Območje človeka

Hodim proti domu. Mesto se je umirilo. Toplo je. V relativno tišino naenkrat zareže panično cviljenje. Deset dolgih oguljenih repov izgine skozi rešetke na tleh. Ves se naježim, pripravljen sem na boj! Najraje bi zatulil v nočno nebo, odkril rešetke in se pognal za njimi. Ampak ne. V trenutku se zavem, katero živalsko vrsto pravzaprav zastopam. Zato raje odhitim domov, v šesto nadstropje. Pojem kos kruha, nekaj sira, nekaj kislih kumaric iz kozarca. V postelji pozneje mežikam pod strop in razmišljam, da moje kolegice najbrž prav tako kot jaz ležijo v svojem gnezdu in mežikajo v strop.

Žival in človek, iz oči v oči. Človek, ki posluša, in žival, ki govori. Tista žival, ki naivno vstopi v »območje človeka«, v teater, ki traja, vse dokler ne odjekne usodni strel. V pripovedni trop Gregorja Zorca se bo v tem večeru ujela večina živali, s katerimi se je srečal v letih svojega odrskega ustvarjanja. Idejna zasnova, besedilo, pripoved: Gregor Zorc.