Spomini profesorja: Uroš Lajovic, profesor Kirilla Petrenka, dirigenta Berlinskih filharmonikov

Kirill Petrenko je bil daleč najboljši med mojimi približno tristotimi študenti dirigiranja, kolikor sem jih imel v petindvajsetih letih poučevanja na dunajski Univerzi za glasbo in scensko umetnost.

Spoznal sem ga l. 1992 v Hohenemsu na Predarlberškem, ko sem vodil vaje za gostovanje ansambla Arpeggione v Rusiji. V tem orkestru je bil koncertni mojster njegov oče, Kirill pa je na gostovanju igral čembalo. Bil je navzoč na vseh vajah in zavzeto spremljal naše priprave. 

Naslednje leto se je Kirill vsak mesec enkrat vozil z vlakom s Predarlberškega na moja predavanja na Dunaj, »da bi spoznal naravo pouka dirigiranja« v našem razredu. 

Leta 1993 je prišel na sprejemni izpit in takrat smo doživeli zanimivo anekdoto: za vse predmete sprejemnega izpita (solfeggio, pisni del iz teorije, klavir, dirigiranje, vprašanja iz splošne izobrazbe) je dobil od devetčlanske komisije same odlične ocene. Ko pa je bilo na vrsti igranje na klavirju prima vista (običajno je bil to klavirski izvleček ene od Mozartovih oper), je Kirill pogledal note in dejal: »Ne, tega jaz ne morem.« 

»Zakaj ne?«

»Ker to poznam.« (Saj to potemtakem ne bi bilo igranje prima vista, igranje na prvi pogled!)

Tri tedne pred diplomo leta 1997 je najprej v gledališču Schönbrunn dirigiral Mozartovega Don Giovannija izza čembala (!), zatem nastopil na koncertu kot pianist v Bartókovem Koncertu za dva klavirja in končno za diplomo v Musikvereinu s Simfoničnim orkestrom dunajskega radia (ORF) dirigiral suito Romeo in Julija Prokofjeva. Ob izjemnem aplavzu orkester ni hotel vstati in mu je sede ploskal.

Na ta koncert je študent iz sosednjega razreda (običajno so na diplomskem koncertu nastopali štirje študenti iz obeh razredov) povabil znanega menedžerja iz Berlina, da bi z njim po koncertu sklenil angažma. Naslednje jutro menedžer ni poklical njega, pač pa Petrenka in tako se je začela Kirillova uspešna pot.