17. okt. 20:00

Kralj Ojdip (Edipo re)

Režija: Pier Paolo Pasolini

Nasprotje med popolno nedolžnostjo in nujnostjo vèdenja, to je tisto, kar me je navdihnilo v Sofoklejevi tragediji.

In še nekaj je Pier Paolo Pasolini povedal v zvezi s svojim filmom Kralj Ojdip: da se je z njim soočil, s svojo lastno tesnobo, svojim lastnim Ojdipovim kompleksom v freudovskem pomenu. Kar je navsezadnje nakazal s prologom in epilogom, s katerima je obdal svojo predelavo Sofoklejeve tragedije. V prologu se pojavi miljski kamen z napisom Tebe, prizor pa se dogaja nekje v okolici Bologne (kjer je bil Pasolini rojen) – porodna babica dvigne dojenčka proti svetlobi, nato pa mati (Silvana Mangano, ki igra tudi Jokasto) na travniku dojenčka podoji, medtem ko ga oče, mlad oficir (kar je bil tudi Pasolinijev oče), že spočetka ne mara, ker da mu je, kot pove napis, ugrabil ženo. V epilogu se oslepeli in ostareli Ojdip (Franco Citti) v spremstvu mladeniča Angela (Ninetto Davoli) pojavi v Bologni, kjer je Pasolini študiral.

Sofoklejeva tragedija se začne v trenutku, ko se prerokba že uresniči, torej ko Ojdip že ubije Laja, kralja Teb in svojega očeta, ter se poroči z ovdovelo kraljico Jokasto, svojo materjo. Toda za vse to izve postopoma, prek »flash backov« oziroma dialogov z drugimi dramskimi liki, medtem ko pri Pasoliniju ni nobenega suspenza, ker je vsa zgodba podana linearno in z uporabo čim manj besed, v nekakšni prvobitni tišini, naseljeni s šumi, mrmranjem in kriki, ob spremljavi prastarih spevov in glasbenih ritmov. Če že s tem nastane nehistorični vtis, pa je ta prav nazoren v puščavski pokrajini (film je bil posnet v Maroku), z domišljijskimi kostumi in še bolj bizarnim orožjem.

Po filozofu Clémentu Rossetu je Ojdip klasičen primer prerokbene iluzije, ko človek sam povzroči lastno pogubo prav s tem, da se jo trudi preprečiti. Pri Pasoliniju je stvar malo drugačna. Ojdipu je že spočetka dano spoznanje o lastni usodi, vendar se bori proti temu, kar ve, ker ne sprejme vednosti o zlu, ki je v njem, in si pred tem zatiska oči. Ojdip noče sprejeti usode, saj bi to pomenilo sprejeti lastno krivdo. Tako mu preostane bodisi pot slepega nasilja, s katerim odstrani vse, kar ga spominja na usodo – kralja Laja ubije brez pravega razloga, zgolj iz kraljevskega napuha, ki ga nosi v sebi – bodisi slepega kopičenja privilegijev, ki mu jih daje prav njegova usoda; celo njegovo razmerje z Jokasto je v znamenju posesivnosti, ki si ne odreče spolnega privilegija niti tedaj, ko že ve, da je to razmerje incestno.

Kolikor je Ojdipova usoda »sploh« človekova, ji Pasolini postavi omejitev: človeštvo, ki ga predstavlja Ojdip, je zahodno, dominantno, zato ga tudi poveže s Tretjim svetom kot simbolom ljudstva, žrtvovanega za nadoblast kaste ljudi, ki se edina spozna na »zgodovinsko usodo«.

 

Zdenko Vrdlovec

Kralj Ojdip (Edipo re)

17. okt. 20:00
Več terminov

5'50 EUR
5* EUR za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence, za sedeže najnižje cenovne kategorije

5% popust ob nakupu na cd-cc.si

Ivanka

Ivanka

Ivanka
najboljša spremljevalka na prireditve.

Uršula Cetinski

Blog Uršule Cetinski

Generalna direktorica CD,
Uršula Cetinski,
svoje misli o prireditvah
in drugem aktualnem dogajanju
v CD in širše
strne v kratke zapise.

Vabljeni k branju.

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI