Izjemna interpretinja Edith Piaf Vesna Pernarčič in Uršula Cetinski na mali terasi sredi Ljubljane po včerajšnjem nastopu. (Foto: osebni arhiv)

Ničesar ne obžalujem

Čaroben večer, nad malo teraso sredi Ljubljane temno nebo, v Klubu Cankarjevega doma pa čudovit večer igralke in pevke Vesne Pernarčič in pianista Jožija Šaleja. Z zanosno glasbeno in dramsko interpretinjo se sprehajamo po ulicah in uličicah prekrasnega Pariza, potujemo po žilah življenja pariškega slavčka Edith Piaf. Ko se predstava konča, smo vsi na nogah, k aplavzu pa nas ne sili olika, ampak iskreno navdušenje.


Rojstvo na pariškem pločniku


Veselje in radost se prebudita še toliko bolj, ker so bile gledališke in koncertne dvorane kar nekaj časa zaprte. Dvorane brez umetnikov in občinstva pa so mrtve in zlovešče. Življenje se je vrnilo. V Edith Piaf na odru zre sto osemdeset zvedavih oči in čeprav so obrazi pokriti z maskami, na oder s pogledi pošiljamo znamenja, da smo tu. Po predstavi kramljamo na terasi pred Klubom in prihod interpretinje, ki je odložila preprosto črno obleko, v kateri je nastropala, doživi še en, tokrat bolj zaseben aplavz.


Tudi danes razmišljam o Edith Piaf. O umetnici, ki je sama napisala več kot sto besedil za svoje šansone in navdihovala skladatelje, da so uglasbili melodije, ki so se ji prilegale kot najbolj elegantne rokavice. O Edith Giovanni Gassion, kot ji je bilo ime ob rojstvu, o hčerki akrobata in poulične pevke, je krožila legenda, da se je leta 1915 celo rodila na pariškem pločniku. Njena noseča mati naj bi, ko so se začeli popadki,  obredla več gostišč, da bi našla svojega moža in se medtem že celo sama nekoliko opila, potem pa rodila kar sredi pločnika. Biografi to zgodbo postavljajo pod vprašaj, saj so arhivska gradiva pozneje razkrila, da je bila Edith rojena v porodnišnici. Ampak prva zgodba se veliko lepše sliši.
 

Piaf lahko umre samo v Parizu


Čeprav je Piaf izmučena od vsega mogočega, alkohola, morfija, nastopov in goreče strasti, s katero je živela življenje, lahka kot pero, saj je na koncu tehtala le 30 kilogramov, leta 1963 umrla v svoji vili v Grassu, so njeno truplo na skrivaj prepeljali v Pariz in smrt razglasili šele dan kasneje. Da bi bila legenda popolna. Piaf lahko umre samo v Parizu, o katerem je pela. Piaf je simbol Pariza. Francija žaluje. Žaluje ves svet. Vsi, ki ljubijo iskreno, predano umetnost, ekstrakt lepote življenja.


Glas ubogih in zapostavljenih


Piaf je poosebljala ljudi z družbenega dna. Brezdomce, poulične pevce in akrobate, dame noči, pijance, kvartopirce in žeparje … Njihove zgodbe so v umetnosti po navadi veliko bolj ganljive od zgodb višjih družbenih slojev, čeprav je jasno, da je vsakodnevna bitka za preživetje v resnici temna in grozljiva reč. Piaf je svoj čudoviti glas in izjemno interpretacijo, v kateri je zapisano tudi njeno lastno vihravo življenje, posodila vsem tistim, ki so sicer brez glasu. Njihove zgodbe so v njenih nastopih zaživele v vseh mogočih klubih, kabaretih in naposled tudi na najbolj elitnih odrih sveta. 


Kdor ne obžaluje, je svoboden


Tako kot Edith Piaf bi tudi jaz danes rada iskreno rekla, da ničesar ne obžalujem. To bi pomenilo, da sem v resnici svobodna, kar je najlepši občutek vseh občutkov. Temu v tem trenutku še ni tako. Obžalujem, da končujemo sezono, zaznamovano s pandemijo in vsem hudim, kar je povzročila. Ampak Piaf poje tudi: “Začenjam znova.” In tudi mi bomo začeli znova. Septembra. Najprej s prireditvami cikla Mala terasa sredi Ljubljane in še s stoterimi doživetji, ki smo jih pripravili za vas. Do tedaj pa: “Au revoir!” 
 

Najbolj brano

Dela ene najizvirnejših slikark 20. stoletja prvič pri nas

Ne sledite, bodite tok!

Cankarjev dom v letu 2023

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI