Makalu 8481 metrov – prvi slovenski osemtisočak in čas po njem

Oktobra 2025 bo minilo petdeset let, odkar smo Slovenci prvič stopili na več kot osem tisoč metrov visoki himalajski vrh. Zlati jubilej tega vzpona je pravi čas za obuditev spomina na dosežek, s katerim smo stopili ob bok himalajskim velesilam. Kot se spominja Viki Grošelj, se na prvi slovenski osemtisočak, 8481 metrov visoki Makalu, nismo povzpeli po smeri prvopristopnikov ali po kakšni od že preplezanih smeri. V mogočni, dva tisoč petsto metrov visoki južni steni gore smo preplezali novo, prednostno smer. Eno prvih v velikih stenah osemtisočakov v tistem času. Še danes sodi »Jugoslovanska smer« – poimenovali smo jo po državi, katere del smo takrat bili – med največje dosežke v svetovni zgodovini himalajizma. 

Slovensko himalajsko plezanje je z Makalujem povezano bolj kot s katerim drugim osemtisočakom. V njegovi južni steni sta se izoblikovali prava usmeritev in vizija, ki sta dvajset let pozneje, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, Slovenijo izpostavili kot vodilno himalajsko velesilo. 

Bil sem najmlajši član te (takrat smo jih še šteli) šeste jugoslovanske himalajske odprave, ki je odšla na pot avgusta 1975. Vodil nas je Aleš Kunaver. Bili smo trdno odločeni, da dokončamo drzno zamisel in delo naše prve odprave na Makalu, ki je tri leta prej, po več kot dveh mesecih zahtevnega plezanja v težavnih vremenskih razmerah, morala odnehati potem, ko so že presegli čarobno višino osem tisoč metrov. Njihove izkušnje ter poznavanje pristopa do baze in večjega dela stene so nam bili v veliko pomoč. Vsako od navez, ki so delovale na gori, je vodil eden od veteranov iz odprave leta 1972.

V steni smo porabili več kot pet kilometrov pritrjenih vrvi, postavili pet višinskih taborov. Meter in pol novega snega, ki nam ga je vihar natresel v bazi, na gori pa podrl nekaj taborov, nas ni spravil v obup, ampak le dodatno podžgal. 6. oktobra sta vrh dosegla Stane Belak in Marjan Manfreda. Manfreda, po spletu naključij (pokvaril se mu je ventil na aparaturi za kisik), celo brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil do tedaj najvišji tako osvojeni vrh na svetu. 8. oktobra sta bila na vrhu Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. pa Ivč Kotnik in jaz. Janez Dovžan je vrh dosegel 11. oktobra. Sedem nas je stopilo na vrh Makaluja, kar pa je bila zasluga celotnega moštva. 
Uspeh na gori je močno odmeval doma in v svetovni alpinistični javnosti, pomenil pa je tudi  naš dokončni stik s svetovnim himalajskim vrhom. Predsednik Tito nas je odlikoval z redom zaslug za narod – z zlato zvezdo, kot ekipa smo dobili Bloudkovo nagrado, najvišje priznanje Republike Slovenije na področju športa, in še kopico drugih priznanj.

Uspeh na Makaluju je sprožil pravi plaz vrhunskih slovenskih dosežkov v Himalaji. Kakšen potencial je bil s to uspešno odpravo takrat ustvarjen, je pokazala prihodnost. V naslednjih dvajsetih letih nam je Slovencem kot devetemu narodu uspelo preplezati vseh štirinajst osemtisočakov. In prav pri vseh smo bili zraven tudi »makalujevci«. Ne le kot člani odprav, ampak tudi kot pomembni akterji. Člani odprave Makalu 75 smo kot prvi Slovenci stopili na vrhove še desetih drugih osemtisočakov. Vsega skupaj pa smo, poleg številnih drugih zahtevnih vzponov v najrazličnejših  gorstvih sveta, opravili kar 23 vzponov na več kot osem tisoč metrov visoke vrhove.

Ob 50-letnici vzpona sem se odločil, da ponovno obiščem bazo pod Makalujem. Z načrtovano potjo sem seznanil vseh petnajst še živečih članov odprave. Večina tistih, ki so se odzvali, si je  poti pod goro zelo želela, a jim zdravje tega več ne dopušča. Na pot smo od veteranov tako odšli le štirje. Stane Klemenc, Ivč Kotnik, Bojan Pollak in jaz. Pridružilo pa se nam je še dvanajst družinskih članov, prijateljev in znancev s prejšnjih skupnih obiskov Himalaje. 

Spomladi letos smo odpotovali in po osmih dneh hoje dosegli bazni tabor pod Makalujem. Spomini so silovito oživeli. Še posebej popoldne, ko se je začelo jasniti. Oblaki so se povsem razblinili in stena je zažarela v vsem sijaju zahajajočega sonca. Tako lepo je bil viden vsak najmanjši del naše smeri! Prav gotovo ena najlepših in najbolj elegantnih  prvenstvenih smeri v velikih stenah Himalaje. Stena je prevzela vsakogar, ki jo je kdaj opazoval in vedel, kje naša smer poteka. Celo velikega Messnerja, ki jo je, z močno avstrijsko odpravo, skušal preplezati leta 1974:  »Nisem mogel preplezati južne stene Makaluja. Tako elegantna stena! Tako čista linija! Izjemna smer. Idealen vzpon! … Velik uspeh tovarištva in skupinskega dela, ki ga Slovenci niso samo idealizirali, ampak tudi udejanjili.«    

Makalu je bil prvič preplezan leta 1955. V naslednjih dvajsetih letih, do 1975, je vrh doseglo le dvajset plezalcev. V povprečju le eden na leto. In med to prvo dvajseterico v zgodovini je kar sedem Slovencev.  

Viki Grošelj

Odprava Makalu 1975:
Vodja: Aleš Kunaver. Člani: Janko Ažman, Stane Belak - Šrauf, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik - Den, Janez Dovžan, Boris Erjavec, Viki Grošelj, Tomaž Jamnik - Mišo, Stane Klemenc, Ivč Kotnik, Janez Lončar - Šodr, Marjan Manfreda - Marjon, Bojan Pollak - Bojč, Milan Rebula, Roman Robas, Jože Rožič, Dušan Srečnik - Zobač, Nejc Zaplotnik, zdravnik Damijan Meško, snemalec Rado Riedl.