Na strehi Cankarjevega doma: čebele so naše sodelavke (foto: arhiv CD)

Pikanje - čebele in likovni kritiki

21.04.2017 

Včeraj je bilo v Cankarjevem domu prijetno in živahno hkrati. V Parku Sveta Evrope ob Prešernovi cesti, ki ga imamo že dve leti v upravljanju ter ga pridno obrezujemo in kosimo, smo postavili piramidni vrt avtohtonih medovitih rastlin. Izbrali so jih v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, darovala pa jih je vrtnarija Trajnice Golob Klančič. Drevesa v našem parku so mogočna in me pomirjajo vsakič, ko pogledam skozi okno svoje pisarne v 4. nadstropju. Že daljnega leta 1785 je park zasadil Karel Zois, brat slovitega mecena Žige Zoisa in botanik, po katerem se imenuje Zoisova zvončica (Campanula zoysii). Medovitega vrta se bodo zagotovo močno razveselile naše čebele, predvsem tiste, ki stanujejo v čebelnjaku na naši strehi, za katerega skrbi pionir urbanega čebelarstva Franc Petrovčič s sodelavci. V Cankarjevem domu vsako leto pridelamo kar nekaj medu, ki ga natočimo v lične lončke z napisom Cankarjev med. Naš med je slasten, včeraj pa so ga obiskovalci odprtja medovitega vrta poskusili tako v limonadi kot v slastnih medenjakih.

Sočasno so se na posvetu o položaju likovne kritike na Slovenskem in v mednarodnem okolju na povabilo slovenske sekcije mednarodnega Združenja likovnih kritikov AICA zbrali udeleženci iz vse Slovenije, predvsem likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji. Zaskrbljeno so ugotovili, da je likovnih kritik v slovenskih tiskanih medijih vsak dan manj. Triurna razprava se je začela z referati dr. Tomislava Vignjevića, Braneta Koviča in Jadranke Plut. »Ob koncu se lahko potem vprašamo, čemu še likovna kritika danes? Po mojem mnenju je njen obstoj nujen ne le zaradi presojanja vrednosti in analize del, kar je njeno temeljno poslanstvo, temveč tudi zato ker sta kritika in refleksija umetnin med temeljnimi opornimi točkami za kritično refleksijo umetnostnega sistema in družbenih vrednot, katerih nosilec je tudi ta sistem v širšem smislu. Brez kritiške distance in vrednotenja bi se naše soočanje z deli likovne umetnosti verjetno znašlo v položaju, ko bi bila prevladujoča vrednost umetnosti le še njena cena, za kar pa vsi vemo, da ni vedno pravi pokazatelj vrednosti umetnine.« (dr. Vignjević)

Tudi sama sem poklicno pot začela kot gledališka kritičarka Radia Študent. Spremljala sem skorajda vso slovensko gledališko ustvarjalnost, tako v gledaliških institucijah kot na tedaj močni in živahni neodvisni sceni. Mislim, da se je moj tedanji status imenoval svobodna kulturna delavka, kar se sliši dosti bolje od današnjega – samozaposlena v kulturi. V besedni zvezi iz prejšnjih časov mi je všeč predvsem beseda svoboden/-a, saj svobodo duha, ki seveda nikoli ne more biti čisto absolutna, pojmujem kot predpogoj za ustvarjalnost tako v umetnosti kot pri pisanju o njej. V tistih časih, pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, je bilo množičnih občil in strokovnih ali poljudnih revij, v katerih so pisali o umetnosti, toliko, da sem sem se morala naročil celo otepati. O umetnosti se ni le veliko pisalo, temveč tudi veliko bralo. Od pisanja o umetnosti pa je bilo celo na t. i. svobodi čisto mogoče celo živeti. Zato sem včerajšnji posvet o likovni kritiki – ki v tem trenutku skupaj s kritiko drugih umetnosti, čeprav sta gledališka in literarna vendarle v boljšem položaju – doživela kot travmatično dejstvo, hkrati pa kot svetlo iskro, ki morda le napoveduje večji ogenj, ki bo le razsvetlil to trenutno temačno področje našega družbenega življenja. Stvari gredo vedno lahko tudi na bolje.

Že takoj zjutraj me je presunila novica, da danes zvečer na Gallusovem odru ne bomo mogli izvesti zadnje ponovitve Lorencijeve predstave Iliada, ki je bila tako za nas kot za ljubljansko Dramo in Mestno gledališče ljubljansko velik mednarodni uspeh. Bolezen je dokončno položila v posteljo enega izmed ključnih igralcev. (Nadomestna predstava bo 21. maja!) Zato mi ne preostane drugega, kot da z veseljem in nestrpnostjo pričakujem nedeljski nastop Gregoryja Porterja v razprodani Gallusovi dvorani.
 

Značke
Najbolj brano

Restavrirane velike tapiserije umetnikov nekdanje skupne države (zasnovane in izdelane posebej za Cankarjev dom med letoma 1979 in 1980) znova na stenah Velike sprejemne dvorane

Prešernov dan v Cankarjevem domu

2020

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI