Tilen Artač, mojster imitacije, predvsem pa akademsko izobražen glasbenik, bo skupaj s Slovenskim mladinskim orkestrom, violončelom in dirigentsko palico občinstvo povabil na komično popotovanje skozi zimzeleni repertoar večnih klasikov Johanna Straussa, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Ludwiga van Beethovna, Gioachina Rossinija in drugih. 

Je opera res dolgočasna ali jo samo narobe razumemo, so skladatelji kdaj kopirali med seboj, je bil Avsenik res prvi na Golici, zakaj klasične glasbe nikoli ne spremljamo tako kot šport, lahko med koncertom nastanejo prekrški, je Beethovnova Peta simfonija res simfonija usode ali je to prvo politično glasbeno delo v zgodovini? Tilen in glasbeniki Slovenskega mladinskega orkestra odgovorijo na vsa ta vprašanja in dokažejo, da je klasična glasba pravzaprav zabavna glasba v preobleki.

Nastopa: Prohaska Big Band 
Dirigentka in umetniška vodja: Lana Janjanin

Hrvaški skladatelj, aranžer, dirigent, glasbeni pedagog, violinist in kontrabasist, Miljenko Prohaska (Zagreb, 17. september 1925 – Zagreb, 29. maj 2014) je s svojim plodovitim skladateljskim delom zaznamoval ne le hrvaško glasbeno zgodovino, temveč tudi slovensko jazzovsko ustvarjanje. Dirigiral je Plesnemu orkestru Radia Ljubljana (PORL) oziroma današnjemu Big Bandu RTV Slovenija pa tudi Orkestru Slovenske vojske in sodeloval z New Swing Quartetom. Od leta 1954 do upokojitve je delal kot skladatelj, aranžer in glavni dirigent Plesnega orkestra Radia Zagreb (današnji Jazz orkester HRT), ki je pod njegovim vodstvom dosegel značilno barvo, zvok in slog, prepoznaven tudi na svetovnih odrih. Njegove skladbe so izvajali najboljši jazzovski orkestri, za delo doma in v tujini pa je prejel številna priznanja in najvišja državna odlikovanja za zasluge in umetniško ustvarjanje. Ustvarjal je tudi glasbo za gledališče, filme, tv-serije, pisal drame in krajše odrske igre ter humoreske in slikal pod psevdonimom Millard Preston. Še pri 89 letih je vsak dan sedel za klavirjem in komponiral.

Prohaska Big Band je ob 100. obletnici rojstva legendarnega umetnika nastal na pobudo skladateljice, pianistke in dirigentke Lane Janjanin. »Allstar big band« sestavljajo vrhunski hrvaški in slovenski glasbeniki, ki delujejo v dveh orkestrih, s katerima je Miljenko Prohaska tesno sodeloval, v sedanjem Jazz orkestru Hrvaške radiotelevizije in Big Bandu RTV Slovenija. 
 

Predstava traja uro in trideset minut

Glasba: Dieterich Buxtehude (1637–1707): Membra Jesu Nostri, BuxWV 75 (1680)

Dirigent: Andoni Sierra
Režiserka, dramaturginja in scenografka: Lucía Astigarraga
Avtor besedila: Eneko Sagardoy
Solisti, zbor in izvajalci glasbenega sestava: Conductus Ensemble
Kostumograf: Pau Aulí
Oblikovanje luči: Alberto Rodríguez Vega
Igra: Eneko Sagardoy

Produkcija: Gledališče Arriaga, Bilbao, Baskija, Španija

Gostovanje predstave je nastalo v koprodukciji Cankarjevega doma in Prešernovega gledališča Kranj, v okviru projekta Dramatika manjših evropskih jezikov – DoSEL.

Ko vidimo smrt, običajno ni naša lastna, vendar se vidimo v njenem odsevu in mučijo nas neodgovorjena vprašanja o naši usodi. Izguba povzroča neznosno bolečino. To je naključna smrt ljubljene osebe, trenutna in nepredvidena, brez očitnega vzroka ali utemeljitve. Delirij lahko zmede vse, olepša preteklost, dramatično zatemni našo vizijo sveta ali nas pripelje do tega, da v zanki poustvarimo preživete dogodke in se potopimo v nenehno obsesivno analizo. »Jaz« sodeluje z »drugimi« ter se ponovno ustvarja v iskanju tolažbe in upanja, pogosto nepotešen. Glasba opeva Kristusovo smrt, veliko vesoljno tragedijo, ki na neki točki vsakega življenja postane zasebna in osebna. Telo in njegovi deli sestavljajo igralca, ki naseljuje dve duši. Eneko se spomni Jezusove ljubezni in plava v gozdu svojega otroštva z edinim namenom, da bi razumel svojo izgubo. Delo je scenska uprizoritev cikla sedmih kantat Dietricha Buxtehudeja iz leta 1680 z naslovom Membra Jesu Nostri. Ta cikel skladb, posvečenih Kristusovim stopalom, kolenom, rokam, boku, prsnemu košu, srcu in glavi, je prepleten z besedilom, ki ga je napisal in izvedel igralec Eneko Sagardoy. Besedilo pripoveduje zgodbo o moškem, ki za vedno izgine v domnevni nesreči z motorjem, in o ljubezni osebe, ki ostane. 
Skladateljev pogum in briljantnost, strogost njegovih pristopov, novost njegovih oblik in vztrajno prizadevanje k odličnosti v vsakem izmed njegovih del so zaščitni znaki umetnika, ki je vreden primerjave z Johannom Sebastianom Bachom. 

Dieterich Buxtehude: Membra Jesu nostri patientis sanctissima, BuxWV 75 
I. Ad Pedes / Stopalom
II. Ad Genua / Kolenom
III. Ad Manus / Rokam
IV. Ad Gatus / Boku
V. Ad Pectus /Prsnemu košu
VI. Ad Cor / Srcu
VII. Ad Faciem /Glavi

Predstava je del sodelovalnega projekta Dramatika manjših evropskih jezikov (Drama of Smaller European Languages, DoSEL), ki ga sofinancira Evropska unija – program Ustvarjalna Evropa. DoSEL prispeva k varovanju kulturne in jezikovne različnosti v evropskem kulturnem prostoru, zlasti v dramskem in gledališkem sektorju, z izboljšanjem pogojev za nadnacionalno ustvarjanje, prevajanje in uprizarjanje evropskih dram, napisanih v manjših evropskih jezikih.

S podporo Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.

Premiera: 14. oktobra 2022, Gledališče Arriaga, Bilbao

Slovenija in Cankarjev dom gostita svetovno prvenstvo World Scholar’s Cup (WSC), mednarodno tekmovanje v znanju in debatiranju v angleščini. Gre za tekmovanje, kjer se ekipe treh tekmovalcev pomerijo v debatiranju, pisanju esejev, testu znanja in kvizu. Udeležbo na tekmovanju je potrdilo 583 tekmovalcev in 90 mentorjev iz 22 držav.

Svetovni pokal učencev (World Scholar’s Cup) je vsakoletni mednarodni akademski dogodek, ki ga od leta 2006 organizira fundacija World Scholar’s Cup Foundation s sedežem v Los Angelesu. Glavni namen tekmovanja je spodbujanje kritičnega mišljenja in sodelovanja prek interdisciplinarnih izzivov.

Dogajanje bogatijo tudi številne družabne aktivnosti, kot so sejem kultur, na katerem se predstavijo države udeleženk, slavnostna parada zastav, gledališki nastopi ter neformalne igre in druženja, ki spodbujajo povezovanje mladih z vsega sveta.

Swingatan
Peter Ugrin, violina; Zmago Štih, harmonika; Aljaž Bassin, kitara; Mykhailo Levit, kitara; Nikola Matošić, kontrabas

Kvartet Primoža Grašiča
Primož Grašič, kitara; Blaž Jurjevčič, klavir; Primož Avbelj, kontrabas; Gašper Bertoncelj, bobni

Greentown Jazz Band
Dominik Krajnčan, trobenta;Marjan Petrej, pozavna; Blaž Jurjevčič, klavir; Primož Grašič, kitara; Aleš Avbelj, kontrabas; Gašper Bertoncelj, bobni; Borut Bučar, klarinet

 

Spored:
Swingatan
1    Undecided
2    Jersey Bounce
3    I've Found a New Baby
4    Some of theese Days
5    Oh, Lady, be Good
6    Nuages
7    Sweet Georgia Brown

Kvartet Primoža Grašiča
1 Live is Here to Stay
2 Come Back to Indiana
3 Black and Blue
4 Strike up the band
5 Creole love call
6 Somebody loves me

Greentown Jazz Band
1 Glory Hallellujah
2 Ballin' the jack
3 I got Rythm
4 Stranger on the shore
5 Sing, Sing, Sing
6 Ave Maria

Dodatek
Zemlja pleše

 

Devetdesetletnik Borut Bučar - Bodo, klarinetist in arhitekt, ima za sabo bogato glasbeno pot, zaznamovano z zapiki, ki označujejo vrhunce domačega jazzovskega ustvarjanja. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je priključil skupini Seven Dixies, s katero je naredil prve posnetke na Radiu Ljubljana. Pianist skupine je bil mladi Jože Privšek, s katerim sta pozneje plodno sodelovala. Leta 1958 je Bučar z Ljubljanskim jazz ansamblom posnel prvo jazzovsko ploščo v tedanji Jugoslaviji. Dve leti pozneje je z njim nastopil na prvem jugoslovanskem jazzovskem festivalu na Bledu (današnji Jazz festival Ljubljana). Z ansamblom The Generals je v naslednjih letih nastopal v Avstriji, Nemčiji in Švici ter bil stalni substitut za tenorski in altovski saksofon v tedanjem Plesnem orkestru Radia Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča (sedanjem Big Bandu RTV Slovenija). Za Radio Ljubljana je kot solo klarinetist snemal z različnimi sestavi, tudi s Simfoničnim orkestrom in Big Bandom ter nastopal v številnih malih zasedbah. 

Leta 1981 je ustanovil sloviti Greentown Jazz Band, ki so se mu odprla vrata v svet. Po prvih izjemno uspešnih nastopih na jazzovskih festivalih v Los Angelesu in Sacramentu v Združenih državah Amerike so se greentownovci še šestnajstkrat podali čez lužo. Publika pa je v teh letih po koncertih razgrabila več kot deset tisoč plošč Greentown Jazz Banda. S tem ansamblom je Bučar v štiridesetih letih nastopil na več kot tisoč koncertih v večini evropskih držav. Kot aranžer, vodja benda in klarinetist solist je podpisan na treh vinilnih albumih, osmih kasetah in šestnajstih zgoščenkah.

Glasbeno dejaven je ostal tudi po upokojitvi. V zadnjem času je sodeloval s kvartetom Primoža Grašiča, s katerim je izdal zgoščenko Čudoviti izdih. Z Big Bandom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je posnel program, ki ga namerava izdati na LP-plošči, novi album pa snuje tudi s kvintetom Swingatan, ki se mu bo, poleg Kvarteta Primoža Grašiča in posodobljenega Greentown Jazz Banda, pridružil na slavnostnem koncertu ob njegovi 90-letnici v Linhartovi dvorani. 
 

Avtorski projekt bo osvetlil fenomene nadzornega kapitalizma in naracije surovin, ki ga omogočajo. Skozi zgodbe o protestih in uporih, ki so omogočali emancipacijo od nadzora algoritmov, ki so soočili neko telo s telesom stroja, bomo poskusili misliti predstavo kot državo: kot začasno avtonomno cono, utopijo, ki obstaja ob predstavi in se razblini z njenim koncem. To bo država, ki presega binarne logike, ki ne pristaja na identiteto, temveč na skupnost, povezano z verjetjem v Dogodek. Z zgodbami uporov, tako historičnih kot nedavnih, bomo s telesi pisali esej, v katerem dokumentarne zgodbe sovpadajo z utopičnimi načrti, vse zato da bi se vprašali, kako in ali še lahko verjamemo v moč skupnosti, ki se izmika nadzoru. Država bo sanjala ozemlje, osvobojeno nadzora. Dialog z gledališčem, slavospev njegovi emancipatorni moči in možnostim domišljije v času, ki ga določa nasilje.
 

Prem Rawat, svetovno znani učitelj za mir in avtor uspešnic, je sprejel povabilo, da v Ljubljani govori na avtorskem dogodku ob predstavitvi svoje nove knjige Dih: Prebudi se v življenje. Po izjemni turneji leta 2024, ki je obsegala šest celin, 21 držav in 60 govorniških nastopov, se Prem Rawat letos ponovno vrača v Ljubljano in Slovenijo.

Prem Rawat se je rodil leta 1957 v severni Indiji in svoje življenje posvetil temu, da svoje edinstveno sporočilo o notranjem miru deli z milijoni ljudi po vsem svetu prek knjig, spletnih vsebin, medijskih nastopov in objav v tisku, predvsem pa prek dogodkov v živo in govorniških nastopov. Prem je zelo dejaven tudi v človekoljubnem prizadevanju. Fundacija Prem Rawat (TPRF), ustanovljena leta 2001, podpira različne dobrodelne dejavnosti po vsem svetu in prizadevanja njegovega programa Izobraževanje za mir.

Njegovi najnovejši knjigi Dih: Prebudi se v življenje in Prisluhni sebi - Kako poiskati mir v hrupnem svetu sta bili objavljeni in prevedeni v številne jezike po svetu, na voljo pa sta tudi v slovenščini. V svoji najnovejši knjigi Dih: Prebudi se v življenje nas Prem Rawat vabi, naj se za trenutek ustavimo, odkrijemo svoj dih in se prebudimo v čudež skupne človeške izkušnje.

Vabljeni vsi, ki jih zanimata Prem Rawat in njegovo edinstveno sporočilo.

Od 6. leta

Gal, ki živi z očetom, zaradi nepojasnjene alergije izostane od pouka, zato mu sošolka Nada, ki živi z babico, mu po pouku prinaša zvezke. Ker njena babica pozdravi vse bolezni, tudi alergije, in peče najboljši jabolčni štrudelj daleč naokrog, Nada Gala nekega dne povabi k sebi domov.

Ko prideta tja, najdeta babico nezavestno. Pokličeta številko 112, reševalci pa jih vse skupaj odpeljejo na urgenco. Čez nekaj časa babico obiščeta tudi Šotek in Mora, antropofobna škrat in vila, ki ji prineseta novico o zastrupljenem Blatnem dolu in jo prosita za pomoč. Nadina babica namreč ni le ljubeča stara gospa, temveč tudi bela žena – modra ženska, na pol človek, na pol bajeslovno bitje. Med ljudmi pa velja za nekoliko prismuknjeno čudakinjo.

Nada si vaške govorice vzame k srcu, še bolj pa jo vznemirja misel, da sama morda ni podedovala bajeslovnih sposobnosti.

V bolnišnici zdravniki ne najdejo jasnega vzroka za babičino stanje. Menijo, da bo treba počakati do ponedeljka, sumijo pa, da je morda pojedla strupene gobe. Nada je prepričana, da jo je nekdo zastrupil, zato se z Galom lotita raziskovanja – kdo, kje in s čim. Podobno nalogo si zastavita tudi Šotek in Mora, ki pa sta za Gala in Nado nevidna. Tako si štirje raziskovalci nehote in nevede pomagajo ter si hkrati mečejo polena pod noge. S pomočjo knjig, podzemnega gozdnega spleta (wood wide web) in sumljivih sledi v blatu se približujejo resnici. Tik pred razkritjem pa Galova alergija sredi noči izbruhne v nekakšen anafilaktični šok. Spravijo ga domov, kjer pa jih že čakajo reševalna vozila.

Izkaže se, da je podobno reakcijo doživel tudi Galov oče. Z zadnjimi močmi je uspel poklicati policijo in podal samoprijavo: v želji po hitrem zaslužku je sprejemal strupene odpadke, stare baterije in akumulatorje, ter jih odlagal v Blatnem dolu, kjer je s strupom v stik prišla tudi Nadina babica.

Odpadke bodo odstranili in zastrupljence pozdravili, tokrat so imeli srečo. Vnaprej pa, sklenejo vsi, zlasti Galov oče, bodo manj pohlepni in bolj bajeslovni. 
 

Oktobra 2025 bo minilo petdeset let, odkar smo Slovenci prvič stopili na več kot osem tisoč metrov visoki himalajski vrh. Zlati jubilej tega vzpona je pravi čas za obuditev spomina na dosežek, s katerim smo stopili ob bok himalajskim velesilam. Kot se spominja Viki Grošelj, se na prvi slovenski osemtisočak, 8481 metrov visoki Makalu, nismo povzpeli po smeri prvopristopnikov ali po kakšni od že preplezanih smeri. V mogočni, dva tisoč petsto metrov visoki južni steni gore smo preplezali novo, prednostno smer. Eno prvih v velikih stenah osemtisočakov v tistem času. Še danes sodi »Jugoslovanska smer« – poimenovali smo jo po državi, katere del smo takrat bili – med največje dosežke v svetovni zgodovini himalajizma. 

Slovensko himalajsko plezanje je z Makalujem povezano bolj kot s katerim drugim osemtisočakom. V njegovi južni steni sta se izoblikovali prava usmeritev in vizija, ki sta dvajset let pozneje, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, Slovenijo izpostavili kot vodilno himalajsko velesilo. 

Bil sem najmlajši član te (takrat smo jih še šteli) šeste jugoslovanske himalajske odprave, ki je odšla na pot avgusta 1975. Vodil nas je Aleš Kunaver. Bili smo trdno odločeni, da dokončamo drzno zamisel in delo naše prve odprave na Makalu, ki je tri leta prej, po več kot dveh mesecih zahtevnega plezanja v težavnih vremenskih razmerah, morala odnehati potem, ko so že presegli čarobno višino osem tisoč metrov. Njihove izkušnje ter poznavanje pristopa do baze in večjega dela stene so nam bili v veliko pomoč. Vsako od navez, ki so delovale na gori, je vodil eden od veteranov iz odprave leta 1972.

V steni smo porabili več kot pet kilometrov pritrjenih vrvi, postavili pet višinskih taborov. Meter in pol novega snega, ki nam ga je vihar natresel v bazi, na gori pa podrl nekaj taborov, nas ni spravil v obup, ampak le dodatno podžgal. 6. oktobra sta vrh dosegla Stane Belak in Marjan Manfreda. Manfreda, po spletu naključij (pokvaril se mu je ventil na aparaturi za kisik), celo brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil do tedaj najvišji tako osvojeni vrh na svetu. 8. oktobra sta bila na vrhu Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. pa Ivč Kotnik in jaz. Janez Dovžan je vrh dosegel 11. oktobra. Sedem nas je stopilo na vrh Makaluja, kar pa je bila zasluga celotnega moštva. 
Uspeh na gori je močno odmeval doma in v svetovni alpinistični javnosti, pomenil pa je tudi  naš dokončni stik s svetovnim himalajskim vrhom. Predsednik Tito nas je odlikoval z redom zaslug za narod – z zlato zvezdo, kot ekipa smo dobili Bloudkovo nagrado, najvišje priznanje Republike Slovenije na področju športa, in še kopico drugih priznanj.

Uspeh na Makaluju je sprožil pravi plaz vrhunskih slovenskih dosežkov v Himalaji. Kakšen potencial je bil s to uspešno odpravo takrat ustvarjen, je pokazala prihodnost. V naslednjih dvajsetih letih nam je Slovencem kot devetemu narodu uspelo preplezati vseh štirinajst osemtisočakov. In prav pri vseh smo bili zraven tudi »makalujevci«. Ne le kot člani odprav, ampak tudi kot pomembni akterji. Člani odprave Makalu 75 smo kot prvi Slovenci stopili na vrhove še desetih drugih osemtisočakov. Vsega skupaj pa smo, poleg številnih drugih zahtevnih vzponov v najrazličnejših  gorstvih sveta, opravili kar 23 vzponov na več kot osem tisoč metrov visoke vrhove.

Ob 50-letnici vzpona sem se odločil, da ponovno obiščem bazo pod Makalujem. Z načrtovano potjo sem seznanil vseh petnajst še živečih članov odprave. Večina tistih, ki so se odzvali, si je  poti pod goro zelo želela, a jim zdravje tega več ne dopušča. Na pot smo od veteranov tako odšli le štirje. Stane Klemenc, Ivč Kotnik, Bojan Pollak in jaz. Pridružilo pa se nam je še dvanajst družinskih članov, prijateljev in znancev s prejšnjih skupnih obiskov Himalaje. 

Spomladi letos smo odpotovali in po osmih dneh hoje dosegli bazni tabor pod Makalujem. Spomini so silovito oživeli. Še posebej popoldne, ko se je začelo jasniti. Oblaki so se povsem razblinili in stena je zažarela v vsem sijaju zahajajočega sonca. Tako lepo je bil viden vsak najmanjši del naše smeri! Prav gotovo ena najlepših in najbolj elegantnih  prvenstvenih smeri v velikih stenah Himalaje. Stena je prevzela vsakogar, ki jo je kdaj opazoval in vedel, kje naša smer poteka. Celo velikega Messnerja, ki jo je, z močno avstrijsko odpravo, skušal preplezati leta 1974:  »Nisem mogel preplezati južne stene Makaluja. Tako elegantna stena! Tako čista linija! Izjemna smer. Idealen vzpon! … Velik uspeh tovarištva in skupinskega dela, ki ga Slovenci niso samo idealizirali, ampak tudi udejanjili.«    

Makalu je bil prvič preplezan leta 1955. V naslednjih dvajsetih letih, do 1975, je vrh doseglo le dvajset plezalcev. V povprečju le eden na leto. In med to prvo dvajseterico v zgodovini je kar sedem Slovencev.  

Viki Grošelj

Odprava Makalu 1975:
Vodja: Aleš Kunaver. Člani: Janko Ažman, Stane Belak - Šrauf, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik - Den, Janez Dovžan, Boris Erjavec, Viki Grošelj, Tomaž Jamnik - Mišo, Stane Klemenc, Ivč Kotnik, Janez Lončar - Šodr, Marjan Manfreda - Marjon, Bojan Pollak - Bojč, Milan Rebula, Roman Robas, Jože Rožič, Dušan Srečnik - Zobač, Nejc Zaplotnik, zdravnik Damijan Meško, snemalec Rado Riedl. 

Scenarij: Petra Seliškar, Tancrede Riviere 
Direktor fotografije: Brand Ferro 
Montaža: Laureline Delom, Saško Potter Mičevski
Glasba: Iztok Koren
Zvok: Vladimir Rakić 
Produkcija: Petra Pan film, Cinéphage Productions, PPFP, RTV Slovenija

Petra Seliškar je leta 2025 najprej predstavila kratki film Poletne počitnice, v katerem osrednjo vlogo zavzame osemletni makedonski deček Basri, ki poletja preživlja visoko na Šar planini, kjer s starejšima bratoma pase ovce. Odročnost od civilizacije, na svežem zraku, fantom daje iluzijo svobode in počitka, čeprav je organiziranje varovanja več sto ovac, ki jih ogrožajo volkovi, naporno vsakodnevno delo. 

Pričujoči film znova obravnava tri brate, pomembnejšo vlogo pa dobi najmlajši Zani, ki malce nižje na gori skrbi za krave, a prav tako tolče mukotrpno vsakdanjo rutino in se sprašuje o smiselnosti njihovega početja. Gora v primerjavi z intimnejšimi Poletnimi počitnicami prevzame precej bolj spektakelsko zasnovo; mogočna gorska krajina postane dodaten protagonist v zgodbi o bratih, ki sanjajo o drugačnem življenju. Mesto, ki se jim z gore izrisuje daleč na obzorju, se zdi kot nedosegljiv ideal. 

V sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom