Laibach: VOLKSWAGNER RE-VISITED

Nova inkarnacija VOLKSWAGNERJA 
Sedemnajst let po premieri se VOLKSWAGNER vrača v novi, radikalno preoblikovani izvedbi. Če je različica iz leta 2009 Wagnerjevo glasbeno snov razgrajevala in preoblikovala v razkošne jazzovske suite, navdihnjene z duhom Stana Kentona, Duka Ellingtona in Milesa Davisa, nova izvedba v središče postavlja Laibach kot osrednjega protagonista. 

Laibach kot nosilec zvočne Gesamtkunstwerk manifestacije je hkrati izvajalec, interpret in vodnik skozi monumentalno zvočno pokrajino. Wagnerjevi motivi se skozi surovo energijo elektronike, industrijskega ritma in orkestralne moči preoblikujejo v surove sodobno izkušnjo.

Zasedba skupaj z orkestrom disciplinirano sledi kompleksni partituri, hkrati pa samostojno prevzema posamezne segmente skladbe kot močan in izrazito prepoznaven ansambel. Njene največje odlike so izjemna ustvarjalna prožnost,  glasbena širina in avtentičnost članov, ki jim način instant composinga ni tuj in ki lahko kompozicijo spontano odpeljejo tudi onkraj ustaljenih oblik improvizirane jazzovske glasbe.

Če je bil VOLKSWAGNER (2009) glasbeno-filozofska refleksija evropske kulturne zgodovine, v kateri se srečajo Wagner, totalitarizem, jazz, modernizem in popularna kultura, je VOLKSWAGNER RE-VISITED (2026) zvočni ritual transformacije, v katerem zgodovina ne nastopa kot spomin, temveč kot material. Wagner ostaja Wagner. Laibach ostaja Laibach. Vse drugo je predmet reinterpretacije.
 

VOLKSWAGNER (Laibach, 2009)
Projekt VOLKSWAGNER je skupina Laibach premierno izvedla aprila 2009 v Gallusovi dvorani s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom skladatelja in dirigenta Izidorja Leitingerja. V središču ni zgolj Wagnerjeva glasba, temveč vprašanje njene zgodovinske in ideološke percepcije. Richard Wagner je bil med ključnimi kulturnimi simboli, ki jih je nacistični režim povzdignil v emblem nemške nacionalne identitete, njegova dela pa so postala del kulturnega imaginarija Tretjega rajha. Hkrati je nacistična ideologija preganjala tako imenovano »izrojeno umetnost«, v katero je sodil tudi jazz. Laibach ta zgodovinski paradoks postavi v samo jedro projekta. Wagnerjeve motive iz del Tannhäuser, Siegfriedova idila in Ježa valkir preoblikuje skozi jezik jazza, simfonične glasbe, elektronike in industrijskega zvoka. S tem sooči dva svetova, ki ju je nacistična ideologija razumela kot nezdružljiva: Wagnerja kot simbol visoke nemške kulture ter jazz kot simbol modernosti, svobode in kulturne pluralnosti.