17. mar - 2. maj 2021

Franci Virant: Počitnice v Rimu

Fotografska razstava

Izbor izjemnih, spontanih, a hkrati premišljenih fotografij odseva en teden bivanja v italijanski metropoli. Dogaja se oktobra 2008. Na fotografijah se avtor poigrava z zgodbo o ljudeh, arhitekturi, umetnosti, zgoščeno v prepoznaven genius loci starodavnega, mogočnega  mesta-spomenika. Zasleduje svoje občutenje odnosa ljudi do stvari in razkriva jedro lastnega doživljanja kraja. Hkrati ujame zamaknjenost ljudi, ki se pravzaprav niti ne zavedajo, kaj gledajo. Ob površnosti beleženja na mobilnih telefonih se poraja vprašanje: Ali je to dokaz, da so tam res bili? Posamezne podobe so nadgrajene z novimi pomeni, povsem aktualizirane, druge spet nosijo pretanjeno, zagonetno simboliko, vse pa povezuje izjemna čustvena intenzivnost. O njegovem delu je Brane Kovič zapisal naslednje: “ Peščica fotografov, ki se ne identificira z umetnjakarskimi marnjami, pa medtem preprosto dela in uživa v svojem delu. Ker se zaveda, da je fotografija predvsem užitek, zadovoljitev skopične pulzije, uživanje v pogledu in dajanju v gledanje. Res je o fotografski podobi kot posledici konkretnega dejanja (in še prej odločitve zanj), odtisu stvari na svetlobno občutljivi površini, ki je rezultat nadzorovanih optičnih razmerij in kemičnih reakcij, moč razpredati teorije, ji iskati pomenske korelate v civilizacijskih kodih in kulturno-antropoloških konvencijah, toda brez veselja nad tem, kaj se bo iz posnetega in razvitega filma na povečavi pokazalo, je delati fotografije nesmiselno. Stila in občutljivosti se ne da naučiti, imaš ju ali pa ju nimaš. Zato eni delajo dobre, drugi pa slabe fotografije. Tisti, ki hočejo delati “umetniške”, najpogosteje slabe. Franci Virant pa v glavnem dobre, včasih tudi boljše ali zelo dobre. Pa smo zmenjeni, brez vznesenega besedovanja in dolgoveznih razprav, do kod  seže obrt in kaj je več od nje.”


Francija Viranta (r. 1958) že vrsto let poznamo zlasti kot izvrstnega modnega fotografa – fotografirati ženske je njegov vsakdan. Svojo fotografsko izkušnjo je brusil v sloviti fotogrupi ŠOLT, pozneje tudi v fotosekciji Dela. Od leta 1988 deluje v statusu samostojnega kulturnega delavca. Sodeloval je pri projektih skupine IRWIN, z NSK sodeluje že od leta 1987. Njegova fotografija se pojavlja na številnih gledaliških plakatih, s fotografijo je opremil mnoge razstavne in druge publikacije. Sodeluje s slovenskimi umetniki in modnimi kreatorji. Imel je več odmevnih samostojnih razstav, med njimi leta 1996 v Mali galeriji Cankarjevega doma (v letih afirmiranja tega prostora kot nove ljubljanske /slovenske fotografske galerije) in sodeloval pri številnih skupinskih razstavnih projektih doma in v tujini. Fotografije vsa leta objavlja v številnih slovenskih časopisih in revijah (npr. ARS VIVENDI, Stop, Pepita Moda in,  Fokus itd.), opremil je vrsto izjemnih koledarjev in sodeluje pri propagandnih akcijah. Prejel je tudi več mednarodnih nagrad s področja fotografije (med drugim na Poljskem, Japonskem in Madžarskem).
 

Franci Virant: Počitnice v Rimu

17. mar - 2. maj 2021
Več terminov

Prosti vstop

3. feb. - 14. marec 2021

Andrej Blatnik: Angel pozabe

Fotografska razstava

V dolini Lepene, pri Železni Kapli, je nastala serija fotografij, po literarni podlagi romana Angel pozabe pisateljice Maje Haderlap. Mojster fotografije Boris Gaberščik je o seriji zapisal: »Ob projektu Lepena nikakor ne gre za ilustracijo besedila oziroma vizualno prepisovanje romaneskne predloge. Avtorju uspe, s tokrat črno-belo fotografijo, da ne le odpira 'okna' v pokrajino, ampak postavlja 'zrcalo', kjer se slehernik lahko ogleda in zamisli v kraju, času in predvsem zgodovinskem kontekstu.« Celotna serija je posneta s kamero srednjega formata (Hasselblad 503 CW), na črno-beli negativ film (Kodak, Tmax, svetlobne občutljivosti štiristo ASA). Razstava je bila v različnih obsegih na osrednjem trgu v Železni kapli, pozneje istega leta v Galeriji Šikoronja, kjer je na otvoritvi nastopila tudi Maja Haderlap. Postavitev se je novembra istega leta preselila še v palačo Koroške deželne vlade v Celovcu in je na ogled postavljena še danes. Za razstavo v Cankarjevem domu avtor skupaj z mag. Meto Krese, ki bo prispevala tudi besedilo za razstavno publikacijo, pripravlja razširjen izbor fotografij. Ljubljanski izbor bo v nadaljevanju predstavljen tudi na Dunaju.

Andrej Blatnik (r. 1963 v Ljubljani) je od leta 1991 do 1994 študiral oblikovanje in moderno umetnost na Britanski Open University. V statusu samozaposlenega v kulturi na področju fotografije deluje že od leta 1994. S profesionalno fotografijo se ukvarja od leta 1991, od 2000 intenzivno tudi z reportažno fotografijo, je tudi član Društva novinarjev Slovenije. Objavljal je v številnih časopisih in revijah: Ambient, Viva, Albert, Cosmopolitan, Playboy, Elle, Gea, Atelje, Adria Airways In-Flight Magazine, Pri nas doma, Jana, Mama, Otrok in družina, Vrtnar, Rože in vrt, Kmečki glas, Življenje in tehnika, Zvon, v prilogah Objektiv, Polet, Ona … Pripravil je vrsto samostojnih razstav doma in v tujini. Spomnimo se dveh njegovih nastopov v CD: leta 2009 s samostojno razstavo serije Knapovske marionete, ki je od takrat del stalne muzejske zbirke v Hrastniku, ter v okviru muzejske razstave s fotografsko serijo Sečoveljske soline iz leta 2010.

Februar 2021

Andrej Blatnik: Angel pozabe

3. feb. - 14. marec 2021
Več terminov

Prosti vstop

Prestavljeno v junij 2021

Mednarodna skupinska razstava Bienala neodvisnih 2020 - prestavljeno v junij 2021

Skladno z ukrepi Vlade RS za zajezitev drugega vala epidemije koronavirusa smo odpovedali oz. prestavili vse prireditve in začasno zaprli vse razstave.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>



Bienale slovenske neodvisne ilustracije - Bienale neodvisnih prvič predstavlja mednarodno selekcijo. Selekcija je potekala preko odprtega poziva in raziskovanja vizualne produkcije prostorov držav bivše Jugoslavije.

S predstavitvijo mednarodne zasedbe pretežno mlajše generacije se platforma Bienala neodvisnih s to prelomno razstavo načrtno premika v polje internacionalizacije in povezovanja izven meja Slovenije. Izjemna produkcija polj vizualnega ustvarjanja, ki se nahaja znotraj našega geografskega področja, je še vedno pomankljivo predstavljena slovenskemu in mednarodnemu občinstvu, zato je poslanstvo mapiranja, arhiviranja in promoviranja polja kontekstov sodobne ilustracije, kot žive materije, ki se odziva na trende in aktualnosti današnjega časa, še toliko pomembnejša.

Z razstavo želimo zanetiti iskro zanimanja tako pri domači publiki, kot tuji, ki jo kontinuirano gradimo skozi aktivnosti. Razstava digitalnih printov petdesetih (++) avtorjev iz Slovenije, Srbije, Hrvaške ..., se predstavlja tudi skozi intervjuje izbranih posameznikov in njihovih misli, predstav, sanj in odnosov do kreativnih okolij, njihove produkcije in razumevanja nemirnega sveta, v katerem živimo.

www.bienaleneodvisnih.com

 

Mednarodna skupinska razstava Bienala neodvisnih 2020 - prestavljeno v junij 2021

Prestavljeno v junij 2021
Več terminov

Prosti vstop

Koprodukcija: Cankarjev dom (SI), APURI – Akademija primijenjenih umjetnosti Sveučilišta Rijeka (HR), Galerija Kortil Rjeka (HR), Ravnikar Gallery Space (SI) in Skalinada – Artist-In-Residence Omišalj Krk (HR), Kino Šiška (SI)

Pretekli dogodek
Od 16. jun. do 6. sept. 2020

Ajna Zlatar: Podobe glasbe

Jazz plakati - ob 61. jazz festivalu Ljubljana
Razstava grafičnega oblikovanja

Grafična oblikovalka in umetniška vodja iz Sarajeva, Ajna Zlatar, se je izobraževala v Milanu, in sicer na Evropskem inštitutu za oblikovanje, kjer je diplomirala leta 1996, ter na Akademiji za likovne umetnosti Brera, kjer je diplomirala 1998.

Skupaj z oblikovalcem Anurjem Hadžiomerspahićem je leta 1998 v Sarajevu ustanovila Kreativni center Cardea. 2001 sta s kampanjo Računaj name Iskraemeco (Računaj na mene Iskraemeco) prejela evropsko nagrado za oblikovanje Epica – Europe's Creative Awards.

Leta 2000 sta sprožila mednarodni projekt Made in Bosnia, ki je združil umetnike iz BiH in Italije. Namenjen je bil promociji novega bosanskohercegovskega oblikovanja, katerega plod je bila istoimenska razstava, ki je bila istega leta predstavljena v Umetniški galeriji BiH in v galeriji McCann Erickson v Milanu.

Leta 2002 sta skupaj ustanovila tudi oglaševalsko agencijo Ideologija, ki je bila v 2003 in 2004 na No Limit BH Advertising Festivalu v Sarajevu imenovana za marketinško agencijo leta v BiH. Od 2006 do 2016 je bila kreativna vodja marketinškega podjetja Communis.

Že vrsto let uspešno sodeluje tudi z mednarodnim glasbenim festivalom Jazz Fest Sarajevo. Za svoje grafične rešitve festivalskih plakatov in naslovnic albumov za izvajalce, kot so Amira Medunjanin, Letu štuke, Edo Maajka in drugih, je osvojila več nagrad.

Ajna danes živi v Sarajevu, kjer dela kot svobodna umetnica. Je članica Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti Bosne in Hercegovine. Režirala je videospote za glasbene skupine Sikter, Letu štuke, Edo Maajka in Zoster. Kot umetniška direktorica je sodelovala pri kratkih filmih Moja prva smrtna izkušnja in Sever je znorel režiserke Aide Begić. Sodelovala je tudi pri dolgometražnem filmu Go West v režiji Ahmeda Imamovića.

Ajna Zlatar: Podobe glasbe

Od 16. jun. do 6. sept. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 10. sept. do 1. nov. 2020

Marina Peran Lekič: Hvalnica kamnu - začasno zaprto

Kako ujeti svetlobno spreminjanje kamenega okolja.


Skladno z ukrepi Vlade RS za zajezitev drugega vala epidemije koronavirusa smo odpovedali oz. prestavili vse prireditve in začasno zaprli vse razstave.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>


Izbor motiva je v fotografiji nemalokrat indikator nezavednih vzgibov, ki usmerjajo fotografov modus operandi, zlasti takrat ko imamo opravka z odstopanjem od konvencionalnih ikonografskih zvrsti (portreta, akta, krajine, tihožitja, žanra ...). Kljub avtorjevi načeloma namerni, racionalni odločitvi, da se posveti tematiki, ki ga zaradi svojih vsebinskih in oblikovnih posebnosti estetsko vznemirja, v ozadju konkretnega motivnega sklopa vselej biva še pomenska podstat, ki jo je sproducirala določena kultura in je onstran vidnega prisotna kot simbolna vrednost oziroma pomen.

Marina Lekić si je za tokrat razstavljeni cikel fotografij iz zelo osebnih razlogov za vir navdiha izbrala kamen kot snov, ki s svojo strukturiranostjo in različnimi konfiguracijami sestavlja zanimive sintagmatske nize bodisi povsem abstraktnega bodisi asociativnega reda (slednjega seveda precej redkeje). Na pogosto težko določljivi razmejitvi med ploskovitostjo in plastičnostjo se pred gledalčevim pogledom porajajo podobe, ki zaradi kompozicijskih rezov svojo materialno predlogo pretvarjajo v avtonomne vizualne entitete z dvojnim učinkom: na senzorni ravni so to konstrukti s subtilnimi alternacijami svetlih in temnih površin, ki jih včasih dinamizirajo substituti grafičnih intervencij, kot sprožilci miselnih asociacij pa povzemajo vse tisto, kar se je skozi kulturo akumuliralo v semantičnih razsežnostih empirične naravne danosti. Izkušnja kamna ni le fizična, pri Marini Lekić je tudi čustvena, povezana s spomini in z doživetji, vtkanimi v kontemplacije o bivanjskem okolju, o času in prostoru, ki sta drugačna od tistega tukaj in zdaj, ki jo trenutno določa. Ustvarjanje podob je priložnost za poglabljanje v intimo, v spraševanje o lastni identiteti, o njenem formiranju in razvoju, a tudi o neizrekljivem, ki biva onstran čutnih zaznav.

Neobdelan kamen je simbol svobode, prvinskosti in stabilnosti, skozi zgodovino so mu različna ljudstva in kulture običajno zoperstavljali obdelan kamen ter ju soočali kot dihotomijo neba in zemlje, pasivnega in aktivnega načela. Tako v grškem kot v judovskem izročilu kamni simbolizirajo božjo navzočnost, ponekod v jugovzhodni Aziji jih povezujejo z zaščito pred zli silami. Aluzija na trajnost in trdnost je med najpogostejšimi lastnostmi, ki jih ljudje pripisujejo kamnu, zato med drugim pooseblja duhovno moč in postane predmet čaščenja. Različne barve kamna so nekatera ljudstva v predantični dobi dojemala kot mistična znamenja, zlasti takrat ko so bile kamnite plošče na eni strani svetle, na drugi pa temnejše, so to razlagali kot možnost vstopa v območje spoznanja, ki ima svoj antipod v mraku nevednosti. Simbolno vez med kamnom in modrostjo (tudi v navezavi na vodo) ne nazadnje omenja Druga Mojzesova knjiga (Exodus), antropologi in kulturologi navajajo še vrsto drugih interpretacij simbolnih funkcij kamna, a obseg tega zapisa nam omejuje daljše naštevanje.

Fotografskemu pogledu Marine Lekić se belina kamna kaže kot ekran, na katerega se lovijo sence, ki sestavljajo nepredvidljive kompozicijske sheme, svojevrstne svetlobne zapise, ki jih neprestano spreminjajoči se kót osvetlitve sproti briše in hkrati ustvarja nova zaznavna razmerja. In tako smo spet pri najosnovnejši, najznačilnejši lastnosti fotografije, namreč pri njeni zmožnosti, da v delčku sekunde »zamrzne« in ohrani tisto, česar ni mogoče nikdar več ponoviti. Vizualne izjave, kodirane v fotografski govorici, sicer zaznamo z vidom, mentalno sliko si ustvarimo z mišljenjem, ki ga vzdrami čutni impulz.

Brane Kovič, umetnostni zgodovinar in likovni kritik

 


 

Marina Peran Lekić, rojena v Splitu, je diplomirala iz arhitekture v Ljubljani. Med študijem je poletne počitnice preživljala na Dunaju, kjer je delala kot študentka arhitekture pri prof. Lippertu in prof. Wickenburgu. Po diplomi se je udejstvovala kot arhitektka za visoke gradnje v Industrijskem biroju in kot urbanistka na Mestni občini Ljubljana. V tem obdobju je preživela dve leti v ZDA, kjer je delovala kot arhitektka v Crom Corporation in je opravila več tečajev na Univerzi v Floridi, Gainsville, umetniška akademija, smer fotografija. Po vrnitvi iz ZDA leta 1979 se je pridružila takrat že znani foto sekciji Delo.
Sodelovala je na sto petdesetih skupinskih razstavah (med drugimi Akt na Slovenskem in Arhitektura-Inventura, obe v produkciji CD) ter pripravila več kot dvajset samostojnih predstavitev. Prejela je 27 nagrad in priznanj.
Živi in ustvarja med Ljubljano in Dalmacijo, natančneje med Splitom in Bolom na Braču, od koder izvirajo tudi fotografije na razstavi v Cankarjevem domu.

Marina Peran Lekič: Hvalnica kamnu - začasno zaprto

Od 10. sept. do 1. nov. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 8. jan. do 23. feb. 2020

Ana Kučan: L’Espace Infini

Versajski vrt, tako zelo vpotegnjen v unikatnost svojega historičnega trenutka, ki ga je omogočil v spletu edinstvenih okoliščin, obenem sega k času, ki je zunaj časa. Sijajne fotografije Ane Kučan, narejene s prodornim očesom krajinske arhitektke, postavljajo pred nas vso nenavadnost in čarobnost tega objekta. ... In nemara najbolj od vsega, v geometrično natančno načrtovanem prostoru, v tej navidezni zmagi razumskega načrta nad neredom narave, te fotografije pričarajo in izrisujejo vso njegovo enigmo, uganko, ki tiči ne onkraj, ampak znotraj geometrične zasnove, v samem stičišču nature in kulture. V znanem in skrbno načrtovanem zasledujejo neznano in nenadejano.


dr. Mladen Dolar
 

Prof. dr. Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in vodja Studia AKKA, ki ga je leta 2017 ustanovila z Luko Javornikom. Razstavljala je doma in v tujini ter za svoje delo prejela več nagrad, med njimi piranesi (1998 in 2002), Plečnikovo nagrado (2003 in 2016), Plečnikovo medaljo (2017) in platinasti svinčnik (2018). Leta 2006 je bila izbrana med finaliste za evropsko nagrado Rosa Barba v Barceloni. Je članica DKAS in dejavna v mreži evropskih šol za krajinsko arhitekturo. Je publicistka in urednica, bila je članica prvega uredniškega odbora akademske revije Journal of Landscape Architecture, napisala je knjigo Krajina kot nacionalni simbol, je vodilna avtorica projekta Vsi odtenki zelene/All Shades of Green, razstavljenega v Slovenskem paviljonu na 12. arhitekturnem bienalu v Benetkah. Predava na več univerzah po Evropi, svoje delo pa je predstavila tudi na AIA v New Yorku (2014), na kongresu IFLA v St. Peterburgu (2015) in na Dnevih Orisa 2016 v Zagrebu. Od leta 2015 piše tudi kolumne za Dnevnik.  

 

Ana Kučan: L’Espace Infini

Od 8. jan. do 23. feb. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 12. nov. 2019 do 5. jan. 2020

Gregor Radonjič: Metakrajine / Vzporedne resničnosti

Fotografski cikel

Naslov fotografskega cikla Metakrajine je pravzaprav aluzija na pojem metafizike, pri čemer gre za pojave onkraj fizične resničnosti, točneje za transcendenco v duhovne razsežnosti, kakor se dogaja tudi pri sicer navidezno klasični krajinski motiviki Gregorja Radonjiča, kjer ni nič materialnega. Večkrat uporablja teleobjektiv, s katerim lahko zoži in splošči prostor, medtem ko širokokotni objektiv prostor ukrivlja in poglablja.
 

Tako lahko na njegovih krajinskih posnetkih opazimo t. i. Raumschichten, še pred 'iznajdbo' globinsko-perspektivičnih sredstev, ko so krajino in like v njej upodabljali s pomočjo vodoravnih prostorskih slojev, navpično enega nad drugim v nizu, četudi se Gregor Radonjič ne odpoveduje slikovitim trirazsežnim učinkom, kot so svetlobno preigravanje v smislu chiaro-scuro kontrastov, sfumatiranjem ploskovnih robov, zamegljenosti, ohranjanjem horizonta (tudi nepravega) kot kompozicijskega središča in sidrišča pogleda.
Mario Berdič, umetnostni zgodovinar 

Gregor Radonjič je mariborski umetniški fotograf in univerzitetni profesor. Fotografsko ustvarja in razstavlja več kot 25 let. Zanimajo ga predvsem vizualno raziskovanje prostorov ter iskanje in odstiranje njihovega značaja, skritega za običajnim fizičnim doživljanjem. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Za našo razstavo pripravlja nekoliko drugačen izbor velikoformatnih fotografij, ki delujejo še toliko večje, kakor bi hotele obiskovalce vsrkati vase.
 

gregorradonjic.wordpress.com


V sodelovanju s Fotogalerijo Stolp v Mariboru

Gregor Radonjič: Metakrajine / Vzporedne resničnosti

Od 12. nov. 2019 do 5. jan. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 26. feb. do 14. jun. 2020

Aleš Bravničar: Boginje

Serija senzualnih podob, ustvarjenih v najbolj intimnih kotičkih sveta


Razstave so odprte od ponedeljka do sobote od 12. do 19. ure. Ob nedeljah so zaprte.

Vstop v Galerijo CD in druge razstavne prostore je pri službenem vhodu s Prešernove ceste (iz Parka Sveta Evrope).


Skladno s smernicami NIJZ o postopnem odpiranju muzejev, galerij in drugih prostorov, kjer poteka sorodna dejavnost, vas prosimo, da ob obisku upoštevate naslednje usmeritve>>

 

Vabimo vas k virtualnemu ogledu razstave >>

Želim si pokazati grobo in prvinsko moč žensk, kot so jo v podobi boginj Atene, Nike in Here poznali že stari Grki tisoče let pred stripovskimi franšizami superjunakinj založb Marvel in DC. Ženske so zame neskončen navdih in popolnoma druga galaksija, ki jo z veseljem odkrivam, počasi in po en planet za drugim.

Aleš Bravničar

Fotograf, direktor fotografije in režiser Aleš Bravničar, nagrajenec Slovenia Press Photo in avtor številnih mednarodnih razstav, je svojo fotografsko pot po čudovitem svetu boudoirja in erotike začel pred dvajsetimi leti. Njegov filmski pristop in skrbno izurjeno oko za še tako droben žarek svetlobe sta porodila serijo izjemno senzualnih podob, ki jih je Bravničar leta fotografiral po najbolj intimnih kotičkih sveta ter redno objavljal v večini svetovnih izdaj najbolj znanih revij za moške in na stenah znanih galerij po svetu – od Trienala v Milanu do Galerije Mall v Londonu in v okviru Art Basla v Miamiju. V Galeriji Cankarjevega doma zdaj razstavlja obsežen opus Boginje.
 

Lepoto prizora ustvarja pogled, ki gleda s spoštovanjem, in je zanj golota razsežnost svetega.

dr. Manca Košir ob razstavi v programski knjižici Cankarjevega doma

Aleš Bravničar: Boginje

Od 26. feb. do 14. jun. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 18. sept. do 10. nov 2019

Nino Mihalek: Zrak–zrak

Fotografska razstava

V torek, 5. novembra 2019, bo dostop do Male galerije mogoč le pri vhodu 5 z Erjavčeve ulice. Hvala za razumevanje.

Nino Mihalek na svojski način – neposredno in posredno – živi Ikarove sanje, fascinirajo ga letala in letalstvo, poznavalsko se poglablja v področje, ki je postalo tudi osrednji vzgib njegovega fotografskega delovanja. Iz njegovih bogatih izkušenj nastaja opus, kakršnega zlepa ne bi mogli najti pri drugih fotografih, čeprav ga ne določajo sofisticirane formalne in estetske koordinate, ampak predvsem osredotočanje na posamezne vidike izbranega ikonografskega sklopa.


Brane Kovič ob izboru fotografij za Malo galerijo CD. 

Nino Mihalek (roj. 1949) se je s profesionalno fotografsko in snemalno opremo prvič srečal med zimskimi olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984 kot vodja snemalne ekipe v strokovni žiriji za alpske discipline. Nato je s TV Slovenija sodeloval pri filmski in video produkciji reklamnih sporočil, po 1987  pa je začel delovati kot svobodni fotoreporter, posebej pa ga je pritegnila letalska fotografija. Z Aerodromom Ljubljana je sodeloval 13 let in že prvo leto prejel nagrado revije Aerosvet. Razstavljal je doma in v tujini, med drugim večkrat na brniškem letališču ter na razstavah EUROSKY in na mednarodnih letalskih mitingih v Forliju (Italija), Mednarodnem letalskem salonu v Zagrebu (Hrvaška), na razstavi ob 60. obletnici družbe SWISS AIR na ljubljanskem Magistratu, razstavah ob 25. in 30. obletnici ZOI v Sarajevu (BiH), itd. Kot zunanji strokovni sodelavec revij OBRAMBA in KRILA  je spremljal vojaške operacije na Balkanu. Njegove fotografije so bile objavljene v številnih slovenskih tednikih in revijah.

Nino Mihalek: Zrak–zrak

Od 18. sept. do 10. nov 2019
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
10. okt. 2018 20:00

Srdjan Živulović: Črno zlato

Živulovićevo Črno zlato je gotovo fotografski niz, ki se na eni strani ponaša z likovnoizraznim bogastvom, na drugi pa ga zaznamuje svojevrstna žurnalistična zgovornost. To so gotovo avtorsko prepričljive »fotografske izjave« brez dlake na jeziku.

Serija fotografij Črno zlato je nastala po naključju, ko je Srdjan Živulovič kot poklicni fotoreporter v Tuzli, Bosna in Hercegovina, na območju, kjer se je iskrilo, spet spremljal delavske demonstracije. Februarja 2014 je nekaj tisoč demonstrantov izrazilo nezadovoljstvo nad neznosnimi družbenimi razmerami, ki sta jih povzročili divja privatizacija in korupcija. Več kot deset tisoč ljudi je tam v nekaj letih ostalo brez dela. To je bila fotografova osnovna naloga oziroma tema. Ob njej pa je nekaj kilometrov stran odkril še eno, morda zanj celo bolj  zgovorno in izzivalno ter človeško presunljivo. Z njo je razkril vsakodneven trud okoliških brezposelnih in obubožanih prebivalcev, ki v odpadni jalovini iz rudnika rjavega premoga Djurdjevik s tekočim trakom odvažajo na jalovišča premog, iščejo še preostale kose, jih mukotrpno zbirajo in si z njihovo prodajo obetajo zaslužek. Pojav pobiralcev premoga je sicer star kot premogovništvo samo, poznamo jih tudi iz zgodovine naših rudnikov, recimo iz Zasavja in drugod. Živulović je iz te na videz vsakodnevne teme ustvaril izjemno človeško doživeto fotoreportersko pričevanje.

Nastala je impresivna serija fotografij, ustvarjenih v reporterskem slogu, z reporterskima veščino in naglico, pa vendar z globokimi sporočilnimi vrednotami. To so zgodbe s človeškega roba o boju za kos kruha ter za preživetje brezposelnih nekdanjih rudarjev in njihovih svojcev, žena in otrok. To so zgodbe o ponižanih in o njihovem iskanju pravice do preživetja. Živulovič jih je razkril  z razgibano, predvsem pa zelo izpovedno serijo črno-belih posnetkov, ki so nastali v živo in brez posebnih priprav. Iztok Premrov, umetnostni zgodovinar in likovni kritik

Srdjan Živulović: Črno zlato

10. okt. 2018 20:00
Več terminov

vstop prost

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI