Novinarska konferenca pred premiero poetičnega spektakla Orfej in Evridika

21. januarja 2026


V petek, 23. januarja, ob 20. uri bo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma premiera poetičnega spektakla Orfej in Evridika v režiji Jana Krmelja; koprodukcija Cankarjevega doma, Mestnega gledališča ljubljanskega in Zavoda En–Knap. Ponovitve bodo vse do 4. februarja. 
 

Na novinarski konferenci pred sobotno premiero je generalni direktor Cankarjevega doma (CD) Jure Novak povedal, da je navdušen nad izjemno avtorsko in izvedbeno ekipo, ki izkazuje generacijsko širino in so hkrati vsi njeni člani v vrhunski formi. »Oder Gallusove dvorane je do ustvarjalcev zelo zahteven, skoraj krut, ampak ta ekipa mu je več kot kos.« Vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa CD, Andrej Jaklič, je dodal, da se je avtorska ekipa že v idejnem predlogu, na papirju, brala kot idealna kombinacija: »In če preskočimo leto in pol ter se premaknemo na sobotno vajo, lahko le potrdimo, da so se želje in ambicije uresničile.«

Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja MGL, je poudarila, da gre za resnično velik projekt in velik producentski zalogaj: »Skupina umetnikov je naš izbor in je od samega začetka ustvarjala skupaj.« Dodala je še, da je bila tema (Orfej in Evridika) uporabljena in poustvarjena v številnih umetniških stvaritvah ter je za mlade ustvarjalce dražljiv in hkrati  varen izziv. 

Avtorica libreta, pesnica Urša Majcen, je dodala, da ji ravno zgodba, ki je bila že v neskončno interpretacijah, v neskončno teoretskih besedilih, ponuja največ svobode, da jo zavrže. »Ker je bila zgodba že obravnavana, sem jo vzela za izhodišče, za varnost. Ker sem vedela, kdo bo avtor glasbe in kdo režiser, sem se počutila dovolj varno, da spustim pesniške intence z vajeti ter se poskusim igrati, razmišljati in pisati o temah, ki se mi zdijo ključne, medsebojnih odnosih in kot za odnos do ustvarjanja.«

Iztok Kovač, direktor in umetniški vodja Zavoda En-Knap, je dejal, da je kot koproducent izjemno vesel tega pomembnega sodelovanja. »Koreografija, vse to, kako se telesa premikajo po odru, je skupinsko delo. Zanimalo nas je predvsem, kako definirati Had – in mislim, da nam je – tudi nekoliko hudomušno – uspelo.« 

V uprizoritvi nastopa sedem članov ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, šest članov stalne skupine za sodobni ples En–Knap, štirje gostje ter komponist, avtor glasbe in korepetitor Sašo Vollmaier. Slednji je o glasbi, ki jo je ustvaril za uprizoritev, dejal: »Pri ustvarjanju sta me vodili dve misli; prvič: poglobiti se v vprašanje, kakšni so bili spomini naših prednikov; in drugič: odmev, ki nastane brez jasnega vzroka.« Povedal je še je, da sta celotno delo in tudi glasba skupna, kolektivna stvaritev ter da so vsi igralci in plesalci  izjemno dobri vokalisti. »Že samo ustvarjati v tej (Gallusovi) dvorani pa je samo po sebi inspirativno,« je zaključil. 

Režiser Jan Krmelj je poudaril, da gre za izjemno dragocen projekt, ki je začel nastajati pred letom in pol. »Pri ustvarjanju je bila vodilna kolektivnost pri vseh procesih, tudi predstava, ki je nastala, je kolektivna in je logična posledica zelo lepega procesa, ki je potekal v tej monumentalni dvorani.« (celotna izjava Jana Krmelja je navedena v nadaljevanju).
 

Jan Krmelj: 
»Uprizoritev je zasnovana kot triptih: trije Orfejevi spusti v Had nas povabijo v tri svetove. Ko prometna nesreča vdre v koncert za zbor in klavir, Evridika umre v nesreči: umre, ker tako od nje zahtevajo mit, zgodba, sistem. Orfej potuje v Had, da bi jo rešil, in ko jo najde prvič, Evridika zavrne zgodovino nasilja, zavrne ponavljanje svoje smrti: resetira predstavo, ker nobena pesem ne more obrniti smrti, ne more izničiti nasilja. Had je na odru najprej križišče zapuščenega teniškega igrišča, prostora, namenjena igri, in v predstavi se tam dogaja vse razen tenisa. V drugem delu je podzemlje prostor, v katerem namesto Evridike najde Sylvio Plath, Virginio Woolf in Sarah Kane. Te avtorice so naredile samomor; besedilo Urše Majcen to obravnava kot sistemski problem. Odločitev za samomor ni posledica nemoči posameznic, ampak posledica njihove utesnjenosti v družbene vloge in hierarhije. Je posledica sistema, ki od nas zahteva, da se prilagajamo: možu, družbi, trendom, obsesivnemu delu, nenehni potrebi po izboljševanju sebe za standarde drugih. In te standarde je tisočletja utemeljeval (in jih marsikje še vedno) patriarhalni pogled. Ustvarjalke in ustvarjalci se avtoricam poklonijo, in to je globok poklon v zgodovino, v trenutke, v katerih se je utelesil boj, ki ga še vedno živimo. V tretjem delu Orfej vstopi v bolnišnico, v kateri najde Perzefono, ki umira v bolniški postelji. Hkrati je to Evridika, ki je nikoli ni našel, ker Orfej, ki zahteva reševanje, ne more razumeti ljubezni. Perzefona zaključi z mislijo, da »ljubezni ni v vodi – voda je«. Govori o nujnosti radikalne empatije, ki postaja nekaj nujnega in nekaj radikalno političnega. Ljubezen in empatija sta nekaj, kar iščemo onkraj mitologij in vzorcev, v katere smo ujeti. In prek tega vsi iščemo svojo svobodo, svoj prostor in svojo senzibilnost v svetu, polnem žrtev. Uprizoritev o tem ne le govori – to izkušnjo ustvari v monumentalni dvorani, ustvari možnost skupnega prostora, v katerem smo lahko hkrati kritični in ustvarjalni, prostora, v katerem smo lahko skupaj in ranljivi.

Režiser Jan Krmelj o podnaslovu: 
»Na poeziji in spektaklu je nekaj na videz nezdružljivega; in prav zato ta sopostavitev sproža trke in presenečenja. V času absolutnega spektakla, ki ga srkamo z zaslonov, je gledališče nekaj, kar spektakel dekonstruira: preizprašuje in izziva to, kako gledamo, kako poslušamo. Poezija po besedah režiserja ni le način estetizacije jezika, je možnost radikalne empatije in senzibilnosti, ki presega preproste binarne delitve. V tem je poezija politično nujna v času ekstrakcije podatkov in vojaškega nasilja. Uprizoritev odpira skoraj utopičen prostor: je povabilo v občutljivost gledanja in poslušanja, v poetičnost spektakla, v katerem je pogled tisto, kar prinaša smrt. Naš pogled na oder je Orfejev pogled: izniči resničnost, da bi v dogodku našel zgodbo o odrešitvi. Uprizoritev dekonstruira mitologijo in utečene načine gledanja s povabilom v nadrealno potovanje, ki presega preproste žanrske oznake in stavi na totalnost odrskega dogodka.«
 

Režiser Jan Krmelj o Orfeju 
Orfej ni resnična oseba, je bolj platno za naše projekcije. Predvsem je mitološko bitje, predstavlja nekaj, kar je bolj kompleksno od zgolj moškosti: v večini verzij mitov je Orfej kvir. Tam stoji kot mit umetnika, ampak stvar njegove interpretacije lahko iz njega naredi bodisi narcisa, ki potrebuje bolečino, da lahko ustvarja, bodisi (kakor v naši predstavi) kot nekoga, ki opravi pot in ugotovi, da ljubezen pač ne sme in ne more temeljiti na hierarhiji, in isto velja za umetnost. Predstava razgradi mit tradicionalne, normativne romantične ljubezni, v katero je neenakost nekako vpisana, ker nas postavlja v utesnjujoče vloge, v katerih se vzpostavi razmerje moči. V predstavi je Orfej nekdo, ki uteleša senzibilnost, ki spoznava perspektive drugih; njegova pesem vse gane, ampak pravzaprav smo vsi ta Orfej, skupaj pojemo in rekonstruiramo zgodbe o izgubi, o sistemu ponavljanja nasilja, ki je destruktiven za vse vpletene. V času, ko je postalo vojaško nasilje nekaj normaliziranega, je potreba po kolektivni empatiji in širitvi senzibilnosti še večja in bolj nujna.