Življenje brez umetnosti je životarjenje

Od Sokolova do Cartier-Bressona

Srce Cankarjevega doma je njegov mednarodni značaj. Je prostor, kjer so dosežki slovenskih umetnikov v dialogu s kulturo in umetnostjo vsega sveta. Ko sem marca v prvih dneh zaprtja Cankarjevega doma zaradi epidemije kot nekakšen nesrečen ptič v kletki ždela na našem majhnem balkonu in razmišljala o novi resničnosti, ki nas je doletela, so se mi med junaške misli o tem, kako se bomo iz vsega skupaj izkopali, občasno vpletali tudi mrakobni prebliski, povezani z vprašanjem, ali bomo sploh še kdaj takšni, kot smo bili pred epidemijo: dom vsega sveta, kulture in umetnosti, pa tudi znanosti, s katero se ukvarja naša kongresna dejavost.

Ta teden pa sem se končno spet počutila približno kot človek, ki skupaj s svojimi sodelavci jadra v pravo smer. Najprej sem v ponedeljek obiskala čudovit koncert Grigorija Sokolova. Danes sem v Delu prebrala kritiko izpod peresa Ivane Maričić, ki je zapis o koncertu končala z besedami: »Lahko pa zgolj patetično sklenemo, da nas večeri, kot je bil ta, spomnijo, zakaj se sploh ukvarjamo z glasbo.«



Seveda se splača

Tu ne gre za patetiko. Avtorica zapisa je zgolj zadela žebljico na glavico. Koncert presunljivo odličnega, virtuoznega mojstra Sokolova je tudi mene opogumil v podobnem smislu. Da se vendarle splača! Splača se preskakovati tisoč ovir, čeprav se noge že tresejo v kolenih, in pripravljati dogodke, pa čeprav je v dvorani le tretjina ljudi; užaloščeni posamezniki, ki presegajo predpisano število obiskovalcev, pa žal ostajajo pred vrati. Splača se skupaj s SNG Dramo Ljubljana in Mestnim gledališčem ljubljanskim prestati vse mogoče in nemogoče ter obnoviti predstavo 2020 v režiji Ivice Buljana, ker je večina obiskovalcev nad njo resnično navdušenih. Ker je to predstava, ki zabava in širi obzorja hkrati.
 

Res je, da smo kulturniki po vsem svetu trenutno kot nekakšni zanesenjaki, ki so se odločili, da bodo v orehovi lupini prepluli ocean. Morje je vzvalovano in razburkano, ne počutimo se varno, toda naša odisejada se vendarle nadaljuje. 


Samo da dihamo

Številne kulturne institucije po svetu so še vedno zaprte. Nekateri muzeji že prodajajo svoje dragocenosti, da bi se izkopali iz težav. Žalostno. Verjetno bo marsikatera umetnina končala v depoju petičneža kot kapitalska naložba za prihodnost. Umetnik pa vendarle ustvarja za pogled, za morje oči, kajti umetnina, ki je nihče ne gleda, nihče ne bere ali posluša, je mrtva. V tem trenutku smo v Cankarjevem domu še vedno v prednosti. Sicer dihamo s tretjino pljuč, kar pa je še vedno neprimerljivo bolje, kot če bi nam dih na ustnicah popolnoma zamrl.
 

Potem je prišel torek. Živčnost je bila precejšnja. Kako bomo pod novimi pravili izpeljali odprtje razstave Cartier-Bressona? V Veliki sprejemni dvorani smo postavili stole, razvrščene v predpisani razdalji, za dogodek je bilo treba prevzeti vstopnice, da število obiskovalcev ne bi preseglo predpisanega. Vse je teklo kot po maslu. Pa še več! Že v sredo so moj elektronski nabiralnik začele polniti same pohvale. Da je bilo čarobno, da je bilo res lepo! Da upajo, da bodo tudi odprtja razstav po koroni še vedno pripravljena tako elegantno kot tokrat. Tudi meni se je zdelo tako.

Dostojanstveno. Na odru Gallusa se v nedeljo mojster vseh mojstrov tako čudovito poigrava s tipkami klavirja, že čez dva dni sto portretov vrhunskega fotografa zažari na rdečih stenah Galerije Cankarjevega doma.

Ja, splača se. Ker je življenje brez umetnosti le životarjenje. Naši obiskovalci vsak dan potrjujejo, da še zdaleč nisem edina, ki tako misli.


 

Značke
Najbolj brano

Vse prireditve prestavljene, razstave začasno zaprte

Življenje brez umetnosti je životarjenje

Nagrada naši spletni strani

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI