srednješolsko plesno izobrazbo je pridobila na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana, smer sodobni ples. Izobraževala se je v programu New Education for Contemporary Dance (NEFCD) na švedski šoli Härnösands Folkhögskola. Diplomirala je junija 2025 v programu Bachelor of Dance na ArtEZ University of the Arts v Arnhemu. Kot avtorica je ustvarila solo Mouthwash, ki ga je predstavila na eksperimentalnem dogodku The Eve of Imbolc v organizaciji 187 Nights Rotterdam, soustvarila dueta I’m Counting On You in Attached ter skupinsko delo Good Job.

Raziskava giba, izvedba: Pia Mačerol
Mentorstvo: Loup Abramovici
Oblikovanje svetlobe: Veronika Hana Grubič
 

Gibalna raziskava temelji na dekonstrukciji giba, ki se udejanja skozi principe potiska in popusta. Potisk tal sproža gibalne poti znotraj telesa in deluje kot smernik, medtem ko popust vzpostavljene poti ovira. Hkratna prisotnost obeh akcij se odraža v nenehnem rušenju in ponovni vzpostavitvi – dekonstrukciji in konstrukciji telesa. Kot narobe obrnjena viseča lutka, odvisna od premika vrvic. Avtorico v raziskavi zanima dodana prisotnost iniciacij giba z različnimi deli telesa, ki primarno ne izvirajo iz potiska tal in njihov vpliv na že prisoten zagon, padec in suspenz v gibanju telesa. Raziskava deluje kot predpriprava na avtoričino prihodnje koreografsko delo Moška v spodnjicah.

Burja Podlesnik (2001) je plesalka in koreografinja. Po šolanju sodobnega plesa na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana je nadaljevala na Švedskem v programu NEFCD (New Education for Contemporary Dance) in v letu 2025 diplomirala na univerzi ArtEZ (Bachelor of Dance) v Arnhemu na Nizozemskem. S svojim solom Med borovjem temnim je leta 2019 prejela nagrado za najboljšo plesalko na mednarodnem festivalu mladih plesnih umetnikov Opus 1 in se med svojim študijem poglobila v koreografijo z ustvarjenimi deli: solo Snippet, skupinsko delo Leftovers ter dueta In My Room in On the Mat. S kritičnim odzivom na aktualno realnost si v okviru svojega koreografskega dela prizadeva preoblikovati prostor, ki je dan stvarem brez prostora, in ozvočiti stvari, ki drugače ostanejo tihe.

Raziskava giba: Burja Podlesnik
Izvedba: Oscar Magnusson
Oblikovanje svetlobe: Veronika Hana Grubič
 

Trajanje: 1 ura in 30 min

Konkvistakon je gledališče, ki ga zgradiš, ko si ne moreš privoščiti žalovanja. Je dramaturgija imperija, zamaskirana v spektakel; pogreb, preoblečen v praznik. Je tišina osvojenih, pretvorjena v zvočno kuliso. Je protižalujoči aparat – ritual, ideologija in način performansa, ki smrt presnavlja v surovino, teritorij ali simbolni kapital.

Ne govori v imenu mrtvih. Govori zgolj proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost. Ne simulira resničnih tragedij. Namesto tega kartira dramaturgijo osvajanja, dominacije in kurirane zgodovinske zavesti, kakor se manifestira v politični estetiki. Ne obstaja v prihodnosti ali fantaziji, temveč v razpokah sedanjosti – v sporočilih medijev za javnost, v muzejih, vojaških ceremonijah, poveljniških sobah, na umetniških bienalih in v teatraliziranih režimih, ki potvarjajo človeško žalost, brišejo sokrivdo in poveličujejo nasilje kot »nujno«.

Konceptualno hrbtenico gledališke predstave Konkvistakon, nastajajočo po dramski predlogi besedila OSVAJALEC avtorja Andreja Hienga, sestavlja sklapljanje idej »nekropolitike« kamerunskega političnega teoretika Achilla Mbembeja z »gledališčem Žalovanja« Petre Pogorevc, slovenske dramaturginje, urednice in pisateljice.

Zvokotok v letu 2026 pod programskim vodstvom Tomaža Groma izpostavlja vprašanje zvočne geste kot izrazno in konceptualno jedro sodobne kompozicije, hkrati pa naslavlja raziskovanje zvočnega mišljenja onkraj interpretacije in premeščanje poslušanja v območje refleksije, materialnosti in neposredne prisotnosti.

Materialnost zvoka in telesna prisotnost gradita zvočno izkušnjo kot prostorsko-telesni dogodek. Zvokotok se tako izrecno odmika od tradicionalnega branja in se usmerja v ustvarjanje zvočnih dogodkov, ki se odzivajo, reflektirajo, odzvanjajo in evocirajo, ne da bi razlagali. Naslavlja glasbo kot misel, kot dejanje in kot navzočnost.

Glasba 
– ne kot razlaga, temveč kot odziv.
– ne kot naracija, temveč kot prostor napetosti.
– ne kot reprodukcija, temveč kot dejanje v prostoru in času.

Trajanje: predvidoma 70 minut

Program:
Tr e es za bas flavto in bas klarinet    
Between You and Me za flavto, violo in harfo                                          
...rain's cool finger-tips... za godalni trio
Hinnulei za solo čelo       
Almost silenced za kvartet saksofonov                                           
Soj za flavto in klarinet                                                            
...and, after all... za altovski saksofon in tolkala
Saturniidae za solo klarinet
clusters of blooms za ansambel

Nastopajoči:
Anja Clift, flavta
Valentina Štrucelj, klarinet
Jan Gričar, saksofon
Igor Mitrović, violončelo
Marija Maja Rome, viola
Doris Šegula, violina
Urška Rihtaršič harfa
Simon Klavžar, tolkala
Nejc Grm, harmonika
Miha Rogina, saksofon
Luna Vavourakis, saksofon
Maksim Gal, saksofon



Urška Pompe je po diplomi iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Dane Škerl) podiplomski študij nadaljevala na Akademiji za glasbo Franza Liszta v Budimpešti (kompozicija: Emil Petrovics, komorna igra: Gulyas Marta, solfeggio: Hegyi Erzsebet) in švicarskem Baslu (kompozicija: prof. Roland Moser). Med študijem je svoje znanje dopolnjevala na priznanih mednarodnih mojstrskih tečajih z uglednimi mentorji, med katerimi so Brian Ferneyhough, Jonathan Harvey in Pierre Laurent Aimard (klavir). Za svoje dosedanje ustvarjanje je prejela več nagrad in priznanj, leta 2007 tudi državno nagrado Prešernovega sklada za umetniško delovanje v zadnjih dveh letih. Njena dela so bila izvajana na festivalih v tujini in doma. Maja 2025 je bila na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum njena skladba Saturniidae uvrščena med priporočena dela. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je zaposlena kot redna profesorica glasbene teorije.
 

Trajanje: 50 minut

Opozorilo: V predstavi so uporabljeni umetna megla, laserski efekti  ter lučni učinki utripajoče svetlobe in občasnih močnih bliskov.

V odrskem šovu, ki združuje stand-up, Elona Muska in psihopolitiko Byung-Chul Hana, se Jan Rozman – kot številni drugi moški v krizi – poda na pot samoodkrivanja. V svoji najnovejši predstavi se avtor sooča z vprašanjem: »Kaj je tisto v meni, zaradi česar (si) nikoli nisem dovolj?« Bo lahko pravočasno zaustavil brnenje, ki ga občuti v lastnem telesu, ali pa bo naslednji prižig zaslona vnovič zagnal neustavljivo brzenje v črno luknjo razmišljanja o nezmožnosti (telesne) avtonomije?

Mokra oprema, avtorski projekt Jana Rozmana, s koreografsko intervencijo v format stand-upa preizprašuje avtonomijo teles v kapitalizmu nadzora. 
Nadzorne naprave, ki smo jih prostovoljno izbrali – naše pametne naprave – sledijo vsakemu našemu gibu, glasu, pogledu in dotiku. Algoritmi, ki jih poganjajo, so pri uresničevanju naših domnevnih želja postali boljši od nas samih. A hkrati uresničujejo tudi naše največje strahove. Tehnologija je totalna institucija, ki jo nosimo v sebi; psihopolitični sistemi nagrajevanja in nadzora se odsevajo v somatskih procesih v tkivih, organih, telesu in nenazadnje v izvedbi performerja. 

V predstavi je uporabljen odlomek pesmi Fly Me to the Moon Franka Sinatre, ki jo zapoje Ostap Korošec.
V svetu, ki se končuje, v katerem je grožnja vojne, revolucije, smrti neprestano na obzorju, v salonu pred francosko revolucijo in v bunkerju po tretji svetovni vojni … Kaj drugega nam preostane, kot – ubijati čas? In kakšni bi v takšnem izpraznjenem, krutem svetu sploh lahko bili medčloveški odnosi, če ne kruti, izpraznjeni, osnovani samo na transakcionalnosti, perverziji ter dinamikah prevlade in podrejanja? Nekdanja in ponovna ljubimca Merteuil in Valmont si v svojih srečanjih v brezprostoru in brezčasju čas krajšata z igricami kratkotrajnega užitka in boja za prevlado, a nikoli ne moreta uiti svoji skupni prihodnosti, skupni prihodnosti nas vseh.

Predstava traja 70 minut in nima odmora.
 

Avtorska predstava Nimam problema! Mladega odra Amo izhaja iz pereče problematike vrstniškega nasilja, ki ga danes imenujemo bullying. Ideja ne izhaja le iz občutkov mladih ustvarjalcev ali pojavnosti tovrstnih dogodkov v medijih, temveč tudi iz dejstva, da se je pogostost nasilja med vrstniki v nekaj letih znatno povečala. Ukrepi, ki jih pripravljajo institucije, pa problematiki ne sledijo, včasih jo le še povečujejo. Ustvarjalci skozi različne gledališke metode preizprašujejo: Zakaj prihaja do takšnega vedenja? Kaj so razlogi za izbruhe in ali je v naši moči, da jih preprečimo? Kako lahko na prvi pogled nedolžno zbadanje privede do grobega obračunavanja? Ter kako v svet ustrahovanja, zmerljivk, zbadljivk in izločevanja iz družbe zaradi drugačnosti vstopajo mladi, ki šele iščejo svoj prostor v svetu?