Alma Karlin – drobna po postavi, mogočna po dejanjih

Ko duše pokličem: nedeljski koncert v njen spomin

Z Almo Karlin sem se začela spoznavati, ko sem na podlagi njenega potopisa Samotno potovanje pisala monodramo s preprostim in zgovornim naslovom Alma, ki je bila v Cankarjevem domu premierno uprizorjena leta 1995 v okviru prvega festivala Mesto žensk. To so bili časi, ko pisateljica iz Celja, ki je pisala v nemščini, med Slovenci še ni bila ne vem kako znana. Gledališka uprizoritev pa je postala prava uspešnica, zelo lepo sprejeta tako doma kot tudi v tujini. O predstavi Alma so navdušeno pisali celo v uglednem nemškem časopisu za gledališče Theatre heute. Občutek imam, da je naša predstava nedvomno prispevala k temu, da smo se v Sloveniji z Almo Karlin začeli bolj poglobljeno ukvarjati.

Tedaj sem obiskovala tudi rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice, pregledovala njeno obsežno korespondenco, risbe, notne zapise. Kar nekako privzdignjeno sem se počutila, ko sem se dotikala rokopisov, ki so se jih nekoč dotikale njene roke. Obiskala sem njen grob na Svetini pri Celju, v katerem počiva skupaj z življenjsko sopotnico, slikarko Theo Schreiber Gamelin. Odpravila sem se na Pečovnik pri Celju, kjer stoji skromna hišica, v kateri sta živeli Karlinova in Schreiber Gamelinova. Lastniki hišice, ki je zdaj menda že prenovljena, so bili tako prijazni, da sem lahko splezala na njihovo podstrešje, kjer so bile še vedno shranjene nekatere Almine stvari, predvsem knjige, pa različni predmeti, med katerimi so mi najbolj ostale v spominu svete podobice.

Alma Karlin mi je seveda zlezla pod kožo. Enkrat se mi je prikazala celo v sanjah in presenetilo me je, da je imela v mojih sanjah modre oči; kakšne so bile v resnici res, ne vem, saj sem jo videla le na črno-belih fotografijah. Tudi v tistih sanjah, ki jih ne bom nikoli pozabila, je bila zelo junaška, saj me je rešila iz razburkanega morja.
Alma zleze pod kožo vsakomur, ki se z njo ukvarja. Zdaj nas je takšnih že veliko. Njeno življenje je razburljivo, polno dogodivščin, ki jih sami verjetno ne bomo nikoli izkusili. Vsekakor je izjemna gospa. Drobna po postavi, mogočna po dejanjih.

To nedeljo, 24. novembra 2019, se je bomo v Cankarjevem domu spomnili s koncertom Nike Solce Ko duše pokličem. Na ta dan bo minilo natanko sto let, odkar se je Karlinova odpravila na osemletno pot okoli sveta. Alma Karlin je napisala več kot tristo pesmi, ki sta jih v arhivih Narodne in univerzitetne knjižnice našli pevka in glasbenica Nika Solce ter Jerneja Jezernik, avtorica čudovite knjige o Almi z naslovom Alma Karlin – Državljanka sveta. To knjigo sem prebrala dobesedno na dušek. Nika Solce bo ob spremljavi glasbene skupine interpretirala Almine pesmi, ki so izšle na albumu Ko duše pokličem.

Ko razmišljamo o Almi Karlin, nas večkrat zanese in ji pripisujemo že skoraj nestvarne razsežnosti. Dejstvo pa je, da sodi v svetovni vrh popotnikov svojega časa, in sicer tako v ženski kot moški konkurenci. Veliko poguma je potrebovala, da se je sama, brez sredstev odpravila na dolgo pot, na kateri je obiskala daljne kraje, se soočala s kulturami, tako drugačnimi od evropskih. Potovanje, od katerega si jo obetala svetovno slavo, jo je močno izčrpalo, nenazadnje se je okužila tudi z malarijo, ki jo je spremljala do smrti. Pričakovala je, da jo bo po vrnitvi v Celje na postaji pričakala množica, ki jo bo obdarila z rožami in kranjskimi klobasami, vendar je bila postaja čisto prazna.

Leta 2017 smo v Cankarjevem domu pripravili razstavo o Karlinovi. Takrat smo sodelovali s Pokrajinskim muzejem Celje in direktorjem Stanetom Rozmanom, kjer hranijo njeno etnografsko zbirko, za katero skrbi Barbara Trnovec.
 

Popolnoma navdušena sem bila, ko so me obvestili, da bo razstava o Karlinovi prihodnje leto tudi v dunajskem muzeju Weltmuseum. Čeprav je oddaljene kulture opisovala z zornega kota Evropejke, včasih tudi nekoliko vzvišeno, je njeno življenje navdihujoče. Predvsem za ženske, pa tudi za moške. Koliko nas je pravzaprav takšnih, ki bi si drznili tako radikalno odsanjati svoje sanje? Podreti vse mogoče družbene ovire spola, zakonskega in socialnega stanu, narodnosti, državljanstva ali rase? Ne prav dosti. Tisti pa, ki si drznejo, še dolgo ostanejo v našem srcu. Kot spodbuda. Kot navdih. Kot mamljiva želja po vonju morja, ki ga ne bomo nikoli prepluli.

Uršula Cetinski