Projekt se osredotoča na obravnavo pokrajine kot družbenega, gospodarskega in kulturnega konstrukta. Uporaba in izraba pokrajine za bivalni prostor in prevoz ter njena industrializacija vplivajo tudi na družbene elemente, njeno izkoriščanje pa lahko povzroča izginjanje določenih kultur. Večpomenskost naslova je namerna ter tako sproža različno razumevanje in interpretacije, vsebinsko pa izvira iz kritičnega razmisleka o zgodovinskem in resničnem položaju etničnih manjšin na območjih, kot je koroška pokrajina, ki je ločena med Avstrijo in Slovenijo, ter na Lužico, pokrajino na vzhodu Nemčije, kjer živi narod Lužiških Srbov. Te predele nam bodo z branjem iz svojih del predstavile Anja Golob, Lubina Hajduk Velković in Cvetka Lipuš. Z njimi se bo pogovarjala dr. Amalija Maček.

V projektu so se združile ustanove iz Slovenije, Avstrije in Nemčije: Cankarjev dom, KGLU Slovenj Gradec, MMKK in Musilova hiša iz Celovca, Srbski muzej iz Bautzna/Budyšina in Cottbusa/Chosebuza, ki ju podpira Załožba za serbski lud / Stiftung für das sorbische Volk.

Politična satira o prijateljstvu med opico in uslužbencem živalskega vrta, o tranzicijskem narobe svetu iz perspektive opice, ki ji uspe pobegniti iz kletke in postati junak upora na mračnem in depresivnem Balkanu.

Glavna protagonista črne komedije sta Cobe, reven čuvaj v živalskem vrtu v Skopju, in šimpanz Koko, prebivalec tega istega živalskega vrta. Filmsko zgodbo zaplete Kokov pobeg iz “ujetništva v svobodo”.

V času gospodarske krize in splošne revščine Cobe dobi odpoved, a tudi obljubo, da se bo v službo lahko vrnil takoj, ko mu šimpanza Koka uspe izslediti in pripeljati nazaj v živalski vrt. Pobegli šimpanz v revni in s tranzicijsko izropani državi sproži pravi medijski vihar. Postane simbol upora in osvoboditvenih teženj, nekdo, ki mu je uspelo izstopiti iz začaranega kroga razpadajočega sistema. S tem Cobetova naloga ujeti ubežnika postane izdajalska.

Absurdnemu lovu na pobeglega šimpanza delno sledimo skozi Kokotovo perspektivo. Šimpanz je nekakšno zrcalo in tiha priča žalostnega in hkrati smešnega sveta, ki je izgubil svoj kompas. Je tudi tragikomični razlog za soočanje ljudi s svojimi strahovi in frustracijami. Šimpanz postane zastavonoša upora, neposlušnosti in vsega, kar navadni državljan nesrečne države ne more biti.

Pogovorni večer z nominiranci literarne nagrade Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko v letu.

Večer bo povezovala dr. Ignacija Fridl Jarc.

Po prireditvi se bo sestala žirija, ki bo izbrala in razglasila letošnjega nagrajenca.

Drugi del filmske uspešnice Košarkar naj bo 2 nadaljuje duhovito pripoved o Ranti, fantu, ki je tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval. O nerodnem in tako lenem fantu, da je morala zvečer postelja sama k njemu, sicer je kar stoje zaspal. Tako je bilo, dokler ni usoda v njegove roke položila košarkarske žoge, ki mu je spremenila življenje.

Tudi pod nadaljevanje se kot scenarist podpisuje pisatelj Primož Suhodolčan, ki je scenarij ustvarjal v duhu filmske zgodbe.

Na filmska platna se vračajo vsi osrednji liki: poleg Rante (Klemen Kostrevc) tudi njegov najboljši prijatelj Smodlak (Matija Brodnik), njegovo dekle Metka (Gaja Filač) in odrasli del ekipe z učiteljem telovadbe Salto (Marko Miladinović) in menedžerjem Tinijem Trsko (Lado Bizovičar) na čelu. Največ težav druščini, ki zdaj končuje devetletko, v šolskih klopeh še naprej dela učitelj geografije Tundra (Gojmir Lešnjak), na košarkarskem igrišču pa jim žog (in še česa) ne meša zgolj nasprotnik, ampak tudi novi soigralec Jožko (Domen Novak).
 

Italija, Francija 2018; 102 minuti

Na obrobju mesta, natanko na meji med metropolo in divjino, vlada samo eno pravilo: zakon najmočnejšega. V tem okolju biva Marcello, droben, nežen mož, ki dni preživlja v svojem skromnem salonu za nego psov, prosti čas pa posveča svoji ljubi hčerki Alidi.

Marcello se druži tudi s Simoncinom, nekdanjim boksarjem, ki ustrahuje celotno sosesko. Po enem od številnih nasilnih incidentov se Marcello odloči, da bo znova pridobil svoje dostojanstvo. Načrtovati začne maščevanje z nepričakovanimi posledicami ...

Redko se zavedamo, da je arhitektura antičnih gledališč na turističnih destinacijah, ki jih obiskujemo po širnem grškem svetu, vsa iz časa, ko so bili veliki dramatiki – Ajshil, Sofokles, Evripid, pa komediograf Aristofan – že zdavnaj pokojni. V njihovem času je bilo gledališče institucija demokracije, vzporedno z razvojem dramske forme Dionizovo gledališče na južnem pobočju atenske Akropole postopoma dobiva uporabne sestavine in tehnične rešitve, ki bodo, monumentalizirane sredi 4. stol. pr. n. št., postale kanonična gledališka arhitektura, posnemana po vsem grškem svetu. Novi družbeni kontekst po zatonu demokracije pomeni povsem novo vlogo gledališča. Namesto angažirane ustanove dejavnih državljanov dobimo ustanovo »kulture«, kot jo razumemo danes. Gledališče postane obvezna arhitekturna oprema helenističnih mest, v kateri se reproducirajo uveljavljene kulturne vrednote in imaginarij grštva, repertoarna dopolnitev so menandrovske komedije nravi (nova komedija).

Tudi za Tespije v srednjegrški pokrajini Beocija je v Pavzanijevem Vodiču po Grčiji izpričano gledališče, ki pa ga dosedanjim raziskovalcem ni uspelo krajevno umestiti. V okviru skupnega projekta neinvazivnih raziskav z leidensko univerzo dr. Slapšaku z ljubljansko ekipo med letoma 2006 in 2011 ni samo uspelo ugotoviti veliko večji obseg urbanega območja, ampak tudi odkriti del mestnega obzidja in mu slediti vse do dotlej neznane akropole, temveč na njenem pobočju prepoznati tudi prostor tega gledališča in tako pomembno dopolniti sliko antičnega polisa.

Vse od 2. tisočletja pr. n. št. so si grška plemena v ustvarjalni predanosti tehnologiji zamislila celo bogove kot uporabnike številnih avtomatov v božjih palačah. Poleg tega so tudi grški bogovi ljudem darovali različne samodejne naprave in robote. V grški zgodovini mikenskega in arhajskega obdobja je tehnologija doživela hiter razvoj, v Aristotelovem času zasledimo razmah konstruiranja in uvajanja uporabnih avtomatov ter vrhunec med helenističnim obdobjem.

Predavanje bo povzelo naslednje kategorije avtomatov: čudežne, umetniške, praktične avtomate, krmilne mehanizme in izobraževalne fizikalne eksperimente. Predstavitev bo obsegala natančne risbe, fotografije modelov in videe delujočih avtomatov.

Predaval bo prof. dr. Theodossios P. Tassios (NTUA, Univerza v Atenah), ki velja za enega največjih poznavalcev starogrške tehnologije.

Predavanje bo v angleščini, za prevod bo poskrbljeno. 

Predstava nastaja po istoimenskem stripu (zbirka Cankarr v stripu) avtorja besedila Boštjana Gorenca in ilustratorke Tanje Komadina. Navdih sta našla v štirih zgodbah iz Cankarjevega dela Moje življenje: Šolske izkušnje, Pehar suhih hrušk, Ministrantske norčije in Dateljni – odhod v Ljubljano ter jih prekvasila s sodobnimi odmevi. Ivan Cankar, njegovo življenje in dela ostajajo neizčrpen vir za razmisleke in umetniške odzive.
 

Film po knjižni uspešnici Julie Donaldson in ilustratorja Axla Schefflerja


Zverjasec in Zverjašček veljata za mednarodni založniški fenomen, očarala sta tudi slovenske otroke.

Film je bil nominiran za oskarja za najboljšo animacijo, prejel pa je tudi nagrado Britanske filmske akademije in več drugih festivalskih nagrad.

Gospa Romana in gospod Ferdo sta soseda. Oba kmetujeta in na njunem dvorišču je polno živali. Romana ima živali rada, pušča jim, da se prosto gibljejo. Pri Ferdu so živali privezane in zaprte, izkorišča jih za delo in pridelavo hrane, zato večkrat pobegnejo na svobodo ali k Romani. Soseda se zaradi tega ves čas prerekata, potem pa si gospod Ferdo zlomi nogo in ne more skrbeti ne zase ne za živali. Romana mu ponudi pomoč, a le če ji obljubi, da bo spremenil svoj odnos do živali.

V predstavo so vpletene pesmi Muca, Pujs, Petelinček, Kuža Goldi, Goska Neža, Konjiček, Zajček, Krava in Na dvorišču.