Cankarjev rojstni dan

Danes je Cankarjev rojstni dan. Zaposleni v Cankarjevem domu se ga vedno spomnimo s kratkim recitalom pred njegovim spomenikom. Natanko opoldan. Vsako leto pripravim nagovor, ki se je letos glasil takole:

Danes je 10. maj, dan, na katerega je bil pred 143 leti rojen pisatelj Ivan Cankar. Lani smo s številnimi prireditvami počastili 100. obletnico njegove smrti in najbolj pomembno se zdi, da se je izposoja njegovih del v javnih knjižnicah močno povečala. To pomeni, da smo zopet, siloviteje kot v prejšnjih letih, spet postali njegovi bralci, on pa naš dragoceni sopotnik.
 

Slabo bo, če bomo v hrupu našega dinamičnega in kaotičnega sveta postali gluhi za tisto, kar nam sporočajo umetniki; tako umetniki preteklosti kakor tudi našega časa. V letu Cankarjeve smrti je Oton Župančič zapisal: "Pri nas si še vedno nismo v svesti, da umetnikove sanje niso sanjarije, puhle, v zraku viseče, nego da so poslednja resnica in najgloblja modrost, do katere more narod pronikniti. In da so njegove slutnje, če še tako motne, komaj od daleč uzrte, z jecljajočim jezikom izrečene, prav tako zanesljive vodnice v prihodnost, kakor vsi drugi kažipoti človeškega duha."

 

Cankarjeva ljubezenska pisma


Ko smo razmišljali o tem, kako naj danes, na dan njegovega rojstva, obudimo spomin nanj, smo se odločili za ljubezen. Za vpogled v njegova ljubezenska pisma, ki so bila nekoč del njegovega intimnega sveta, danes pa so pomemben del literarnega izročila, ki ne razkriva le virtuoznega pisca, temveč tudi zaljubljenega človeka, ki bi z besedo rad omrežil sorodno srce. Ni čudno, da se je v njegovem življenju pojavljalo veliko izbrank, saj je bil Cankar tudi kot pisec ljubezenskih pisem pravi vitez.

Odlomki iz pisem, ki jih bomo danes slišali v interpretaciji Ivana Peternelja in ob glasbeni spremljavi Janeza Dovča, so bili namenjeni čudoviti Anici Lušin. Ko jo je prvič uzrlo Cankarjevo oko, ji je bilo le sedemnajst let. Hrepenenje po njej je navdihnilo štirideset Cankarjevih pesmi in številna pisma. Najprej ji je Cankar pisal kar dvakrat na teden, pozneje se je dopisovanje nekoliko ohladilo, saj se je v razmerje zapletel tudi z njeno sestro Minko.
Anica Lušin skupaj s sestro Minko počiva v Plešivcu pri Velenju. Bila je učiteljica, tudi sama je pisala presunljive črtice, zaradi tuberkuloze pa je umrla že zelo zgodaj, pri devetindvajsetih. Njen mož Hinko Bregant je dal na njen nagrobni kamen vklesati besede iz Cankarjeve Erotike: "Tiho zdaj v grobu spi/ tvoja in moja/vesela mladost."

Kot vsako leto bom tudi tokrat svoj nagovor sklenila z besedami:

Vse najboljše, dragi Ivan!

To je najina duša, Anica

Igralec Ivan Peternelj je obžarjen s sončnimi žarki ob glasbeni spremljavi Janeza Dovča interpretiral nekaj odlomkov iz pisem Anici Lušinovi in zaključil s Cankarjevimi verzi.

Ana – Anica – ljubica moja –
To je najina duša, Anica!
Duša najina plava na perotih neizmernih
V teh pesmih večernih,
Po neskončnem nebu,
In vsa ta čudovita noč naokrog –
To je poezija, to je bog,
To je najina duša, Anica …


Uršula Cetinski

Značke
Najbolj brano

Svetovni dan čebel v Cankarjevem domu

Cankarjev rojstni dan

Sporočilo medijem: odprtje razstave 100 let poklicnega baleta

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI