Povzetki prispevkov

9. mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka / 11. mednarodna filozofska konferenca in delavnica


Podaljšano apokaliptično 20. stoletje se končuje, kako spodbuditi posameznika k bivanjskemu zaobratu v novo oikonomijo odnosov?

V sodelovanju s Cankarjevim domom in Ustvarjalnim centrom Krušče
Krušče in Ljubljana, 9.–16. junij 2023

Paula Arizpe (MX): O nezmožnosti ne biti Pascalianec
Dela Blaisa Pascala služijo kot vir inspiracije, odkar so bila prvič zapisana. Zanimivo dejstvo je, da se Pascal ni strinjal z Descartesovo delitvijo med res cogitans in res extensa, čeprav je ravno njegovo življenje izražalo to dihotomijo. V prispevku želim prikazati:
a)    estetiko pragmatičnosti Pascalovih del,
b)    globino Pascalove duhovne refleksije,
c)    gordijski vozel med res cogitans in res extensa v Arrowem teoremu,
d)    prevlado dobrega življenja in njegovih odvečnih koristi. 

Damir Barbarić (CRO): Moderno barbarstvo
V kratkem prispevku bom poskušal prikazati razmišljanja Eugena Finka o duhovnem stanju sodobnosti kot prispevek k še premalo izpeljani obči in načelni razpravi o »problemu nihilizma«. Bistvena določila današnjega časa lahko razumemo kot trojno vzporedna: 1. predzgodovinsko stanje človeštva, 2. obdobje grškega življenja in 3. začetek novega veka. Povezujoča nit navedenih obdobij je osvoboditev človekovega duha od prvotnega, z religijo pogojene zaprtosti in v usodo vpetega naravnega življenja ter postopno napredovanje zavedanja o lastni svobodi, vse do sodobnega temeljnega stališča o absolutni vsemogočnosti tehnike, ki jo vodi prepričanje, da človek lahko in mora zgraditi ter ustvariti vse, kar se mu zdi mogoče. V tem prepričanju Fink spozna usodno prevzetnost, ki ima za svoj dosežek sesutje svobode ter vodi v opustošenje duha in življenja. Možnost svojevrstnega izhoda iz zaprtega kroga neprenehnega naraščanja tehnične moči Fink najde v preudarni zmernosti svobode, ki jo skuša priklicati z omembo duhovne ustvarjalnosti glasbenega človeka zgodnjega grškega obdobja. 

Stanislava Chrobáková Repar (SK/SLO): Zemljevidi in pokrajine kulturnega udejstvovanja: KUD Apokalipsa v Sloveniji – 30. obletnica podarjanja sebe same/-ga 
V svojem prispevku, ki bo sestavljen iz dveh delov (1. Zemljevidi in 2. Pokrajine), se bom potrudila slovensko javnost spomniti na to, da ni vse zlato, kar se blešči – in obratno: tudi tisto, kar pogreša blišč, je lahko »zlato«. Predstavlja bogastvo, ki bi ga celo pomilostil lucidni Srečko Kosovel: izvzel iz svoje zlato-gnojne uravnilovke. Skupaj s tridesetletnico Josefino K. bom pokazala, da se je mačehovski odnos zoper (neodvisne) kulture, a tudi znotraj nje same tako razpasel, da je pripeljal do civilizacijskega absurda: pogublja nas tisto, kar nas opredeljuje. Duhovno siromašenje ne le da ogroža demokratske temelje sodobne družbe, kar gotovo ne velja samo za slovenske razmere, temveč spodsekava vsakega in vse, kar še stoji (in ne teče – recimo kot denar). Postregla bom s celotnim spiskom podatkov, a tudi s kulturološkimi komentarji in z miselnimi izpeljavami, svojimi in drugih, ki bi danes morale priti v ospredje tega sveta; če ne politično obvezno, potem vsaj družbeno dialoško, saj so se etos, resničnost, lepota in prihodnost tega sveta iztirili ravno zaradi kulturne pomanjkljivosti človekovih, vedno bolj daljnosežnih dejanj in odločitev. Osnovno vprašanje, ki si ga skupaj moramo zastaviti, se glasi: Kvalitativni preskok – da, ampak v katero smer? Ali bo kierkegaardovsko strastna zavzetost peščice kulturnikov in mislecev dovolj, da rešimo življenje na modrem planetu?

Montserrat Crespín Perales (ESP): Točka izginotja etike samouresničevanja: Ponovna ocena
V svojem članku From Seeing to Acting. Rethinking Nishida's Practical Philosophy (2009)  Matteo Cestari govori o tem, kako so Nishidove stopnje poti običajno organizirane okoli »notranjih« in »zunanjih« tendenc, z drugimi besedami, okoli idealizma ali realizma kot glavnih trendov v njegovem filozofskem korpusu. Ali, kot komentira, okoli tega, kako razložiti premik od filozofije »uma« k filozofiji »dialektičnega sveta«. Poudarja tudi dejstvo, da ni preprosto upravičiti tako jasnih perspektivnih sprememb Nishidovih idej od ponotranjenja do eksternalizacije ali obratno. Poleg tega Cestari, ki se osredotoča na Nishidovo praktično filozofijo, opozarja na enega temeljnih problemov, ki povezujejo praktično razsežnost mislečevih idej s skrbnim pregledom in razpravo o »modernosti«: vprašanje »zunanjega sveta« ter kako premostiti vrzel med filozofijo zavesti, predvsem pa samouresničevanjem, in eksternalijo. Po mojem mnenju ta vidik zahteva razumevanje medsebojnih implikacij med sodobno epistemologijo ter njenimi etičnimi in političnimi razsežnostmi. Po drugi strani pa je Isaiah Berlin (1909–1997) menil za očitno resnico, da predstave o svobodi neposredno izhajajo iz pogledov na to, kaj sestavlja jaz, osebo.  Ker je tako, bi nam Nishidova definicija tega, kar predstavlja jaz, pomagala razumeti etične in politične koncepte, ki izhajajo iz nje.
Predlagam raziskavo o tem, kako se nekatere intrinzične težave, ki so del Nishidove epistemologije, prenesejo na njegovo etično in politično stališče. Njegova stališča o zavesti in subjektiviteti, objektivnosti in svetu (v resnici elementih »modernosti« – subjektu, svetu in reprezentaciji) so tesno povezana z vozličastim neodgovorjenim vprašanjem, ki presega Nishido, vendar ga povezuje z motečo možnostjo etika samouresničevanja. Zakaj etika samouresničitve odpira pot za filozofsko utemeljitev nevarnega prehoda v podreditev posameznika in izginotja njegove singularnosti (njegovega dostojanstva) v zunajzgodovinski sistem, v monistično celoto (naj bo to narod, rasa, Razred itd.), ki izbriše Drugega?
Ključne besede: sebstvo, epistemologija, etika, etika samorealizacije, monizem, Nishida KitaroŻ (1870–1945)
    
Thomas Diesner (GER): Po apokalipsi ali vrnitev represije
Kako bi bil po apokalipsi mogoč nov začetek, kako iti naprej, ko se je razkrilo nezaslišano, ko je razpoka pretrgala tok časa? Za Adorna je bil poskus dojemanja neizrekljivosti groze druge svetovne vojne nekaj barbarskega, zločinskega – zaradi česar je Auschwitz postal tudi neizbežen simbol v poeziji. Todesfuge Paula Celana pa je pričevanje o travmi, o boju za jezik, za pisatelje skupine 47 pa je razpoka zahtevala tudi izvirno dejanje ustvarjanja, prenovo intelektualnega življenja. Drugi so videli črto, mejo, katere prehod je bil nakazan že prej in v drugih kontekstih. Travma so bili že jekleni viharji prve svetovne vojne; druga svetovna vojna je razkrila grozo, ki je šele prihajala. Je bil Hitler le predhodnik (Amery)? Iz Waldganga in Holzwegeja so izhajale konservativne interpretacije svojega časa in biti Ernsta Jüngerja ali Martina Heideggerja. Kje drugje je svoboda, je življenje, se sprašuje Jünger ob omenjanju neurejenosti, divjine?
Heidegger je zdaj del filozofskega mainstreama; ali to priča o moči njegovega žargona ali je znak poglobljenosti? Jüngerja zlorabljajo kot prednika nove desnice. Zanimivo, za oba je bil levi in desni sprejem. Tako se moramo danes znova vprašati, ali obstaja intelektualna zahteva ali zapeljiva moč in ali je razkol, ki ga je naredil diktum o drugem, privedel do potlačitve, ki se zdaj vrača. Lacan govori o političnem kot o nezavednem. Rad bi upošteval ta namig in raziskal boj za jezik v prisotnosti travmatične izkušnje. Vprašanje vrnitve potlačenih skuša razkriti motive razmišljanja, ki bi lahko, če ostanejo neprepoznani, spremenili tisto po apokalipsi v tisto pred njo.

Jan Frei (CZ): »Resnično človeško življenje« pri Patočki
Ena ponavljajočih se tem Patočkove filozofije je »resnično človeško življenje«. V prispevku želim predstaviti in povezati številne pojme, ki jih Patočka uporablja pri opisovanju tovrstnega življenja. Želim tudi pokazati, da ta miselna plast Patočke predstavlja del tradicije, ki sega vse do Kierkegaarda, Pascala, sv. Avguština in sv. Pavla. 

Abrahim H. Khan (CAN): Kierkegaard in skupno dobro v evropskem kontekstu! Točke za razmislek.   
Ta članek ponuja tri razmišljanja v obliki tez. Dve se nanašata na ideji »skupnega dobro« in »evropskega konteksta«. Tretja je predlog, kako bi Kierkegaard lahko služil kot vir za razmišljanje o skupnem dobro v evropskem kontekstu. Zdi se, da je v sodobni rabi vsaka od obeh idej povezana s prilagodljivostjo v načinu razmišljanja. Ta prožnost odpira pot do Kierkegaarda kot vira za razmišljanje o skupnem dobro v tem posebnem geopolitičnem kontekstu. Njegova spoznanja in ustrezna kritična razmišljanja za odgovor črpamo predvsem iz Korzarske afere, Dveh dob in iz Odprtega pisma (1951) učenemu znanstveniku Rudelbachu o civilni poroki v odnosu do Cerkve in države. Izpostavljeni premisleki naj bi ustvarili priložnost za nadaljnje razmišljanje s Kierkegaardom o nekaterih sodobnih geopolitičnih problemih, povezanih z našim človeštvom. Njihov namen je tudi ponovno preučiti že prejeto.

Jasna Koteska (MK): Hörkappe: Travma in apokalipsa v delih Kierkegaarda in Freuda
Članek analizira odnos do travme in apokalipse v delih Sorena Kierkegaarda in Sigmunda Freuda.
Freud je izumil medicinski sleng za ego in ga poimenoval »Hörkappe«, kar pomeni »slušna lobanja«. Freud je o travmi govoril kot o »akustičnem zavedanju«, svoj model psihičnega aparata pa je zgradil na podlagi slušnih refleksij. Za Freuda je spomin na travmo veliko bolj besedni ostanek in veliko manj vizualen. Podobno za Kierkegaarda travma ni povezana samo s psiho, ampak tudi s telesom, telo pa je vir trpljenja. Tako kot pri Freudu je tudi za Kierkegaarda travma povezana s sluhom in zvočnim zavedanjem, trpljenje pa s sluhom, saj je v travmi »Bog tiho«.
V svojem Ponavljanju (1843) Kierkegaard pojasnjuje, kako jezik kroži okoli dogodkov travme in apokalipse. Tako za Kierkegaarda kot za Freuda obstajata travma in apokalipsa zunaj jezika. Travma preoblikuje jezikovne in akustične okvire, v katere je nekdo vgrajen. Kierkegaard je travmatičnega posameznika videl kot nekoga, ki ne more ostati znotraj estetskih in etičnih zahtev jezika. Podobno Freud v svojih Študijah o histeriji (1895) pravi, da se ljudje spomnimo le zvoka travme, manj pa videza prizora, ki je bil travmatizirajoč, zato travme ne morejo razložiti z jezikovnimi termini. Freud je v svojih pismih Wilhelmu Fliessu pogosto uporabljal metaforo, da je zdravljenje bolnika kot spreten glasbenik, ki igra na psiho, zato je Freud postavil psihoanalizo kot psihološki imperij ušesa. Za Kierkegaarda travma okoli sebe generira različne diskurze, travma in apokalipsa pa sta topološki luknji, ki ju ni mogoče razložiti ali preseči le z jezikovnimi sredstvi.

Nina Petek (SLO): Filozofija samote: strategije osmišljanja bivanja v budizmu 
Večina filozofsko-religijskih tradicij v Indiji je zaznamovana z notranjo napetostjo, ki izhaja iz različnih načinov vzpostavljanja razmerja in harmonije med minljivim in večnim. Ta napetost pa je hkrati integralni element človekovega bivanja, ki korenini v prepletu dveh dimenzij njegove eksistence, razpete med materijo in duhom: človek je družbeno bitje, tesno vpeto v različne segmente svetnega dogajanja, hkrati pa tudi duhovno bitje, ki se v stremljenju za višjimi dognanji in uvidi, ki presegajo materialno, spogleduje z bivanjem v samoti. Različne filozofske šole in religijski sistemi v Indiji so oblikovali svoj lastni, unikatni »repertoar« samotnih načinov bivanja ter z njimi povezanih kontemplativnih praks, pri čemer se pričujoči prispevek osredotoča na osvetlitev pojmovanja nekaterih izrazov samote v zgodnjem indijskem budizmu theravada ter načinov bivanja, praks in filozofskih diskurzov v nadaljnjem razvoju budizma s poudarkom na šoli tibetanskega budizma kagyu. 
Ključne besede: samota, budizem, kontemplacija, theravada, kagyu 

Primož Repar (SLO): Politika ljubezni: Nova oikonomija odnosov
Ta prispevek izhaja iz Kierkegaardove kritike družbene strukture modernosti, katere bistvo je izguba duha, česar se doba ne zaveda. Ta erozija in izguba prvotne oikonomije skupnosti vodi v brutalnost in pošastno utvaro, prevlado demonskega. Potrebna je eksistencialna usmeritev k novi oikonomiji odnosov, saj je sodobni človek odtujen od sebe in drugega zaradi izgube duha. Kierkegaard v Dejanjih ljubezni prikazuje tudi epistemološko prednost ljubezni, upanja in vere. Spraševanje o daru (Derrida, Marion) in skrb za dušo (Patočka) dopolnjujeta začetke nove etike, etiko osebne odgovornosti ljubezni do samoodrekanja, etiko sobivanja vsega živega. Zato je ultimativna filozofska zahteva ponovno osvojiti sokratsko, da bi zmogli izumiti novo politiko ljubezni kot solidarnost pretresenih posamičnikov. 
Ključne besede: Kierkegaard, izguba duha, politika ljubezni, oikonomija, solidarnost pretresenih

Andrzej Słowikowski (POL): Dialektika krščanske politike: Kierkegaardovsko-Maritainski model 
Ta prispevek nakazuje, da bi lahko problem vpletenosti krščanstva v svet politike opisali v obliki dialektike krščanske politike. To pomeni, da čeprav je transcendentno bistvo krščanstva apolitično, prisotnost krščanskega sporočila v imanentnem svetu vedno prinaša politične posledice in krščanstvo kot del političnega življenja. Ta dialektika je predstavljena s sklicevanjem na misel dveh ključnih sodobnih krščanskih mislecev: Sorena Kierkegaarda (1813–1855) in Jacquesa Maritaina (1882–1973). Oba sta prepoznala dialektično napetost, ki je lastna krščanstvu, vendar sta oba našla različne rešitve tega problema. Medtem ko Kierkegaard zanika krščanstvu kakršno koli možnost politične vpletenosti, Maritain nasprotno sklepa, da je takšna vpletenost nujna za pravi krščanski obstoj v svetu. Naloga tega prispevka je, da na podlagi njihovih premislekov najde tretjo, pozitivno rešitev te dialektike krščanske politike – model, ki bi pokazal, kako bi elemente krščanskega ideala (transcendence) lahko prenesli v časni svet (imanenco) na način, da bi slednjega moralno izboljšali brez ponarejanja.

Darko Štrajn (SLO): Pluralnost v dobi simulakra
Izražanje bojazni pred zmožnostjo računalniške tehnologije, da se izenači ali celo preseže človeka, se izmenjuje s pomirjujočimi predvidevanji, v katerih tehnologija ostaja kompleksno orodje, a še vedno zgolj orodje. Morda je digitalna tehnologija v postavljenosti v opozicijo z duhom v svojem napredovanju tako na ravni hardvera kot še posebej izrazito na ravni softvera »začutila« kot izziv ugotovitve o njeni inferiornosti glede na duha. Kot zdaj kaže, raba te tehnologije zlasti na področjih nevroznanosti skuša zaobseči duha tako, da se algoritmi, med drugim, poučujejo o delovanju možganov. Pri tem pa se lahko vprašamo, koliko v ocenjevanjih daljnosežnosti teh delovanj pravzaprav ne gre bolj za fantazmatske projekcije, ki ji generira predstava o strojnem Subjektu, ki bo z algoritmi pridobil nadzor ne samo nad družbo, ampak skoraj nad vsakim njenim članom. Bolj realističen teoretik, hkrati informacijski inženir in humanist Lev Manovich vidi v oblikovanju umetne inteligence (AI) agensa, ki se plasira na mesto, ki ga je v Benjaminovi shemi igrala transformacija percepcije; torej gre za nepovratni učinek na kulturo ali v njej.

Malwina A. Tkacz (POL): Ali je apokalipsa nujno katastrofa? Kriza, človekovo stanje in kuga v filozofiji S. Kierkegaarda
Filozofija eksistence obravnava življenje: individualno človeško eksistenco kot predmet raziskovanja in izhodišče filozofske analize. Za predstavnike tega trenda osebna in subjektivna stanja postanejo osnova za filozofiranje.
Pandemijo lahko razumemo tudi kot pojav, ki vpliva na posamezno plast človeka – kot pojav, ki vpliva na stanje človeka, kot krizo, katere koncept je vedno prisoten v delih S. Kierkegaarda, A. Camusa, J.-P. Sartre in številnih drugih.
S. Kierkegaard je pisal v času velikega preobrata – preureditve Evrope po napoleonskih vojnah, vzponu nacionalizma, rasti buržoazije in njihovega vpliva. Kako razume krizo? Ali je to nujen pogoj ali gre za negativen pojav? Se ji je mogoče izogniti?
Prispevek želi analizirati pandemijo z vidika filozofije obstoja S. Kierkegaarda, se sklicevati na različne poglede na koncept krize ter opredeliti koherentno vizijo pandemije kot kulturnega in eksistencialnega pojava, ki vpliva tudi na človeško stanje.

Luka Trebežnik (SLO): Pascalovo logično krščanstvo med predmodernim in postmodernim pojmovanjem dejanj vere
Prispevek bo preučil logični značaj krščanstva, kot ga je v svojih zapiskih skonstruiral Blaise Pascal. Kot takšen bo njegov nazor postavljen v dolgo serijo racionalnih argumentov za vero, dokazov Boga in drugega apologetskega mišljenja. S tem bomo odprli ključno vprašanje konstelacij znotraj razmerja med vero in razumom, s tem pa tudi vprašanje o samih temeljih racionalnosti, primernosti matematične metode za teološke debate. Pascalova verska izkušnja, ki jo obeleži v Spominku, priča o nezadostnosti geometričnega uma, po drugi strani pa drugi fragmenti izkazujejo izredno razumsko samozavest na področju verskih resnic. Blaise Pascal predstavlja enega izmed najpomembnejših primerov strukture razmerja med vero in razumom, saj se zdi, da oba eksistencialna načina nanašanja na stvarnost prižene do svojega roba, kljub temu pa se iz njegovih dokaj izpovednih besedil dozdeva, da pri njemu to razmerje doseže nekakšno ravnovesje. 
Ključne besede: Blaise Pascal, apologetika, eksistencializem, fideizem, teodiceja

Andrej Ule (SLO): O apokaliptičnih grožnjah
Razpravljam o apokaliptičnih grožnjah človeštvu in zagovarjam tezo, da je resnična apokaliptična grožnja človeku v zoževanju človeškega življenja na golo preživetje brez duhovne perspektive in ne v zunanjih nevarnostih človeškemu obstoju. Tovrstno zoževanje človeškega življenja namreč ni le človeški življenjski problem, temveč  pomeni tudi neke vrste »razočaranje« narave nad človekom in iskanje morebitnih razvojnih poti mimo njega. Menim, da je osnovni način, kako se izogniti tej grožnji, odpiranje v duhovno resničnost življenja. Ta vsebuje negovanje izvorne človečnosti kot etične in duhovne naravnanosti. Človečnost kot etična in duhovna naravnanost je eksistencialni ali duhovni izraz človeške univerzalne odnosnosti in žive sobitnosti, tj. sposobnosti, da človek v vsem, s čimer je v odnosu, najde sebe in v sebi najde vse. Odpiranje človeka v duhovno resničnost življenja ne uči le nas, ljudi, kako lahko presežemo zoževanje in eksistencialno praznjenje svojega življenja, temveč »uči« tudi naravo in duha, da je in kako je vredno biti človek ter da so bitja, ki to vrednoto tudi uresničujejo, daje nam tudi upanje, da se izognemo apokaliptični grožnji človeku.

Franci Zore (SLO): Kaj pomeni spoznati samega sebe
Na več mestih se v antiki pojavlja zahteva po samospoznavanju kot temelju filozofiranja. Na določeni ravni to pomeni poskus odgovora na legitimno izhodiščno vprašanje »kaj je človek«, kajti šele iz tega lahko izhajajo razmisleki o svetu in skupnosti, v katerih človek živi. Toda če gre tu za »teoretski« moment filozofiranja, se pokaže, da je še bolj pomemben »praktični« vidik, saj filozofija že od svojih začetkov pomeni predvsem spremembo življenja filozofirajočega posameznika. S tega vidika pa samospoznavanje pomeni vprašanje, kaj ali kdo je konkretno filozofirajoči, torej kakšen je on sam, kakšna sta njegova drža in njegov značaj, kar pomembno vpliva na posameznikove odločitve in izbire tudi v »teoriji«, še bolj pa v »praksi«. 

Bojan Žalec (SLO): Utvare v digitalni dobi v luči filozofske antropologije: nemožnost ločitve uma od telesa
Govorec se osredotoča na utvari, da je mogoče naložiti človeški um na umetnem, nebiološkem nosilcu in da je mogoča človekolika umetna inteligenca ločena od (človeškega) telesa. Predstavi naslednje razloge proti njima: 1. Telo je jedro in nam daje temeljno orientacijo v svetu. Brez telesa ni nobenega tukaj in nobenega zdaj. 2. Za svojo identiteto potrebujemo telo. Brez telesa ni niti jaza in niti lastnega niti tujega. Mi se kot jaz vzpostavljamo s telesnim modelom. 3. Naša temeljna perspektiva na svet je dejavna, zanjo pa je telo nepogrešljivo (Merleau-Ponty, J. J. Gibson). 4. Doslej ni poznana netelesna zavest ter glede na vse empirično in znanstveno znanje je malo verjetna. 5. Naš svet je socialen in naše samorazumevanje je odvisno, določeno in zaznamovano z brezštevilnimi socialnimi interakcijami, ki nam jih omogoča naše telo in je za njih nepogrešljivo. 
Ključne besede: telo, um, umetna inteligenca, mind-uploading, človeškost

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI