Kdo me je obiskal v mojem mehurčku

V upanju, da se izognemo okužbi s kovidom, in v upanju, da je ne prenesemo še komu drugemu, se spet bolj intenzivno zapiramo v različne mehurčke. Na delovnem mestu, pa tudi doma. Doma v mehurček spustimo le najbližje, sosedje in prijatelji pa bodo še nekaj časa počakali na skupno kramljanje ob kavi ali prešerna praznovanja.

Kljub temu že od 11. novembra v naše domače mehurčke vabimo tudi različne junake in junakinje liffovskih filmov. Ti nas bodo okužili le s svojimi nenavadnimi zgodbami, ki bodo postale tudi del našega življenja. Hvaležna sem svojim kolegom in kolegicam iz Cankarjevega doma, ki so v sodelovanju s številnimi zunanjimi sodelavci letos opravili resnično pionirsko delo! Z veliko pameti in srčnosti so spočeli Liffe na zahtevo.

 

Kdo me je obiskal v mojem mehurčku

Prva obiskovalca na mojem domu sta bila Michel Houellebecq in Gérard Depardieu, ki sta se v filmu Terapija Guillauma Niclouxa znašla tam, kjer bi ju najmanj pričakovali. Prvi, droben kot vrabček, in drugi, okrogel kot medved, oba v belem kopalnem plašču na razstrupljanju v obmorskem zdraviliškem središču Cabourg. Prvi kontroverzen, radikalen mojster francoskega romana, eden najbolj branih avtorjev našega časa, drugi državljan Francije, pa tudi Rusije, globalna filmska zvezda. “Vidva sta sramota za Francijo!” jima zabrusi eden od kopaliških gostov. Očitno je z umetniki vsega sveta povsod precej podobno: so čaščeni in prekleti hkrati. Tu so, da vanje projiciramo svojo ljubezen in tudi svoje sovraštvo. Številni to počnejo tako, da prekoračijo vsako mejo dobrega okusa.

Iz minute v minuto imata naša filmska junaka terapij za zdravo življenje vse manj, vse več pa nenadejanih peripetij, pogovorov o smislu življenja in opojnih substanc, ki ga skrajšujejo. Film Terapija črpa iz življenjskih zgodb osrednjih protagonistov, ki se sprašujeta o smrti, odnosu do življenja in zdravja, pa tudi ironično in duhovito o umetnikih in umetnosti. Celo kovčki v njuni zdraviliški sobi so več kot le predmeti za shranjevanje. Njihova morebitna vsebina najbolj buri domišljijo ravno, če jih ne odpremo. Film je zabavna igra nesmislov o iskanju smisla.

 

Kaj nas osvobaja

Martin, Tommy, Peter in Nikolaj, srednješolski učitelji, ki se srečujejo v isti zbornici, skušajo najti skupen recept za različne probleme. Jih bo opijanje z alkoholom pripeljalo do svobode? Že vnaprej je jasno, da ne, ali pa bo cena zelo visoka. Večina filmov, ki smo jih v življenju gledali, se ukvarja z moškimi junaštvi in ženskimi emocijami. Tu pa je Vinterbergov Nažgani, po dansko Druk, kjer je junaštvo osrednjih štirih junakov v tem, da iščejo recept za soočanje s sabo in svojimi zavrtimi čustvi.

Vsak se kdaj počuti ujetnik lastnega življenja. Želja po svobodi je močna. Zaključni plesni prizor, v katerem se Martin (Mads Mikkelsen) s plesnimi koraki odlepi od tal, je odlična prispodoba osvobojenega posameznika. “Bil sem čisto na dnu, tako sem se naučil leteti!” je nekoč zapisal Rainer Werner Fassbinder.

 


O Greti in Vuhanu
 

V mehurčku mojega doma se je za uro in pol znašla tudi Greta Thunberg. Petnajstletnica z ljubkima kitkama, ikona boja proti podnebnim spremembam. Priplula je na jadrnici, s katero se je iz Evrope odpravila na konferenco v New York. Dokumentarec Nathana Grossmana je zgodba o najstnici, ki smisel najde v okoljevarstvenih vsebinah, čeprav bi te morale biti prednostna naloga odločevalcev o usodi sveta, ki jih nagovarja.

Namesto za letalo se iz okoljevarstvenih razlogov odloči za plovbo čez Atlantik. Le malo verjetno je, da bi Greti uspelo ustaviti letalski promet. Kar pa se v resnici zgodi že kaj kmalu. Večina letal na našem planetu ne vzleti zaradi virusa.
 

Letalski promet pa tudi naša življenja se korenito spreminjajo zaradi novega koronavirusa, ki naj bi ga najprej usodno doživeli v kitajskem Vuhanu, o čemer pripoveduje dokumentarec Koronacija v Veliki Britaniji živečega aktivističnega umetnika Ai Weiweia. Pri tem dokumentarcu me prevzame odlična dramaturgija. Režiser pusti, da zgodba teče kot reka. Brez brzic in presenečenj. Brez posebnih efektov in senzacionalizma. Pa kljub temu so dogodki tako dramatični v svojem nepretenciozno posredovanem bistvu, da nas spreletava srh.

Bolj kot kdajkoli prej smo v času pandemije obsojeni na uporabo novih tehnologij, ki jih problematizira komični francoski celovečerec Izbrisati zgodovino (režija Benoit Delepine in Gustave Kervern), ki pa se bo – kljub nekaterim hudomušnim anekdotam – že kaj kmalu samodejno izbrisal iz mojega spomina.

 

Uršula Cetinski

 

Značke
Najbolj brano

Aleksandar Hemon: "Ne vem, ali mladim lahko pomagajo generacije, ki so jim uničile svet"

6. oktober je svetovni dan cerebralne paralize

Pogovor s sopranistko Emily Pogorelc

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI