Jubilejni praznik pripovedovanja

Pripovedovalski festival, ki je pred petindvajsetimi leti doživel prvo izdajo, vsako leto prinese predvsem na desetine dobrih zgodb in odličnih pripovedovalcev. Vzpostavil se je kot prizorišče srečevanja z zvestim občinstvom ter kot prostor razprave, refleksije in izobraževanja. Je festival, s katerim smo dolga leta klicali pomlad, v zadnjih letih pa s ponovitvijo pripovedovalsko-glasbenih predstav, ki v okviru festivala nastajajo kot samostojne produkcije, v programu Cankarjevega doma odmeva tudi med letom. Ustanoviteljici festivala sta bili Anja Štefan in Olga Butinar Čeh, nad organizacijo in izvedbo festivala že vsa leta skrbno bdi Renata Šebez.

Pred petimi leti je dolgoletna sodelavka Anja Štefan ustvarjanje programa zaupala Špeli Frlic. Anjini programski sopotnici sta bili Irena Matko Lukan in pa Alenka Veler, ki je še vedno del programskega tima. Barbara Rogelj, ki festival vodi že dvajset let, jim je ob jubileju zastavila nekaj vprašanj.  

Zakaj pripovedovati in poslušati zgodbe v sodobnem času?

Anja: Mislim, da sta pripovedovanje in poslušanje dobrih zgodb dobrodošla kadarkoli, torej tudi v današnjem času. Z njim potujemo po nekih drugih življenjskih poteh, drugačnih usodah in izkušnjah, ki so dovolj osebne, da nas lahko pritegnejo, in hkrati dovolj arhetipske, da nam pomagajo širiti sliko o svetu. S pomočjo drobnih vpogledov v različna človeška bivanja, v neznane (čeprav izmišljene) junake in njihove zagate, premišljujemo svoja lastna življenja in svet okoli nas. Navadno to pripomore k človeški širini – ni pa nujno tako. Kljub temu globoko verjamem v moč dobrih zgodb in umetnosti nasploh. Hkrati mislim, da je blagodejen tudi že sam akt poslušanja lepo govorjene besede. Dobro pripovedovanje poslušalce poveže v skupno dihanje z zgodbo in s tem vzpostavlja skupnost, čeprav le začasno. 

Alenka: Dobre zgodbe rada poslušam v katerikoli obliki, ampak le ob živem pripovedovanju se zgodi čarovnija, ko te pripovedovalec ali pripovedovalka nase priklene zgolj z glasom, popolno prisotnostjo in sposobnostjo, da v tebi spodbudi domišljijo. Ko v medprostoru med odrsko prezenco in zgodbo zabrni nekaj več. Še posebej je lepo, ko se poslušalci in poslušalke ob poslušanju dobro povedanih zgodb vsaj za čas dogodka zlijemo v skupnost. 

Irena: Ker je to prijetno in pomembno. Z močjo umetniške besede in dobrih zgodb lahko doživimo vrednote, ki so pomembne za (so)bivanje. Dobro povedane ljudske pripovedi nas motivirajo za razmišljanje o nas samih, soljudeh, svetu, medosebnih odnosih ... nekako nas spodbujajo k dobremu. Senzibilizirajo nas, povečujejo empatijo, solidarnost in omogočajo različne poglede na svet. Meni se zdi, da nas včasih naredijo bolj žive, bolj tukaj in sedaj. 

Špela: Ne za vsako ceno, se mi zdi in ne kar vsake zgodbe. Izbrati prave zgodbe za pripovedovanje je tudi velika odgovornost. Sicer pa trdno verjamem, da lahko pripovedovanje – ta gola (in zato nikakor ne najlažja) forma odrskega posredovanja prodre zelo globoko v človeka. Pripovedovati in poslušati pomeni prisluškovati najbolj človeškemu v nas.

 

Če bi na naš festival lahko povabili kogarkoli kot pripovedovalca – kdo bi to bil?

Anja: Ko bi mogla, bi kot pripovedovalko takoj povabila Kristino Brenkovo – vedno mi je bilo lepo prisluhniti njenemu prefinjenemu, sočnemu odbiranju najbolj pravih, čeprav preprostih besed. Enako rada bi v živo slišala Matičetovo najboljšo rezijansko pravljičarko Tino Wajtovo, na majhnem dogodku, v prijetni dvorani, v čisti rezijanščini. To seveda pomeni, da zgodb ne bi razumela oz. da bi precej ugibala, o čem govorijo; bi pa slišala, kako jih je ta ženska tkala, kako so ji tekle besede, kako so z njenim glasom zaživeli junaki v premem govoru, kako je tekel ritem njenega ubesedovanja. Doživela bi to, čemur je Matičetov dejal »piti ob vrelcih bajanja«.

Alenka: Povabila bi kar koga od svojih najljubših pripovedovalcev med glasbeniki. Denimo Toma Waitsa. Ali pa Nicka Cava. Ali pa Willa Oldhama. Na srečo pa od mojih domačih najljubših zagotovo vsaj kdo vsako leto nastopi na festivalu.

Irena: Jaz najraje poslušam Anjo Štefan, Janeza Škofa in Svetlano Makarovič. Bi pa rada slišala pripovedovati Maryl Streep. 

Špela: Težava je v tem, da imajo vsi ustvarjalci, ki jih najraje poslušam in berem, to skupno lastnost, da raje kot govorijo, molčijo. Iz spoštovanja jih potem na festival ne bi povabila. 

 

Dogodek, srečanje s prejšnjih festivalov, ki ti je še posebej ostal v spominu?

Anja: Prijetnih in močnih spominov je veliko, a morda izpostavim kar naš zadnji, poslovilni večer. Na dogodku Pobrano na kup so se zvrstili pripovedovalci, ki so z leti postali naši najbolj čvrsti sodelavci. Dvorana je bila nabito polna, med poslušalci še in še znanih, naklonjenih oči. Izbor zgodb močan, načini različni. Boštjan Gombač in Janez Dovč z ravno prav glasbene podpore. Proti koncu večera je v dvorano uletel še Janez Škof, ki se nam prej zaradi predstave ni mogel pridružiti. V zraku velika živost, obiskovalci čisto prebujeni, hvaležni, sijoči. Ena od znank mi je po dogodku povedala, da je iz dvorane odhajala za skupino mladih deklet in da je ena od njih povedala: »To je bilo pa najbolje porabljenih 7 evrov v mojem življenju.« Dober občutek. 

Alenka: Uf, to je pa kar težko. Mogoče groševski nastop na festivalu iz leta 2009. Na večerih Za 2 groša fantazije se je vedno zgodilo kaj nepredvidenega, ker sem bila osebno še bolj vpeta v ta del festivalskega programa in čutila toliko večjo odgovornost zanj, je bil tisti večer zame skoraj popoln. Sicer pa se je čarovnija, o kateri sem govorila prej, najbolj izrazito zgodila na enem od večerov Pobrano na kup – po dveh urah me kar ni vleklo domov, ko so se prižgale luči, bi jaz kar še. In ne samo jaz. Ampak vsak festival v resnici prinese takšne trenutke, zato je pa tako lepo biti zraven. 

Irena: Takšnih dogodkov je veliko, o njih bi lahko pripovedovala ure in ure. Ta hip mi pride na misel Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki je povedala pravljico o Repi velikanki – njen uvod je lahko vodilo za vse nas: prav vsak od nas, pa naj bo še tako droben in tih, lahko prispeva nekaj za skupno dobro. Dajmo, dajmo, naredimo pomlad. So pa zgodbe, ki mi dajejo zapik in bi jih vedno znova poslušala. Kar je čudež dobrih zgodb in dobrega pripovedovanja.

Špela: Zagotovo obisk Marine Warner in druženje z njo izven festivalskih dogodkov. Njen razum, bistrost, eruditsko znanje in hudomušnost so mi ogromen navdih in spodbuda za pripovedovalsko delo.

Značke
Najbolj brano

Razstava Izven okvirja bo v ponedeljek, 27. junija 2022, izjemoma odprta le do 14. ure.

Sedmi oder

Miha Gantar in Anže Zorman

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI