Obupanci v iskanju ljubezni in bližine

Na letošnjem Liffu: Rimini in Lunana

Rožnata očala so priročen obrambni mehanizem. Iluzije nam olajšajo življenje. Dobro je, če sami sebe in svet občasno doživljamo vsaj malo bolj optimistično, kot je v resnici, saj se nam potem zjutraj vendarle nekoliko bolj ljubi vstati iz postelje in začeti nov dan. Zato si občasno domišljamo, da imamo vsak dan več kondicije, da je naš obraz v ogledalu vsak dan bolj prikupen in manj zagrenjen, da imamo vsak dan več ljubečih prijateljev in vsak dan manj zahrbtnih sodelavcev, da so posledice globalnega segrevanja vsak dan milejše ... 
Nekateri režiserji nas z odločno filmsko klofuto v hipu spet spravijo k sebi in zbrcajo iz iluzij rožnatega sveta. Takšen režiser je vselej in povsod Avstrijec Ulrich Seidl.


Mračno početje v mračnih kleteh

Leta 2014 sem si na Liffu ogledala Seidlov dokumentarec V kleti. Še osem let pozneje mi pošteno odzvanja v spominu. Seidlova kamera potuje po urejenih spalnih naseljih avstrijskih mestec, krajev in vasi. Vse hiše so lično urejene, vrtove pred njimi krasijo palčki, prikupne gredice pisanih rožic dehteče cvetijo naokrog, noro prikupno! 
Ampak v kleteh teh ljubkih domovanj stanovalci skrivajo vse mogoče. Najbolj morbidna in neverjetna čudaštva. Od kletnih sob za zabave, okrašenih z nacionalsocialistično kramo, do pitonov, ki jih potem hranijo z živimi miškami, do zbirk hiperrealistično izdelanih punčk, ki jih ponoči na skrivaj pestujejo, kot da bi bili njihovi živi novorojenci. Presunljivo. Nekateri kritiki so zapisali, da je v tem dokumentarcu klet prispodoba nezavednega, tistega nedoumljivega in težko razložljivega sveta, ki določa naše življenje.

Osamljenost, osamljenost, osamljenost

Na letošnjem Liffu ima Seidl dva filma, ki sta bila sprva zamišljena kot en sam štiriurni film o dveh bratih: eden je propadla pevska legenda, drugi pa športni učitelj s perverznimi nagnjenji. Producenti so, tako pravi kolega Popek, Seidlu svetovali, naj vsak od bratov dobi svoj film in tako sta nastala Rimini in Šparta. Šparta me še čaka, Rimini pa me je že udaril pod pas. Čudno, ravno v trenutku, ko sem zapisala besedo Rimini, je na računalniški zaslon priletelo sporočilo, da je mesto danes stresel močan potres, ki naj bi ga čutili tudi v Ljubljani. Upam, da posledice niso hude in da nihče ni izgubil življenja. 
 

Film Rimini ni potres, je pa hud čustveni pretres. Glavni junak Richie Bravo, ki ga Michael Thomas igra tako naravno, kot da bi gledali dokumentarec, je pozabljena estradna zvezda, ki v gigantskih, propadajočih hotelskih poslopjih v zimskih mesecih, ko so turistični obiski Riminija najcenejši, s pocukranimi šlagerji o ljubezni in hrepenenju zabava občinstvo. Njegovi občudovalci so starostniki, za katere je Bravo še vedno sijoča zvezda, njegove popevke zimzelene, saj jih spominjajo na mladost, ko so se zaljubljali ob zvokih sladkobnih melodij. Ta sentiment propadli estradnik Richie izkorišča za dodaten zaslužek, ki mu ga prinaša plačan seks z oboževalkami. 

Hrepenenje starejših žensk po ljubezni, dotiku, beg pred neznosno osamljenostjo in grozljiv strah pred njo, presunljiva klavrnost življenja – vse to je Seidlov Rimini. Rimini, ki se me je globoko dotaknil, me užalostil, hkrati pa spomnil na to, da umetnost še lahko zleze pod kožo in zaskeli.
 

Liffe zvišuje bruto dodano srečo

Lunana je odročna visokogorska vas v Butanu. Na 5800 metrih nadmorske višine živi 56 ljudi. Pravzaprav so odrezani od sveta, od globalnega spleta, od norije in perverzij in hiperprodukcije nepotrebnih predmetov našega Zahodnega sveta. Ne, njihovo življenje še zdaleč ni idilično, saj je pomanjkanje veliko. V odročnih gorskih krajih so ponekod še čevlji nedosegljivo razkošje, zato po skalah in snegu še vedno stopajo kar bosih stopal. 

Film je režiral mladi Pawo Choyning Dorji (rojen leta 1983), umetnik indijskega rodu, butanski filmar in fotograf, Lunana: jak v razredu pa je njegov filmski celovečerni prvenec. Je zgodba o mestnem mladeniču, ki ga pošljejo poučevat v odročno vas, zgodba o pristnih medčloveških odnosih, o preživetju v okoliščinah, kjer res ni z rožicami postlano, o radostih in notranjem miru, ki ga prinaša življenje z naravo, kar je čisto nekaj drugega kot življenje v nenehnem kljubovanju. 

To je prvi butanski film, ki sem ga videla v življenju. Nastal je v najbolj zeleni državi na svetu, saj proizvede več kisika kot ogljikovega dioksida. V državi, ki jo slabo poznamo, zato pa vsak dan bolj spoznava nas, saj se tudi njeno okolje spreminja in sneg kopni tudi na pobočjih, vedno prekritih z njim. Deloma tudi zaradi vpliva škodljivih odločitev najbogatejših držav sveta.

Butan je prva država na svetu, v kateri merilo napredka ni bruto domači proizvod, ampak bruto dodana sreča. To pravzaprav pove vse. 

Pred nami je Liffe. Dobrih filmov je precej. Moja bruto dodana sreča se bo po festivalu zvišala. S filmskimi junaki bom potovala tja, kjer še nisem bila. Potovanje me bo spremenilo.


Uršula Cetinski
 

Značke
Najbolj brano

Bilo je nekoč v osemdesetih

Odprtje razstave Tereza Kozinc in Klavdij Sluban: Bonjour le jour (Dober dan, dan)

Nagrajenci 33. Liffa so znani

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI