Operna noviteta dveh priznanih slovenskih ustvarjalcev, libretista Milana Dekleve in skladatelja Petra Kopača, osvetljuje življenje srednjeveškega francoskega sholastičnega filozofa, učitelja, teologa, skladatelja in pesnika Petra Abelarda (1079–1142) in njegove življenjske sopotnice Héloise d'Argenteuil – nune, filozofinje, pisateljice, učenjakinje in opatinje. Zgodbo o Heloizi (in Abelardu) oživijo štirje pevci in Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča.

Abelard je v svojih delih zaslovel s konceptualističnim in etičnim pogledom na svet in srednjeveško družbo. V smislu konceptualizma kot poudarjanja misli in idej skozi izkušnje posameznika ter etike kot filozofske discipline, ki se ukvarja s problemom moralnega oziroma nemoralnega, je skladatelj Peter Kopač razumel Abelardovo pojmovanje njegovega sveta ter ga zvočno posredoval v sodobni minimalistični operni obliki današnjemu času in družbi.
 

Skladatelj Peter Kopač (1949) je diplomiral iz kompozicije in klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Lucijanu Mariji Škerjancu in Urošu Kreku. Skladateljev opus posega predvsem na področje komorne in solistične glasbe, zadnjih nekaj let pa ustvarja tudi za simfonični orkester. Peter Kopač na svoji ustvarjalni poti išče nove izrazne možnosti, vendar z že preizkušenim asketsko izbranim zvočnim materialom od pentatonike, kromatične in celotonske lestvice do arhaičnih modusov in z modificiranimi ustaljenimi oblikami, kot je sonatna ali pa variacijska. Njegova dela so izvajana po Evropi (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Avstrija, Švica, Italija, Belgija, Nizozemska, Slovaška, Velika Britanija, Litva), v ZDA (Phoenix, Las Vegas, Seattle, Iowa, Washington D.C., Albuquerque), v Braziliji (Rio de Janeiro), Kitajski (Peking), Rusiji (Moskva) in Iranu (Teheran). Večno jih je tiskalo Društvo slovenskih skladateljev, kjer sta izšli tudi dve samostojni plošči njegovih del, tretja zgoščenka s pretežno klavirskimi deli je tik pred izidom, arhivsko pa je skoraj vsa dela posnela RTV Slovenija.

Peter Kopač je bil večino časa zaposlen na Glasbeni šoli Škofja Loka, kjer si je ustvaril tudi svoj dom. Sprva se je zaposlil kot profesor klavirja, korepetitor in knjižničar, pozneje pa je postal ravnatelj šole, kar je ostal do upokojitve leta 2018. Z velikim veseljem je nekaj časa (1996–2003) poučeval tudi predmet glasbeni stavek na takratni Srednji glasbeni šoli v Celju. Skladatelj se dejavno udejstvuje v svojem društvu DSS kot član upravnega odbora, glavni urednik edicij DSS, v letih 2007 do 2017 pa tudi kot umetniški vodja komornih noči DSS. Ob skladateljevi sedemdesetletnici so ga počastili s koncertom njegovih komornih del na rodnih Jesenicah in v Škofji Loki z uglednimi slovenskimi poustvarjalnimi umetniki. V zadnjih letih veliko ustvarja zlasti za orkester: Koncert za orgle in orkester (2019), Simfonija (2021).

Tista črna kitara, Namesto koga roža cveti, Od višine se zvrti … so že ponarodele pesmi Vlada Kreslina. Vlado ima pri svojem občinstvu kulten status, ki ni posledica samopromocijskih strategij, ampak plod osebne karizme in sugestivnega glasbenega izraza. Ta temelji na prepletu tradicionalne panonske melodičnosti, rockovskega uporništva in izvirne pesniško-glasbene govorice. Dokumentarec Poj mi pesem ponuja uvid v ključne stopnje Kreslinove rasti k avtentičnemu umetniškemu izrazu in obenem vzpostavlja obrise kulturnega konteksta, znotraj katerega deluje že več kot štirideset let. To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.
 

Oceni filma

»Po filmu je posejanih kar nekaj ganljivih trenutkov, ki jih Zupanič dovolj dobro uravnoteži z blago duhovitimi prizori, kot so utrinki kramljanja s prijatelji iz mladosti ali trenutki, v katerih ustvari komičen učinek preprosto tako, da kakšen prizor pusti teči dlje, kot bi bilo treba. Kreslina izriše kot srčno, ljudsko, pa tudi načelno osebo s povsem običajnimi težavami in strahovi. Kot človeka, ki si je neskončno želel v beli svet, a se že vse življenje vrača h koreninam. Ko ga spremlja v vsakdanjem življenju, izbere preprost, minimalističen pristop, določeni koncertni posnetki pa so tehnično dodelani, poudarjeno estetizirani in vredni velikega platna. Zupanič je našel primerno formo za svojega protagonista – po eni strani nevsiljivo in nepretenciozno, v določenih trenutkih pa tudi nekoliko privzdignjeno, tako da gledalec vendarle začuti, da ima pred sabo živo legendo našega kulturnega prostora. Dragocen dokument ne le o enem naših najboljših in najbolj priljubljenih glasbenikov, pač pa tudi o nekem času in prostoru.« 
Špela Barlič, 8. 11. 2018, Dnevnik

»Miran Zupanič je Vlada Kreslina spremljal 33 dni v obdobju treh let, film pa je veliko več kot dokument tega časa in tudi veliko več kot običajen portret glasbenika. Kreslina res spremljamo na njegovih nastopih v zadnjih treh letih, med vožnjami in pripravami nanje, med obiski staršev, prijateljev in v stiku z občinstvom, toda Zupanič s spretno dramaturgijo, z nizanjem sodobnih in arhivskih posnetkov ter vključitvijo starih fotografij z začetka prejšnjega stoletja, povezanih s pripovedjo, uspe ne samo prepričljivo povedati Kreslinovo življenjsko zgodbo, ampak tudi umestiti njegovo ustvarjalnost v slovenski in srednjeevropski kulturni, družbeni in predvsem zgodovinski kontekst. Prvobitnost, krajevna ukoreninjenost Kreslinove izvirne in po kakovosti mednarodno gotovo primerljive pesniško-glasbene govorice je nekaj, kar obiskovalec lahko doživi na vsakem od njegovih koncertnih nastopov, Zupanič pa Kreslina učinkovito postavi v prostor in čas, iz katerih izhaja, ter z natančnostjo umetnika analitika neprisiljeno namigne, kako je lahko vsak kraj, tako panonski svet kot Slovenija, križišče različnih duhovnih prostorov, ki rodijo novo izvirnost svetovnega formata. Film Poj mi pesem, v katerem pesmi čarobno pripovedujejo življenjsko zgodbo Vlada Kreslina, tako hkrati preraste v simbolično zgodbo o umetniku, ki črpa svojo moč, karizmo in univerzalno sporočilnost iz pristnosti posameznega, iz doživetja bližnjega okolja, družbe in časa ter njihove vraščenosti v širšo sliko sveta.«
Matej Juh, 7. 11. 2018, Radio Ars

Kvartet saksofonov NOVUS
Maksim Gal Šehić, sopranski saksofon; Nejc Zavratnik, tenorski saksofon; Vid Verdinek, altovski saksofon; Anže Klančar Jurjavčič, baritonski saksofon
 

Med 2. 10. 2023 in 6. 10. 2023 bodo v Ljubljani potekali 11. slovenski razvojni dnevi. V letošnjem letu bo z njimi potekal tudi 1. slovenski humanitarni forum.

Osrednji dogodek s paneloma na visoki ravni bo potekal v ponedeljek, 2. oktobra 2023, v Ljubljani.  Na dopoldanskih panelih, ki bodo posvečeni izzivom razvojnega sodelovanja s partnerskimi državami, bodo visoki gostje iz Evropske unije, mednarodnih organizacij, evropske konfederacije nevladnih organizacij ter predstavniki domače strokovne javnosti razpravljali o novih vizijah in partnerstvih razvojnega sodelovanja v času naraščajočih globalnih kriz ter nevarnosti za mir, varnost in spoštovanje človekovih pravic. Popoldne bo namenjeno odprtju prvega slovenskega humanitarnega foruma, na katerem bodo domači in tuji gostje predstavili svoje izkušnje humanitarnega delovanja na terenu, predlagali pa tudi načine, kako okrepiti slovenske izvajalce humanitarne pomoči, da se bodo samostojno in v partnerstvih še učinkoviteje odzivali na humanitarne krize v svetu.

Več informacij >>

Frančišek Asiški je velika religiozna, mitološka, zgodovinska, umetniška osebnost. Obdaja ga nepresežen svetniški sij. Postal je simbol. V stoletjih je prerasel geografsko okolje, šel je celo onkraj krščanstva, osvojil je velik del sveta. Postal je velikan, neštetokrat upodobljeni, literarizirani, mitizirani nadčlovek, tako rekoč angel, skoraj bog.

Pa vendar se za Velikim Frančiškom iz Assisija skriva nekoč zdavnaj živeči zgolj-človek z imenom Frančišek, ki je na svet in samega sebe pogledal na novo in na novo začel tudi živeti. Videl je onkraj materialnega, onkraj ambicije, pohlepa in poželenja. In tako živel. Prav ta človeški element je ključen za našo uprizoritev. Vsi tisti dejavniki človeškega, ki so še kako poznani vsem nam (le da je bil Frančišek pripravljen morda iti dlje in globlje). Demitizirani, počlovečeni Frančišek torej. Frančišek, ki, kot pravi G. K. Chesterton, »ni ljubil človečnosti (nasploh), ampak človeka (vsakega posebej); tako tudi ni ljubil krščanstva, ampak Kristusa«. Razglašal je novo norost. In njegova nova norost je – ljubezen.

Ana Krapež, klarinet
Stanislav Krutilov, klavir
*
Klavirski trio TRN 
Rebeka Dobravec, klavir; Neža Nahtigal, violina; Tara Korica, violončelo

Spored:
Francis Poulenc, Sonata za klarinet in klavir
Blaž Pirnat, Spomin na pomlad
Philipe Gaubert, Fantazija za klarinet in klavir
*
Joseph Haydn, Trio št. 39 v G-duru (Hob. XV/25), "Gypsy"
Klara Mlakar, Under your skin ...
Edvard Grieg, Andante con moto v c-molu
 

Ana Krapež (2005) je svojo glasbeno pot začela na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina pri prof. Aleksandru Miklavcu. Že takrat se je začela udeleževati mednarodnih tekmovanj in prejela dve srebrni plaketi. Šolanje je nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Andreja Zupana, kjer trenutno obiskuje četrti letnik. Udeležila se je državnega tekmovanja TEMSIG 2022, kjer je prejela zlato plaketo, in mednarodnih tekmovanj, kot so Citta di Carlino (2021), Emona (2023), Davorin Jenko v Beogradu (2023), Woodwind&Brass Varaždin (2023), Giovanni Musicisti-Citta di Treviso (2023), na katerih je osvojila eno drugo nagrado in štiri zlate plakete, na zadnjem v Trevižu pa je poleg zlate plakete osvojila tudi absolutnih 100 točk. Od leta 2014 je tudi članica Pihalnega orkestra Vrhpolje pod mentorstvom trobentača in dirigenta Matjaža Medena. 

Pianist Stanislav Krutilov je srednjo glasbeno šolo z odliko končal v rodni Samari v Rusiji, kjer je kot solist večkrat nastopal s tamkajšnjimi simfoničnimi orkestri-s filharmonijo, opero in orkestrom samarske srednje glasbene šole. Stanislav Krutilov je večkratni dobitnik nagrad na klavirskih tekmovanjih v Samari, najbolj odmevni sta nagradi s tekmovanja za najboljšo izvedbo koncerta z orkestrom(2001) ter s tekmovanja Muravjova (2003). Študij je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je v razredu zasl. prof. Dubravke Tomšič Srebotnjak diplomiral z najvišjo oceno Summa Cum Laude. V sezoni 2008 je z orkestrom RTV Ljubljana izvedel Koncert za klavir in orkester Aleksandra Skrjabina in za izvedbo prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo.

*

Klavirski trio TRN skupaj ustvarja od leta 2019 pod mentorstvom prof. Janeza Podleska v okviru Akademije za glasbo v Ljubljani. V okviru cikla Solo e da Camera so glasbenice tria nastopile v letih 2021 in 2023. Septembra 2021 so se predstavile tudi v Bruslju. Leta 2022 so se udeležile mojstrskega tečaja AMA na Dunaju, ki sta ga vodila Jean-Bernard Pommier in Olga Martinova. Nastopile so v Mozarthaus Vienna. Po samostojnih koncertih v Ljubljani, okolici Maribora in na Ptuju, so sezono 2021/2022 sklenile s koncerti v organizaciji Glasbene Mladine Slovenije – v Kopru, Celju in Ljubljani. Koncert, ki je potekal v Slovenski Filharmoniji, je bil radijsko sneman, posnetek je bil predvajan na radiu Ars.

Marca 2023 so se udeležile mednarodnega tekmovanja Ilmari Hannikainen na Finskem, kjer so se uvrstile v polfinale. V sezoni 2022/2023 so se predstavile na dogodkih v organizaciji MOL, Akademije za glasbo ter italijanskega festivala Nei Suoni Dei Luoghi. Na oder prinesejo nasmeh in dobro voljo ter poslušalca prepričajo s poglobljeno interpretacijo.