V prvem delu Pasolinijeve Medeje, ki se dogaja na Kolhidi (posneti v Kapadokiji in Siriji), je scenografija podobno nehistorična kot v Kralju Ojdipu. Medeja (Maria Callas) se pojavi kot čarovnica in svečenica, ki prisostvuje obredu raztelešenja mladeniča, s čigar krvjo plemenska skupnost oškropi pridelke in si razdeli njegovo meso. Temu arhaičnemu obredu žrtvovanja in kultu plodnosti je zoperstavljen prihod Jazona in argonavtov, prikazan kot vdor plenilskih in morilskih grških kolonialistov. Jazon je prišel po zlato runo, kolhidsko svetinjo, ki mu jo Medeja sama izroči: s tem pridobi njegovo ljubezen, izgubi pa svojo čarobno moč.

Drugi del, ki se dogaja v Korintu (posnet v Pisi, na Piazza dei Miracoli), se sicer opira na Evripidovo tragedijo, toda pri Pasoliniju je videti, kot da Medeja postane homo sacer, družbena izobčenka in zavržena ljubimka (Jazon se poroči s hčerko korintskega kralja), ki mora plačati visoko ceno za ponovno pridobitev svetosti. In Pasolini je tako kot njegov kentaver v Medeji na strani svetosti.
 
Zdenko Vrdlovec
 

In še nekaj je Pier Paolo Pasolini povedal v zvezi s svojim filmom Kralj Ojdip: da se je z njim soočil, s svojo lastno tesnobo, svojim lastnim Ojdipovim kompleksom v freudovskem pomenu. Kar je navsezadnje nakazal s prologom in epilogom, s katerima je obdal svojo predelavo Sofoklejeve tragedije. V prologu se pojavi miljski kamen z napisom Tebe, prizor pa se dogaja nekje v okolici Bologne (kjer je bil Pasolini rojen) – porodna babica dvigne dojenčka proti svetlobi, nato pa mati (Silvana Mangano, ki igra tudi Jokasto) na travniku dojenčka podoji, medtem ko ga oče, mlad oficir (kar je bil tudi Pasolinijev oče), že spočetka ne mara, ker da mu je, kot pove napis, ugrabil ženo. V epilogu se oslepeli in ostareli Ojdip (Franco Citti) v spremstvu mladeniča Angela (Ninetto Davoli) pojavi v Bologni, kjer je Pasolini študiral.

Sofoklejeva tragedija se začne v trenutku, ko se prerokba že uresniči, torej ko Ojdip že ubije Laja, kralja Teb in svojega očeta, ter se poroči z ovdovelo kraljico Jokasto, svojo materjo. Toda za vse to izve postopoma, prek »flash backov« oziroma dialogov z drugimi dramskimi liki, medtem ko pri Pasoliniju ni nobenega suspenza, ker je vsa zgodba podana linearno in z uporabo čim manj besed, v nekakšni prvobitni tišini, naseljeni s šumi, mrmranjem in kriki, ob spremljavi prastarih spevov in glasbenih ritmov. Če že s tem nastane nehistorični vtis, pa je ta prav nazoren v puščavski pokrajini (film je bil posnet v Maroku), z domišljijskimi kostumi in še bolj bizarnim orožjem.

Po filozofu Clémentu Rossetu je Ojdip klasičen primer prerokbene iluzije, ko človek sam povzroči lastno pogubo prav s tem, da se jo trudi preprečiti. Pri Pasoliniju je stvar malo drugačna. Ojdipu je že spočetka dano spoznanje o lastni usodi, vendar se bori proti temu, kar ve, ker ne sprejme vednosti o zlu, ki je v njem, in si pred tem zatiska oči. Ojdip noče sprejeti usode, saj bi to pomenilo sprejeti lastno krivdo. Tako mu preostane bodisi pot slepega nasilja, s katerim odstrani vse, kar ga spominja na usodo – kralja Laja ubije brez pravega razloga, zgolj iz kraljevskega napuha, ki ga nosi v sebi – bodisi slepega kopičenja privilegijev, ki mu jih daje prav njegova usoda; celo njegovo razmerje z Jokasto je v znamenju posesivnosti, ki si ne odreče spolnega privilegija niti tedaj, ko že ve, da je to razmerje incestno.

Kolikor je Ojdipova usoda »sploh« človekova, ji Pasolini postavi omejitev: človeštvo, ki ga predstavlja Ojdip, je zahodno, dominantno, zato ga tudi poveže s Tretjim svetom kot simbolom ljudstva, žrtvovanega za nadoblast kaste ljudi, ki se edina spozna na »zgodovinsko usodo«.

 

Zdenko Vrdlovec

BCI – Brain Computer Interface – vmesnik med možgani in računalnikom je računalniški sistem, ki zajema možganske signale, jih analizira in pretvori v ustrezne ukaze za izvedbo izhodnih aplikacij. BCI-sistemi so se na začetku razvijali v smeri biomedicinskih aplikacij. Te so omogočale ponovno gibanje fizično prizadetim in nadomeščale motorično funkcionalnost. Poleg biomedicinskih aplikacij so danes učinkoviti BCI-sistemi uporabni tudi na številnih drugih področjih. Tako se je raziskovanje njihove uporabnosti razširilo tudi zunaj medicine, na področja, kot so pametna okolja, umetnost, izobraževanje, igre, oglaševanje … Več o tem nas bodo seznanili strokovnjaki iz razvoja BCI-naprav in BCI-sistemov: dr. Maryam Alimardani, Francesco Fernandes, mag. Erika Mondria, Michael Mondria.

Predavatelji:
Dr. Maryam Alimardani
Prihodnje interakcije med strojem in človekom zahtevajo veliko zavedanja uporabnika ter samodejnega zaznavanja njegovih ukazov in mentalnih stanj. Raziskave dr. Maryam Alimardani povezujejo področja možgansko-računalniških vmesnikov, robotike in kognitivnih znanosti, z razvojem prilagodljivega BCI-sistema, ki nadgradi interakcijo človek-stroj ter poveča človeške spoznavne zmogljivosti. V preteklosti se je osredotočila na občutek utelešenja, ki so ga izkusili operatorji med BCI-vodenjem človeku podobnega robota. Pri tem je uvedla novo paradigmo treniranja nevro povratne informacije, prek katere bi lahko izboljšala učenje dela s pristopom motornih posnetkov (motor imagery). Trenutno se ukvarja z razvojem BCI-nadziranega robota/avatarja, ki nadzoruje uporabnikovo možgansko aktivnost v realnem času in izvaja terapevtske intervencije, prilagojene za vsakega posameznega uporabnika. Dela kot docentka v Oddelku za kognitivne vede in umetno inteligenco Univerze v Tilburgu. Doktorirala je na Univerzi v Osaki na Japonskem in je do leta 2017 nadaljevala delo kot podoktorska raziskovalka na Univerzi v Tokiu.

Predstavnik podjetja g.tec, ki razvija BCI naprave, Francesco Fernandes
g.tec je leta 1999 razvil prvi komercialni BCI-sistem, ki ga sedaj prodaja v več kot šestdesetih državah po svetu. g.tec je rastoče podjetje z dvema podružnicama v Avstriji (Gradec in Schiedlberg), eno v Španiji (Barcelona), eno v ZDA (Albany, New York) in distribucijskimi partnerji po vsem svetu. Vso tehniko in programe razvijajo raziskovalci, inženirji in razvijalci znotraj podjetja pri vseh glavnih BCI-pristopih (motorni posnetki – motor imagery), P300, SSVEP in počasni kortiko potenciali (slow cortical potentials). g.tec je dejaven član več nacionalnih in mednarodnih razvojnih projektov ter znanstvenih objav. g.tecove BCI-tehnologije so bile preizkušene mednarodno na več kot petstotih osebah, da bi zagotovili popolnoma delujoče sisteme.

Mag. Erika Mondria
Študirala umetnost in kulturne študije v Linzu na Univerzi za umetnost in Univerzi Johannesa Keplerja, umetnost v Londonu na Londonskem inštitutu Kolidža v Camberwellu in Osrednjem kolidžu sv. Martina ter umetnost v Marseillu na Univerzi v Aix-Marseillu. Poleg umetniškega udejstvovanja dela tudi kot diplomirana umska trenerka in nadzornica programa za možganske projekte na Ars Electronica. Od 2009 je Erika Mondria upravnica Centra Brainlab v Ars Electronica ter se ukvarja s sodelovanjem in programi za obiskovalce z namenom, da ti odsevajo neprestano spreminjajoči se področji nevroznanosti in BCI.
 
Michael Mondria
Višji direktor Ars Electronica Solutions, novega oddelka Ars Electronika, ki razvija najbolj obetajoče prototipe in raziskovalne rezultate Ars Electronica Futurelab v produkte, pripravljene na uporabo. Je ustanovitelj in glavni direktor Memetics GmbH ter je študiral računalniške vede na Univerzi Johannesa Keplerja v Linzu. Po petnajstih letih dela kot razvijalec programske opreme in kot poslovodja mednarodnega podjetja za razvoj programske opreme Fabasoft AG je za osem let prevzel vodenje Ars Electronica Futurelab. Michael Mondria je začel poklicno pot s študijem računalniških ved na JKU (Univerzi Johannesa Keplerja) v Linzu.

 
Po predavanjih vabljeni v Delavski dom Trbovlje na Brain-Computer Interface Designers’ Hackathon, ki bo potekal v okviru festivala Speculum Artium.

Projekt se osredotoča na obravnavo pokrajine kot družbenega, gospodarskega in kulturnega konstrukta. Uporaba in izraba pokrajine za bivalni prostor in prevoz ter njena industrializacija vplivajo tudi na družbene elemente, njeno izkoriščanje pa lahko povzroča izginjanje določenih kultur. Večpomenskost naslova je namerna ter tako sproža različno razumevanje in interpretacije, vsebinsko pa izvira iz kritičnega razmisleka o zgodovinskem in resničnem položaju etničnih manjšin na območjih, kot je koroška pokrajina, ki je ločena med Avstrijo in Slovenijo, ter na Lužico, pokrajino na vzhodu Nemčije, kjer živi narod Lužiških Srbov. Te predele nam bodo z branjem iz svojih del predstavile Anja Golob, Lubina Hajduk-Veljkovićowa in Cvetka Lipuš. Z njimi se bo pogovarjala dr. Amalija Maček.

V projektu so se združile ustanove iz Slovenije, Avstrije in Nemčije: Cankarjev dom, KGLU Slovenj Gradec, MMKK in Musilova hiša iz Celovca, Lužiškosrbska muzeja iz Bautzna/Budyšina in Cottbusa/Chóśebuza, ki ju podpira Załožba za serbski lud / Stiftung für das sorbische Volk.

Politična satira o prijateljstvu med opico in uslužbencem živalskega vrta, o tranzicijskem narobe svetu iz perspektive opice, ki ji uspe pobegniti iz kletke in postati junak upora na mračnem in depresivnem Balkanu.

Glavna protagonista črne komedije sta Cobe, reven čuvaj v živalskem vrtu v Skopju, in šimpanz Koko, prebivalec tega istega živalskega vrta. Filmsko zgodbo zaplete Kokov pobeg iz “ujetništva v svobodo”.

V času gospodarske krize in splošne revščine Cobe dobi odpoved, a tudi obljubo, da se bo v službo lahko vrnil takoj, ko mu šimpanza Koka uspe izslediti in pripeljati nazaj v živalski vrt. Pobegli šimpanz v revni in s tranzicijsko izropani državi sproži pravi medijski vihar. Postane simbol upora in osvoboditvenih teženj, nekdo, ki mu je uspelo izstopiti iz začaranega kroga razpadajočega sistema. S tem Cobetova naloga ujeti ubežnika postane izdajalska.

Absurdnemu lovu na pobeglega šimpanza delno sledimo skozi Kokotovo perspektivo. Šimpanz je nekakšno zrcalo in tiha priča žalostnega in hkrati smešnega sveta, ki je izgubil svoj kompas. Je tudi tragikomični razlog za soočanje ljudi s svojimi strahovi in frustracijami. Šimpanz postane zastavonoša upora, neposlušnosti in vsega, kar navadni državljan nesrečne države ne more biti.

Tako je v zbirki Evropa: Eseji in legende leta 1987 o svobodi človeka in naroda razmišljal eden največjih slovenskih esejistov Marjan Rožanc. Njegova misel nas v času, ko se spominjamo pomembne vloge protestantov za priključitev Prekmurja Sloveniji in ko obenem izkušamo popolno brezbrižje do vprašanj duhovne svobode posameznika in naroda, nagovarja, da o njej premišljujemo in spregovarjamo.
 
Po literarnem večeru bomo slovesno razglasili letošnjega nagrajenca za Rožančevo nagrado 2019.

Italija, Francija 2018; 102 minuti

Na obrobju mesta, natanko na meji med metropolo in divjino, vlada samo eno pravilo: zakon najmočnejšega. V tem okolju biva Marcello, droben, nežen mož, ki dni preživlja v svojem skromnem salonu za nego psov, prosti čas pa posveča svoji ljubi hčerki Alidi.

Marcello se druži tudi s Simoncinom, nekdanjim boksarjem, ki ustrahuje celotno sosesko. Po enem od številnih nasilnih incidentov se Marcello odloči, da bo znova pridobil svoje dostojanstvo. Načrtovati začne maščevanje z nepričakovanimi posledicami ...

Vse od 2. tisočletja pr. n. št. so si grška plemena v ustvarjalni predanosti tehnologiji zamislila celo bogove kot uporabnike številnih avtomatov v božjih palačah. Poleg tega so tudi grški bogovi ljudem darovali različne samodejne naprave in robote. V grški zgodovini mikenskega in arhajskega obdobja je tehnologija doživela hiter razvoj, v Aristotelovem času zasledimo razmah konstruiranja in uvajanja uporabnih avtomatov ter vrhunec med helenističnim obdobjem.

Predavanje bo povzelo naslednje kategorije avtomatov: čudežne, umetniške, praktične avtomate, krmilne mehanizme in izobraževalne fizikalne eksperimente. Predstavitev bo obsegala natančne risbe, fotografije modelov in videe delujočih avtomatov.

Predaval bo prof. dr. Theodossios P. Tassios (NTUA, Univerza v Atenah), ki velja za enega največjih poznavalcev starogrške tehnologije.

Predavanje bo v angleščini, za prevod bo poskrbljeno. 

Predstava nastaja po istoimenskem stripu (zbirka Cankarr v stripu) avtorja besedila Boštjana Gorenca in ilustratorke Tanje Komadina. Navdih sta našla v štirih zgodbah iz Cankarjevega dela Moje življenje: Šolske izkušnje, Pehar suhih hrušk, Ministrantske norčije in Dateljni – odhod v Ljubljano ter jih prekvasila s sodobnimi odmevi. Ivan Cankar, njegovo življenje in dela ostajajo neizčrpen vir za razmisleke in umetniške odzive.
 

Film po knjižni uspešnici Julie Donaldson in ilustratorja Axla Schefflerja


Zverjasec in Zverjašček veljata za mednarodni založniški fenomen, očarala sta tudi slovenske otroke.

Film je bil nominiran za oskarja za najboljšo animacijo, prejel pa je tudi nagrado Britanske filmske akademije in več drugih festivalskih nagrad.