Na klancu

Trajanje: 3 ure, z odmorom

Maturitetno branje 2026

Roman Na klancu Ivana Cankarja ima izrazite literarne lastnosti, ki ga uvrščajo med temeljna dela slovenske moderne in socialno-psihološkega realizma. Njegova osrednja vrednost je v izjemno poglobljeni psihološki karakterizaciji likov, predvsem matere in hčere Francke, ki nista zgolj nosilki socialnega položaja, temveč notranje razklani, čustveno zapleteni osebnosti. Cankar z drobnimi, pogosto simbolno obarvanimi detajli razkriva notranje stiske, občutke krivde, ponižanja in hrepenenja, kar daje romanu velik čustveni in etični pomen.

Pomembna literarna odlika romana je tudi socialna kritičnost, ki pa ni plakatna ali moralistično neposredna, temveč subtilno vtkana v usode posameznikov. Revščina, razredna neenakost in brezizhodnost malega človeka so prikazane kot sistemski problem, ki razčloveča tako zatirane kot tudi tiste na oblasti. Klanec kot osrednji motiv deluje simbolno: predstavlja naporno, skoraj nemogočo pot navzgor, torej socialni vzpon, ki ostaja večinoma neuresničljiv, obenem pa tudi eksistencialno breme življenja. Posebna vrednost romana je Cankarjev slog, ki združuje realistično pripovednost z izrazito liričnostjo. Jezik je zgoščen, ritmičen, pogosto metaforičen, kar presega zgolj opisovanje zunanje stvarnosti in ustvarja močno razpoloženjsko atmosfero. 

Pripovedni tempo je umirjen, premišljen, kar omogoča poglobljeno doživljanje notranjega sveta likov in poudarja občutek neizogibne usode. Roman odlikuje tudi etična in humanistična razsežnost. Cankar ne obsoja svojih likov, temveč jih razume in sočutno spremlja, pri čemer posebej izpostavlja materinsko žrtev kot eno temeljnih moralnih vrednot. Na klancu tako ni le socialni roman, temveč tudi globoko pretresljivo literarno delo o dostojanstvu, trpljenju in neuresničenem življenju, ki svojo aktualnost ohranja tudi v sodobnem branju.

Jernej Lorenci je eden najvidnejših in najvplivnejših slovenskih gledaliških režiserjev sodobnega časa. V slovenskem in širšem regionalnem prostoru se je uveljavil z izrazito avtorskim, poglobljenim in fizično intenzivnim režijskim slogom. Njegove predstave zaznamujejo temeljito delo z igralcem, močan poudarek na besedi, ritmu in kolektivni igri ter pogosto prepletanje klasičnih dramskih besedil s sodobnimi uprizoritvenimi postopki. Lorenci se pogosto loteva kanonskih del (antičnih tragedij, Shakespeara, velikih romanesknih in dramskih besedil), ki jih ne interpretira ilustrativno, temveč jih aktualizira skozi eksistencialna, etična in družbena vprašanja sodobnega človeka. Režiral je v vseh večjih slovenskih gledališčih in tudi v tujini. Med njegovimi najbolj prepoznavnimi projekti so monumentalne, ansambelsko zasnovane predstave, ki pogosto trajajo več ur in delujejo kot celostne gledališke izkušnje.

Za svoje delo je prejel številna strokovna priznanja in nagrade, med njimi več Borštnikovih nagrad, kar potrjuje njegov status osrednje osebnosti slovenskega gledališča. Jernej Lorenci velja za režiserja, ki dosledno presega konvencionalne uprizoritvene okvire ter vztrajno odpira prostor za refleksijo, čustveno izpostavljenost in miselno zahtevno gledališče.
 

Gregor Zorc je slovenski gledališki in filmski igralec ter performer. Pomemben del njegovega opusa je povezan s kolektivom Via Negativa, znotraj katerega je razvil izrazito avtorsko performativno prakso. V zadnjem desetletju se je Zorc uveljavil tudi kot soustvarjalec in nosilec sodobnih gledaliških projektov zunaj Via Negative. Čeprav ni član nobenega institucionalnega ansambla, je redno prisoten tudi na velikih odrskih produkcijah javnih gledališč. Poleg gledališča je Gregor Zorc dejaven tudi v filmu, kjer je že zgodaj opozoril nase in za vlogo v filmu Šelestenje prejel nagrado vesna za najboljšega igralca. Njegov umetniški opus zaznamuje dosledna zavezanost avtorski odgovornosti, performativni prisotnosti in delu zunaj klasičnih igralskih hierarhij, zaradi česar velja za eno ključnih osebnosti slovenskega sodobnega neodvisnega gledališča.

Izbrane nagrade
2023 nagrada veliki plan za ansambelsko igro v celovečernem filmu Orkester 
2023 nagrada TSD za najboljšega igralca za vlogo v uprizoritvi Pravljice našega otroštva (r. Jernej Lorenci, Prešernovo gledališče Kranj in SNG Nova Gorica)
2017 Borštnikova nagrada za igro (Stenica, koprodukcija Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj) 
2002 nagrada vesna za najboljšega igralca (Šelestenje, Ljubljana)
 

Tamara Avguštin je slovenska gledališka in filmska igralka. Svojo gledališko pot je začela že med študijem, ko je za vlogo Joan v uprizoritvi Seksualna perverzija v Chicagu pod režijo Tina Grabnarja pri Mladinskem gledališču in AGRFT prejela Severjevo nagrado za igralske dosežke študentov leta 2017. V naslednjih sezonah je sodelovala v več produkcijah SNG Drama Ljubljana, kjer je v letu 2018 za vlogo v predstavi Visoška kronika prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko, kar ji je prineslo prvo širšo strokovno pozornost in potrdilo njeno igralsko nadarjenost. V tem času je v Drami nastopila tudi v predstavah Ponorela lokomotiva in O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, ki so bile deležne ponovitev in festivalskih gostovanj. Poleg dela v Drami je bila tudi del projektov na drugih odrskih prizoriščih in neformalnih gledaliških platformah, kjer je ves čas izpopolnjevala svoj igralski izraz in razširjala ustvarjalni doseg. V sezoni 2025/26 sta jo med drugimi v uprizoritvi 1977 režiserja Tomija Janežiča postavila Slovensko mladinsko gledališče in soustvarjena koprodukcija različnih gledališč (vključno s SNT Nova Gorica), kar kaže na njen prispevek k sodobnemu gledališkemu prostoru. Avguštinova je na svoji umetniški poti pokazala široko paleto zanimanj in pristopov, od klasičnih gledaliških vlog do angažiranih neodvisnih projektov in sodelovanj v filmu, kjer je pogosto povezovala igralsko delo s soustvarjanjem gledaliških in filmskih izrazov. Njeno delo je prepoznano tako na gledaliških odrih kot v avdiovizualnih medijih, zlasti z zavedanjem, da je igralska vloga le del širšega procesa ustvarjanja gledališča in filma. 

Izbrane vloge: 
2025, 1977, r. Tomi Janežič, Slovensko mladinsko gledališče, SNG Nova Gorica, Ustvarjalni center Krušče, Zunajinstitucionalni projekti, GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture
2025, Tjaša Črnigoj, Tjaša Črnigoj, Tamara Avguštin, Anja Novak, Katarina Stegnar, Miranda Trnjanin 55. ČLEN, r. Tjaša Črnigoj, Slovensko mladinsko gledališče
2024, Ona; Tanja Šljivar KOT VSA SVOBODNA DEKLETA, r. Mojca Madon, Prešernovo gledališče Kranj
2023, UMIRAJOČI BOG TRIGLAV, r. Mojca Madon, SNG Nova Gorica, Zunajinstitucionalni projekti, AGRFT
2023, Marija Antoaneta / Rozi, Bešnarjeva žena; MRAKIJADA, r. Nina Rajić Kranjac, SNG Drama Ljubljana
2022, NENADOMA, REKA, r. Kokan Mladenović, SNG Nova Gorica, Mestno gledališče Ptuj
2022, Rachel Donelan, biologinja; Ivan Viripajev ZAPRTA ŠTUDIJA »NEW CONSTRUCTIVE ETHICS«, r. Nina Rajić Kranjac, Prešernovo gledališče Kranj