Na 31. Liffu (11.–22. 11. 2020) vzpostavljamo novo sodelovanje s čezmejnim filmskim festivalom Poklon viziji, ki ga organizira Kinoatelje v sodelovanju s partnerji iz Slovenije in Italije. Letošnji prejemnik nagrade Darko Bratina in osrednji gost festivala Poklon viziji je srbski režiser Srdan Golubović, katerega najnovejši film Oče / Otac, 2020 bomo 7. oktobra kot uvod v Liffe premierno prikazali v Cankarjevem domu, film pa bo na ogled tudi v okviru rednega programa Liffa. 

Manjše mesto v Srbiji. Dninarju Nikoli socialna služba odvzame otroka, ko brezizhodnost revščine in gladu njegovo ženo prisilita v dejanje iz obupa. Dokler zanju ne bo zagotovil ustreznega okolja, bosta otroka pri rejnikih. Navkljub skrajnim prizadevanjem in pritožbam, mu socialna služba otrok ne vrne in Nikola se znajde v dozdevno brezupnem položaju. Ko izve za domneve o korumpiranosti krajevnih oblasti, se peš odpravi na romanje čez Srbijo, da bi svojo pritožbo vložil neposredno pri državnem ministrstvu v Beogradu. V borbi z mlini na veter Nikolo naprej ženeta ljubezen in obup. Ta oče se vse do konca ne bo odpovedal veri v pravičnost in pravici starša do vzgajanja svojih otrok.

Prireditev je skladno z ukrepi Vlade RS za zajezitev epidemije novega koronavirusa odpovedana.

Več o prestavljenih/odpovedanih prireditvah>>

Za vse informacije smo obiskovalcem na voljo na info@cd-cc.si, vstopnice@cd-cc.si ter prek zasebnih sporočil na družbenih omrežjih CD.

V zgodovini je veljal rek, da je »normalna ženska nora ženska«; zgodovino medicine in psihologije so preplavljale podobe histeričark, nimfomank in depresivnih žensk. Moški zdravniki in drugi strokovnjaki so jih opazovali, interpretirali njihovo vedenje in jih patologizirali. V drugi polovici 20. stoletja je nastal velik premik v razmišljanju, ki je kontekstualiziral t. im. »žensko vedenje« in stiske; družbeno neenakost, nasilje, spolne zlorabe, skrito diskriminiranje, skrbstveno delo in dvojno obremenjenost, ambivalentna sporočila in zgodovinsko utrjeno nerazumevanje ženskih izkušenj so zamenjali nekdanjo normalizacijo »ženske patologije«. Koncept okrevanja je naredil še korak naprej in iskal odgovore na to, kako lahko ženske izstopijo iz položaja »nemočne žrtve«; kako okrepijo samopodobo, kako se postavijo zase, govorijo o sebi in okrevajo po travmah. Tema predavanja bo pregled procesov, ki vodijo od patologiziranja k okrevanju, medsebojnemu sodelovanju in solidarnosti.

Red. prof. dr. Darja Zaviršek, sociologinja in profesorica socialnega dela, avtorica ter urednica številnih člankov in knjig s področij hendikepa, duševnega zdravja, spolov, nasilja nad ženskami in spolnih zlorab otrok. Je ustanoviteljica in nosilka Katedre za proučevanje socialne pravičnosti in vključevanja ter predsednica Vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo. Je izvršna voljena članica Svetovne zveze šol za socialno delo (IASSW), kjer vodi odbor za mednarodne projekte, ter je od leta 2010 svetovna poročevalka za področje zdravja, hendikepa in duševnega zdravja. Od 2009 je članica mreže Akademske mreže za študije ljudi z ovirami – ANED, v kateri je poročevalka za Slovenijo.  

Prireditev je skladno z uredbo Ministrstva za zdravje prestavljena oz. odpovedana.

Več o prestavljenih/odpovedanih prireditvah>>

Za vse informacije smo obiskovalcem na voljo na info@cd-cc.si, vstopnice@cd-cc.si ali telefonski številki 01/2417-299 vsak delavnik od 10. do 15. ure ter prek zasebnih sporočil na družbenih omrežjih CD.

Pripovedovalski performans

V okviru 23. Pripovedovalskega festivala

Leta 1984 se je Pundžab, regija na severu Indije, v kateri je odraščal Abhishek Thapar, znašla v krvavem sporu med khalistanskimi skrajneži in indijsko vojsko, ki se je končal s pogromom nad civilnim prebivalstvom. Sedemletni Abhishek je s starši in sestro zapustil državo. Zdelo se je, da je svoj prvi dom za vedno prepustil pozabi. A leta 2016 se je z družino vrnil na kraj, kjer je nekoč stala njihova hiša. Nastal je intimen pripovedovalski performans za štirideset gledalcev, v katerem Abhishek Thapar s pomočjo različnih predmetov, materialov in dokumentarnega videa gradi pripoved o svojem odraščanju in iskanju izgubljenega doma.

V angleščini.

Sodelujejo: dr. Borut Ošlaj, zdravnik dr. Dušan Keber;
Vodi: dr. Ali Žerdin

Pogovor o dilemah, s katerimi Harari začenja knjigo Homo Deus: Ali drži, da si človeštvo prizadeva doseči nesmrtnost? Kako podaljševanje življenja ter razvoj bio in nanotehnologije spremenjajo družbo? Komu bo dano, da bo žel sadove znanstvenih revolucij? Kaj znanstveni razvoj pomeni za etične dileme, povezane z evtanazijo?
 

V sodelovanju s Sobotno prilogo Dela

Preberite uvodnik >>
 

Prestavljene ali odpovedane vse prireditve razen razstav

Skladno z uredbo Ministrstva za zdravje smo v Cankarjevem domu vse prireditve do vključno 15. marca prestavili na poznejši datum ali jih odpovedali.
O nadomestnih datumih prireditev oz. načinih vračila kupnine bomo obveščali predvidoma po 16. marcu.

 Za vse informacije smo vam na voljo na info@cd-cci, vstopnice@cd-cc.si na telefonski številki 01/2417-299 vsak delovni dan med 11. in 13. ter 15. in 18. uro ter prek zasebnih sporočil na družbenih omrežjih CD.



Sodelujejo: dr. Luka Omladič, izvedenec Unesca za etična vprašanja, povezana z umetno inteligenco; dr. Michele Leonardi, direktor IBM Slovenija; Boštjan Špetič, ustanovitelj računalniške družbe Zemanta
Vodi: dr. Ali Žerdin

Izhodišče okrogle mize bo ugotovitev, da so možgani sicer osupljiv organ, a so evolucijsko ustvarjeni za drugačne okoliščine, kot jih oblikuje sodobni svet. Lahko umetna inteligenca to vrzel nadoknadi? Je res inteligentna ali gre zgolj za hiter in učinkovit algoritem?
 

Preberite uvodnik >>

Slovenski antropolog Borut Telban je skupnosti na Papui Novi Gvineji začel raziskovati leta 1986, po več kot treh desetletjih pa ugotavlja, da videnje in razumevanje majhnih neevropskih družb tudi v 21. stoletju ostajata ujeta v ukoreninjene miselne vzorce in izkoriščevalne dejavnosti neokolonialnih sil. To velja tudi za okoli osemsto jezikovnih skupin na od leta 1975 neodvisni Papui Novi Gvineji. Trenutni globalizacijski procesi, vključno s tistimi, ki so povezani s širitvijo novih tehnologij, so v marsičem zgolj nove oblike neokolonializma. Po drugi strani pa so predstave o svetu, bogastvu in belcih na Papui Novi Gvineji zelo specifične in nedomačinom težko razumljive.

Preberite uvodnik >>
 

Resnična zgodba o mafijskem šefu Tommasu Buscetti, ki je v največjem protimafijskem sodnem procesu vseh časov oblastem pomagal do pomembne zmage v boju proti organiziranemu kriminalu.

V osemdesetih letih minulega stoletja v Italiji med šefi sicilijanske mafije divja vsesplošna vojna zaradi trgovine s heroinom. Tommaso Buscetta, viden pripadnik mafije, se pred vihro umakne v Brazilijo in od daleč opazuje, kako njegovi sinovi in bratje izgubljajo življenja v Palermu. On je morda naslednji. Ko ga brazilska policija aretira in izroči italijanskim oblastem, Buscetta sprejme odločitev, ki bo spremenila vse. Odloči se, da bo osebno spregovoril s sodnikom Giovannijem Falconejem, stopil na stran zakona in s tem prelomil večno zavezo, ki jo je sprejel ob vstopu v Cosa Nostro.

Roman Polanski po več kot desetletju svoj pogled ponovno usmerja v preteklost in prikaže razplet enega največjih političnih škandalov v francoski zgodovini. Velika nagrada žirije v Benetkah.

5. januarja 1895 obetavnemu oficirju Alfredu Dreyfusu zaradi vohunjenja za Nemčijo odvzamejo vojaški čin, ga obsodijo na dosmrtno ječo in ga pošljejo na Hudičev otok. Njegovemu ponižanju je priča tudi Georges Picquart, novi vodja vojaške obveščevalne enote, ki je dokazala Dreyfusovo krivdo. Ko Picquart odkrije, da zaupne informacije še vedno uhajajo na nemško stran, se znajde v nevarnem labirintu prevar in korupcije, ki ogrožajo ne samo njegovo čast, temveč tudi njegovo življenje.

V petdeseta leta postavljena, a sodobno zrežirana tropska melodrama o nezlomljivi vezi med brazilskima sestrama. Nagrada za najboljši film v sklopu Posebni pogled festivala v Cannesu.

Rio de Janeiro, zgodnja petdeseta leta. Osemnajstletna Euridice in dvajsetletna Guida sta zelo različni, a nerazdružljivi sestri. Živita pri nazadnjaških starših, v zelo tradicionalnem okolju, in sanjarita o drugačnem življenju: Euridice bi rada na Dunaju študirala klavir, Guida pa išče resnično ljubezen in se pusti omrežiti čednemu grškemu mornarju. S tem družini nakoplje sramoto in oče v navalu jeze med sestrama prekine vse stike. To je začetek dolge ločitve med ženskama, ki nikoli ne izgubita upanja, da bodo pisma, ki si jih pošiljata prek mame, prispela na pravi naslov, čeprav nanje nikoli ne dobita odgovora. Nekega dne pa ju doleti presenetljivo spoznanje …

Simbolika kače je večpomenska in ambivalentna, navzoča v mitih skoraj vseh kultur. Če jo nekateri razumejo kot podobo brutalne energije, je za druge alegorija modrosti, tretji prisegajo na pomen zla, nekateri pa v njej vidijo obnavljajoče se življene. V tem projektu je kača predvsem poosebljenje ženske moči. Enako kot Patricia Guerrero tudi Vanesa Aibar tradicijo flamenka razume kot možnost svobodnega vzpostavljanja analogije s sodobnostjo. V Kači nas sooči s svojim odnosom oz. razumevanjem pomena kače tako v mitologiji kot v »vsakdanjosti«, v razmerju med spoloma, še najbolj pa v plesu. Raziskuje in nadgrajuje formalne in simbolične temelje med plesom, imenovanim sierpe (kača), ter arhetipom plesa, ki je nastal na razumevanju romantike kot obdobja, ki do ekstrema poudari ženskost, njeno moč in veličino, obenem pa zahteva tudi poslušno ženo, ljubečo mater, skrbnico družine … kačo.