Iz oči v oči: skupaj bomo lovili sanje

Ko smo septembra lani pripravljali celostno podobo za predstavo 2020, ki jo je navdihnjen z zgodovinopisjem Yuvala Hararija ob izvrstnih igralcih za Gallusov oder pripravljal Ivica Buljan, je oblikovalec Aljoša Bagola predstavil različne podobe, s katerimi naj bi opozarjali na januarsko premiero in ponovitve. Nazadnje smo se odločili za milni mehurček, ki lebdi na črni podlagi, na njegovem krhkem ovoju pa se zelo nežno nakazujejo vijolični in modri obrisi našega planeta. Pod to krhko podobo Zemlje iz milnice je napisan naslov predstave 2020. Vendar pa sta namesto ničel natisnjena manjša milna mehurčka, prvi deloma in drugi popolnoma razblinjen ter razpršen v snop vodnih kapljic.

Ni se razblinila Zemlja, ampak naše predstave o življenju na njej

Ko se danes ozrem na to podobo, ki visi v moji pisarni, me nekoliko spreleti, saj se mi zdi precej preroška. Zemlja se sicer ni razblinila, celo nekoliko si je oddahnila od različnih, tudi škodljivih dejavnosti človeka, toda prav na hitro in nenadejano so izpuhtele naše predstave o življenju na njej, vrednote in pričakovanja, epidemija se je zalezla v prav vse, kar poznamo in nam je blizu, tudi v marsikaj, za kar smo bili sveto prepričani, da je popolnoma nepremakljivo in se ne bo nikoli spremenilo.

Po vsem svetu so se zaprla gledališča in koncertne dvorane, knjižnice in knjigarne, muzeji in galerije. Umetnice in umetniki, pa tudi številni, ki spremljajo in omogočajo njihovo dejavnost, so kar naenkrat ostali brez dela. Med epidemijo je ugasnila tudi industrija srečanj, odpovedani so bili številni mednarodni kongresi in konference, na katerih si strokovnjaki izmenjujejo najnovejša dognanja z različnih področij znanosti in družbenega življenja.

Srečevanja v živo so postajala vse redkejša, zato pa so se okrepila soočanja na različnih platformah svetovnega spleta. Galerije in muzeji so svoje dragocenosti na ogled postavili kar virtualno, glasbeniki in gledališčniki so nam veselje do življenja prinašali s posnetki, ki smo jih spremljali na računalniških zaslonih ali mobilnikih. Marsikatera knjiga, ki je dolgo samevala na domači knjižni polici, je spet dobila svojega bralca.
 

Po štiridesetih letih prvič v karanteni tudi Cankarjev dom

Po štiridesetih letih delovanja so se marca za več mesecev zaprla tudi vrata Cankarjevega doma. Luči v naših dvoranah so ostale ugasnjene, v predvežjih je odmevala samota. Vrvež, ki smo ga bili vajeni in veseli, je postal le še spomin na čase, za katere smo se spraševali, ali se sploh še kdaj vrnejo.

Kmalu je postalo jasno, da so srečevanja po spletu v danih okoliščinah sicer zelo dragocena, da pa nikakor ne morejo nadomestiti izkušenj v živo. Da posnetka gledališke predstave ne doživljamo tako, kot gledališko predstavo spremljamo v gledališču, kjer ista predstava nikoli ne more biti enaka, saj jo poleg umetnikov na odru vselej z utripom svojih src sooblikuje tudi občinstvo. Podobno je seveda tudi na glasbenih koncertih, kjer posnetka na nosilcih zvoka ni mogoče primerjati z akustično podobo v koncertni dvorani. Gre preprosto za drugačno izkušnjo. Srečanje s posredovano likovno podobo, s sliko, kipom ali instalacijo, ni primerljivo z vizualnimi užitki v galerijskem prostoru.

V tem, za Cankarjev dom popolnoma nespodbudnem obdobju so nam upanje na lepšo prihodnost vlivali številni opogumljajoči klici in dopisi naših obiskovalcev, ki so si vzeli čas in nam prijazno sporočili, da bo prej ali slej napočil trenutek, ko bomo spet skupaj. Za izkazano sočutje smo jim bili v najtežjih trenutkih iz srca hvaležni in teh lepih misli, ki so do nas prodirale v mrakobnih časih, nikoli ne bomo pozabili.

Junija smo se počasi začeli vračati v življenje. Med prvimi dogodki, ki smo jih pripravili, so bili Festival dokumentarnega filma in Jazz festival Ljubljana, pa glasbeni in gledališki večeri v Klubu Cankarjevega doma, ki smo jih naslovili Mala terasa sredi Ljubljane. Prva srečanja umetnikov in gledalcev v živo so bila prav ganljiva. Kot ponovno srečanje s prijateljem po dolgem času ločitve. Dober občutek, ki nas popolnoma prevzame.
 

Iz oči v oči

Med najlepšimi dogodki, ki jih prinaša naš program do januarja prihodnjega leta, je razstava Iz oči v oči izjemnega francoskega fotografa Henrija Cartier-Bressona, ki predstavlja sto črno-belih portretov njegovih sodobnikov. Robert Kennedy udobno počiva na ležalniku, ob katerem se igra njegov sin; Marilyn Monroe z otožnimi očmi sameva v nekem barčku, v ozadju pa se dobrikajo hudomušni obrazi gostinskega osebja; pisateljica in filozofinja Simone de Beauvoir dve leti po koncu druge svetovne vojne stoji na pariški ulici; brilijantni slikar Lucian Freud je posnet v londonskem ateljeju, kaj je na sliki za njim, ne vemo, saj se pogledu ponuja le hrbtišče ... Cartier-Bressonovi sodobniki in portretiranci so kot politiki, misleci in umetniki zaznamovali zgodovino 20. stoletja, nič manj niso zanimivi portretiranci, katerih imen ne poznamo, pa je sloviti fotograf vstopil v njihovo življenje in trenutek ujel za vedno.

Naslov razstave Iz oči v oči Cartier-Bressona je pravzaprav prikladen kar za prvo polovico naše jesensko-zimske sezone. Pripravili smo umetniški in kongresno-komercialni ter družabni program, ki v skladu z mednarodno naravnanostjo Cankarjevega doma napoveduje tudi dogodke umetnikov in izvajalcev iz drugih držav sveta, ki jih bomo uresničili, če nam bodo le razmere dopuščale.

Spet se bomo srečevali iz oči v oči. Vsaj še nekaj časa bo razdalja med nami nekoliko večja kot običajno, tudi naši obrazi so se spremenili, nos, ustnice in brado prekrivajo maske, zato pa so toliko bolj pomenljive postale prav oči, ki si prizadevajo, da bi sogovornikom sporočile še toliko več, saj je naša mimika spodnjega dela obraza zakrita. Ni pa se spremenila bližina, ki jo čutimo do umetnosti.

Skupaj bomo lovili sanje

Pripravljena je tudi celostna podoba za naš 31. Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe. Na njej je risba lovilca sanj. Lovilec sanj je čarobni predmet, domislica ameriških domorodcev. Obroč je izdelan iz vrbe, vanj je vpletena mreža, kot da bi jo spletel pajek, krasi pa ga vse mogoče, najpogosteje ptičja peresa. Sanje naj bi nam pošiljali duhovi iz onstranstva. Dobri duhovi naj bi našli pot skozi luknje na mreži in lebdeli nad nami, medtem ko spimo, slabi naj bi se v mreže ujeli, potem pa bi jih stopilo jutranje sonce.

»Iz takšne smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem,« pravi Prospero v Viharju. Umetnost je lovilec sanj. V njene mreže se lovijo najčudovitejše podobe in najbolj strašne nočne more. V njej iščemo odgovore na bistvena vprašanja o času med obema spancema. Pred spoznanji si ne zatiskamo oči. Prav posebna izkušnja pa je, kadar to počnemo skupaj. Zato pozdravljeni v novi sezoni!