Kultura vsak teden pri vas
Prijavite se na
E-novice cankarjevega doma
Novosti programa, napovedi, zgodbe in zakulisja in druge zanimivosti vsak teden v vašem e-poštnem nabiralniku.
Enega najbolj znanih in vplivnih pevcev našega časa, Michaela Spyresa, odlikuje izjemen glas, ki ga sam imenuje baritenor. Pevčev razpon se polno giblje celo v treh oktavah, kar pomeni, da z lahkoto dosega visoke registre kot tenorist in občudovanja vredne nižine kot baritonist. Ta glasovna gibkost mu omogoča, da lahko posega po raznovrstnem in širokem repertoarju od baroka do 21. stoletja. Svojo prepoznavnost je Spyres zgradil v operah belkanta in francoske velike opere (grand opéra), v zadnjih letih pa ga vedno bolj srečujemo tudi na drugi strani Meyerbeerove umetnosti, v glasbenih dramah Richarda Wagnerja.
Michael Spyres neguje posebno strast do Rossinija, o katerem trdi, da ga prehitro odpravimo s klišejskimi oznakami. »Prevrednotenje« Rossinija napoveduje tudi glasbena znanost z nedavnimi kritičnimi izdajami skladateljevega opusa. Spyresov recital v Ljubljani posega po zvezku, v katerem so zbrani Rossinijevi Peches de vieillesse (Grehi starosti), pesmi in klavirske miniature, ki naj bi jih pisal za svoj domači salon med letoma 1857 in 1868. V teh drobnih umetninah ostaja zvest prepričanju, da se umetnost usmerja k idealom in v svojem bistvu prinaša neizmerno veselje.
Predstavljate se kot baritenor in veljate za pravega ambasadorja tega malo znanega pevskega glasu. Katere so posebne značilnosti in v kakšnem repertoarju najbolj zasije?
Baritenor je redek, a pristen glasovni tip, ki združuje polnost in barvo baritonskega glasu z gibkostjo, sposobnostjo petja v višjih legah in s svetlim zvenom tenorja; njegov glasovni obseg pogosto presega tri oktave. Gre za naravno zlitje registrov in uporabo tehnik obeh tipov glasov, ob ohranjanju temeljne barve glasu. Baritenor se je začel oblikovati v baroku, vendar je svoj polni razcvet doživel v resnih operah Rossinija, Donizettija in Bellinija, značilnih za zreli belkanto, pa tudi v francoski veliki operi in nekaterih baritonskih vlogah, ki zahtevajo tako dramatično izraznost kot koloraturno virtuoznost.
Vabila katerih opernih hiš in koncertnih dvoran najraje sprejmete?
Še posebej rad prejemam vabila opernih hiš in festivalov z drzno in raznovrstno programsko zasnovo, pri kateri je mogoče preseči ustaljeni repertoar ter raziskovati manj znana dela in hibridne projekte. Manjša ali regionalna prizorišča, ki ponujajo resnično umetniško svobodo, mi veliko pomenijo, saj je na njih pogosto občutiti največ zanosa in ustvarjalnosti. Z veseljem nastopam tudi v »velikih« opernih hišah, vendar se, če sem povsem iskren, prava čarobnost za občinstvo in največkrat tudi za pevca zgodi prav na manjših odrih.
Kaj vam je prineslo večjo prepoznavnost v mednarodnem prostoru – posnetki ali nastopi v živo? Ste opazili kakšne razlike v kritikah?
Oboje mi je neizmerno pomagalo, dejal bi, da sta dve plati iste medalje. Neposredna energija odra in določeno tveganje, ki ga prinašajo nastopi v živo, sta mi prinesla najbolj zveste občudovalce in najboljše kritike, medtem ko so albumi, kot so BariTenor, Les Troyens in Contra-Tenor, moj glas približali širšemu občinstvu in osvojili številne nagrade. Menim, da sta oba vidika nepogrešljiva in služita različnim namenom. Nadvse sem vesel uspešne potrditve tako pri kritikah koncertnih in opernih nastopov kot pri ocenah studijskih posnetkov, saj to nikakor ni samoumevno! Rad berem premišljene in temeljito argumentirane ocene albumov, vendar so kritike odrskih nastopov navadno bolj navdušene, saj ujamejo živost in neposrednost dogodka ter spontane trenutke, ki jih studijski posnetek ne more v celoti poustvariti.
Za koncert v Ljubljani ste izbrali zelo zanimiv spored Gioacchina Rossinija. Ker ste tudi sami umetniški vodja, ta odločitev ni naključna, temveč ima svoje »ozadje«. Bi nam ga zaupali?
Kot umetniški vodja Ozarks Lyric Opere čutim odgovornost občinstvu ponuditi skrbno premišljene programe, enako velja tudi za moje recitale in koncerte. Vsak spored potrebuje jasno temo, zgodbo ali povezovalne prvine. Zgodba je eno od sredstev, s katerimi ljudje posredujemo modrost in navdih, zato je moj cilj občinstvu vedno povedati dobro zgodbo – bodisi v moji rodni regiji Ozarks bodisi kjerkoli po svetu, na primer v Ljubljani. Kot strasten Rossinijev občudovalec in nekdo, ki njegovemu repertoarju veliko dolguje, sem koncert zasnoval v želji po razgrnitvi skladateljeve vsestranskosti in celotnega razpona svojega glasu.
Želim, da bi ljudje spoznali, kako velik umetnik je bil Rossini. Seveda je zaslovel z iskrivimi in spevnimi skladbami briljantne kolorature, vendar današnje občinstvo pogosto nima pravega vpogleda v to, kako močno je prispeval k razvoju operne oblike, kakršno poznamo danes. Njegovi dramatični trenutki in opere serie sodijo med najbolj impresivne stvaritve vseh časov. Menim, da si zasluži veliko več priznanja za vse svoje delo, saj je bil v svojem času in še vsaj pet desetletij po tem, ko je prenehal pisati opere, znan kot kralj skladateljev. Rossini me spremlja od vsega začetka in mi je s svojim baritenorskim repertoarjem pomagal pri oblikovanju pevske identitete. Preprosto ga ne morem prehvaliti. Namen koncerta je osebno pot odkrivanja deliti z občinstvom v Ljubljani in morda to prečudovito glasbo predstaviti tudi novim poslušalcem.
Veronika Brvar
Kot strasten Rossinijev občudovalec in nekdo, ki njegovemu repertoarju veliko dolguje, sem koncert zasnoval v želji po razgrnitvi skladateljeve vsestranskosti in celotnega razpona svojega glasu.
SRE, 2. decembra 2026, ob 19.30
Srebrni abonma in za izven
Michael Spyres, baritenor
Mathieu Pordoy, klavir
Program:
»Monsieur Crescendo«, izbrane pesmi Gioachina Rossinija
Gallusova dvorana, 21, 25, 29, (17, 21, 25)* EUR
Več >>