Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšla že 2007, je roman južnokorejske pisateljice Han Kang, dobitnice mednarodne Bookerjeve nagrade in Nobelove nagrade za literaturo. V slovenščini jo beremo v prevodu Urše Zabukovec, ki je besedilo prevedla iz španščine in ga ob tem primerjala z drugimi prevodi. Roman v ospredje postavi na videz preprosto odločitev z zelo daljnosežnimi posledicami. Zgodba sledi ženski, ki z odločitvijo, da ne bo več jedla mesa, nehote razkrije napetosti in nerazumevanje v svoji družini. Zgodbo spremljamo skozi tri pripovedovalce, ki vsak iz svoje perspektive razkrivajo posledice njenega umika iz pričakovane vloge. Ob tem se izriše slika družine, ki se ne zna soočiti z drugačnostjo, in posameznice, ki išče način, kako preživeti lastno notranjo stisko. 

O romanu se bosta Maša Jelušič in Andrej Blatnik pogovarjala z Davidom Zupančičem, zdravnikom, pisateljem in enim najbolj prepoznavnih slovenskih komunikatorjev znanosti. Je specializant infektologije v UKC Ljubljana, avtor uspešnic Življenje v sivi coni, Znanost mirnega življenja in V mejah normale ter ustvarjalec podkasta Umetnost lenarjenja. V javnosti je znan po jasnem in premišljenem načinu razlaganja zahtevnih tem, kar ga postavlja za odličnega sogovornika pri romanu, ki razpira psihološke in družbene napetosti ter razgrinja nekatere vidike vegetarijanstva. 

Han Kang je južnokorejska pisateljica, znana po drznem raziskovanju bolečine, nasilja in zgodovinskih travm. Njena dela, med njimi Vegetarijanka, Human Acts in We Do Not Part, združujejo poetičnost jezika z neizprosno iskrenostjo. V Koreji velja za simbol umetniške integritete, saj se je uprla političnim pritiskom in ostala zvesta svojim prepričanjem. Njena Nobelova nagrada je razumljena kot dosežek vse korejske literature, ki je desetletja nosila težo zgodovinskih ran in družbenih sprememb.
 

Globoko v gozdu je osebno, esejistično in poetično popotovanje Irene Štaudohar v prostor med naravo in človekovo notranjostjo. Iz resničnega gozda, v katerem se je pred desetletji tragično izgubil njen oče, ter iz simbolnega gozda spomina, mitologije in umetnosti avtorica ustvari pripoved o izgubi, tišini, divjini in pogosto prezrtih plasteh življenja. To je hkrati intimna avtobiografija in kulturna zgodovina divjine, knjiga, ki nas ob vse večji racionalizaciji sveta spominja na našo prvobitno povezanost z naravo in na skrivnostno animo, ki biva v vsakem bitju.

Irena Štaudohar je dramaturginja, bila je glavna in odgovorna urednica revije Maska, sooblikovalka programa mednarodnega festivala Mladi levi ter nekaj let tudi urednica Sobotne priloge Dela, pri kateri danes dela kot novinarka. Njeni občutljivo izpisani in kulturno poglobljeni članki so redno med najbolj branimi besedili, njena knjiga Kaj hoče ženska? pa se je uvrstila med najbolj odmevne knjige zadnjih petih let. Globoko v gozdu je njena četrta knjiga. 
 

Ministrstvo za prihodnost (prevod Alenka Ropret) predstavi bližnjo prihodnost, v kateri se svet sooča z vse bolj očitnimi posledicami podnebnih sprememb. V središču je mednarodna organizacija, ustanovljena z nalogo, da išče rešitve za propadajoči svet. Robinson spremlja različne akterje, od uradnikov do znanstvenikov, ki poskušajo uskladiti politične, gospodarske in etične interese. Osredotoča se na konkretne mehanizme sprememb in ne na spektakel katastrofe. Kako prepričljivo roman razgrinja te procese in koliko stvarnosti se skriva v njegovih odstavkih, likih, zapletih, bo z Mašo Jelušič in Andrejem Blatnikom razpravljal Matjaž Gruden, kolumnist in direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo, ki zaradi svoje poklicne poti in izkušenj deluje kot nekdo, ki bi se zlahka znašel na Ministrstvu za prihodnost.

Ameriški pisatelj Kim Stanley Robinson je avtor uspešnic ter nekajkratni dobitnik prestižnih nagrad hugo, nebula in locus. Je avtor desetine knjig, med njimi trilogije Mars, s katero je zaslovel, ter visoko cenjenih Štirideset znakov dežja (Forty Signs of Rain, 2004), Leta riža in soli (The Years of Rice and Salt, 2002) in 2312 (2012). Pri številnih velja za enega največjih živečih znanstvenofantastičnih pisateljev. Leta 2001 so po njem poimenovali asteroid. Ministrstvo za prihodnost je njegov prvi roman, preveden v slovenščino.

 

Nina Dragičević je književnica, avtorica devetih knjig poezije, esejev in teoretskih razprav ter številnih zvočno-pesniških kompozicij. Kritiki njeno književno delo označujejo kot »udarno«, »pionirsko«, »veličastno« in kot »močno, silovito poezijo, ki si zasluži veliko pozornosti«. Dragičević je prejemnica nagrade lastovka, štipendije Werner Düttmann (Akademie der Künste, Berlin), nagrade dr. Ane Mayer Kansky, Jenkove in Župančičeve nagrade ter dveh priznanj vitez poezije. Njena najnovejša pesniška knjiga Nemogoče je nominirana za Cankarjevo nagrado in kritiško sito 2026.

Pogovor s pisateljico bo vodila Kristina Božič.

Kuratorka: Ana Schnabl

Ajda Bračič je pisateljica in arhitektka. Za številne slovenske medije redno piše o arhitekturi in kulturi, vodi pa tudi platformo za arhitekturno prenovo Kajža. Za zbirko kratke proze Leteči ljudje (2022, LUD Literatura) je prejela kritiško sito in nagrado Maruše Krese ter bila nominirana za najboljši prvenec. Kresničevje (2025, LUD Literatura) je njen prvi roman.

Pogovor s pisateljico bo vodila Ana Geršak.

Kuratorka: Ana Schnabl

Letošnja žirija, ki jo sestavljajo Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Igor Divjak, Diana Pungeršič, Tomaž Toporišič in Lucija Mandić, je izbrala štiri nominiranke in enega nominiranca za najboljše literarno delo, napisano v literarnih zvrsteh, ki jih je pisal Ivan Cankar, to je v prozi, liriki, dramatiki in esejistiki. Nominirani so: Dohtar in Povodni mož Aljoše Harlamova, Kresničevje Ajde Bračič, Nemogoče Nine Dragičević, če se ne vrneš Anje Radaljac in Nekje notri je uho Tine Volarič. Nagrajenec oziroma nagrajenka bo razglašen na podelitvi, ki jo bo režirala Špela Kravogel, v živo pa prenašal Radio Ars. Podelitev bo povezovala Tajda Lekše, glasbeno pa popestrila Petra Vidmar. Pogovor z nominirancem in nominirankami bo vodila Tanja Tuma, ki bo tudi pripravila scenarij. Slavnostni govornik bo prvi prejemnik Cankarjeve nagrade – Sebastjan Pregelj.

Cankarjevo nagrado so leta 2019 kot poklon velikemu književniku Ivanu Cankarju ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU in Univerza v Ljubljani. Letos jo prvič podeljujejo v Cankarjevem domu, ki je poleg Krke, d. d., in Ministrstva za kulturo RS podpornik nagrade in podelitve. Medijska pokrovitelja sta Radio Ars in časopisna hiša Dnevnik. Več o nagradi >>

Zaradi neposrednega prenosa vstop v dvorano po začetku prireditve ne bo mogoč.
 

Zasnova in moderiranje: Katja Markič
Sodelujejo: Katja Gorečan, Bor Ravbar, Varja Hrvatin, Nik Žnidaršič


Cankar je eden tistih piscev, katerih besedila ob vsakokratnem branju – ne glede na časovno oddaljenost od njihovega nastanka – ostajajo sveža in ponujajo vedno nova izhodišča za razmislek o bralčevi sodobnosti. Cankarjeva sodobnost je drugačna od današnje, a njegov razmislek o elementu »človeškega« znotraj družbeno-ekonomskih razmer in nenehno spodmikajoče se politične realnosti nas vedno znova vleče k reinterpretaciji njegovih del.

Na stičišču med literaturo in družbo se tako znajde gledališče, ki brezpogojno zahteva vsakokratno živost odrske materije ter s tem iskanje najglobljih osnov vzporednic in razlik med Cankarjevim časom in dandanašnjim vsakdanom. Prav zato je »Cankarjevo leto« pred gledališke ustvarjalce postavilo prav poseben izziv s širino repertoarja, posvečenega velikemu klasiku. Reinterpretacije, priredbe, gradnje iz motivov in drugih pristopov k odnosu do besedilne predloge se je vsaka ustvarjalna ekipa lotila po svoje, kar nam ponuja izhodišče za pogovorni večer, na katerem se bomo posvetili prav vprašanju režijsko-dramaturškega pristopa do izvornega besedila. Kaj nam ponujajo Cankarjevi dramski in literarni liki, poezija in eseji, katera družbenokritična opažanja ostajajo prav tako ostra kot takrat, ko so bila zapisana, ter kje se skrivajo potenciali problematičnega poveličevanja trpljenja, revščine in odpadništva? Kako se lotevati uprizoritev kanoniziranih besedil in do kod seže ustvarjalčeva odgovornost iskanja posodobitev pri gledališčenju tekstovne materije?

Katja Markič
 

Sodelujejo: Anuša Plesničar, dr. Gregor Pompe in Steven Loy

Arvo Pärt je eden največjih sodobnih skladateljev in najbolj predvajan še živeči avtor sodobne klasične glasbe.

Skozi svojo glasbeno pot je izoblikoval prepoznaven minimalističen slog, za katerega je značilna kompozicijska tehnika tintinabuli, ki jo je izumil sam ter se večinoma navdihuje pri gregorijanskih koralih in pravoslavnih bogoslužnih spevih. Njegova glasba in ustvarjalnost sta odmev globoko ukoreninjene duhovnosti in vere. Pärt je bil od leta 2011 do 2018 največkrat izvajani živeči skladatelj na svetu. Njegova najznamenitejša dela so: Für Alina, Spiegel im Spiegel in Silvanova pesem.

O Pärtovi duhovni biografiji, ki jo je napisal skladateljev prijatelj in ameriški pravoslavni duhovnik Peter C. Bouteneff, se bodo pogovarjali Anuša Plesničar, dr. Gregor Pompe in Steven Loy.

Knjigo boste lahko na dogodku kupili po promocijski ceni.
 

Violistka Anuša Plesničar je študirala violo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, Univerzi za glasbo na Dunaju in na Visoki šoli za glasbo v Detmoldu v Nemčiji, kjer je magistrirala. Ob tem je diplomirala tudi na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer trenutno končuje še doktorski študij. Je članica Slovenskega godalnega seksteta ter redna sodelavka slovenskih simfoničnih in opernih orkestrov.

Gregor Pompe se je rodil leta 1974 v Ljubljani. Po končani gimnaziji Bežigrad je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani; najprej primerjalno književnost in nemški jezik, nato dodatno še muzikologijo. Za svoje diplomsko delo je prejel študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete. Po študiju se je zaposlil kot asistent na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete, kjer je leta 2006 doktoriral iz semantike glasbe in postmodernizma. Leta 2009 je bil izvoljen v naziv docenta in 2014 v izrednega profesorja. Med 2009 in 2014 je bil predsednik Slovenskega muzikološkega društva, od leta 2012 pa je predstojnik oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Kot muzikolog se posveča predvsem vprašanjem sodobne glasbe, semantike glasbe in opere. Svoje prispevke je sprva objavljal v publikacijah Dialogi, Nova revija, Muzikološki bilten, Delo, Ampak, Literatura, Emzin, Rast itd. Prevedel je tudi nekaj filozofskih spisov, občasno pa sodeluje še s programom ARS Radia Slovenije. Piše koncertne liste in je od leta 2002 stalni glasbeni kritik časnika Dnevnik. Za svoje znanstveno delo pa je prejel Mantuanijevo priznanje Slovenskega muzikološkega društva. Je član različnih strokovnih žirij (Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Strokovni svet Slovenske filharmonije).

V Sloveniji delujoči dirigent Steven Loy je znan po vplivni predanosti izvajanju sodobne umetniške glasbe. Ustanovil je ansambel za novo glasbo Neofonía, ki je pod njegovim umetniškim vodstvom na slovenskem odru prvič izvedel številna pomembna dela poznega 20. in zgodnjega 21. stoletja. Med najodmevnejše izvedbe štejemo nastope na festivalu Predihano v Cankarjevem domu. Loy je med letoma 2010 in 2012 deloval tudi kot umetniški vodja festivala Predihano, med 2014 in 2018 pa kot umetniški svetovalec festivala. Z Orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija redno koncertira in snema tako sodobni kot bolj tradicionalni repertoar. Sodeluje tudi z manjšimi zasedbami, kot so Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Slovenski tolkalni projekt, skupina MD7 (s katero je krstno izvedel več kot sedemdeset del) in Slowind. Kot gostujoči dirigent je nastopil z dunajskim ansamblom za sodobno glasbo Klangforum Wien, ansamblom Ensemble Experimental eksperimentalnega studia Zahodnonemškega radia SWR (Freiburg, Nemčija), Orkestrom nove glasbe (Katovice, Poljska), Filharmoničnim orkestrom »Mihail Jora« (Bacău, Romunija), Simfoničnim orkestrom Savaria (Sombotel, Madžarska), Simfoničnim orkestrom Miskolc (Madžarska) in Filharmonijo v Brașovem (Romunija). Udejstvuje se tudi kot skladatelj. Njegovo glasbo je izvajal Orkester Slovenske filharmonije.

Kot docent na ljubljanski Akademiji za glasbo iz orkestrskega dirigiranja deluje kot sokoordinator Studia za sodobno glasbo, kjer vodi ansamble sodobne glasbe in poučuje sodobne izvajalske prakse, zahtevnejše ritmične tehnike pri predmetu Polifona ritmična gibanja ter komorno glasbo. V letu 2020 je prevzel umetniško vodenje Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije.

V sodelovanju z založbo Družina 
 

Ena od določujočih značilnosti nemške klasične filozofije je njen poudarek na intersubjektivnosti. Na tak ali drugačen način so se različni misleci v tej tradiciji nagibali k ideji, da je subjektivnost bistveno posredovana skozi odnos do drugih subjektov. Z drugimi besedami, intersubjektivnost predstavlja ključen trenutek subjektivnosti kot take.

Verjetno je bil Fichte tisti, ki je postavil izhodišče te smeri razmisleka. Konferenca bo raziskala temeljne praktične in politične filozofije tega filozofa. Preučila bo Fichtejevo teorijo konstitucije jaza skozi omejitev (Anstoß) in njen kasnejši razvoj v socialno dimenzijo preko Aufforderung (poziva) in Anerkennung (priznanja), analizirala sistematičen odnos med temi pojmi in njihovo praktično funkcijo.

Osrednja tema bo tudi razvoj Fichtejevega pogleda na državo, ki se je v njegovih zgodnjih delih premikal od pravne institucije, ki zagotavlja individualno svobodo, k bolj etični, formativni skupnosti, zgrajeni na skupni kulturi v njegovih kasnejših spisih. Končno bo konferenca obravnavala, kako Fichtejeva ideja intersubjektivnosti vpliva na avtoriteto države in njeno relevantnost za sodobne debate o odnosu med posameznikom, skupnostjo in državo v emancipatorni politiki.

Udeleženci: Gesa Wellmann (Belgija), Jean Quétier (Francija), Roberta Picardi (Italija), Lucas Damian Scarfia (Španija), Gaetano Rametta (Italija), Manja Kisner (Nizozemska), Plato Tse (Tajvan), Taiju Okochi (Japonska), Jimena Solé (Argentina), Goran Vranešević (Slovenija), Juan José Rodríguez (Češka), Alberto Destasio (Italija), Bartosz Wójcik (Poljska), Ana Barbosa (Brazilija), Niccolò Pardini (Italija), Shunsuke Kudomi (Japonska), Sam Ben Meir (ZDA), Giovanni Andreozzi (Nemčija), Marie Louise Krogh (Nizozemska)
 

Filozofski marec

Marca 2026 bo cikel mednarodnih dogodkov skozi dialog med Heglom in pragmatizmom, poglobljeno obravnavo Fichtejeve intersubjektivnosti ter razmislek o Spinozovi epistolarni filozofiji osvetlil temeljna vprašanja prakse, skupnosti in države v nemški klasični misli ter njenem sodobnem odmevu.

Soorganizatorji: Oddelek za zgodovino zahodne filozofije (Univerza v Kjotu), Univerza v Ljubljani, Goethe-Institut Ljubljana in Cankarjev dom

Nastopajoči: Milan Hosta, Igor Škamperle, Borut Ošlaj, Matjaž L. Regovec
Moderira: Mateja Bartol

Recenzija knjižne zbirke
Cogito Individuationis (10 knjig)
Napisal: dr. Milan Hosta

Cogito Individuationis – epopeja človekovega postajanja

"Desetzvezkovna zbirka Cogito Individuationis Matjaža L. Regovca ni filozofsko delo v klasičnem pomenu besede. Gre za sistematično izpeljano integrativno antropologijo postajanja. To je ontološka analiza o tem, kako človek postane to, kar je. 
Rdeča nit, ki se vije skozi vseh deset zvezkov, je proces individuacije kot globinskopsihološki, ontološki, simbolni in eksistencialni proces, v katerem se izoblikuje štirirazsežni človek. Regovec razvije model cogita coniunctionis, štiridimenzionalne enote človekove zaznave, delovanja in ustvarjanja podob: telesni cogito, psihični cogito, intuitivno-duhovni cogito ter miselni cogito. Človekova individuacija pa pri tem pomeni postopno diferenciacijo in integracijo teh razsežnosti.

Prvi zvezki postavijo temeljno napetost med nujnostjo in svobodo. Človek je vpet v arhetipske zakonitosti, zgodovinske pogoje in kolektivne matrice ter vsakokratne resnice. Nujnost ni mehanicistični determinizem, temveč ontološka struktura, ki predhodi individuumu. Svoboda pa je rezultat diferenciacije in šele ko individuum postane zavesten nosilec svojega cogita, lahko začnemo govoriti o svobodi, ki pa ni nasprotje nujnosti, temveč njen zreli izraz na spektru zavedanja in mišljenja - kot se pokaže na koncu - samega sebe.

V nadaljevanju Regovec razpre razliko med kolektivnim in individualnim mišljenjem. Primarni miselni cogito je kolektiven: znanstveni modeli, kulturne norme, moralne dogme, popularna mnenja. Kolektiv misli, a nima telesa. In prav v tem je njegova ambivalentnost. Kolektivno mišljenje je raztelešeno – obstaja kot koncept, ne kot dejanje. Dejanja lahko svobodno izvršuje le individuiran posameznik. Tu se prvič jasno nakaže ključno spoznanje celotne zbirke: arhetipi se lahko manifestirajo le skozi individualni telesni cogito.

Osmi zvezek, posvečen telesnemu cogitu, je v tem smislu osrednjega pomena. Telo ni več zgolj biološki organizem. Je najgostejša, najbolj koagulirana manifestacija individuacije. Telesni cogito deluje trojno: zaznava s petimi čutili, deluje – ali se vzdrži delovanja – ter ustvarja telesne podobe. Ključni pojem tega dela je strukturno parjenje (angl. structural coupling, pojem iz kognitivne znanosti) med telesnim egom in fizičnim okoljem. Človek ni ločen od okolja; z njim je v stalnem vzajemnem preoblikovanju. Individuacija se na telesno-materialni ravni odvija kot most med subjektivno telesnostjo in objektivno materialnostjo sveta.

V devetem zvezku se pozornost preseli v središče osebnega duha. Če je telesni cogito najgostejša razsežnost, je osebni duh njegovo srce in motor. Regovec tukaj uvede radikalno, a premišljeno tezo: osebni duh je nujen pojem sodobne integrativne antropologije. Tradicija je duha pripisovala bogu ali kozmosu, srednji vek ga je skoraj v celoti prepustil transcendence, moderna doba je rodila ego predvsem kot mislečo substanco (res cogitans), Regovec pa pokaže, da brez osebnega duha – brez intuitivnega, pomenotvornega jedra – individuacija ni mogoča.

Pomen ni produkt mišljenja. Pomen se ne da racionalno proizvesti. Lahko se le zgodi, se pojavi oziroma vznikne (emergentnost) v osebnem duhu, v intuitivnem srcu. Pomen presega emocionalno ugodje ali neugodje. Je kvaliteta, ki preseže izkustveno pozitivno ali negativno. Osebni duh je nosilec notranje usmerjenosti naprej, proti še-neuresničenemu, k prizemljitvi (utelešenju) potencialnega. Brez te dimenzije človek izgubi energijo bivanja. Zato praznina ali odsotnost pomena lahko vodita v depresijo. Osebni duh je zato ontološko nujen, ne zgolj metaforičen ali simbolno/arhetipsko/mitsko prisoten.

Deseti zvezek kulminira v razpravi o sekundarnem miselnem cogitu. Tu se celotna rdeča nit zaokroži. Mišljenje, ki ga običajno razumemo kot vrh človekove racionalnosti, je v resnici sekundarno. Primarno mišljenje je kolektivno, naučeno, prevzeto. Sekundarno mišljenje pa je produkt lastne izkušnje, preoblikovane skozi telesno dejanje, psihično zgodovinskost in intuitivno pomenotvornost. Sekundarni miselni cogito je osebna miselna naravnanost, osebna koherentna drža do sveta. Ta prehod od primarnega k sekundarnemu mišljenju ni avtomatičen. Odvisen je od stopnje individuacije. Če človek ostane ujet v kolektivne dogme, njegova misel ostane simptom kolektiva. Če pa uspe integrirati svojo telesno izkušnjo, psihične podobe ter osebnega duha, se rodi misel, ki ni zgolj ponovitev ali potvarjanje, temveč ustvarjanje.
V tej točki se zbirka dotakne svojega implicitnega etičnega poudarka. 

Če je v srednjem veku prevladovala teodiceja – opravičevanje Boga pred človekom – Regovec uvaja antropodicejo: človek mora upravičiti svoje bivanje pred samim seboj in svetom. Individuacija ni zasebni luksuz ampak ontološka odgovornost. Na nek način lahko deseti zvezek povzamemo z imperativom, da mora človek svet domisliti in ga s telesenjem (to je: vsakokratnem delovanjem na fizični ravni) tudi trpno ustvarjati. 

Ko zbirko beremo kot celoto, vidimo, da ne gre za razpršene tematske monografije, temveč za dosledno arhitekturno zgrajen sistem. Vsak zvezek predstavlja en vidik in eno sidrišče, v katero se vpenja človek kot celota. Regovčev projekt je v tem smislu več kot sinteza filozofije in psihologije. Gre za poskus rekonstrukcije metafizične globine v času, ko je tradicionalna metafizika razpadla, ker ponuja premalo. Ne vrača se k dogmi, temveč k zavestnemu razlikovanju med plastmi bivanja, ki je kot tako prepleteno med kolektivom in individuumom, med fizičnim, duševnim, duhovnim in miselnim.

Na svetovnem odru ima to delo posebno mesto. V času, ko prevladujejo parcialne discipline – nevroznanost brez metafizike, psihologija brez ontologije, duhovnost brez telesa, racionalizem brez pomena – Cogito Individuationis ponuja integrativni model. Gre za veliko več kot enciklopedično in eklektično zbiranje znanja, saj ponudi sistematično utemeljeno in poglobljeno integrativno antropologijo.

Če bi morali zbirko povzeti v eni misli, bi lahko rekli: človek ni tisti, ki misli – človek je tisti, ki uresničuje misel in s tem šele postaja izpolnjeno in pomenljivo človeško bitje. Individuacija ni samouresničitev v psihološkem smislu, temveč ontološka konjunkcija vseh štirih razsežnosti njegovega cogita. S tem se Cogito Individuationis umešča med redka sodobna dela, ki si drznejo misliti človeka kot celoto. In prav v tej dosledni, sistematični in filozofsko odgovorni drznosti je njegova trajna in presežna vrednost."