Resnična zgodba o mafijskem šefu Tommasu Buscetti, ki je v največjem protimafijskem sodnem procesu vseh časov oblastem pomagal do pomembne zmage v boju proti organiziranemu kriminalu.

V osemdesetih letih minulega stoletja v Italiji med šefi sicilijanske mafije divja vsesplošna vojna zaradi trgovine s heroinom. Tommaso Buscetta, viden pripadnik mafije, se pred vihro umakne v Brazilijo in od daleč opazuje, kako njegovi sinovi in bratje izgubljajo življenja v Palermu. On je morda naslednji. Ko ga brazilska policija aretira in izroči italijanskim oblastem, Buscetta sprejme odločitev, ki bo spremenila vse. Odloči se, da bo osebno spregovoril s sodnikom Giovannijem Falconejem, stopil na stran zakona in s tem prelomil večno zavezo, ki jo je sprejel ob vstopu v Cosa Nostro.

Južnokorejski film, ki je režiserju Bong Joon-hoju s kombinacijo črnega humorja in družbene kritike prinesel prestižno zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu.

Člani Ki-taekove štiričlanske družine so si zelo blizu, a so vsi po vrsti brezposelni, z zelo slabimi obeti za prihodnost. Ki-taekov sin Ki-woo se spoprijatelji s študentom prestižne univerze, ta pa mu pove za dobro plačano delo učitelja pri bogati družini Park. Ki-woo se odpravi k njim na sprejemni pogovor in tam spozna njihovo čudovito hčerko Yeon-kyo. Fant dobi službo in postane njen učitelj, le da se tisti hip še nihče ne zaveda, da bo to prvo srečanje med obema družinama postopoma vodilo v zaporedje nenavadnih dogodkov, ki popolnoma spremenijo življenje obeh družin …
 

Dvakratni dobitnik zlate palme Ken Loach se je skupaj s svojim dolgoletnim scenaristom Paulom Lavertyjem vrnil iz upokojitve, da bi povedal zgodbo o novih oblikah delavskega izkoriščanja.

Ricky in Abby z otrokoma živita v majhnem delavskem stanovanju v Newcastlu. Ricky vseskozi menja službe, medtem ko Abby opravlja delo negovalke na domu, saj so ji bližnji stiki s starejšimi zelo pri srcu. Čeprav vedno več delata, nekega dne ugotovita, da se nikoli ne bosta mogla povsem osamosvojiti in si privoščiti lastnega doma. Vse dokler se Rickyju ne ponudi nenadejana priložnost. Kupi si nov kombi in pri lastnem podjetju dostavlja pošiljke na dom. Sodobni svet je vse bolj utesnjujoč, ta nova, krasna prihodnost pa delavce, kakršen je Ricky, zapeljivo vabi v svoj objem.

Prvi film Hirokazu Kore-ede, posnet zunaj rodnega Japonskega in s prepoznavno igralsko zasedbo, se sprašuje, ali so laži za osebno srečo ravno tako pomembne kot resnica.

Fabienne je zvezda francoskega filma, vedno obkrožena z ljudmi, ki jo ljubijo in obožujejo. Da bi skupaj z družino proslavila izid njene avtobiografije, pride iz New Yorka na obisk njena hči Lumir z možem in hčerko. Lumir med brskanjem po sveže natisnjeni knjigi opazi, da so zapisane anekdote močno olepšane in da njeno mater prikazujejo v lepši luči, kot je v resnici. Srečanje med materjo in hčerjo se hitro prelevi v soočenje, v katerem na dan privrejo dolgo zamolčane resnice in zamere.
 

V Karlovih Varih nagrajeni film o zapletenem odnosu med materjo in sinom, posnet po scenariju Blaža Kutina.

Lara praznuje 60. rojstni dan in tokrat ima res dober razlog za slavje. Nocoj njen sin Viktor nastopi na najpomembnejšem koncertu svoje uspešne poti. Lara je bila tista, ki ga je v glasbenem udejstvovanju vseskozi podpirala in mu utrla pot. Kljub temu je Viktor že več tednov nedosegljiv in nič ne kaže, da je Lara dobrodošla na njegovem koncertu. Brez pomisleka se odloči, da bo odkupila vse preostale razpoložljive vstopnice in jih brezplačno razdelila mimoidočim. A bolj ko se Lara trudi, da bi večer minil uspešno, bolj se dogodki izmikajo njenemu nadzoru.

Glasbe poln biografski pogled v življenje slovite Judy Garland z Renee Zellweger v glavni vlogi. Film, posvečen glasu, toplini in iskrivemu duhu ene največjih zabavljačic vseh časov.

Pozimi leta 1968 legendarna Judy Garland prispe v London, da bi se pripravila na pet tednov razprodanih nastopov v klubu The Talk of the Town. Trideset let je minilo od njenega nastopa v filmu Čarovnik iz Oza, ki jo je izstrelil med največje zvezde šovbiznisa. Morda njen glas ni več močan kot nekoč, a dramatičnost je le še pridobil. Ko se Judy pripravlja na predstavo, se prička z direktorji, osvaja glasbenike ter obuja spomine s prijatelji in oboževalci, iz nje sijeta duhovitost in toplina. Razburljiva romanca z Mickeyjem Deansom, Judyjinim bodočim petim možem, pa daje vedeti, da tudi v ljubezni še ni rekla zadnje besede.
 

Prvi film Hirokazu Kore-ede, posnet zunaj rodnega Japonskega in s prepoznavno igralsko zasedbo, se sprašuje, ali so laži za osebno srečo ravno tako pomembne kot resnica.
Fabienne je zvezda francoskega filma, vedno obkrožena z ljudmi, ki jo ljubijo in obožujejo. Da bi skupaj z družino proslavila izid njene avtobiografije, pride iz New Yorka na obisk njena hči Lumir z možem in hčerko. Lumir med brskanjem po sveže natisnjeni knjigi opazi, da so zapisane anekdote močno olepšane in da njeno mater prikazujejo v lepši luči, kot je v resnici. Srečanje med materjo in hčerjo se hitro prelevi v soočenje, v katerem na dan privrejo dolgo zamolčane resnice in zamere.

V zgodovini je veljal rek, da je »normalna ženska nora ženska«; zgodovino medicine in psihologije so preplavljale podobe histeričark, nimfomank in depresivnih žensk. Moški zdravniki in drugi strokovnjaki so jih opazovali, interpretirali njihovo vedenje in jih patologizirali. V drugi polovici 20. stoletja je nastal velik premik v razmišljanju, ki je kontekstualiziral t. im. »žensko vedenje« in stiske; družbeno neenakost, nasilje, spolne zlorabe, skrito diskriminiranje, skrbstveno delo in dvojno obremenjenost, ambivalentna sporočila in zgodovinsko utrjeno nerazumevanje ženskih izkušenj so zamenjali nekdanjo normalizacijo »ženske patologije«. Koncept okrevanja je naredil še korak naprej in iskal odgovore na to, kako lahko ženske izstopijo iz položaja »nemočne žrtve«; kako okrepijo samopodobo, kako se postavijo zase, govorijo o sebi in okrevajo po travmah. Tema predavanja bo pregled procesov, ki vodijo od patologiziranja k okrevanju, medsebojnemu sodelovanju in solidarnosti.
 

Red. prof. dr. Darja Zaviršek, sociologinja in profesorica socialnega dela, avtorica ter urednica številnih člankov in knjig s področij hendikepa, duševnega zdravja, spolov, nasilja nad ženskami in spolnih zlorab otrok. Je ustanoviteljica in nosilka Katedre za proučevanje socialne pravičnosti in vključevanja ter predsednica Vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo. Je izvršna voljena članica Svetovne zveze šol za socialno delo (IASSW), kjer vodi odbor za mednarodne projekte, ter je od leta 2010 svetovna poročevalka za področje zdravja, hendikepa in duševnega zdravja. Od 2009 je članica mreže Akademske mreže za študije ljudi z ovirami – ANED, v kateri je poročevalka za Slovenijo.  

Ko opazujemo najmlajše med nami – dojenčke, ki še ne znajo hoditi ne govoriti – se nam zlahka zdi, da so nebogljeni in popolnoma prepuščeni odraslim, ki zanje skrbimo in jih učimo, kar se nam zdi pomembno in ustrezno. Ampak, kot se pogosto zgodi, videz vara. Z moderno tehnologijo in sistematičnimi raziskavami je znanost o učenju dojenčkov v zadnjih letih razkrila, da so otroci še pred enim letom starosti pravzaprav zelo dejavni in vedoželjni učenci. Kaj je dojenčkom zanimivo; kaj o svetu razumejo in kaj jih preseneča; kako nam zastavljajo vprašanja, še preden znajo govoriti; kaj pričakujejo od odraslih in kako so videti njihovi možgani, ko se učijo? Ter, morda najpomembnejše, kako lahko poskrbimo, da otroška vedoželjnost ne zbledi in ugasne? Na tem predavanju bom predstavila študije, s katerimi smo na ta in druga vprašanja skušali odgovoriti.


Dr. Katarina Beguš je diplomirala iz psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Še pred koncem dodiplomskega študija jo je pot zanesla v London, kjer je pridobila prve izkušnje v raziskovalnem svetu, kot praktikantka v centru za raziskave možganskega in kognitivnega razvoja na Kolidžu Birkbeck Univerze v Londonu. Delo jo je navdušilo, zato je ostala v Londonu, nadaljevala študij ter pridobila magisterij iz kognitivne nevroznanosti na Univerzi UCL ter doktorat iz razvojne kognitivne in nevroznanosti na Kolidžu Birkbeck. Raziskovalno delo s poudarkom na učenju in vedoželjnosti dojenčkov jo je po pridobljenem doktoratu sprva vodilo v Budimpešto, kjer je nadaljevala svoje delo na Osrednji evropski univerzi, in nazadnje čez veliko lužo v ZDA, kjer trenutno dela kot podoktorska raziskovalka na Univerzi v Rutgersu. Navdih pogosto najde pri svojih nečakih, s katerimi redno in rada obiskuje svojo družino v Sloveniji.
 

Če moremo misliti suvereno, nujno in ultimativno dobro, kot ga imenuje Aristotel, to pa je obenem pogoj vsake mogoče vednosti, je naša dolžnost, da se lotimo vsaj še dveh tem. Prvič. Zavrniti moramo vsako krčenje subjekta na jaz, kar sicer počne predvsem psihologija. Drugič. Blaginjo ljudi moramo misliti skladno z logiko prehajanja in preobražanja načinov subjektivnosti človeških bitij: od subjektivnosti posameznikov k intersubjektivnosti in transsubjektivni logiki družbenega življenja. Če pozitivni psihologiji to ne more uspeti, morda uspe kritični pozitivni psihologiji, ki jo zagovarjam in zastopam.

To je tudi nujno potrebno, kajti pozitivne razsežnosti človeškega življenja in njegove eksistence so v poznem kapitalizmu že tako načete, da je naša etična dolžnost braniti jih pred nadaljnjim propadanjem, ki ga podpira zlasti logika dobičkonosnosti, medsebojne tekmovalnosti in korporativnega upravljanja s svetom.

Dr. Dušan Rutar je predvsem ponosen, ker ga je pred leti dr. Janez Rugelj povabil k sodelovanju, sicer pa se radosti družbe svoje družine in prijateljev, v miru študira in piše blog (https://www.dusanrutar.net/).