István Várdai, violončelo & Zoltán Fejérvári, klavir

Program:
Zoltán Kodály, Sonatina za violončelo in klavir
Johannes Brahms, Sonata za violončelo in klavir v D-duru, op. 78 (prir. sonate za violino) 
*
Johannes Brahms, Sonata za violončelo in klavir št. 2 v F-duru, op. 99 
Leoš Janáček, Pravljica za violončelo in klavir 

Dediča velike madžarske glasbene šole odločno korakata po stopinjah velikanov madžarske glasbene preteklosti in navdušujeta v izjemnem poustvarjalnem partnerstvu. Umetniški vodja komornega orkestra Franza Liszta, prejemnik najprestižnejših lovorik (ARD v Münchnu, tekmovanje Čajkovski, glasbeno tekmovanje v Ženevi), István Várdai, je eden redkih izbrancev, ki igrajo na Stradivarijev violončelo iz leta 1673 – s katerim je nekoč navduševala legendarna Jacqueline de Pré. Svetovno slavo je dosegel tudi tehnično brezhibni, a hkrati neustavljivo muzikalni pianist Zoltán Fejérvári, zmagovalec mednarodnega pianističnega tekmovanja v Montrealu in štipendist imenitne fundacije Borletti-Buitoni. 

Privlačen program nagovarja z nekaterimi vrhunci za repertoar violončela: medtem ko se Kodályeva značilna madžarskost v Sonatini zgovorno spaja z Debussyjevim impresionizmom, Janáčkova češkost tudi v Pravljici ne taji skladateljeve globoke afinitete do bogate ruske kulture; v objemu nacionalne note pa se bohoti v glasbeno prihodnost pogledujoči in v človeško psiho pronicljivi klasicistični romantik Brahms, ki je prav v svojem komornem opusu uresničil vso prefinjenost elegantnega godala.