Film Sanremo govori o Brunu in Duši, ki živita v domu starejših občanov. Občasno se srečujeta, skupaj preživljata čas, a vedno sproti pozabljata, da se poznata. Kljub temu sta vesela vsakega novega srečanja.

V filmu igrajo Sandi Pavlin, Silva Čušin, Mojca Funkl, Boris Cavazza, Lara Komar, Barbara Cerar, Barbara Vidovič, Safet Mujčić, Vladimir Jurc, Doroteja Nadrah in Jurij Drevenšek.

Zgodba Milan Urbajs in Miroslav Mandić, direktor fotografije je Peter Zeitlinger, montažer Andrej Nagode, scenografa Dušan Milavec in Barbara Kapelj, kostumografka Polonca Valentinčič, oblikovalka maske Anita Ferčak, oblikovalec zvoka je Francesco Morosini. Avtor glasbe je Darko Rundek.
Producent filma je produkcijska hiša Filmostovje. Koproducenta sta italijanski Incipit Film in RTV Slovenija. Mednarodni prodajni agent je Coccinelle film sales, slovenski distributer je Fivia video in kino distribucija.

Film je nastal s finančno podporo Slovenskega filmskega centra in s podporo Studia Viba film ter filmske komisije Furlanije - Julijske krajine, regionalnega avdiovizualnega sklada Furlanije - Julijske krajine in italijanskega Ministrstva za kulturo.
Svetovna premiera filma je bila na lanskem 24. mednarodnem filmskem festivalu v Talinu.


Miroslav Mandić je bil rojen v Sarajevu, kjer je študiral primerjalno književnost. Nato je iz scenaristike in režije diplomiral na Univerzi Kolumbija v New Yorku. Po kratki filmski poklicni poti v rodni Bosni in Hercegovini je med vojno emigriral na Češko, kjer je režiral številne dokumentarce. Trenutno živi in dela v Sloveniji, njegov zadnji celovečerni igrani film je Igram, sem iz leta 2018.

Dvestoto obletnico rojstva Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega zaznamuje tudi filmski program. V nasprotju s Tolstojem, ki smo ga predstavili pred nekaj leti in čigar dela se niso pretirano posrečeno prevajala v filmski medij, je opus Dostojevskega od nekdaj predstavljal plodno podlago za eksistencialna vprašanja vsakdanjega človeka. V tem duhu pripravljamo tudi pregled nekaterih najpomembnejših filmskih upodobitev, zvestim predelavam bomo dodali še nekatere filme, ki jih je literatura Dostojevskega navdihnila za ohlapnejše filmske narative, postavljene v prirejeni kulturni ali družbeni kontekst. Dostojevski je bil izrazito političen avtor, zato je ob vrenju in družbenih spremembah po Evropi ponujal pomembno oporo mladim in jeznim režiserjem.

Projekciji bo sledil pogovor z direktorjem fotografije Petrom Zeitlingerjem, ki ga bo vodila Patricija Maličev.

V okviru Liffa pred Liffom nadaljujemo uspešno sodelovanje s čezmejnim filmskim festivalom Poklon viziji, ki ga Kinoatelje med 18. in 24. oktobrom 2021 organizira v sodelovanju s številnimi partnerji. Letošnji prejemnik nagrade Darko Bratina in osrednji gost festivala Poklon viziji je direktor fotografije Peter Zeitlinger. Retrospektiva del v Pragi rojenega avstrijskega filmarja bo na ogled v sedmih mestih Slovenije in Italije, vse dogajanje pa se bo sklenilo s projekcijo filma Pričakovane izgube v Cankarjevem domu.

Zima leta 1992. Vdovec Sepp Paur živi v avstrijski vasici na meji s Češko. Hrane, ki mu jo je pokojna žena pustila v zamrzovalniku, počasi zmanjkuje. Čas je, da si Sepp poišče novo ženo. Iskati začne čez mejo, kjer živi vdova Paula. Dve osebi, dve sosednji vasi, vmes pa meja. Toda film ne pripoveduje samo o tem. Je tudi zgodba o izgubi meja, domovine, mladosti in ljubezni. Številnim velja za enega najnežnejših filmov Ulricha Seidla. Navdihnil ga je raziskovalni izlet, ki ga je Seidl opravil s prijateljem, snemalcem in režiserjem Michaelom Glawoggerjem, za dolgoletni projekt o roparju Johannu Georgu - Graslu, ki je v začetku 19. stoletja s svojo tolpo sejal strah po pokrajini Waldviertel in na Češkem.
 

Ob izidu Peterbruškega letopisa v sodelovanju z založbo Goga snujemo predstavitev feljtonov Dostojevskega, v katerih je spregovoril o nacionalni ideji in
ruski samobitnosti. Ob tej priložnosti bomo povabili dr. Tatjano Kasatkin, vodjo raziskav pri Inštitutu za svetovno literaturo Gorkega Ruske akademije
znanosti, vodjo centra Dostojevski in svetovna kultura pri Inštitutu za svetovno iteraturo Gorkega Ruske akademije znanosti ter predsednico raziskovalnega odbora za umetniško dediščino Dostojevskega v okviru Znanstvenega sveta za zgodovino svetovne kulture Ruske akademije znanosti. 

Omizje bo povezovala dr. Urša Zabukovec, na njem bosta poleg že omenjenih sodelovala še dva slovenska sogovornika.

Literarni večer z nominiranimi esejistkami in esejisti za devetindvajseto nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko leta 2021
Letošnji nominiranci so: Vesna Milek, Marko Pavliha, Robert Simonišek, Marcel Štefančič in Urša Zabukovec.

Po pogovoru z nominiranci, ki ga bo vodil dr. Edvard Kovač, bo žirija pod predsedstvom Ifigenije Simonović ter s člani dr. Manco Košir, Vladom Motnikarjem, Nado Šumi in dr. Jonatanom Vinklerjem izbrala in razglasila nagrajenca. Nastopal bo mojster harmonike Marko Hatlak.

V sodelovanju s Kulturnim društvom Marjana Rožanca

Tiskar Antić (Bata Živojinović), delaven in spoštovan član socialistične družbe, nekega dne – potem ko v kinu gleda Praškega študenta (1913), nemo klasiko Stellana Rya – zagleda svojega dvojnika, ki ga dan za dnem, potrpežljivo in sistematično, vse bolj izpodriva tako v službi kot v zasebnem življenju. Pavlović je ob filmski upodobitvi Dvojnika Dostojevskega obenem posnel še predelavo Praškega študenta, dogajanje pa postavil v povojni čas gradnje nove Jugoslavije, kjer posameznik v boju proti trdnemu in kolektivnemu komunističnemu jedru nima nobenih možnosti za preživetje.
 

Krotko dekle je zgolj navdihnila istoimenska zgodba Dostojevskega. Loznica je dogajanje postavil v sodobno podeželsko Rusijo, kjer štiridesetletni junakinji pošta nekega dne vrne paket, namenjen njenemu možu v sibirskem zaporu. Povratne informacije so skope, zato se z vlakom odpravi na dolgo pot v Sibirijo, kjer bi rada obiskala po krivem obsojenega partnerja. Če ste mislili, da je s sodobno Rusijo v Levitanu (2014) radikalno obračunal Zvjagincev, potem si poglejte Krotko dekle, tiho in včasih ganljivo obsodbo pošastnega stanja sodobne ruske družbe, mešanico nerešljive kafkovske birokracije, nehumanega javnega aparata, absurdnih borgesovskih spiral in vsakdanjih ekscesov kolektivne ruske norosti. »Zaporniško mesto«, kamor prispe žena, je cona brezzakonja, mačizma in izživljanja nad šibkimi, prostor popolne dehumanizacije, svet brez milosti.
 

Verjetno najbolje zakamuflirana predelava katerega koli dela Dostojevskega, film, ki povzame predvsem psihološko stanje številnih piščevih junakov, še posebej Raskolnikova. Michel živi v zanikrni sobi v Parizu. Njegova mati umira; čeprav se ji izogiba, znancem pripoveduje, da jo ima rad. Obenem ga obsede umetnost žeparjenja, ki se mu posveča z vsakodnevno intenzivnostjo. Sprva se žrtev v metroju, bankah in tržnicah loteva sam, pozneje s partnerjema. V tem času Michel spozna mamino skrbnico Jeanne, in čeprav čuti obojestransko naklonjenost, se ji ne upa približati. Da je bil Bresson velik občudovalec Dostojevskega, kažeta njegovi precej bolj zvesti ekranizaciji Krotke ženske (1969) in Belih noči (1971).
 

Kaurismäkijev celovečerni prvenec. Da njegov odnos do klasičnega dela ni ne zvest ne spoštljiv, je jasno samo po sebi, svoje nevsakdanje pristope je Finec demonstriral ves svoj opus. Razkolnikov se v okolju sodobnih Helsinkov imenuje Antti Rahikainen in na začetku filma ubije pokvarjenega industrialca. Dogodku je priča mlada ženska, prepričana, da bo Rahikainen priznal dejanja in iskal odrešitev, toda dežurni cinik Kaurismäki, ki z značilnim črnim humorjem najbolje zabeli prikaz moralne zlomljenosti policijskih organov, za svojega junaka pripravi drugačno usodo.

Maj '68 se verjetno nikdar ni tako jasno odražal kot v tretjem celovečernem filmu Bertoluccija, ohlapni priredbi Dvojnika, zgodbi o mladem Jakobu (Pierre Celementi), ki v nekem trenutku razvije svojega zlobnega dvojnika, militantno marksistično različico doktorja Jekylla. Zlobni Jakob dobrega vseskozi nagovarja k nasilni dejavnosti, kritizira potrošništvo, v nekem trenutku celo demonstrira proces izdelave molotovke. Godardov vpliv je tule neizpodbiten; Partner od uvodne špice do zadnjega prizora nosi značilni novovalovski podpis, vključno z nelinearno strukturo, montažnimi preskoki in koketiranjem junakov s kamero.