Šest let po ugrabitvi v mondenih toplicah

"Po koroni bo svet isti, samo malo slabši", pravi Michel Houellebecq

Že od nekdaj se mi zdi, da umetnost odrešuje svet. Spoznanje ni splošno uveljavljeno, zato je najpogosteje postavljeno novinarsko vprašanje na moji tridesetletni poklicni poti v kulturi: “Zakaj sploh potrebujemo umetnost? Kaj se vam zdi?” Odgovor ni lahek. Po navadi so se moje misli sprehajale od umetnosti kot orodja za samospoznanje, dobro je, če se nekoliko raziščemo, preden umremo; pa funkcija kulture kot lakmusovega papirja družbe, ki detektira na prvi pogled skrite anomalije in radosti vsakdana; pa estetski učinki umetnosti, umetnost je lepa tudi, kadar ni; pa kultura kot gospodarska panoga, ki čudovito dopolnjuje kulturni turizem, zaspana in nezanimiva mesta in vasi, kjer grozi smrt zaradi dolgčasa, lahko oživijo prav zaradi kulture. Prebirala sem tudi o vplivu kulture na zdravo življenje oz. telo. Ljudje, ki se s kulturo ukvarjajo, pa tudi tisti, ki le uživajo njene sadove, so bolj zdravi in mentalno zadovoljni od tistih, ki tega ne počnejo. Vse je lepo dokumentirano in dokazano.

No, v svojem štiriinpetdesetem letu, v času korone, pa sem le dobila prav neizpodbiten dokaz! Umetnost res rešuje svet. Saj pravijo, kdor je rešil eno življenje, je rešil svet, mar ne? Novico so objavili številni svetovni časopisi in spletne strani. Bila je ena izmed izjemno redkih veselih in spodbudnih informacij v teh turobnih časih.

 

Skulptura Kitovi repi je rešila vlak in vlakovodjo

Pri nizozemskem mestu Spijkenisse v bližini Rotterdama je iztiril vlak podzemne železnice. Namesto da bi vlakovna kompozicija zgrmela deset metrov v globino in pristala v vodi, jo je zaustavila skulptura v obliki dveh kitovih repnih plavuti, ki štrlita iz vode. Vlak je bil prazen, vlakovodja je nepoškodovan splezal na prosto. Arhitekt Maarten Struijs, ki je avtor številnih arhitekturnih rešitev, povezanih s podzemno železnico v Rotterdamu in okolici, je zasnoval tudi omenjeno skulpturo. Da sta repa, ki so ju leta 2002 izdelali iz plastike, vzdržala kar celo vlakovno kompozicijo, je presenetilo in seveda razveselilo tudi njega samega. Sicer pa se sedaj ukvarjajo z bolj zapletenim vprašanjem, kako vlak sploh odstraniti iz objema kitovih plavuti.

Trenutno je Cankarjev dom spet zaprt, kar je seveda logično, saj bi bilo preskakovanje virusa med obiskovalci v teh zapletenih trenutkih res zadnja stvar, ki bi jo bilo smiselno in pametno početi, pa čeprav se nam trga srce, ko pomislimo, kaj vse od načrtovanega se ne bo zgodilo. Veliko tega bo prišlo na vrsto, ko bodo razmere bolj ugodne. Potrpljenje.
 

Dobro je, da nič ne traja večno, mehurčki pa sploh ne

V Cankarjevem domu je bil november, odkar pomnim, najprej v znamenju Liffa in potem Slovenskega knjižnega sejma. Po dvoranah se je trlo obiskovalcev, kar se je potem decembra samo še stopnjevalo vse do silvestrovanja. Vsako leto smo se prepirali, kako naj se organiziramo, da potem tudi dobro izvedemo številne med seboj prepletene dogodke. Letos ta skrb žal odpade. Ker pa vemo, da nič ne traja večno, mehurčki pa sploh ne, smo že pripravili program za prihodnje leto. Komaj čakam, da se naša vrata spet odprejo in potem skupaj stopimo v nov, skrivnosten, privlačen svet.

No, letos bomo zamudili začetek in zaključek Liffa. Naši podplati se ne bodo vrteli po plesišču v Klubu Cankarjevega doma, kot da bi nas nosil vihar. Ampak bistvo festivala ostaja: dobri filmi. Letos ste lahko Aladin. Namesto da podrgnete po svetilki in prikličete duha, ki vam izpolni vse želje, pritisnete le na nekaj gumbov in pred vami je že bogata pokrajina liffovskih zakladov, opojne cineastične poslastice, ob katerih se veselite ali trpite pred računalniškimi zasloni ali pa kar v dnevni sobi pred televizorjem. Letošnji Liffe doživljamo vsak v svojem mehurčku, kamor smo spustili le svoje najbližje. Smo kakor ljudje na platnih Hieronymusa Boscha, ujeti v nekakšnih prosojnih jajčnih lupinah, ki jim pravimo kar mehurčki, v katere smo se zatekli pred virusom.
 

Michel Houellebecq šest let po ugrabitvi na razstrupljanju v mondenih toplicah


Michel

Pandemija je povzročila, da se zdi celo Houellebecq bolj realist kot pa pesimist (foto: Wikipedia)

Že danes zvečer bom začela s filmom Terapija, v katerem igrata Gérard Depardieu in kontroverzni, črnogledi romanopisec Michel Houellebecq. Režiser tega filma je Guillame Nicloux, ki je pred šestimi leti zrežiral tudi Ugrabitev Michela Houellebecqa. Menda se junaka razstrupljata v mondenih toplicah in prav hudičevo sem radovedna, kako jima gre. Film, posnet lani, je bil nagrajen na festivalu v San Sebastianu. Houellebecq, avtor Osnovnih delcev, Platforme, Seratonina in veliko drugih literarnih del, me je z odnosom do pandemije kovida pravzaprav celo presenetil. Ker smo se bralci njegovih del že nekajkrat prepričali, da veseloigre res niso njegovo področje, se mi njegova izjava, da bo svet po pandemiji takšen, kot je bil, le nekoliko slabši, sploh ne zdi ne vem kako črnogleda. Kot navajajo mediji, je pisatelj ugotovil tudi, da je pandemija pokazala, da nima vsako življenje enake vrednosti in je pravzaprav samo pospešila proces, ki ga je že pred virusom začela tehnologija: proces redukcije neposrednih medčloveških stikov.

Za konec pa: “Vabljeni na Liffe!”

Katalog >>

 

Uršula Cetinski
 

Značke
Najbolj brano

Čarovnije bo konec v nedeljo ob polnoči

Kdo me je obiskal v mojem mehurčku

Cankarjev dom OnAir - vrhunski dogodki v novi resničnosti

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI