Bodo Bučar Quintett: Borut Bučar, klarinet; Blaž Jurjevčič, klavir; Primož Grašič, kitara; Goran Rukavina, kontrabas; Bruno Domiter, bobni

Klarinetist (in arhitekt) Borut – Bodo Bučar se je rodil leta 1935 v Ljubljani v glasbeni družini. Z jazzom se je zbližal v obdobju, ko ga povojna oblast ni odobravala in je kot glasbena praksa uvajal subverzivne, individualistične prvine v monolitno duhovno zgradbo nove dobe, ko naj bi bil posameznik docela podrejen izgradnji kolektivne utopije. Jazz je bil sprva izraz trpljenja zatiranih črnih sužnjev v pesteh južnjaških plantažnikov v ZDA,  v srednji Evropi pa je po drugi svetovni vojni postal ena od oblik nagonskega upora proti enoumju – spomnimo se samo na Jazzovske zgodbe Josefa Škvoreckega, pa na kultni film Kaj ti je deklica Karpa Godine. Borut Bučar je po prvih izkušnjah v naključno sestavljenih jazzovskih skupinah s prijatelji ustanovil skupino »Seven Dixies«, s katero je posnel prve posnetke na Radiu Ljubljana. Pianist te skupine je bil mladi Jože Privšek, s katerim sta pozneje plodno sodelovala. Leta 1958 je bil povabljen v Ljubljanski jazz ansambel, s katerim je posnel prvo jazzovsko ploščo v tedanji Jugoslaviji. Nekoliko pozneje je z njim nastopil na prvem jugoslovanskem jazzovskem festivalu na Bledu. Z ansamblom The Generals je v naslednjih letih nastopal v Avstriji, Nemčiji in Švici. Leta 1981 je ustanovil ansambel Greentown Jazz Band; ime sestava je skrivno posvetilo Ljubljani, ki jo poleg izbrisanega svetega Jurija varuje zeleni zmaj. V 42 letih svojega obstoja je ta bend nastopil v skoraj vseh evropskih državah in kot prvi (in doslej tudi edini) slovenski jazzovski sestav v ZDA, zibelki jazza.  Ansambel je pod vodstvom svojega ustanovitelja skupno izvedel več tisoč koncertnih nastopov in se predstavil na mnogih jazzovskih festivalih, v TV showih in na sorodnih prireditvah; samo v ZDA je bil povabljen na 16 daljših turnej, v Nemčiji pa s štetjem njegovih koncertov predčasno odnehamo pri števiki 1000. Boruta Bučarja v njegovi karieri ni blagoslovila nobena institucija, temveč najstrožja razsodnica, glasbena praksa. Kot aranžer, vodja benda in  klarinetist solist je podpisan na treh vinilskih albumih,  8 kasetah in 18 zgoščenkah. Še na treh izdajah je sodelovalkot solist. Njegove izvedbe poslušajo ljubitelji jazza po vsem svetu. V Greentown Jazz Bandu se je v teku let zvrstilo mnogo glasbenikov; menjav na posameznih inštrumentih je bilo do sedaj 42;  ves čas je navzoč le vodja Borut Bučar, ki predstavlja tudi poosebljeno kontinuiteto plemenite tradicije slovenskega jazza.

Prisilno epidemično mrtvilo je pomenilo tudi priložnost za izvedbo solističnih snemalnih projektov, ki sicer ne bi ugledali luči sveta: Borut Bučar je pravkar posnel dva solistična albuma, enega z velikim revijskim orkestrom RTV Slovenija in enega, tega, ki je pred vami, s kvartetom prekaljenih jazzovskih solistov, ki so vsi po vrsti ugledne osebnosti na slovenski in tudi mednarodni jazzovski sceni, umetniški sogovorniki uglednih mednarodnih mojstrov in veterani studijskih snemanj; seznami njihovih dosežkov so preobsežni, da bi jih naštevali na tem mestu. Kitarist in glasbeni producent zgoščenke Čudoviti izdih Primož Grašič je dolgoletni solist Big Banda RTV Slovenija, član Greentown Jazz Banda, prejemnik mnogih priznanj, glasbeni pedagog  in nepogrešljiv glasbeni sogovornik  vseh vidnejših slovenskih jazzovskih ustvarjalcev; pianist Blaž Jurjevčič, pianist solist Big Banda RTV Slovenija in od leta 1993 član Grentown Jazz Banda, stalno sodeluje s prvimi imeni slovenske estrade in jazzovske scene, sodeloval je pri snemanju več kot 80 zgoščenk najrazličnejših glasbenih zvrsti. Solist in organizator glasbenega življenja, kontrabasist in baskitarist Goran Rukavina, prejemnik več nagrad na hrvaških državnih tekmovanjih; nastopa z mnogimi uglednimi svetovnimi jazzovskimi solisti, vodi pa tudi različne jazzovske sestave in redno poučuje na seminarju za jazz v okviru poletnega festivala v Grožnjanu. Tolkalec Bruno Domiter je eden od najbolj uveljavljenih tolkalcev mlajše generacije pri nas; redno sodeluje z big Bandom RTV Slovenija ter mnogimi drugimi domačimi in tujimi sestavi (mdr. Papir, Stick Control,  Lasse Lindgren Big Constellation).             
 

Preživljati Čas Plesaje predstavlja Kejžarjev eksperiment s plesom, ki ga skuša razbremeniti produkcijskega »nagona«, morda celo prisile. Da bi ples razbremenili bremena, ki ga nanj polaga koncept koreografiranja, breme skrbno načrtovanega zaporedja gibov kot napredka, se posveti procesom, ki kljubujejo linearnosti giba in časa. Kaj se zgodi, ko Preživljanje Časa trči s Plesanjem? V kakšnem razmerju sta? Takrat se plesanje prevesi v koncept »zapravljanja časa«, »škode časa«. In na to mesto vstopi splošna kapitalistična predpostavka, da je vsaka dejavnost, ki ne doprinaša h konceptu produktivnosti kot glavnega in edinega namena vsakega življenja, ne samo nepovratna, temveč tudi zapravljena. Čas, ki postane odpad. Ampak ob tem izgubljeni čas obenem postane nov kritičen pogled na zahodne predstave o napredku kot idealu. Ko produciramo, morda ne rastemo, ko preživljamo čas plesaje, pa cvetimo. »Morda še pomembneje kot morebitne brezprizivne rešitve je spoznanje, da vsakokrat, ko si dovolimo liberalizirati miselni ustroj, zares živimo, zares rastemo in zares cvetimo! Zatorej vivat, cresceat, floreat« (Neža Vengust in Matic Ferlan, Odrišča, 18. 9. 2022).


 

Matej Kejžar (1974) je diplomant SNDO, izobraževal pa se je še na P.A.R.T.S. v X-group in pri plesni organizaciji Trisha Brown v New Yorku. Na začetku kariere je ustvaril številne odmevne predstave. Leta 2008 se je priključil plesnemu kolektivu Rosas v Bruslju, s katerim je sodeloval štiri leta (The Song, Cesena). Od leta 2011 deluje med Brusljem in Ljubljano in razvija odločen avtorski opus. Kejžar je programski vodja mednarodnih festivalov Spider, ter pedagog pri SNDO, SEAD, P.A.R.T.S., TSEH, ImpulsTanz, Ultima vez in Rosas. Poleg slovenskih produkcij redno ustvarja predstave po vsem svetu (Indija, Singapur, Brazilija). Sodeloval je tudi pri projektu francoskega koreografa Borisa Charmatza 20 Dancers for the XX Century.

Viktorija Bubalo (1997) je prejemnica hrvaške stanovske nagrade za perspektivno plesalko (2021). Po končani šoli za sodobni ples Ana Maletić se je vpisala na Akademijo dramskih umetnosti v Zagrebu, kjer je leta 2020 zaključila tečaj Študij sodobnega plesa. Pri raziskovanju jo zanima preplet pisane besede, glasa in giba, pa tudi v sodelovanju z drugimi mediji, kot so zvok, fotografija in film.

Dora Brkarić (1996) je diplomirala na Akademiji za dramske umetnosti v Zagrebu ter nadaljevala izobrazbo na UNIARTS v Helsinkih (sodobni ples), Blank Experimental movie school v Zagrebu in na SNDO Amsterdam (smer koreografija). Solo predstave in filmi na festivalih: Monoplay, Ganz novi festival; Life is Grejp v galeriji Garaža Kamba (Zagreb).

Daniel Petković (1991) je plesalec, igralec in performer. V preteklih letih je sodeloval z različnimi kolektivi, koreografi in režiserji ter nastopil na mnogih domačih in tujih festivalih. Posveča se performansu, neoburleski, sodobnemu plesu, gledališki igri, hibridnim oblikam uprizoritvenih umetnosti, sinhronizaciji risank in moderiranju.

Od 6. do 11. leta

Dan se bliža koncu, prihaja najkrajša noč v letu, ko se bo Kresnik spopadel z zmajem, svetloba s temo, dobro z zlim. Vsakokrat doslej je, odkar pomnijo najstarejša bajeslovna bitja, zmagal Kresnik in sledila je zabava. A starodavna dvoumna prerokba o Kačjem zmaju daje slutiti, da bo tokrat drugače. Kako drugače, če sploh, ne ve nihče. A vsi bodo tam. Vsi? Ne. Mali Bajeslovčki morajo ostati doma, »ker so premajhni, premladi, nezreli in ne obvladajo svojih veščin«. Ampak za basanje s sladkarijami na zabavi je treba vendar obvladati samo veščino basanja s sladkarijami, menijo Bajeslovčki, ne pa vremena, dimenzij, prostorčasja, zorenja rastlin in kar je še bajeslovnih veščin. Odslej bo drugače, sklenejo, in jo mahnejo na zabavo. A povsem drugačna zabava jih čaka, ko srečajo deklico Malo, ki v gozdu išče strganega zmaja. 

Predstava, polna zvokov, glasbe in tišine, pa tudi nesporazumov, omahljive samozavesti in neuspelih poizkusov, spremlja Malo in Bajeslovčke skozi prizore skrivnostnega pričakovanja in duhovite akcije vse do končnega spopada z zmajem in spoznanja, da je svetloba, ki premaga temo, v nas samih.

Brina – kinestetični spomenik preizprašuje tradicionalni pogled na spomenike kot statične in nespremenljive. Spomenik je struktura, otipljiva struktura, trajajoča otipljiva struktura kot spomin na zgodovinski pojav. Kinestetični spomenik je spomenik v gibanju, spomenik slovenski sodobni plesalki Marti Paulin – Brini. Brina, kot je bilo njeno partizansko ime, je med drugo svetovno vojno z improvizacijskimi plesi nastopala za borce in borke na fronti ter za lokalno prebivalstvo. Po vojni se je morala zaradi pomrznjenih prstov na nogah odpovedati aktivnemu plesnemu ustvarjanju. Empancipatorna moč sodobnega plesa, ki jo je utelesila Brina: ali lahko deluje proti kolonizaciji naših spominov? Predstava je bila leta 2021 uvrščena v glavni program festivala ImPulsTanz na Dunaju. »Ko sem kot plesalka stala sama med množico borcev, zavedajoč se, da bom zmogla s svojim plesnim darom in šibkim telesom izpovedati, kar nas je družilo, da bom zmogla obvladati tudi neizmeren naravni prostor, sem čutila v nogah moč, ko sem teptala trda zemeljska tla« (Marta Paulin – Brina).

Leja Jurišić je plesalka in koreografinja, ki se udejstvuje v performativni in politični umetnosti. Njene uprizoritve zajemajo iz telesa, ki ga avtorica razume kot politični stroj, pri čemer ostaja hkrati zavezana raziskovanju tako osebnega oziroma intimnega kot (bio)političnega. S svojimi avtorskimi deli je nastopila v številnih ustanovah po Evropi, ZDA in Mehiki ter zanje prejela več nagrad; med drugimi sta z Markom Mandićem za performans Skupaj prejela Borštnikovo nagrado, nagrado Gibanice in nagrado Ksenije Hribar.

Bara Kolenc je filozofinja in umetnica iz Ljubljane. Je raziskovalka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica knjige Ponavljanje in uprizoritev: Kierkegaard, psihoanaliza, gledališče (DTP, Analecta, 2014) in prejemnica priznanja za najodličnejši raziskovalni dosežek Univerze v Ljubljani v letu 2021. Za svoje delo na področju uprizoritvenih umetnosti je prejela več nagrad, nazadnje nagrado Theatertreffen Stückemarkt Comission of Work 2016 in priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani leta 2018.

Peter Kutin (Avstrija) deluje z zvokom v različnih zvrsteh. Njegove predstave ali instalacije v živo imajo fizični in psihološki vpliv, ki poslušalca oz. gledalca spravi iz ravnovesja, obenem pa tudi objame. Zanima se za hitrost in časovnost zvokov in glasbenih struktur, pri čemer raziskuje multimedijsko-poliritmične situacije, ki pogosto izzovejo hipnotična in psihedelična stanja, za kar je dobil nagrado Golden Nica na festivalu Ars Electronica (za delo TORSO # 1, 2019).

Patrik Lechner (Avstrija) je umetnik, ki ustvarja eksperimentalne avdio in video vsebine. Z raziskovanjem tehnologije ustvarja izvirna abstraktna zvočna dela v 3D grafiki v realnem času, pri čemer ohranja poudarek na umetniškem izražanju. S svojimi predstavami je gostoval v Avstriji, Belgiji, Italiji, Nemčiji, Kanadi, Združenih arabskih emiratih, Mehiki in drugje.

Mathias Lenz (Avstrija) deluje pri spreminjanju konstelacij in kontekstov na stičišču med objektnim gledališčem, performativno umetnostjo in strojništvom, včasih tudi kot igralec ali scenograf. Vrsto let sodeluje z berlinsko umetniško skupino Club Real, dunajskim gledališkim kolektivom God’s Entertainment, režiserkami Astrid Griesbach, Annie Sprinkle in Beth Stephens, koreografom Olegom Soulimenkom in kantavtorjem Christophom Theusslom.

»Reči so rumene, zelene, rdeče. Lahko so pri miru ali vrteče. Nekatere so zvite v res čudne oblike. Lahko imajo črte, lahko imajo pike. Meni pa so fine, tiste mehke kot blazine. Res veliko je reči, jim ni konca videti! Reči ‘reči’, če jih vidiš tudi ti!« Predstava, ki na inovativen in humoren način odstira problematiko ekologije, osvešča o posledicah uporabe plastike in spodbuja k skrbi za okolje. V predstavi, ki je namenjena mlajšemu občinstvu, se na odru znajdejo različni plastični predmeti, ki nas sicer obkrožajo v vsakdanu, Julia in Jan pa jih postavita v povsem nov kontekst, kar v gledalcu sproža nove občutke in ideje. K raziskovanju skrivnostnosti in zanimivosti plastičnih predmetov povabita tudi občinstvo, ki se skozi formo sodobnega plesa na inovativen in humoren način sooča s problematiko ekologije. »Predstava nas napeljuje k razmisleku o odnosih med snovjo, stvarmi in ljudmi ter se tako umešča v sodobni in vedno bolj akutno-aktualni premislek o vlogah ljudi na tem planetu (Maša Radi Buh, Contemporary Puppetry, 30. 4. 2021). Leta 2021 je predstava REČI na 11. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejela posebno nagrado žirije za igrivo kritiko (ne)uporabnih plastičnih predmetov.

Jan Rozman (1991) je plesalec, performer in koreograf, ki deluje med Ljubljano in Berlinom. V umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno/antropoceno obdobje. Kot plesalec se je izobraževal na SVŠGUGL v Ljubljani in študiral koreografijo na amsterdamski SNDO. Leta 2018 je zaključil magistrski študij na Meduniverzitetnem centru za ples (HZT) v Berlinu

Julia Keren Turbahn (1990) je diplomirala iz medijskih in kulturnih študij na Univerzi Heinrich-Heine v Düsseldorfu in kot štipendistka za ples Nemške službe za akademsko izmenjavo DAAD študirala tudi na Univerzi New South Wales v Sydneyju. Med študijem se je posvečala produkciji znanja v kontekstu umetniške raziskave in vprašanju, kako se različne oblike znanja proizvajajo preko umetniške raziskave giba. V letu 2019 je zaključila študij na dodiplomskem programu Ples, kontekst, koreografija v okviru Meduniverzitetnega centra za ples (HZT) v Berlinu. Njen interes za gibajoče telo se kot integralni del njene umetniške prakse odraža v gibanju preko različnih pozicij in prostorov v umetniških projektih.

Podobno kot grozeča ekološka kriza in sodobne različice potrošniškega kapitalizma, ki jo poganjajo, degradirajo naše neposredno okolje, nas na ekranih zaliva poplava digitalnih podob. Živimo v negotovem svetu globalnega segrevanja, divjih teorij zarote, škodljivih narativ in težko-ironičnih ter pogosto nihilističnih viralnih spletnih podob v obliki spletnih memov. Se je z občutkom pogube in približujoče se apokalipse sploh mogoče spoprijeti drugače kot z izmenjevanjem bizarno humornih fragmentov podob in besedil?

Fenomeme lepljive digitalne podobe procesira telesno. V hibridnem odrskem delu spaja gib, video, prostor in zvok ter ploščatim podobam z zaslonov ob uporabi različnih medijev in plastik dodaja snovnost. Raziskuje razmerje med telesom in digitalno podobo ter razpira virtualne prostore vmesnosti; med organskim, analognim in digitalnim, med digitalnimi smetmi, med atmosfero, afektom in občutkom, na stičišču slike, telesa, izkušnje in dogodka, privida, slutnje in dejstva. 

Program Fabula v teoriji bo v letu 2023 pretresal vprašanje osebne in kolektivne preteklosti, kakšne nauke nam ponuja preteklost za delovanje v sedanjosti in kakšni obeti nas čakajo v prihodnosti, kako se pri tem povezuje vprašanje človekovega (osebnega) in kolektivnega (družbenega) spomina, kaj nam lahko ponudi retrospektiva in kaj (samo)refleksija. Kot gostja na omenjeno temo bo v Cankarjevem domu nastopila svetovno prepoznavna britanska avtorica Bernardine Evaristo, ki ji bo ob tej priložnosti v Fabulini knjižni zbirki izšlo tudi delo Manifest: nikdar odnehati. 

Manifest je osupljiv in navdihujoč opis življenja in uspešne poti britanske pisateljice Bernardine Evaristo – o tem, kako se je uprla masovnemu toku in se več desetletij borila, da bi svoje ustvarjalno delo pokazala svetu. Z značilnim humorjem opisuje, kako je odraščala z osmimi brati in sestrami, očetom iz Nigerije in angleško materjo katoličanko. Pripoveduje o tem, kako je pomagala ustanoviti prvo britansko gledališko skupino za temnopolte ženske, opisuje kvir/LGBT+ Londona osemdesetih let prejšnjega stoletja, odnose v svojih dvajsetih in se spominja svoje odločenosti, da bo pisala knjige, ki jih je v svetu okrog sebe pogrešala. S spomini Bernardine Evaristo dobivamo izjemno močan pogled na aktualne razprave o rasi, razredu, feminizmu, spolnosti in staranju. Opominja nas na to, kako daleč smo prišli in kako dolga pot nas še čaka. S to knjigo je avtorica napisala manifest o neustavljivosti, ustvarjalnosti in aktivizmu ter ustvarjalnim ljudem skušala pokazati, kako na svoji življenjski poti ne glede na vse ovire ostati zvesta sebi. To je manifest o tem, kako biti neustavljiv. Manifest za vse nas.

Roman je prevedla Katja Zakrajšek.


Bernardine Evaristo (1959) je avtorica osmih romanov, med katerimi je tudi Dekle, ženska, druga_i, za katerega je prejela nagrado booker in postala prva temnopolta avtorica, ki je osvojila to priznanje. Leta 2020 je prejela prestižno britansko literarno nagrado za knjigo leta in nagrado indie za najboljše leposlovno delo. Piše tudi kratko prozo, poezijo, eseje, literarno kritiko in dramo. Deluje tudi kot urednica, je članica več literarnih žirij in predsednica Kraljevega literarnega društva, profesorica kreativnega pisanja na Univerzi Brunel v Londonu in častna sodelavka Kolidža Sv. Ane v Oxfordu. Leta 2020 je bila sprejeta v Red britanskega imperija (OBE). Rojena je bila v Londonu, kjer živi še danes.


Pogovor z avtorico bo potekal v angleškem jeziku, zagotovljeno bo simultano tolmačenje v slovenski jezik.
 

Perpetuum mobile, hipotetičen stroj, ki se giblje neskončno dolgo, ne da bi mu dovajali energijo, je čudež ter jasno izraža človekovo težnjo k raziskovanju novega, tudi nemogočega in neuresničljivega. Izdelava takšnega stroja do danes ostaja neuresničen sen. Človeško telo, planet Zemlja, na katerem živimo, in vse vesolje so kot stalno premikajoči in spreminjajoči se največji navdih za snovanje plesnega perpetuum mobila, s katerim plesalci ustvarjajo nove gibalne presežke, neustavljivo in hipnotično gibanje utripajočih teles ter s tem čudežni večno gibljivi plesni svet, ki je obenem del preteklosti in prihodnosti. 

Uprizoritev je posvečena 570-letnici vizionarja, umetnika, arhitekta in izumitelja Leonarda da Vincija, vztrajnega oblikovalca perpetuum mobila, ter – kot mojster sam – povezuje umetnost in znanost. S podporo novodobne tehnologije, ki jo razvijajo v novogoriškem računalniškem podjetju Arctur (ob sodelovanju z Xcentrom, novogoriškim središčem kreativnih praks, in s podjetjem za svetlobne rešitve Intra Lighting), mednarodna zasedba plesalcev in igralec raziskujejo neskončnost giba ter neskončnost odkrivanja novega v umetnosti in znanosti. Koprodukcijski projekt med MN Dance Company in SNG Nova Gorica je del programa pred začetkom Evropske prestolnice kulture Go! 2025.
 

Zasedba: Dominik Bagola – Balladero, klavir, klaviature in glas; Martin Lunder, kitara; Boštjan Gradišek, bobni; Jernej Kržič – bas kitara; Amadej Herzog, harmonika.  

Gosti: Jadranka Juras, Bilka Peršič, Jakob Podlesek in drugi. 

Balladero je umetniško ime Dominika Bagole, “vodilnega domačega klavirskega kantavtorja”, kakor ga je za oddajo Izštekani leta 2021 napovedal legendarni radijski voditelj Jure Longyka. Balladero z unikatnim avtorskim stilom že desetletje uspešno združuje navdihujoči klavirski indie-pop, udarne rokovske rife in prefinjene klavirske balade. Njegove skladbe odlikujejo tudi odlična besedila, ki se dotikajo tako osebno-izpovednih kot tudi družbeno-kritičnih tematik. 

Po dveh izvrstno sprejetih dolgometražnih albumih Club Deuce in Perfect You (izbran za ploščo leta 2016 po izboru portal 24ur.com) plodoviti in vsestranski ustvarjalec napoveduje svoj dolgo pričakovani tretji studijski album (Neon Srce). Tega bo predstavil na ekskluzivnem koncertu s spremljevalnim bendom in gosti. Nov album je nastajal v sodelovanju s številnimi vrhunskimi producenti, pod večino skladb pa se je produkcijsko znova podpisal nemški glasbeni superkategornik Uwe Bossert, član svetovno znane skupine Reamonn. Mednarodno zasedbo na albumu ob številnih izvrstnih domačih glasbenikih dopolnjujeta italijanski kitarski virtuoz Lorenzo Corti in Ash Soan, »najbolj prodajani« studijski bobnar Velike Britanije, ki je sodeloval z zvenečimi imeni svetovne glasbene scene kot so Adele, Dua Lipa, Sam Smith, Tori Amos, Joss Stone in drugi. Napoved težko pričakovanega novega albuma je Balladero začel že z novo izdanimi singli (Drugačen svet, Najina, Potujem, Marelice in Toplo). Medtem iz radijskih postaj še vedno odmevajo tudi najbolj predvajana skladba leta 2016 na Valu 202- Zlati časi ter druge Balladerove klasike kot sta Le bdi in Če bi v duetu z Jadranko Juras. 

Balladero je tudi odrsko prekaljeni ustvarjalec. V desetletju ustvarjanja je nastopil na številnih vidnejših festivalskih, klubskih in drugih odrih. Ob nastopih v Nemčiji in Švici je že leta 2012 nastopil s samostojnim koncertom na berlinski Alex tv. Kot osrednji gost slovenskega mladinskega orkestra je na 68. Festivalu Ljubljana predstavil presek svojega glasbenega ustvarjanja, še isto leto se je kot avtor in izvajalec uvrstil tudi v finale slovenske popevke. Še posebej pa velja izpostaviti nastop na minulem “žlahtnem izboru” izštekanih ustvarjalcev, z razprodanim koncertom Izštekanih10 v Kino Šiška. Je tudi prejemnik MTV Adria nagrade in polfinalist tekmovanja International Songwriting Competition.