Ivica Buljan: Nihče ne piše tako pretresljivo kot on

Za svoj prvi film Oče je francoski dramatik Florian Zeller osvojil prvega oskarja. Še preden je prejel najbolj slaven kipec na svetu, je že imel v lasti številne knjižne nagrade, sprva za romane, pozneje tudi za drame. V dveh desetletjih je napisal dvanajst dram, med njimi so najbolj znane Oče, Mama in Sin, ki skupaj sestavljajo tako imenovano družinsko trilogijo. 

Velik poznavalec sodobne francoske dramatike in režiser ene zadnjih Zellerjevih dram, uprizorjenih v slovenskih gledališčih (Mama, Prešernovo gledališče Kranj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj), Ivica Buljan, je v zapisu strnil misli o Zellerjevi presenetljivi ustvarjalosti in nepresenetljivem uspehu. 



Recenzije kritikov sprva niso bile soglasne: v ozračju sodobnega francoskega gledališča se tradicionalno ceni predvsem formalni eksperiment. Imena, kot so Jean Genet, Marguerite Duras, pozneje Lagarce in Koltes pa tudi Novarina, so merilo, ki določa univerzitetni standard, ta pa pomembno vpliva na oblikovanje repertoarja javnih gledališč. Drugače je v zasebnih teatrih okoli Elizejskih poljan, ki negujejo tako imenovano igralsko gledališče in imajo svoje avtorje za polnjenje dvoran. Redkim dramatikom je uspelo obdržati neokrnjen status v obeh močno nasprotujočih si taborih, potem ko so iz napolnjenih bulevarskih gledališč dezertirali v prestižne državno subvencionirane hiše. Pred Florianom Zellerjem je uspešno prebežala edino Yasmina Reza. Njenemu slovesu najbolj izvajane avtorice na svetu je pomagalo dejstvo, da so njene drame postavljali največji art režiserji našega časa (od Thomasa Ostermeierja, Luca Bondyja do Krystiana Lupe), kar je dokončno utrdilo njen ugled. Tako kot Rezi je tudi Zellerju svetovno prepoznavnost zagotovil hiter in učinkovit uvoz besedil od angloameriških gledališč. Fenomen Zeller se je pravzaprav rodil šele po londonskih in newyorških premierah. Britanska kritika ga označuje za enega največjih pisateljev našega časa oziroma kar za pisatelja številka ena. Utemeljitev je jasna; danes nihče ne piše tako pretresljivih in dih jemajočih dram kot on. Že njihovi preprosti naslovi – Laž, Resnica, Oče, Mati, Sin – dajejo občinstvu vedeti, za kaj gre. In gre za teme, ki nas ob globalnih gospodarskih krizah in pandemiji vrnejo domov. Nemara je prav dom freudovski izvir vseh travm in psihoseksualnega (ne)zadovoljstva. 


Otroštvo, polno zgodb in drame

Zeller je bil rojen v Parizu leta 1979 kot drugi od treh otrok, ki sta jih vzgajali babica in mati, sicer teatralna ženska, ki je »rada brala tarot«. Oče je bil inženir, zaposlen v Nemčiji. »Otroštvo je bilo polno zgodb in drame, ne nujno knjig, kulture ali gledališča,« pripoveduje Zeller. Šele najstniška leta so postavila mejnik, ki ga je pahnil v smer književnosti: pri petnajstih je dobil napad astme in padel v komo. »To je bil odločilni trenutek,« pripoveduje Zeller, »po bolezni nisem več videl sveta skozi enaka očala, enako. Mislim, da sta takrat v moje življenje vstopila skrb in pisanje.« Čeprav je študiral na prestižnem Sciences Po v Parizu, je od tam odšel brez diplome, da bi se lahko posvetil zgolj svojemu pisanju. Zdi se, da se mu je dobro izšlo. Zeller je prejel v življenju, že pred štiridesetim rojstnim dnevom, več priznanj kot preštevilni pisatelji. Uspeh je prvič požel star komaj dvaindvajset let z romanesknim prvencem Umetni sneg. Z zaskrbljujočo distopijsko pripovedjo o svetu, v katerem vlada islamistični teror, je v svojem tretjem romanu Fascinacija nad najhujšim leta 2004 osvojil nagrado interallie. Tema je sicer podobna Houellebecqovi Podreditvi. 


Meteorski uspeh Očeta

Še preden so ga ovenčali z oskarjem, je bilo Zellerjevo najpomembnejše delo že omenjeni Oče (fr. La Pere), ki je kot gledališka igra osvojil Molierovo nagrado za najboljšo predstavo in postal najbolj cenjena drama prejšnjega desetletja. Zgodba o starejšem moškem, ki izgublja razum, je naznanila vzpon nove zvezde in ponovno rojstvo Zellerja kot pisatelja. Delo je napisal leta 2012 z mislijo na znanega igralca Roberta Hirscha, ki je brez premora v pariških gledališčih igral Očeta polne tri sezone. Do danes so ga prevedli in igrali v več kot petdesetih državah, prejel je številna priznanja, Anthony Hopkins pa ga je skupaj z Olivio Colman dokončno ponesel po vsem planetu. Že od samega začetka v Zellerjevih vlogah nastopajo najbolj znani igralci kot Frank Langella (Oče, Broadway, 2016), Jonathan Pryce (Preden odideš, London, 2018), Isabelle Huppert (Mati, New York, 2019) in Alfred Molina (Oče, Los Angeles, 2020). 


Posegi v srčiko meščanskega konformizma 

Zeller je priznal, da je ustvarjanje za gledališče odkril skoraj po naključju; za nalogo je dobil pisanje opernega libreta, ki ga je predelal v dramo. »Tako sem odkril radost in misterij gledališča.« Tri drame (Mama, Oče, Sin), ki smo jih imeli priložnost videti tudi na slovenskih odrih, uporabljajo značilen postopek variiranega ponavljanja določenega že videnega prizora. Nastanejo nenehna majhna odstopanja od prevladujočega narativa. Temelj dramskega zapleta je venomer psihološki, denimo demenca v Očetu, sindrom zapuščenega gnezda pri Materi ali najstniška depresija v Sinu. Začetki dram prinašajo prizore iz vsakdanjega življenja, toda dokaj kmalu, skoraj kot pri Ionescu, opazimo besede, stavke in stanja, ki se absurdno pogosto ponavljajo. Priče smo izstopu iz normalnosti, vidimo prizore, ki niso zasnovani skozi linearni potek dogodkov, temveč jih montira um, ki deluje z drugačno logiko od naše. Zeller večkrat poudari, da je na njegovo pisanje močno vplival David Lynch z nadrealističnimi posegi v srčiko meščanskega konformizma. Prizorišča vseh njegovih dram so zaprti prostori, stanovanja, družinske hiše. Protagonisti so zaznamovani z družinskimi vlogami, ki gradijo jedrno družino: običajno gre za očeta, mater, sina, hčer. Kot pri Hitchcocku se nepričakovano prikaže tujec, vsiljivec, pogosto ljubica, ki vnese nemir in spremeni utečeni tok dogajanja. Prav tako se mešajo različne ravni realnosti in fantazije – popolnoma so odprte naši individualni interpretaciji, hermenevtičnemu ali režijskemu prijemu. 


Radost, skrita v temelju tragikomedij

Njegove drame imajo odprt konec; kot v Mulholland Drive se sprašujemo, katera različica je »prava«. Vendar Zellerja ne zanima takšna zvrst »pravilnosti«, pač pa zapleten labirint človeške duše. Homo sapiens, ki si je že izboril prostor v letoviščih na bližnjih planetih, še vedno ne zna sočustvovati z ostarelim staršem, slišati težav prezgodaj dozorelega mladička ali s partnerko dostojanstveno preživeti življenja do konca. Zellerja zanimajo radostne frekvence, ki omenjene tematike, skrite v temelju njegovih tragikomedij, izzivajo pri občinstvu: »Mislim, da je gledališče po svoji definiciji komedija tudi takrat, ko si je ne želite pisati. Francoska beseda ludique pomeni razigranost. Pravimo, da igralci igrajo in ravno zato so kot otroci. Ko pišete za gledališče, bi morali biti močno povezani s tem otroškim delom duše.« 


Ivica Buljan

Značke
Najbolj brano

Razstava Izven okvirja bo v ponedeljek, 27. junija 2022, izjemoma odprta le do 14. ure.

Sedmi oder

Miha Gantar in Anže Zorman

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI