Pretekli dogodek
17. sep. 2020 18:00

Rožančeva vizija Evrope

Podelitev nagrade Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko

Literarni večer s štirimi nominiranci za nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko leta 2020 na predvečer 30. obletnice smrti pisatelja Marjana Rožanca.

Po pogovoru z nominiranci, ki ga bo vodil dr. Edvard Kovač, bo žirija pod predsedstvom Ifigenije Simonović ter s člani dr. Manco Koširjevo, Vladom Motnikarjem, Nado Šumi in dr. Jonatanom Vinklerjem izbrala in razglasila nagrajenca.
 

Nominiranci: Kozma Ahačič, Esad Babačić, Uroš Zupan, Mojca Pišek in Tadej Meserko.
Ifigenija Simonović


Kozma Ahačič
Kozmologija

Eseji 2018–2020
Založba Goga 2020

Kozma Ahačič je strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe, pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor novih slovnic za osnovne in srednje šole.

Eseji Kozme Ahačiča so svež veter v kolumnističnem pisanju dnevnika Delo. V središču večine zbranih esejev sta slovenski jezik in odnos Slovencev do jezika. Pisanje je prepleteno z avtorjevimi osebnimi družbenimi komentarji, ki so izraženi tako izvirno, da postajajo ponarodeli. »Svoboda se začne v trenutku, ko nam je povsem vseeno, ali okolica naše trenutno delo dojema kot zmago ali kot poraz.«

Posebnost esejev je tudi ta, da so polni dobrohotnega humorja. Ne oklepa se drže vsevednosti, bralcu vzbuja zanimanje. Odziv na eseje Kozma Ahačiča je izjemen, učiteljice hvaležno trdijo, da je sprostil poučevanje slovnice, kar je temeljno za obstoj slovenskega jezika. Če pojmujemo pisanje kot temelj izražanja misli, potem lahko pisanje o jeziku pojmujemo kot temelj pisanja o pisanju. Kozma Ahačič nas opozarja na to, da ni dovolj »pisati, kakor govorimo«, temveč da je pomembno, »kaj imamo povedati«, ko pa posvečamo pozornost temu, »kako povemo, kar imamo povedati«, vplivamo na obliko odnosa do sogovorca (bralca). Zato je Ahačičevo razmišljanje o jeziku delo vrtnarja našega jezikovnega parka.
 


Esad Babačić
Veš, mašina, svoj dolg

Cankarjeva založba, 2020


Esad Babačić (1965) z živostjo, angažiranostjo, z mehkobo velikega srca vnaša v slovensko esejistično krajino pisavo montaignovske vrste. Tej je sledil Marjan Rožanc (»Po njem bi morala biti poimenovana vsaj ena od pomembnih ulic, če ne kar celotna soseska,« zapiše). Ne druži ju le iskrenost, solidarnost, njun proletarski Vodmat, temveč tudi ljubezen do športa. O njem pišeta tako, da občutimo igro, tovarištvo, eleganco nogometnega gola (Rožanc) in meta na koš (Babačić). Ker je tudi ulična košarka postala tržno zanimiva, spodbuja Dončića: »Verjemi v svoj koš, Luka, da ne boš samo blago, postavka v neki pogodbi, ki si jo podajajo od franšize do franšize.« Kakor v športu tako v svetu, pokaže v podobah, naslikanih s poetičnim jezikom, ko se sprehaja po mestih in se pogovarja s spomini. V tihoti, ki ga določa za domišljenega opazovalca, v bolečini, ki portretira zgaranega, nasilnega očeta in nepozabnega pankerskega sopotnika Braneta Bitenca. Že veliko let pred samomorom je napisal pesem Možgani na asfaltu, ki jo ima Babačić od takrat v krvi.

Pesnik, ki nam trosi bosanski cinični humor, zapiše: »Če me vprašate, kdaj sem se resnično zavedel, kdo sem in od kod prihajam, je bilo to zagotovo takrat, ko sem se ob vrnitvi s kakšnega dolgega potovanja po mesecu ali več odsotnosti z vlakom bližal glavni železniški postaji v Ljubljani. Občutek pripadnosti nekemu določenemu kraju in narodu se je takrat za trenutek spremenil v popolno sprejetost. In celo radost.« Rad gre tja, na železniško postajo, »kjer so še vedno vlaki, ki peljejo tako na zahod kot vzhod«.

 

Mojca Pišek
Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali

LUD Literatura 2019

Temeljni paradoks – in tako nespregledljiva odlika – knjige Mojce Pišek (1985) je, da njena zbirka besedil o literarnih tekstih in bralcih s slogom, drznostjo, dinamičnim pisanjem in z včasih prav obešenjaškimi, celo pobalinskimi sodbami o vsem mogočem zanika in preklicuje tisto, kar avtorica zapiše kot diagnozo o sodobnem slovenskem eseju, namreč da je ta »literarna zvrst na nujni vožnji v literarnozgodovinski hospic«. Tako po svojem odnosu do snovi, kanonskih in obrobnih avtorjev ter celo samozvanih ikon slovenske esejistike izkorišča prostor, ki ji ga kot literarni kritičarki daje njen položaj v eksosistemu sodobne slovenske književnosti. Knjiga prinaša tudi žanrsko inovacijo: esej z avtoreferencialno snovjo oz. esej o eseju. Snov knjige je slovenska in tuja književnost, njena recepcija, prostor in vloga bralca v moderni slovenski družbi, se pa knjiga odlikuje s številnimi edinstvenimi metaforami o književnosti in na njen račun.
Pisanje odlikuje vse tisto, kar je verjetno šteti za skupno tipološko značilnost pobudnega eseja na vseh vzporednikih in poldnevnikih esejističnega globusa: razmisleki so individualni in priostreni, slog dinamičen, metafore pa takšne, da vzbujajo prave mimetične odzive. S pisanjem in sklepi Mojce Pišek se bralec lahko strinja ali pa ne, ne more pa ob branju ostati ravnodušen. In slednje – esej kot povabilo ali izziv k razmišljanju – je redka lastnost v času »tehnicistične« literarne in vsakovrstne druge produkcije in, ponavadi, tudi recepcije.



Tadej Meserko
Najprej kultura, potem zdravje

Sanje, 2020

Tadej Meserko (1984) v esejistični zbirki Najprej kultura, potem zdravje razmišlja o kulturi v različnih oblikah, od tiste v najširšem pomenu, po katerem kultura kaos pregnete v logos in zadeve razumsko postavlja v red, do vsakdanjih, neredko banalnih primerov, v katerih pridejo na površje različni dogodki iz običajnega življenja, včasih absurdi, drugič osebne zadrege. »Banalno je kot nekakšno nezavedno, ki ga je mogoče opazovati,« pravi. »Je tisti ostanek, s katerim se družbi še ne da ukvarjati.« Pač pa se vanj poglabljajo umetniki, iščejo povezave, odkrivajo zakonitosti, jih presnovijo in opozorijo nanje. Primerjave avtor najdeva v različnih družbenih pojavih: od konceptualnih razlik med košarko in nogometom do filozofskega pogleda na vzgojo in koncept lastnine v otroškem peskovniku. Posveča se tudi statusu ustvarjalcev, išče poti za njihovo uveljavitev, nakazuje rešitve zanje, včasih morda utopične, a utopija odstira številne poglede. Pričakuje pa tudi njihovo odzivnost na družbene pojave in mimogrede opozori še na razliko med posameznikovim oziroma kulturnikovim delovanjem zase in za družbo.

Tadej Meserko vidi kulturo oziroma umetnost kot enega od stebrov sonaravnega razvoja družbe. Bralca svojih esejev vabi z odkrivanjem velikega v malem, s slikovitimi primeri, ki ponujajo uvide velikih razsežnosti, s hkratnim gledanjem v širino in razmišljanjem v globino ter seveda z osebno zavzetostjo kulturnika, filozofa in ustvarjalca.


Uroš Zupan
Arheologija sedanjosti

Sodobnost international, 2020

Zbirka esejev Uroša Zupana (1963) z naslovom Arheologija sedanjosti je precizno dramaturško urejeno pesniško pričevanje o spoznavno rodovitni pesnikovi simbiozi z branjem knjig, plemenito »duhovno disciplino«, »stopniščem, ki vodi naravnost v nebo«. Ko razkriva svoj formativni proces, bralca samodejno vpeljuje v način samouresničevanja. Bralne iniciacije ‒ »ali kdaj v književnosti obstaja kaj večjega in močnejšega od tistih neponovljivih in čisto nedolžnih vstopnih trenutkov?« ‒ se zgodijo s takšno silovitostjo, da pesnika (in z njim bralca) zadenejo v dušo in telo, »kot bi mesečnik padel v vodnjak«, ko se hipoma znajde v prostoru ogledal, doživi déjà vu ali použiva »sinjo domišljijo«, ob tem pa se čuječe uči spoznavati sebe in svet. Ko spominsko podoživlja svoje »življenje v književnosti«, tudi kot primerjalni literarni zgodovinar predaja izostreno razbiranje domačih in prevedenih romanov (in o slovenskem prevajanju posreduje svoj nespregledljivi pesniški pogled), tudi ekraniziranih (ki »ubijajo domišljijo«), in poezije, tudi uglasbene, ki tihe stihe preglaša. A je (sočasna) glasba druga nepogrešljiva umetnikova sopotnica in o obeh področjih Zupanovi poznavalski eseji tako v njem samem kot v bralcu »spodbujajo in aktivirajo … proces vračanja izgubljenega stanja metafizične celovitosti«.
Pesnik, ki ima rad »urejen svet, ugledan z višine«, namesto s »težkim teoretskim topništvom« svoja premišljevanja žarči v redki visoki slovenščini, tudi barvito zvrstno razplasteni, v slovarju, »ki zabada nežne, fine prste v oblake«.

 

Rožančeva vizija Evrope

17. sep. 2020 18:00
Več terminov

Brezplačne vstopnice
Prosimo, da si v Informacijskem središču CD (podhod Maxija) zagotovite brezplačne vstopnice.

5 % popusta ob nakupu na cd-cc.si

Ivanka

Ivanka

Ivanka
najboljša spremljevalka na prireditve.

Uršula Cetinski

Blog Uršule Cetinski

Generalna direktorica CD,
Uršula Cetinski,
svoje misli o prireditvah
in drugem aktualnem dogajanju
v CD in širše
strne v kratke zapise.

Vabljeni k branju.

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI