Uršula Cetinski odprla razstavo Joannes Antonius Scopoli – izjemni glasnik naravoslovja na Slovenskem v Prirodoslovnem muzeju Slovenije

V četrtek, 26. oktobra, ob 300. obletnici rojstva znamenitega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija, je v Prirodoslovnem muzeju Slovenije Uršula Cetinski, predsednica Nacionalnega sveta za kulturo RS in generalna direktorica Cankarjevega doma, odprla razstavo Joannes Antonius Scopoli – izjemni glasnik naravoslovja na Slovenskem.

Odprtje je pospremila z besedami: 
»V čast in veselje mi je, da vas lahko pozdravim in nagovorim v imenu Nacionalnega sveta za kulturo. 

Bolj poglobljeno sem delo Prirodoslovnega muzeja spoznala lani, ko smo skupaj pripravili razstavo V vrtincu sprememb, ki je v Galeriji Cankarjevega doma na ogled še do 5. novembra. 

Na razstavi, ki smo jo odprli 12. decembra lani, je tudi števec predvidevanj, koliko vrst je izumrlo od dneva odprtja. Danes je ta številka 26.378. 

Med številnimi nalogami Prirodoslovnega muzeja so seveda pomembne tudi dokumentiranje, klasificiranje ter ohranjanje primerkov živih bitij in kamnin. Kar Prirodoslovni muzej označuje in ohranja, je neznansko pomembno tudi v primerih izumrlih živih bitij, ki smo jih morda mi v naravi še videli na lastne oči, naši otroci redkeje, medtem ko naši vnuki te možnosti več ne bodo imeli.

Pri sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije je opaziti izjemno strokovnost sodelavcev tega muzeja, njihovo zagnanost, inovativnost, pa tudi globoko ljubezen do narave, ki je drugačna kot pri nas laikih, saj jo veliko bolje poznajo in razumevajo znanstveno.

Ob branju čudovitega kataloga o naravoslovcu Scopoliju, ki je v 18. stoletju petnajst let služboval kot rudniški zdravnik v Idriji, kjer je postavil temelje moderne naravoslovne znanosti na Slovenskem, ugotovim, da je predanost naravi očitno že od nekdaj bistvena lastnost najboljših naravoslovcev in znanstvenikov od samih začetkov do danes. 

Scopolijevo nesrečno življenje se bere kot roman ali filmski scenarij. Sprva nas spomni na Cankarjevega Martina Kačurja, ki se znajde v Blatnem dolu, nekje Bogu za hrbtom, pozabljen od vsega sveta, kjer tudi tragično konča. Morda bi se tako nesrečno lahko izteklo tudi Scopolijevo življenje v Idriji, če ne bi bila tu tudi narava, ki jo je vneto raziskoval. Zaradi dinamičnega raziskovanja se je lažje spopadal s tragičnimi tegobami družinskega življenja, s slabo plačano službo in z interesi uprave rudnika, pri katerih zdravje rudarjev ni bilo na prvem mestu. Tako je Scopoli tudi začetnik medicine dela na Slovenskem.

Čeprav je Scopoli med bivanjem v Idriji deloval daleč od znanstvenih ali intelektualnih središč tedanje Evrope, so bila idrijska leta za njegovo znanstveno delovanje najplodnejša v življenju. Svojo vpetost v svetovno znanost je očitno ohranjal tudi z bogato korespondenco z več kot stotimi učenjaki svojega časa.

Pomembno je, da Slovenci ne poznamo le izstopajočih umetnikov, humanistov, družboslovcev, temveč tudi naravoslovce, zaslužne za začetke posameznih znanstvenih disciplin. Življenje na Kranjskem je Scopoli doživljal kot nesrečo, za naravoslovje na Slovenskem pa je njegova vpetost v našo naravo in družbo srečna okoliščina, na kateri lahko gradimo slovensko naravoslovno znanost. Zato smo znanstveniku Scopoliju hvaležni in je prav, da ga poznamo, ob čemer je današnja razstava pomemben dosežek slovenskega muzealstva. Čestitam vsem, ki ste jo pripravili.

Z veseljem lahko zaključim: S tem je razstava odprta.«


Več o razstavi >>

Značke
Najbolj brano

Vrhunci pomladi v Cankarjevem domu

Ti ali jaz

Iskreno čestitamo letošnjim nagrajencem Prešernovega sklada!

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI