Likovni kritiki izbirajo ...
Igor Štromajer: 101.72 MB

Kompozicija na steni je nekaj posebnega v formalnem in konceptualnem smislu. Avtor posamezne kose imenuje »okvirji«, kot bi želel objektom odreči likovno in simbolno vrednost, čeprav z estetizacijo in zgodbo, ki stoji za uokvirjenimi fragmenti, izpostavlja ravno likovnost in simbolnost.

V okvirjih so ruševine, pravzaprav okruški infrastrukture, ki je nosila in posredovala informacije, podatke, bila je materialna podlaga za uprizarjanje umetniških del v vseprisotnem mediju interneta. Te umetnine je avtor leta 2011 ritualno izbrisal s strežnika in ta performans poimenoval Expunction. Čaščenje ruševin je pomemben del evropske kulture in umetnosti od renesanse naprej ter je v 19. stoletju z romanticizmom začrtalo smer duhovnosti, ki se oddaljuje od Boga, vendar vzdržuje koncept neskončnosti in nedojemljivega. Umetnin, ki so nekoč živele v teh strojih, ni več, vsaj ne v njihovih izvirnih oblikah. Mogoče jih lahko kdo rekonstruira v muzejskem, restavratorskem smislu ali reinterpretira, kot glasbeniki izvajajo Bachove kompozicije na instrumentih, ki v 18. stoletju še niso obstajali. Mogoče.

Kompozicija na steni je sestavljena iz 18 (izvorno jih je bilo 20) skrbno urejenih in uokvirjenih fragmentov računalniške opreme in enega pogojno antropomorfnega robota. Robot je s svojo frontalno prisotnostjo naravnost totemski, nekakšen idol. Okvirji pa, viseči brez očitnega pravila, kljubujejo zakonu težnosti, lebdijo v svojem oblaku, zvezdni meglici, so tista neskončnost, nedoločenost, ki osmišlja statično figuro.

Štromajer je skoraj vse okvirje razdelil med prijatelje in znance, ki jim zaupa, da jih bodo čuvali s čuječnostjo in pozornostjo, ter tako ustvaril svojevrstno skrbniško mrežo. Ti posamezni okvirji v zasebnih zbirkah najverjetneje visijo na stenah pravokotno kot tradicionalne slike, kar jih naredi ikone, ki v sebi kot fragment holograma simbolno nosijo celoto, iz katere izvirajo.