Via Negativa / Svojat: Fuga za narod

Trajanje: 120 minut

Letos se spominjamo rojstva države, s katero si narod že 35 let piše sodbo, in 150. obletnice rojstva Ivana Cankarja, ki je vedel, da ljudstvo in narod nikoli ne sedita za isto mizo. Fuga za narod odpira zgodovinsko okno v razmerje države, ki se utemeljuje na narodu, do pravic človeka in državljana, kot jih je opredelilo evropsko razsvetljenstvo. Izhaja iz koncepta naroda kot namišljene skupnosti, kot jo je opredelil Benedict Anderson, oblikovane z razvojem tiska, nacionalnih kultur in modernih politik.

Projekt aktualno nacionalno politiko razume kot ideološko orodje legitimizacije državne moči. V središče postavlja Cankarjevega ljudskega godca Kurenta v podobi Andreja Fona, frontmana avantrokovske zasedbe Svojat, kot sodobnega glasbenega zlitja frustracije in upora zoper novodobni etatizem, ki nacionalno identiteto izrablja kot orodje sistemske regulacije, represije in nadzora. Nasproti mu stoji Sperans (Gregor Zorc), glas ideologije ogroženega naroda, ki ostaja stalnica slovenske politike. Na pragu druge svetovne vojne je mladi slovenski komunist zapisal: 

»Narodno vprašanje je osrednje vprašanje slovenske politike. Toda nikdar ni slovensko narodno gibanje zavzelo onih širokopoteznih oblik, ki smo jih vajeni opazovati pri drugih narodih. Ostali smo pri najnižjih bojevnih oblikah. Med največjimi slabostmi našega narodnega gibanja, ki ga je zavirala v njegovem razvoju, je bila izredna ideološka plitvost.« (Sperans: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1939)

Slovensko narodno vprašanje po 35 letih državnosti ostaja v ideoloških plitvinah slovenskega narodnjaštva iz Cankarjevega časa. Danes in »takrat se je jasno pokazala silna razdalja med ljudstvom in narodom. Morda sta čutila to silno razdaljo obadva ljudstvo in narod – morda sta videla obadva tisti brezmejno široki, brezdanje globoki prepad, ki ju loči od nekdaj in ki je do vrha napolnjen s smradljivo vodo smradljivih fraz«. (Ivan Cankar: Slovenski narod in slovenska kultura, 1907)

Ideologija naroda kot peklenska fuga 21. stoletja stopnjuje svoja kanonična zagon in jakost. S pospeškom digitalnega komuniciranja pospešuje tudi travestija romantičnih narodnjaških idej. Ta pohistorični stroj melje posameznika v brezoblično narodnjaško gmoto. Fuga za narod se upira kolektivni amneziji zgodovinskega spomina in sodobnega državljana želi spomniti, da je njegov razum dediščina preteklosti, da ima njegovo ideološko cepljeno telo še vedno svoj glas in da je narod namišljena politična skupnost.