Trajanje: 1 ura in 20 min z odmorom

Uvod v kompozicijo 21. stoletja
.abeceda [godalni kvartet]

Zasedba: Anja Kralj, violina; Sara Mitić, violina; Domen Kužnar; viola; Urban Megušar, violončelo

.abeceda [godalni kvartet] bo predstavil nova dela skladateljev mlajše generacije z vsega sveta. Koncert bo rezultat intenzivne tridnevne rezidence, ki jo bodo skladatelji s člani kvarteta izvedli v Ljubljani. Sodelujoči skladatelji so udeleženci programa .abeceda [New Music Academy], ki jim pomeni priložnost za snovanje novih del, sodelovanje s profesionalno zasedbo, javno izvedbo in mednarodno povezovanje. Koncert bo uvedel predkoncertni pogovor in poslušalcem omogočil poglobljen pogled v presek sodobne mednarodne glasbene produkcije mlajših generacij.
 

Od 15. leta


Predstava Cankar je kompleksen in vizualno razplasten lutkovni portret enega največjih slovenskih literatov, Ivana Cankarja. Režiser in likovni avtor uprizoritve je Silvan Omerzu kot interpret Cankarjevega miselnega sveta. V predstavi bodo uporabljene lutke iz več obdobij Omerzujevega ustvarjanja predstavile tudi opis in razvoj Omerzujeve poetike in estetike.

Uprizoritev gradi na Cankarjevem izjemno bogatem opusu – črticah, dramah, romanih in pismih – ter se osredinja ob temah, ki so pretresale njegovo ustvarjalnost: hrepenenje, krivda, družbena neenakost, erotika, vera, smrt. Cankar ni le poklon pisatelju ob njegovi 150-letnici rojstva, temveč duhovita, ganljiva in tu pa tam mračna vizualna študija ustvarjalca, čigar misel je še zmeraj živa in navdihujoče aktualna. S prepletom lutkarske umetnosti, dramske priredbe in atmosferske podobe ustvarja svoj gledališki jezik, utelesitev Cankarjevih idej.

Uprizoritev prepleta različne lutkovne tehnologije, hkrati pa izhaja iz moči poetične scenografije, v kateri avtomati, maske, svetloba in sence ustvarjajo utelešen svet Cankarjevih notranjih pokrajin, tudi sanj, ob tem ko osrednja pripovedna nit temelji na izbranih pismih, ki jih lutkovni Cankar piše v različnih obdobjih življenja: materi, Ani Lušin, Etbinu Kristanu in Zofki Kveder. Poglavitni dramski blok uprizoritve predstavlja Cankarjeva drama Pohujšanje v dolini šentflorjanski, katere drugo dejanje je uprizorjeno v celoti z lutkami (javajke), prvo in tretje pa v obliki senčne in narativne interpretacije. Gre za enega najvidnejših slovenskih ustvarjalcev sodobne lutkovne umetnosti, katerega ustvarjanje zaznamuje izrazita interdisciplinarnost na preseku likovnega in uprizoritvenega polja. 

Predstavo režira in likovno oblikuje Silvan Omerzu, eden najvidnejših slovenskih umetnikov sodobne lutkovne umetnosti, znan po avtorskih uprizoritvah z izrazito poetiko, natančno mizansceno in prepoznavno vizualno govorico.
 

Silvan Omerzu (1955) je likovni in lutkovni umetnik. Po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani se je zaposlil v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Leta 1983 je v Pragi končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk. Po vrnitvi v Ljubljano je svojo avtorsko poetiko najizraziteje uresničeval v gledališču Konj, ki ga je ustanovil skupaj z režiserjem Janom Zakonjškom. Kot samostojni ustvarjalec je sodeloval tudi z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, Lutkovnim gledališčem Maribor, Gledališčem Glej, Cankarjevim domom in Slovenskim mladinskim gledališčem ter v tujini. Predstave so gostovale na več mednarodnih festivalih na Hrvaškem, v Italiji, Češki, Franciji, Avstriji, Belgiji, Bosni in ZDA. V LGM je pustil pečat z izjemnimi in likovno izoblikovanimi uprizoritvami: Salto mortale (2012), Zlata ptica (2014), Sanje o zvezdi (2016), Zlatolaska in trije medvedi (2019), Besede iz hiše Karlstein (2017) ter Želodkova skrivnost (2022). Za svoje umetniško delo na področju likovnega in gledališkega ustvarjanja je prejel številne mednarodne in slovenske nagrade, med drugimi nagrado Prešernovega sklada (2006). Leta 2025 je prejel Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo (UNIMA Slovenija).

Trajanje: 50 minut

Moška v spodnjicah je nežna rokoborba, ki raziskuje napetost med našo notranjo potrebo po ranljivosti in med pregradami, ki nas pred njo varujejo. Na odru, spremenjenem v tiho areno, plesalca prehajata skozi dvige in padce ter gibalno dekonstrukcijo, kjer leteči udi prestavljajo njuni prepleteni telesi – kot premikajoč se kup mesa, ki hrepeni po trku. V želji po okušanju ranljivosti zatočišče iščeta v odmiku od družbenega pogleda, pri katerem je moč pogosto povezana s fizično vzdržljivostjo in čustveno zadržanostjo. Njuno preoblikujoče se razmerje kroži okoli tanke meje med bolečino in užitkom, ljubeznijo in sovraštvom, mera poguma pa jo bo začrtala.

Predstavitve dela v nastajanju:
30. januarja 2026, NEFCD, Härnösand, Švedska
15. februarja 2026, Zuhause Arnhem, Arnhem, Nizozemska

Burja Podlesnik (2001) je plesalka in koreografinja. Po šolanju sodobnega plesa na SVŠGUGL je nadaljevala na Švedskem v programu NEFCD (New Education for Contemporary Dance) in v letu 2025 diplomirala na umetnostni akademiji ArtEZ Bachelor of Dance na Nizozemskem. Burja je bila del IlDanceove mlade skupine IlYoung, v kateri je kot plesalka in soustvarjalka sodelovala v delu z naslovom Self Contained koreografa Israela Alonija. Nastopala je v koreografiji Addio Unplugged skupine ICK Amsterdam ter sodelovala s koreografi, kot so Mari Carrasco, Miguel Altunage Verdicie in Caroline Finn. Burja je s svojim solom Med borovjem temnim leta 2019 prejela nagrado za najboljšo plesalko na mednarodnem festivalu mladih plesnih umetnikov Opus 1 ter se med študijem poglobila v koreografijo z ustvarjenimi deli: solo Snippet, skupinsko delo Leftovers ter dueta In My Room in On the Mat. S kritičnim odzivom na aktualno realnost si Burja v okviru svojega koreografskega dela prizadeva preoblikovati prostor, ki je dan stvarem brez prostora, in ozvočiti stvari, ki drugače ostanejo tihe.

Oscar Magnusson (2001) je švedski plesalec, ki je diplomiral na univerzi ArtEZ Bachelor of Dance na Nizozemskem. Nastopal je v koreografiji Addio Unplugged skupine ICK Amsterdam ter delal s koreografi Mercedes Pedroche, Faizah Grootens, Jelena Kostić in Anderson Carvalho. S koreografom Jasperjem van Luijkom je sodeloval v solu Pushing Waves in skupinskem delu Krave. Bil je asistent dela come in but never come back koreografa Daltona Jansena.

Nizozemsko-turški plesalec Koen Kaya Eye (2002) je diplomiral iz plesa na univerzi umetnosti Codarts. Kmalu zatem je plesal s kompanijama Introdans in Club Guy & Roni’s Poetic Disasters Club. Med drugim je izvajal dela Marthe Graham, Maura Bigonzettija, Andonisa Foniadakisa, Eda Wubbeja in Adija Schwarza. Koen je bil koreografski asistent pri delu "The Breakable Us" avtorice Olivie Court Mesa, ki je bilo ustvarjeno za Scapino Ballet Rotterdam. V letu 2025 se je Koen pridružil skupini Ultima Vez pod vodstvom Wima Vandekeybusa, kjer bo leta 2026 obudil delo "What the Body Does Not Remember".

Trajanje: 40 minut

Kūkan je japonski pojem in ideja o prostoru.

Lahko ga razumemo kot prostor z jasnim okvirjem, ki mu daje obliko in obseg. Nekaj, kar lahko zasedemo, izmerimo in fizično doživimo. Hkrati pa je tudi polje, ki nastane med stvarmi, telesi ali mislimi in je kot praznina brez meja. Eno razumevanje govori o prostoru kot nečem, kar drži, drugo pa o prostoru kot nečem, kar odpira. Oba vidika se prepletata in sobivata. Prav v tem večplastnem razumevanju kūkan postane živ, spreminjajoč se prostor.

Ustvarjalka in ustvarjalec si z medsebojno oporo in sodelovanjem odpirata možnosti gibanja, ki prej niso obstajale. Ob avtorskem rekvizitu skušata razumeti, kako kūkan preneha biti zgolj filozofski koncept in se preoblikuje v praktičen preizkus prostora. Performans tako zavestno sprejema omejitev kot izziv. Na majhni betonski kocki se razvija odnos, v katerem se meja spremeni v možnost.

Trajanje: predvidoma 1 ura in 5 min 

Program:
Casey Cangelosi, Plato's Cave
Peter Eötvös, Thunder
Dai Fujikura, Chattering birds
Louis Andriessen, Woodpecker
Maki Ishii,  Fourteen percussions
Alyssa Weinberg, Table talk
Matej Bonin, Trash me out
 
 
DUO DENDROCOPOS sestavljata mlada tolkalca Jan Čibej in Luka Poljanec.

Skupaj sta se izpopolnjevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Simonu Klavžarju in na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu pri profesorju Alexeju Gerassimezu. Skupaj igrata že od leta 2017, ko sta se začela pripravljati na mednarodno tekmovanje za tolkalne komorne skupine International Percussion Competition v Luksemburgu. Februarja 2018 sta na tekmovanju prepričala žirijo in občinstvo ter prejela prvo nagrado in posebno nagrado občinstva Jean Gieres.


Dvorana Duše Počkaj, 10, 8* EUR
 

Trajanje: predvidoma 70 minut

Program:
Between You and Me za flavto, violo in harfo                                  Tr e es za bas flavto in bas klarinet        
... rain's cool finger-tips ... za godalni trio   
Almost silenced za kvartet saksofonov                                           
Sòj za flavto in klarinet (2018)
Hinnulei za solo violončelo                                                    
... and, after all ... za altovski saksofon in tolkala
Saturniidae za solo klarinet
clusters of blooms za ansambel

Nastopajoči:
Anja Clift, flavta
Valentina Štrucelj, klarinet
Jože Kotar, klarinet 
Jan Gričar, saksofon
Igor Mitrović, violončelo
Marija Maja Rome, viola
Doris Šegula, violina
Urška Rihtaršič harfa
Simon Klavžar, tolkala
Nejc Grm, harmonika
Miha Rogina, saksofon
Luna Vavourakis, saksofon
Maksim Gal, saksofon



Urška Pompe je po diplomi iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Dane Škerl) podiplomski študij nadaljevala na Akademiji za glasbo Franza Liszta v Budimpešti (kompozicija: Emil Petrovics, komorna igra: Gulyas Marta, solfeggio: Hegyi Erzsebet) in švicarskem Baslu (kompozicija: prof. Roland Moser). Med študijem je svoje znanje dopolnjevala na priznanih mednarodnih mojstrskih tečajih z uglednimi mentorji, med katerimi so Brian Ferneyhough, Jonathan Harvey in Pierre Laurent Aimard (klavir). Za svoje dosedanje ustvarjanje je prejela več nagrad in priznanj, leta 2007 tudi državno nagrado Prešernovega sklada za umetniško delovanje v zadnjih dveh letih. Njena dela so bila izvajana na festivalih v tujini in doma. Maja 2025 je bila na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum njena skladba Saturniidae uvrščena med priporočena dela. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je zaposlena kot redna profesorica glasbene teorije.

Obveščamo vas, da je ponovitev predstave Konkvistakon (prvotno napovedana v četrtek, 12. februarja 2026) prestavljena na nedeljo, 15. februarja, ob 20. uri. Kupljene vstopnice veljajo za nov termin.

V primeru, da  vam nov termin ne ustreza, vam bomo vrnili kupnino ali izdali dobropis. Hvala za razumevanje.

Trajanje: 1 ura in 30 min

Konkvistakon je gledališče, ki ga zgradiš, ko si ne moreš privoščiti žalovanja. Je dramaturgija imperija, zamaskirana v spektakel; pogreb, preoblečen v praznik. Je tišina osvojenih, pretvorjena v zvočno kuliso. Je protižalujoči aparat – ritual, ideologija in način performansa, ki smrt presnavlja v surovino, teritorij ali simbolni kapital.

Ne govori v imenu mrtvih. Govori zgolj proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost. Ne simulira resničnih tragedij. Namesto tega kartira dramaturgijo osvajanja, dominacije in kurirane zgodovinske zavesti, kakor se manifestira v politični estetiki. Ne obstaja v prihodnosti ali fantaziji, temveč v razpokah sedanjosti – v sporočilih medijev za javnost, v muzejih, vojaških ceremonijah, poveljniških sobah, na umetniških bienalih in v teatraliziranih režimih, ki potvarjajo človeško žalost, brišejo sokrivdo in poveličujejo nasilje kot »nujno«.

Konceptualno hrbtenico gledališke predstave Konkvistakon, nastajajočo po dramski predlogi besedila OSVAJALEC avtorja Andreja Hienga, sestavlja sklapljanje idej »nekropolitike« kamerunskega političnega teoretika Achilla Mbembeja z »gledališčem Žalovanja« Petre Pogorevc, slovenske dramaturginje, urednice in pisateljice.

Trajanje: 50 minut

Plesalka in koreografinja Kaja Lin ter lutkovna ustvarjalka Maja Kunšič se prvič srečata v skupni raziskavi spomina. Na odru gradita intimen, občutljivo uglašen prostor, kjer se skozi gib, animacijo in materialnost predmetov počasi izrisujejo drobci njunih osebnih spominov – krhki, izmuzljivi in globoko vtisnjeni v telo. Kot v Platonovi prispodobi voščene plošče se izkustva vanju zapisujejo, brišejo in prekrivajo. Eden od spominov se vrača kot ujetost v trenutku, ko je preveč življenja naenkrat zaprlo dih, drugi kot skoraj sanjska podoba – obala izginulega otoka, jelen, ki plava skozi morje, trenutek, ki se razblini, še preden ga lahko ujameš.

Telo v predstavi postane arhiv preteklosti, prostor, kjer se osvobajajo skrite in pozabljene notranje pokrajine. Te se razodevajo v fragmentih, teksturah in gibih – sledovih, ki jih je mogoče zaznati, a ne preprosto razložiti. Dramaturgija sledi fragmentarni logiki spomina: prehajanju med ostrimi podobami, nenadnimi prekinitvami in sanjskimi premenami.

Izhodišče ustvarjalk je pesniška zbirka Lucije Stupica Točke izginjanja ter filozofska tradicija, ki spomin razume kot nekaj hkrati vtisljivega in neulovljivega. Osrednji koncept točke izginjanja je hibrid psihološkega, filozofskega in vizualnega polja, prostor na robu zaznavnega, kjer gledalec neotipljivo soustvarja pomen.

Njun odnos se nenehno spreminja: včasih se izrisujeta kot eno, drugič se luščita kot protipola. V tem gibanju nastaja kompleksna napetost med tem, kar telo skuša zadržati, in silovitostjo notranjega impulza, ki si utira pot k osvoboditvi.

Predstava prepleta sodobni ples, lutkovnost in poetični jezik ter razpenja telesnost in predmetnost med dva svetova: med otipljivo realnostjo in notranjo sobo spomina. Ne pripoveduje zgodbe, temveč odpira proces: neprestano nastajanje, razpadanje in preoblikovanje pomenov. Gledalca ne vodi k razumevanju naracije, temveč k doživljanju samega dejanja spominjanja, krhkega, minljivega in obenem temeljnega za občutek identitete. Ob tem se rojevajo vprašanja:
 

Predstava nas vodi skozi pokrajino spomina, kjer se osebni drobci prepletajo s poetičnimi podobami, filozofskimi odsevi in neizgovorjenim, ki se osvobaja iz telesa. Točke izginjanja tako postanejo prostor vmesnosti – kraj, kamor se vračamo, čeprav ga ni več na nobenem zemljevidu.

Avtorji in izvajalci: Loup Abramovici, Vid Drašler, Tomaž Grom, Samo Kutin, Lola Mlačnik, Eduardo Raon

Ko si glasbenik za glasbilo izbere kamen, je najmočnejša referenca skladba Kamni (1968) Christiana Wolffa. Mehka črta ni poustvarjanje, tudi ne reinterpretacija skladateljeve izvirne kompozicijske zamisli dotičnega dela, ampak dialog z njegovim pogledom na samo ustvarjanje glasbe. Namesto ene avtorske avtoritarne figure glasba kot participativna, kolektivna, nehierarhična, demokratična, družbena, politična dejavnost, ki uresničuje spremembe, preoblikuje stvarnost. Mar ni to nekoliko utopično? Toda upanje …

Zapoved in prepoved, obe sta vabljivi, saj ponujata možnosti, da ju kršiš.

Zvokotok v letu 2026 pod programskim vodstvom Tomaža Groma izpostavlja vprašanje zvočne geste kot izrazno in konceptualno jedro sodobne kompozicije, hkrati pa naslavlja raziskovanje zvočnega mišljenja onkraj interpretacije in premeščanje poslušanja v območje refleksije, materialnosti in neposredne prisotnosti. Materialnost zvoka in telesna prisotnost gradita zvočno izkušnjo kot prostorsko-telesni dogodek. Zvokotok se tako izrecno odmika od tradicionalnega branja ter se usmerja v ustvarjanje zvočnih dogodkov, ki se odzivajo, reflektirajo, odzvanjajo in evocirajo, ne da bi razlagali. Naslavlja glasbo kot misel, kot dejanje in kot navzočnost.

Glasba:
– ne kot razlaga, temveč kot odziv;
– ne kot naracija, temveč kot prostor napetosti;
– ne kot reprodukcija, temveč kot dejanje v prostoru in času.

Trajanje: 50 minut

Opozorilo: V predstavi so uporabljeni umetna megla, laserski efekti  ter lučni učinki utripajoče svetlobe in občasnih močnih bliskov.

V odrskem šovu, ki združuje stand-up, Elona Muska in psihopolitiko Byung-Chul Hana, se Jan Rozman – kot številni drugi moški v krizi – poda na pot samoodkrivanja. V svoji najnovejši predstavi se avtor sooča z vprašanjem: »Kaj je tisto v meni, zaradi česar (si) nikoli nisem dovolj?« Bo lahko pravočasno zaustavil brnenje, ki ga občuti v lastnem telesu, ali pa bo naslednji prižig zaslona vnovič zagnal neustavljivo brzenje v črno luknjo razmišljanja o nezmožnosti (telesne) avtonomije?

Mokra oprema, avtorski projekt Jana Rozmana, s koreografsko intervencijo v format stand-upa preizprašuje avtonomijo teles v kapitalizmu nadzora. 
Nadzorne naprave, ki smo jih prostovoljno izbrali – naše pametne naprave – sledijo vsakemu našemu gibu, glasu, pogledu in dotiku. Algoritmi, ki jih poganjajo, so pri uresničevanju naših domnevnih želja postali boljši od nas samih. A hkrati uresničujejo tudi naše največje strahove. Tehnologija je totalna institucija, ki jo nosimo v sebi; psihopolitični sistemi nagrajevanja in nadzora se odsevajo v somatskih procesih v tkivih, organih, telesu in nenazadnje v izvedbi performerja.