Boštjan Jurečič: Tempus fugit ali izbrisi časa ...

Boštjan Jurečič Alluvio, rojen 1969 v Ljubljani, je leta 1991 diplomiral na višji stopnji ekonomske fakultete v Ljubljani, se potem lotil študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in ga zaključil z diplomo pri profesorju Gustavu Gnamušu leta 1998. Zaposlen je kot novinar v uredništvu oddaj o kulturi na TV Slovenija. V svoji slikarski praksi raziskuje v širokem polju sodobne figuralike. Redno razstavlja doma in v tujini od tisočletja naprej. Ukvarja se s teorijo umetnosti, razvil je teorijo vzporednic ter o vzporednicah med vizualno umetnostjo in glasbo. Leta 2020 je pri založbi Cambridge Scholars izšla njegova knjiga z naslovom A Study of the Parallels between Visual Art and Music. 

Živa Škodlar Vujić je umetnostna zgodovinarka, kustosinja Mednarodnega grafičnega bienala do leta 1988, galeristka in publicistka. Novinarka pri kulturni rubriki Dela, urednica priloge Najdihojca med letoma 1962 in 1964. Enomesečni študijski program pri grafičnem oddelku Rive Castleman, MOMA v New Yorku leta 1975; po vabilu ministrstva za kulturo ZDA enomesečno strokovno potovanje z obiski in razgovori na ameriških umetniških akademijah, grafičnih delavnicah in ateljejih najbolj znanih umetnikov v New Yorku, San Franciscu, Chicagu, Houstonu in Los Angelesu leta 1980; po vabilu vlade Južne Koreje, Seul, selektorica za južnokorejsko grafično produkcijo, pozneje predstavljeno s samostojno razstavo v okviru MGB v Ljubljani; isto leto gostja japonskega Muzeja moderne umetnosti v Tokiu, pred odprtjem njihove nove depandanse, Tokio, leta 1982; članica žirije Razstave italijanske grafike Lecce, 1983; selektorica kanadske grafične produkcije v žiriji vsakoletne razstave Kanadska grafika 1985, izbor predstavljen na MGB v Ljubljani. Ob jubilejnem 15. MGB leta 1985 je organizirala in postavila tri spremne razstave: Jasper Johns, Monotipije v Mali galeriji, razstavo Joana Miroja v Cankarjevem domu in 100 grafik Henryja Moora v Mestni galeriji, ki jo je prenesla in postavila v Skopju, v Muzejski prostor Hamam. V devetdesetih letih je zasnovala in predstavila več osebnih razstav v prostorih SKB, Ljubljana: Avgusta Černigoja, Zorana Mušiča, Davida Tremletta, Lojzeta Spacala, Valeria Adamija, Henryja Moora in Joeja Tilsona. Kot galeristka in založnica izvirne grafike deluje s svojim možem Lazarjem Lazom Vujićem kot ideatorka in organizatorka razstav na mednarodnih sejmih umetnosti v Bologni, Chicagu, New Yorku, Madridu, Baslu, Frankfurtu, Zürichu in Parizu s prezentacijo slovenskih umetnikov Gabrijela Stupice, Zorana Mušiča, Milene Usenik, Borisa Zaplatila, Borisa Jesiha, Živka Marušiča, Matjaža Počivavška in Irwinov; v galeriji Visconti Fine Art pa postavitve in publikacije katalogov razstav Roberta Rauschenberga, Jamesa Rosenquista, Jasperja Johnsa, Toma Wesselmanna, Davida Tremletta, Jiříja Kolářja, Jamesa Browna, Sama Francisa, Salvadorja Dalija, Mimma Rotelle, Mimma Paladina, Sola Lewitta, Joana Miroja, Pabla Picassa, Kiki Smith, Gabrijela Stupice, Živka Marušiča, IRWINov, Zorana Mušiča, Dušana Džamonje, Vladimirja Veličkovića, Velimirja Iliševića, Milana Zoričića, Boštjana Jurečiča Vege/Alluvia in drugih.

Tempus fugit ali izbrisi časa ...
Ko sva bila pred več kot desetimi leti, pred vašo prvo predstavitveno razstavo pri nas, v vašem ateljeju in pregledovala vašo tedanjo likovno produkcijo, me je ob vznemirjenju likovnega doživljaja in nenavadnosti vašega likovnega sveta, pa tudi čisto novega pristopa v oblikovanju figuralike, prešinila misel, za katero verjamem, da drži še vedno: pri vas gre za srečen in produktiven spoj vašega vsakdana: po izobrazbi, srcu in danosti slikar, po dejavnosti novinar, ste v svojih slikah, nanizanih kakor v filmskih prizorih in predelanih po fotografijah časopisnih novic poustvarili popolnoma svojstven, edinstven likovni svet. S svojim naključnim tehničnim izumom izmivanja barve s platna (na srečo je takšen postopek danes mogoč zaradi slikanja z akrilnimi barvami) pa ste slikam vdahnili še dodaten, vsebinsko in čustveno pomemben element: Tempus fugit – dogodki, protagonisti in bivanje se v vaših slikah drobijo pod težo časa. Zanima me, ali ste zadnjih deset let ta pristop v slikanju razvijali zavestno ter kako in zakaj ste prešli v novo obdobje slikanja figuralike v barvno novih raziskovanjih, po vaših besedah, v Rothkovi barvni paleti?

Pristop je seveda zavesten. Vedno me je zanimala figuralika, vendar mi je bilo že zelo zgodaj jasno, da figuralika hitro zdrsne v ilustrativnost (abstrakcija pa v dekorativnost) in sem iskal načine, kako se ilustrativnosti v svoji figuraliki ogniti. To izpiranje podob je prišlo do mene po naključju – sit starejših vplivov sem eno od manjših slik leta 2004 odnesel napol mokro pod vodo, ki je podobo delno sprala: tisto, kar je od podobe ostalo, me je povsem prevzelo, izpiranje pa se je naenkrat zazdelo kot popolnoma nova, izvirna tehnika, ki morda pripelje do zanimivih rezultatov. Tehniko sem potem preizkušal v vseh mogočih modalnostih v začetku zelo previdno, pozneje pa sem na skoraj akromatsko osnovo začel dodajati vse več barv in posegati tudi v globino struktur. Zelo zgodaj mi je bilo tudi jasno, da vsaka domislica sama sebe hitro izprazni forme in vsebine – se spremeni v nekakšen manierizem, s tem pa delo izgubi moč in intenziteto. Tako sem vpeljeval nove elemente: na slikah iz obdobja po letu 2014 je več lazur, pri katerih sem poskušal dosegati učinke svetlobnega žarenja. Slike so postajale svetlejše in barvno intenzivnejše. Vendar je vse skupaj še vedno zelo temeljilo na črno-belem kontrastu, čeprav moje delo nikoli ni bilo tonsko strukturirano. Rothko me je kot slikar vedno močno privlačil in na neki točki me je začelo zanimati, kako prenesti strukturno logiko njegovega slikarstva v območje figuralike. 

Ste avtor študije o paralelah med vizualno umetnostjo in glasbo; zdi se, da vaše novo obdobje slikanja, s študijami in poglabljanjem v Rothkov abstraktni svet niansiranja in razslojevanja barvnih tonov, nekako sovpada s tem vašim raziskovanjem senzibilnega vizualnega dojemanja abstraktnega slikarstva, ki bi ga včasih, posebej pri Rothku, lahko primerjali s čudovitimi akordi. Bi morda lahko podrobneje razložili svoja slikarska prizadevanja, predvsem prenos tega barvnega sistema v figuraliko? 

Pri Rothku gre – na grobo povedano – za sopostavljanje blokov različnih barvnih vrednosti, ki pa so enakih svetlosti. Ko sem poskusil dosledno prenesti to barvno logiko v svojo figuraliko, na začetku vse skupaj ni šlo nikamor, saj je vse na platnu postalo zgolj temno in se skoraj ničesar ni videlo. Potem sem opazil, da tudi Rothko ni radikalen, potem pa razumel, da radikalizmi v umetnosti pravzaprav niso smiselni. Tako sem vpeljal tudi nekaj svetlobnih diferenc, ki pravzaprav nekako celo utrdijo preostale – se pravi – trde rothkovske strukture. Nasploh se je izkazalo dvoje: obstaja le omejen nabor barvnih vrednosti, s katerimi je takšno slikarstvo sploh mogoče, po drugi strani pa je odpadla potreba po slikanju številnih podrobnosti, saj se jih zaradi barvnih neskladij tako ali tako ne vidi. Naj poudarim, da nimam namena postati naslednji Rothko, privzel sem zgolj nekaj njegovega in presadil v svoje slikarstvo z namenom, da ga prenovim. 

Ob prvih javnih predstavitvah ste uporabljali umetniško ime Vega; zdaj ste nadimek spremenili v Alluvio; ime je seveda simbolnega pomena in morda tudi prvo znamenje za gledalca, ki želi globlje razumeti vaše delo, zato me zanima vaša interpretacija.

Alluvio pride iz Alluviana. Menda gre za ime, ki so ga za Ljubljanico uporabljali Rimljani. Reka, ki poplavlja. Iskal sem neko preprosto ime, ki bi hkrati povedalo, od kod sem in kako počnem to, kar počnem. Alluvio pove oboje.  
                                                               
Živa Škodlar Vujić v pogovoru z Boštjanom Jurečič Alluvio