Rudi Benetik

Projekt PoLJub lahko razumemo tudi kot Pošta LJubljani.

Sem že zelo radoveden, kaj vse boš priložila »elektronskemu pismu v Ljubljano«.
Tvoji »besedni sliki« bodo Tvoji kolegi zagotovo z velikim veseljem prisluhnili ...!

Zaenkrat Ti želim vse dobro in veliko navdiha pri Tvoji izpiljeni formulaciji prepričljivih misli.

Pozdravčke iz Podjune,
Rudi

Tako je potekalo moje komuniciranje z umetnikom Rudijem Benétikom, ko sva se dogovarjala za projekt v okviru razpisa Slovenskega društva likovnih kritikov za predstavitev v Cankarjevem domu.

Projekt je umetnik poimenoval PoLJub oziroma Pošta Ljubljani. Pisanje in pošiljanje posebnih sporočil z barvami, znaki in z igro besed na »raz-glednicah« je njegova značilna vizualna posebnost. Umetnik veliko potuje in je zato tudi tako v stiku s prijatelji. Zdi se, da duh krajev in dežel, ki jih obišče, prehaja na druga prizorišča in ljudi, saj jih tako na poseben način poveže. Tisti posebni, t. i. genius loci neke dežele, bližnjih ali daljnih mest in krajev, se nas z umetnikovo intervencijo še posebej dotakne. 

Z njegovo pošto Ljubljani je vzpostavljena vez med Ljubljano in Koroškim v Avstriji, to je z artefakti materializirana in duhovitostjo podprta posebna vizualna pošta. Umetnik nam oriše in izrazi svoje kraje, pokrajino in ljudi; predoči nam barve dežele, posebnosti ljudi, vsega, kar občuti in je sam spoznal ... Z barvnimi madeži, znaki in s črkami na klasičnem temeljniku in z načinom razvrstitve na steno, kamor je pripel to nenavadno likovno instalacijo, zaprede naše misli in vsa čutila.

Izrazi močno simboliko, izpostavljeno že v naslovu predstavitve: POLJUB. Poljub pomeni marsikaj: je naklonjenost v smislu ljubezni, je simbol vzajemne združitve in pripadnosti, je božji poljub in sprijetje duha z duhom, je duhovna združitev, tudi znamenje sloge, spoštovanja in ljubezni, lahko pa je tudi Judežev poljub, poljub izdajstva, poljub, ki izraža podreditev, vdanost ali čast … (Chevalier Gheerbrant; Slovar simbolov, MK, Lj. 1993)

Benétik vizualizira in udejanji pošto Ljubljani in simboliko poljuba na posebnih modulih iz topolovine. Ti delujejo kot škatlice, kamor »zapakira« vse vizualno in likovno. Na stene oz. na panoju so pripeti takšni »paketki«, ki aludirajo tudi na prave pakete. Danes pogosto prejemamo pošiljke-pakete, dobivamo jih po pošti, potem ko nam je elektronska pošta omogočila, da smo stvari naročili z različnih delov sveta in so nam jih dostavili na domači naslov ... Pripeljejo nam jih z avtomobilskim prevozom, najbrž pa jih bodo že kmalu dostavljali droni ... Takšna ali drugačna pošta med ljudmi in kraji bo še dolgo obstajala, saj so naše potrebe tudi materialne … Ročno napisana pisma in razglednice pa je danes skoraj povsem nadomestila elektronska pošta in družabna omrežja … Morda pa jih bodo obudili umetniki in bodo spet pridobila pomen. Saj umetniki so kot mediji, posredniki med snovnim in nesnovnim svetom, so seizmografi, ki merijo stanje duha in materialnega sveta. Beseda in vizualna podoba, tako njun pomen kot materializacija pa sta močni človeški komponenti; sta razum in duhovna predstava. 

Beseda poljub, ki jo ugledamo v sporočilu »Pošta Ljubljani«, namiguje na ambivalentnost pomena poljub, torej na večpomenskost telesnega dotika in njegove simbolike.

V svoji poetiki, skozi iskanje oblik in barv z resnicoljubnimi potezami linije ter s pogledi v (ne)stvarnost prostora in dogajanje v njem ohranja Benétik otroško elementarnost, da bi se mogel prepustiti nevidnemu toku energije, toku sveta in lastne duše.
Izhaja iz posebnih prostorov (Koroška v Avstriji), iz tistega arhaičnega sveta, polnega starožitnosti, ki ga spoznavamo ne le v zapisih in pripovedih skozi jezik, temveč se nam izrisuje tudi v vizualizacijah: skozi podobo krajine in njenih ljudi. Benétikovo duhovno kodo razberemo, če poznamo Koroško, ki nam jo pomaga razumeti tudi takšna literarna slika, kot je »Angel pozabe« koroške pisateljice Maje Haderlap. Čeprav je Benétik podoživel tudi druge kulture in jih je znal začutiti, kot npr. žarenje in barvitost mistične Indije, pa tudi njeno nasprotje – bleščavi New York, mesto toliko nasprotij, obema je posvetil pomenljiv cikel del (»Delhi Days« in »Papayas«), nosi v sebi vso mistiko in kontroverznost rodne Koroške ter drugih predelov bližnjih krajev, ki so mu blizu: npr. Goriškega in njegove »čarne Soče«, potem ljudi in krajine ob reki Muri ... Slike pričajo o njegovem vstopu v te duhovne pokrajine, v vsa njena tkiva. Nastajajo telesa slik-objektov, kjer je vse v imenu (poimenovanju, jeziku) zapisano, s krvjo, podčrtano in s prstnim odtisom zapečateno. Tudi dobesedno, saj se umetnik veliko ukvarja s simboliko znakov in črk, etimološkimi pomeni imen, kolažira, pri tem pa išče strukture sveta in utripanje življenja ter jim prida svojo srčno kri s kapljico rdeče, oranžne in žafranaste barve ... Ustvari ornament duhovnega tkanja, ki se ujema z znaki, barvnimi naglasi in simbolnimi pomeni.

Milena Zlatar

Rudi Benétik se je rodil leta 1960 v Podjuni/Jaunstein na Koroškem v Avstriji, kjer tudi živi in dela. Študiral je v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost (profesorji Andrej Jemec, Janez Bernik, Bogdan Borčić, Gustav Gnamuš), kjer je diplomiral leta 1985. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja ga srečujemo na razstavah po Evropi in zunaj nje. Njegova dela so vključena v številne pomembne javne in zasebne zbirke.