Naši filmi doma:
Gora se ne bo premaknila (The Mountain Won’t Move)

Leta 2017 je prijateljica, finska producentka Kristiina Pervilä, prosila Branda Ferra, ki je bil pozneje pri mojem filmu direktor fotografije, naj ji pomaga najti delovne pse šarplanince, znane tudi kot ilirske ovčarje, nad katerimi je bila navdušena. Najti jih je mogoče le v gorovju Šar planina. Marjan, vzreditelj in pozneje eden naših protagonistov, jo je s konji odpeljal na Solunsko glavo, najvišji vrh. Ko se je po štirih dneh vrnila, sem po njenem izrazu takoj vedela, da je zadaj zgodba. Pravzaprav ne toliko zgodba, temveč mogoč način življenja, ki obstaja tako blizu našemu in o katerem vemo tako malo. Člani družine Zekirov so v svoji skupnosti izobčeni. Živijo asketsko in tradicionalno, preveč skrajno celo za prebivalce njihove domače vasi Gorno Jabolčište, ki leži najbližje Solunski glavi. Vas je velika, šolo obiskuje tisoč otrok, vsaj en član vsake družine dela v tujini. Večinoma se identificirajo kot Albanci, medtem ko otroci družine Zekirov ne poznajo svojega priimka, ker ga ne potrebujejo.
Petra Seliškar

Fantje živijo v zasilnih kočah na različni gorski višini, z ovcami in psi, v vas se vrnejo morda petkrat na leto. So preprosti ljudje zemlje – niso usmerjeni k denarni koristi, temveč uživajo polno življenje in so z vsemi v dobrih odnosih. To je deloma zato, ker od vselej poznajo zgolj takšno življenje, predale so jim ga generacije pastirjev pred njimi. Takšne čiste in poštene duše so nadvse redke.
Petra Seliškar