Katalensko praznovanje 25/50

Katalena je letos spomladi, v petindvajsetem letu obstoja, izdala deseti album z naslovom Meja. Četrt stoletja ni malo in je tudi motiv za pot po koncertnih prizoriščih – vrhunec tokratnega odrskega popotovanja pa bo 1. oktobra v Gallusovi dvorani. Skupina, ki prihaja iz Ljubljane in igra slovensko ljudsko glasbo, ostaja zvesta raziskovanju tradicije, dialogu s preteklostjo in ustvarjanju z močnim avtorskim pečatom, ki je most med preteklostjo in sedanjostjo; vse skupaj zabeli z igrivostjo ter nalezljivimi ritmi in melodijami.

Meja, s katero se glasbeno in ustvarjalsko ukvarjamo zadnji dve leti, je najbolj podobna morski obali. Na njej se pot konča, naprej ne moreš, to neizpodbitno drži. Po drugi strani pa je treba samo zaplavati ali pa stopiti na barko in naenkrat se odpre povsem nova pot.

Je petindvajset manj kot petdeset?
Hm, dobro vprašanje, predvsem pa zvito, ker vem, kam merite. V času, ko Katalena praznuje dve desetletji in še pol tretjega, se članice in člani vsi po vrsti približujemo polstoletnici življenja. No, nekateri so jo že prešli, ampak pustimo podrobnosti. Številki 25 in 50 torej še kako zaznamujeta obdobje, v katerem smo – vsi skupaj in vsak oziroma vsaka posebej. Kako torej odgovoriti na to vprašanje? Najprej spomnim na Momo Michaela Endeja, eno svojih najljubših knjig iz otroštva. Ko Momo vprašajo, koliko je stara, odgovori: »Kolikor se morem spomniti, sem že od nekdaj tu.« In verjetno to velja za vsakega človeka: če merimo življenje po svojem spominu, traja že od nekdaj. Katalena je sicer mlajša od nas, hkrati pa traja že tako dolgo, da je občutek podoben. Kot da bi bila že od nekdaj tu, čeprav vemo, da ni. Petindvajset je torej manj kot petdeset, a razlika je precej manjša od tiste, ki jo meri matematika.

Kje je meja in kje je Katalena?
Ker je Meja naslov našega aktualnega albuma, je odgovor logičen: meja je tam, kjer je Katalena, in Katalena je na meji. Pa to ne pomeni, da smo prišli do konca, nikakor ne. Meja, s katero se glasbeno in ustvarjalsko ukvarjamo zadnji dve leti, je najbolj podobna morski obali. Ob prihodu na obalo se pot konča, naprej ne moreš, to neizpodbitno drži. Po drugi strani pa je treba samo zaplavati ali pa stopiti na barko in naenkrat se odpre povsem nova pot. Če vzamemo to simbolično: spremeniti je treba miselnost in odpre se ne samo nova pot, pač pa popolnoma nov svet. In ravno v tej dvojnosti je meja za nas zanimiva: po eni strani preprečuje, po drugi odpira. Nekaj se tam končuje, a nekaj drugega začenja.

Kako daleč je od Črmošnjic do Gallusove dvorane Cankarjevega doma?
Če pogledamo na zemljevid, natanko 75,8 kilometra oziroma uro in osem minut vožnje z avtomobilom. Če pa upoštevamo dejstvo, da smo v Črmošnjicah, v vasi na meji Bele krajine, Katalena pred petindvajsetimi leti začeli delovati, da smo se tam nekako rodili ... Naša pot od začetka do odra Gallusove dvorane je bila razmeroma kratka, tam smo prvič nastopili na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, ki jo je leta 2005 režiral Edward Clug. In potem smo tam igrali še večkrat, ali samostojno ali pa v okviru različnih prireditev. Je pa res, da v zadnjih letih bolj poredko, tako da se v največjo dvorano osrednjega slovenskega kulturnega centra nekako vračamo. Za vsakogar, ki se pri nas ukvarja z umetnostjo, pa je stopiti na ta oder vsakič znova velika čast in privilegij.

Kaj bi blo, če bi blo?
Seveda se bend tako kot vsak človek kdaj pa kdaj zaleti v to vprašanje: Kaj bi blo, če bi blo? Kaj bi se zgodilo, če bi se v preteklosti kdaj odločili drugače? Če bi šli po drugi poti? Če bi bili morda bolj prilagodljivi, manj trmasti? Takšna vprašanja so tudi pri Kataleni povsem običajna, ampak nikoli povezana s kakršnimkoli obžalovanjem. Tako kot je, je. Tako je edino prav in tako mora biti. In če bi nam kdo 1. julija leta 2001 dejal, da bomo 1. oktobra petindvajset let pozneje v Gallusovi dvorani predstavljali svoj deseti album ter hkrati praznovali dve desetletji in še tretjega pol svojega obstoja, bi mu verjetno povedali nekaj v smislu: »Pa dej no, ne se zafrkavat.«

S Kataleno se je pogovarjal Hans Kaspar.

ČET, 1. oktobra, ob 19.30
Katalena
Dve desetletji in še tretjega pol
Vesna Zornik, glavni, spremljevalni glas; Polona Janežič, klavir, klaviature, spremljevalni glas; Jelena Ždrale, violina, viola, spremljevalni glas; Boštjan Gombač, klarinet, saksofon, piščali, trobenta, spremljevalni glas; Tibor Mihelič Syed, bas kitara, gimbri, ukulela, kitara, spremljevalni glas; Boštjan Narat, kitara, spremljevalni glas; Robert Rebolj, bobni, tolkala
Gost: Rudi Bučar
Gallusova dvorana, 21, 25, 29, 34 (17, 20, 26, 30)* EUR
Več >>