Janez Kardelj

Izbrane tri slike s pomenljivim narativnim in hkrati z neko latentno ekspresijo prežetim umikom v svet, ki je kot daleč zunaj resničnosti, a se zmore, če ga umetnik zna povezati, se torej navezati nanj, da zadobi nov, lahko tudi paradoksalni predznak, razsežnost, ki bo, kot si jo zamišlja naš slikar, dosegla raven samozadostnosti, seveda pa nikoli dokončnosti.

Slikarja, kot je Kardelj, redko srečamo v slovenskem sodobnem prostoru: ne zato ker se ne razdaja v javnosti z mnoštvom razstav, ampak preprosto zato ker čuti svojo dejavno navzočnost še drugje, drugače. V spomin mi kot kritiku vedno znova prikliče izjemno zanimivo stališče, ki ga je predstavil na mednarodnem simpoziju Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije. Stališče, ki izenačuje dva časovna umetnostna zaporedna fenomena – blišč in bedo socrealizma in novodobnega kap(italističnega)realizma.

In naprej: pod nazivom Suprarelikvija (Mestni muzej Ljubljana, 2015), v kateri je Kardelj zasnoval in uresničil v horizontalni monumentalni vizionarni pojavnosti Prt iz La Higuere – lik usmrčenega Che Guevara.

Kardelj razlikuje, če ponovim njegovo misel iz besedila Lepota je edini kriterij, in živi novo, svobodno umetnost: misliti, čutiti in delovati zunaj vseh trenutno mogočih kontekstov. Če slika iz leta 2003 razkriva nasilno prostorsko razpetost človeških prehodov post mortem v žgoči somatski belini razčlovečenja na rdečih vertikalah, se je slikar v njeni predhodnici (2002) in v nadaljnjem delu (2004) prepustil učinkom skoraj bi lahko zapisali nežnosti, fragilnosti svoje barvite slojevitosti oziroma prevladujoči stopnji krhke beline. Se v tem barvnem zanosu slikar predaja inspirativni dojemljivosti komaj zaznavnih ženstvenih obrisov prej kot domišljijskih orisov?  

In kljub taki naši opaženosti je slikarjev impetus zanesljiv v svojem vedno novem  podoživljanju vedno in povsod navzoče kartezijanske meditacije.

Janez Kardelj je bil rojen 1964 v Ljubljani, kjer živi in dela. Diplomiral na ALU v Ljubljani, smer slikarstvo. Deluje v slikarstvu, glasbeno-scenski umetnosti, kot pedagog-andragog, kulturni in družbeni kritik, organizator in kurator. Nekateri projekti:
razstave: Galerija Univerzitetne knjižnice Maribor 1997; Zgodovinski atrij ljubljanske Mestne hiše 1999, 2018; Groharjeva galerija Škofja Loka 2003; Mestna galerija Šoštanj 2006; KUD France Prešeren 1991, 1997, 2015; Galerija SDK Tolmin 2009, 2017; Osebno, Kibla Portal Maribor 2018; Razstava članov ZDSLU: Umetnost ujeta v prostoru in času, v galeriji BBK Nürnberg 2021; Mednarodni bienale etike(te) Strah in Smeh Novo mesto 2019 in 2021; Projekt Sprehajalci slik Ljubljana 2019 in 2021; Gelerija Likovnega društva Kranj 2013; glasbeno-literarni projekti: Kabaret Ciklomotorik – Učna ura slovenščine (2002), Soma Arsen – Gluhi cirkus brez posluha (glasbeni kabaret in zgoščenka 2009–2010); organizacija projektov: Nov dan ali 99% v KUD France Prešeren 2012; kuratorstvo: Suprarelikvija – Prt iz La Higuere, Mestni muzej Ljubljana 2015; kulturno-kritiški prispevek: referat Blišč in beda kaprealizma in socrealizma, mednarodni simpozij Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije.

                                                                                                   
 

Aleksander Bassin, kritik in publicist, je bil od leta 1989 do 2009 direktor Mestne galerije v Ljubljani, podpredsednik Mednarodne zveze likovnih kritikov AICA, sekretar Mednarodnega bienala male plastike v Murski Soboti ter kustos za slovensko sekcijo na številnih nacionalnih in mednarodnih razstavah (bienale v Benetkah, Sao Paulu) ter za jugoslovansko sekcijo na newdelhijskem trienalu. Poleg študijskih uvodov v različne kataloge, strokovnih člankov v domačih in tujih revijah in časopisih je objavil več likovnih monografij o Lojzetu Spacalu, Stanetu Kregarju, Janezu Boljki, Stojanu Batiču, Viktorju Magyarju, Štefanu Galiču, Janezu Knezu, Hermanu Gvardjančiču, Stojanu Kerblerju, Jožetu Kološi, Hamu Čavrku, Miroslavu Šuteju in Francu Novincu.