Brata Dardenne v svojem prepoznavnem realističnem slogu uprizorita čustveno zgodbo o izkoriščanju mladih afriških migrantov v osrčju Evrope.

Lokita je najstnica iz Afrike, ki jo belgijske oblasti zaslišujejo o tem, kako je v sirotišnici prepoznala svojega osemletnega brata Torija, čeprav ga ni videla že od rojstva. Na vprašanja ne more natančno odgovoriti, saj je njena zgodba v resnici laž. Mladostnika iz različnih držav sta se spoznala in spoprijateljila šele med potjo v Evropo, a je izmišljena družinska vez zagotovilo, da lahko ostaneta skupaj – in upata na uradne papirje. Tori in Lokita najdeta delo v italijanski restavraciji v belgijskem Liegu. A vse večji dolgovi in izkoriščevalski odnos njunega šefa ju vse bolj potiskajo v nemilost kriminalnega podzemlja.

O režiserju
Belgijski režiserski duo, brata Jean Pierre (rojen 1951) in Luc (rojen 1954), sta najprej ustanovila produkcijsko hišo Dérives, leta 1981 pa Films Dérives Production. Skupaj sta ustvarila več kot petdeset TV-dokumentarcev. Jean-Pierre je zaposlen na avdiovizualnem oddelku Univerze v Liegu, Luc pa predava na Svobodni univerzi v Bruslju. Za filma Rosetta in Otrok sta na festivalu v Cannesu prejela zlato palmo.

Transilvanija v filmu Cristiana Mungiuja še zdaleč ni pokrajina iz domišljijskih pripovedk, temveč neizprosna zibelka delavskega razreda, kjer na dan prihajajo ključni problemi sodobne Evrope. 

Matthias pusti službo v Nemčiji in se nekaj dni pred božičem vrne v svojo večnarodnostno vas v Transilvaniji. Od zdaj naprej želi biti tesneje vključen v vzgojo svojega sina Rudija, za katerega je predolgo skrbela njegova mati Ana, ki se je sama ukvarjala z dečkovimi nerazrešenimi strahovi. Matthias veliko časa nameni svojemu očetu Ottu, ponovno pa obišče tudi svojo nekdanjo ljubimko Csillo. Ko v majhni tovarni, ki jo vodi Csilla, najamejo begunske delavce, se začne krhati mir v lokalni skupnosti. Na površje privrejo frustracije, konflikti in strasti, ki so se pred tem skrivali za kuliso medsebojnega razumevanja.
 

O režiserju
Rojen 1968 v Romuniji. Po študiju angleške književnosti je nekaj let delal kot učitelj in novinar, potem pa se je vpisal na študij filmske režije v Bukarešti. Po diplomi je posnel več kratkih filmov in leta 2002 celovečerni prvenec Occident, ki je osvojil več mednarodnih priznanj. Leta 2007 je za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva kot prvi romunski režiser prejel zlato palmo na festivalu v Cannesu.

Iskrena zgodba o preprosti družini pridelovalcev breskev, ki jo birokratski grehi preteklosti in novonastale družbeno-gospodarske razmere postavijo pred usodno preizkušnjo. Zlati medved letošnjega Berlinala.

Družina Solé se že dolga leta preživlja s pridelavo breskev v majhnem mestecu v osrčju Katalonije. A letos je vse drugače. Zaradi neurejenih papirjev glede lastništva hiše jim grozi izselitev, prodaja pridelka pa v vedno bolj krutih tržnih razmerah ne omogoča več dostojnega življenja. Vedno več kmetovalcev iz soseščine zemljo prodaja za postavitev energijskih solarnih sistemov. Medtem ko otroci še najmanj občutijo breme negotove prihodnosti, želi odraščajoči Roger v duhu mladostne zagnanosti družini pomagati, a njegov trmasti oče vedno večje breme tiho nosi na svojih ramenih. Bodo težave družino povezale ali povzročile njen razpad?

O režiserju
Rojena leta 1986 v Barceloni. Po študiju avdiovizualnih komunikacij v rodnem mestu je režirala TV-serije na katalonski televiziji, nato pa študij nadaljevala na londonski Filmski šoli. Danes je uveljavljena režiserka in scenaristka, ki dejavno sodeluje pri filmskovzgojnem projektu Cinema en Curs. Leta 2013 je ustanovila organizacijo Young For Film!, ki film približuje otrokom in mladim.

Butanski nominiranec za tujejezičnega oskarja 2022 je vizualno dognana refleksija o iskanju smisla in sreče, ki ju nemalokrat najdemo tam, kjer bi to najmanj pričakovali.

Učiteljski pripravnik Ugyen sanjari o tem, da bi zapustil butansko prestolnico, se odselil v Avstralijo in tam uspel kot glasbenik. Njegove načrte prekriža vest, da bo moral zadnje leto pripravništva opraviti na osnovni šoli v Lunani, najodročnejšem kraju v Butanu. V himalajski vasi brez električne napeljave ga sprva prevzame malodušje, a se hitro prilagodi razmeram v novem okolju. Skupnost Uygena ga toplo sprejme in učenci ga pri priči vzljubijo. Kmalu spozna tudi Saldon, hčer vaškega starešine, ki mu odstre nove razsežnosti njegove stare ljubezni - glasbe.

O režiserju
Rojen leta 1983 v Darjeelingu, Indija. Po študiju v ZDA se je najprej uveljavil kot fotograf, po vrnitvi v Indijo pa je spoznal režiserja Khyentseja Norbuja ter z njim sodeloval v vlogi asistenta režije in producenta. Lunana: jak v razredu je njegov celovečerni prvenec, zanj pa si je prislužil nominacijo za tujejezičnega oskarja.

Colin Farrell in Brendan Gleeson po več kot desetletju znova združena na velikem platnu v še enem triumfu irskega režiserja Martina McDonagha. 

Na Irskem leta 1923 divja državljanska vojna, a le streljaj od burnih dogodkov, na majhnem, konservativno urejenem otočku življenje teče kot običajno. Pádraic skupaj s sestro živi v skromni koči in se preživlja kot pridelovalec mleka. Vsako popoldne se skupaj s prijateljem, starejšim glasbenikom Colmom, odpravi v lokalni pub. A slednji nekega dne zavrne skupni odhod v gostilno in brez obrazložitve konča njuno prijateljstvo. Osupli Pádraic poskuša s pomočjo svoje sestre Siobhan in težavnega otočana Dominica na vsak način popraviti razpadlo prijateljstvo, vendar njegova prizadevanja vedno znova naletijo na gluha ušesa. Ko Colm nekdanjega prijatelja sooči z ultimatom, se napetost še poveča, njuna dejanja pa imajo daljnosežne posledice za vso vaško skupnost.

O režiserju
Rojen irskim staršem leta 1970 v Londonu. Pri šestnajstih je pustil šolo, da bi se posvetil pisanju gledaliških iger. Njegova prva predstava The Beauty Queen of Leenane (1996) je prejela vrsto nagrad, uspehe pa je nadaljeval tudi z nadaljnjimi odrskimi deli. Njegov prvi kratki film Six Shooter je osvojil oskarja za najboljši kratki film. Celovečerni prvenec Morilca na kolektivca je posnel leta 2008.

Chan-wook se v svojem novem filmu veličastno pokloni zapuščini filma noir. 

Policija preiskuje primer smrti moškega, ki je z vrha pečine padel v prepad. Detektiv Hae-joon med preiskovanjem okoliščin obišče Seo-rae, ženo umrlega moškega. Ker ta ne kaže nikakršnih znakov vznemirjenja ali žalovanja zaradi moževe smrti, postane glavna osumljenka v primeru. Hae-joon se po intenzivnem zasliševanju loti prikritega opazovanja mlade vdove. Privlačno dekle ga začne vse bolj begati, še posebej ker tako dobro skriva svoja čustva. Detektiv in osumljenka tako razvijeta zapleteno razmerje, ki vodi k razumevanju storjenega zločina, a hkrati tudi zastira pogled nanj.  
 

O režiserju
Rojen leta 1963 v Seulu, Južna Koreja. Sprva se je kot goreč cinefil izmenoma loteval filmske kritike in režije, preboj pa je doživel s filmom Gongdong gyeongbi guyeok JSA, ki je v Koreji podiral rekorde gledanosti. Z drugim filmom Naklonjenost gospodični Maščevanje je ustvaril edinstven filmski slog, s canskima nagradama za filma Stari in Žeja pa je postal osrednje ime korejske filmske renesanse.

Sierra
Estonija, 2022
Režija Sander Joon; scenarij Sander Joon; animacija Henri Veermäe, Valya Paneva, Teresa Baroet, Sander Joon
format DCP, barvni, dolžina 16'
Oče in sin izgubljata dirko. Da bi zmagal, se deček spremeni v avtomobilsko gumo.

***

Varen kraj (Sigurno mjesto)

Režija: Juraj Lerotić
Hrvaška, 2022, 102'
Scenarij: Juraj Lerotić
Fotografija: Marko Brdar
Igrajo: Snježana Sinovčić Šiškov (mama), Goran Marković (Damir), Juraj Lerotić (Bruno)

Psihološko poglobljen prikaz vpliva travmatičnega dogodka na dinamiko družine, omejen na en dan in zasnovan na osebni izkušnji režiserja, ki v filmu »svojo« vlogo tudi odigra.

Damir in Bruno sta brata. Damir je pravkar poskušal narediti samomor, a mu ni uspelo. Zdaj se mama in Bruno trudita zaščititi Damirja ne le pred njim samim, ampak tudi pred vse prej kot sočutnim sistemom v podobi nesramnih in sumničavih policistov ter brezosebnega, pogosto celo arogantnega zdravstvenega osebja.

Film o odraščanju, ki seže v srce. Belgijski režiser Lukas Dhont je znova dokazal neprekosljiv dar za delo z naturščiki in s svojim drugim celovečercem prepričal žirijo filmskega festivala v Cannesu.

Trinajstletna Léo in Rémi sta neločljiva prijatelja. Fanta na idiličnem podeželju cele dneve preživljata skupaj in si ne predstavljata, da bi lahko karkoli prekinilo njuno brezskrbno skupno otroštvo. Ko se jeseni začne novo šolsko leto, sošolci opazijo njun tesni odnos in ju začnejo zafrkavati, da sta par. Léo si v jezi in sramu poišče nove prijatelje ter se posveti igranju hokeja. Tišina med nekdanjima sorodnima dušama postaja vse bolj mučna in najstnika se morata kmalu soočiti z vprašanjem, kaj je šlo narobe v njunem odnosu.

Scenarij: Emanuele Crialese, Francesca Manieri, Vittorio Moroni
Fotografija: Gergely Pohárnok
Glasba: Rauelsson
Igrajo: Penélope Cruz (Clara), Vincenzo Amato (Felice), Elena Arvigo (Patrizia), Aurora Quattrocchi (Clarina mama), Filippo Pucillo (Andrea), Luana Giuliani (Adriana), Alvia Reale (Adriana), Carlo Gallo (Alberto), Rita De Donato (Marina), Laura Nardi (Serena)

Na spominih režiserja, ki je bil rojen kot deklica, usidrana družinska drama o skrhanih družinskih odnosih ter hrepenenju, ki prežema srca odraslih in otrok.

Rim, sedemdeseta leta: svet, razpet med rastjo novih sosesk in črno-belimi tv-oddajami ter družbenimi dosežki in zastarelimi družinskimi normativi. Clara in Felice sta se pravkar vselila v novo stanovanje. Njun zakon je v krizi: ne ljubita se več, a se ne zmoreta ločiti. Skupaj ju držijo le še njuni otroci, v katere Clara kanalizira vse svoje hrepenenje po svobodi. Najbolj se na Clarino nihanje razpoloženja in naraščajočo napetost med staršema odziva dvanajstletna Adriana, ki zavrača svoje ime in identiteto ter trdi, da je deček, kar že tako krhko družino privede na rob zloma. Medtem ko otroci čakajo, da jim nekaj pokaže pot – morda glas od zgoraj ali pa pesem na televiziji – se spremeni vse; tako v njih kot okrog njih.

O režiserju
Rojen leta 1965 v Rimu. Na Univerzi v New Yorku je študiral režijo. Prvenec Once We Were Strangers je posnel v ameriško-italijanski koprodukciji, potem pa se je vrnil v Italijo, kjer danes živi in ustvarja. V svojih filmih se pogosto poklanja svojim sicilijanskim koreninam.

Filmografija
1997 Once We Were Strangers
2002 Respiro (Grazijin otok)
2006 Golden Door (Zlata vrata)
2011 Terraferma
2022 L'immensita (Neskončnost)

Glasba: Kristijan Krajnčan, bobni, violončelo, tolkala; Tomaž Gajšt, trobenta, krilovka; Boštjan Simon, saksofon; Robert Jukič, kontrabas
Ples: Žigan Krajnčan, Katja Legin, Kristyna Šajtošova, Bor Prokofjev

Po odlični premieri na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana se bo med iskril v temi tudi v dvorani Cankarjevega doma v prednovoletnem času. 

Gre za sodobno plesno-glasbeno predstavo po motivih slovenskega ljudskega izročila in mitologije. 

Predstava si prizadeva, da bi vrednote, ki so v današnjem hitrem življenjskem ritmu že davno pozabljene, ponovno priklicali iz teme. Od tod izvira zamisel za naslov; med predstavlja simbol človekove povezanosti in soodvisnosti od narave ter je kot zakopan, star ljudski zaklad, ki ga je vredno spraviti na površje. 

Vsebina predstave, ki se giblje od tradicionalne tematike do sodobnega medija, nagovarja širok krog občinstva: tako starejšo generacijo, ki ji je bližja tradicionalnost ljudskega plesa in glasbe, kot mlajšo v stiku s sodobnim. Različnost nagovora občinstva v zvočnem, vizualnem in žanrskem smislu omogoča organski spoj prvin tradicionalne in sodobne umetnosti ter služi medgeneracijskemu povezovanju. 

Avtor predstave Kristijan Krajnčan (Kranj, 1986) se je uveljavil kot eden najvidnejših in najplodovitejših evropskih umetnikov svoje generacije. Virtuoz na violončelu in bobnih, skladatelj in filmski ustvarjalec se s spajanjem različnih umetniških oblik že dolgo izmika enoznačnim  nalepkam. Njegovo delo zaznamujeta nenehno raziskovanje novih paradigem in ambicija združevanja antičnega pripovedništva s sodobnimi kreativnimi tehnikami. Je prejemnik več nagrad na vseh področjih ustvarjanja. 

Po svojem prvem interdisciplinarnem projektu Hidden Myth (Skriti mit, 2015) se s predstavo Med  se iskrí v temí vrača k slovenskim koreninam. Pri ustvarjanju ju je z bratom, koreografom in vodjo plesnega koncepta, Žiganom Krajnčanom, poleg ljudskega plesa in glasbe zanimalo vse, kar še  lahko navdihne proces kompozicije in koreografije: nenavadni običaji, mistični obredi, staroverstvo, folklorna mitologija in glasbeno ne tako poznana področja.