Orkester Slovenske filharmonije
Solist: Ilya Gringolts, violina 

Program: 
Felix Mendelssohn Bartholdy: Uvertura Hebridi, op. 26 
Robert Schumann: Koncert za violino in orkester v d-molu, WoO 1 
Franz Schubert: Simfonija št. 9 v C-duru, D 944, »Velika«

Izvedbo Schubertove »Velike« že kar praviloma spremlja tudi zgodba o odkritju te »nebeško« dolge mojstrovine prezgodaj preminulega zgodnjega romantika. Simfonija namreč prave javne izvedbe ni doživela, vse dokler je ni deset let po Schubertovi smrti odkril Robert Schumann in prepričal Felixa Mendelssohna, da jo je leta 1839 predstavil na enem od svojih odmevnih koncertov v Gewandhausu v Leipzigu – ostalo je zgodovina.
 

Orkester Slovenske filharmonije
Zbor Slovenske filharmonije 
Komorni zbor Megaron 

Solisti: Pietro Savonitto, oboa; Jurij Jenko, klarinet; Jože Rošer, rog; Paolo Calligaris, fagot; Mojca Bitenc Križaj, sopran; Nuška Drašček, alt; Žiga Čopi, tenor; Tomaž Štular, bas 

Program: 
Johannes Brahms, Variacije na Haydnovo temo v B-duru, op. 56a 
Wolfgang Amadeus Mozart, Koncertantna simfonija za oboo, klarinet, rog in fagot v Es-duru, KV 297b 
Robert Schumann, Rekviem, op. 148

Abonma Filharmonični klasični koncerti odpirajo Brahmsove Variacije na Haydnovo temo, za katero se je kasneje izkazalo, da ni zares Haydnova, in Mozartova Koncertantna simfonija za oboo, klarinet, rog in fagot, ki morda ni zares Mozartova. Kljub dvomom o njihovi avtentičnosti se obe razigrani kompoziciji še danes pogosto izvajata, ob tej priložnosti pa bosta služili kot uvod v ganljiv Rekviem, zadnje delo, ki ga je Schumannu uspelo v celoti dokončati pred tragično smrtjo.

Orkester Slovenske filharmonije
Solista: Tibor Kerekeš, trobenta; Domen Jeraša, pozavna 
Duo Drumartica (Simon Klavžar in Jože Bogolin) 

Program:
Milko Lazar, Trialogi za trobento, pozavno in orkester (2026), novo delo 
Mark Andre, Vier Echographien | Štiri ehografije za orkester (2022) 
Justė Janulytė, Uccelli et altre cose | Ptice in druge reči za orkester (2025) 
Rebecca Saunders, Void | Praznota za tolkalski duo in orkester (2014) 
 

Razpletanja in razkrivanja glasbe v njenem izginotju, najbolj ranljiva, nestabilna, intenzivna kompozicijska vmesna obdobja, krhki trenutki in nenadni izbruhi … se tokrat pod vizijo predanega ambasadorja sodobne glasbe Matthiasa Hermanna razodevajo v sopostavitvi štirih najnovejših glasbenih del 21. stoletja izpod peres Milka Lazarja, Marka Andreja, Justė Janulytė in Rebecce Saunders.
 

Spremljevalna dogodka:
POP 4
19. maj 2027 ob 18.30 
Predstavitev skladb s sporeda koncerta SOS 4

19. maj 2027 
Steklena dvorana
Lili Novy
Cankarjev dom 
Pokoncertno druženje občinstva s skladatelji in nastopajočimi ob ponudbi izbranih vrhunskih slovenskih vin. 

Minister za zdravje opozarja: Uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!

Orkester Slovenske filharmonije
Zbor Slovenske filharmonije 
Vokalni ansambel Jugozahodnega nemškega radia iz Stuttgarta 
Solist: Tomoko Akasaka, viola 

Program:
Arthur Honegger, Pacific 231, H. 53 (1923) 
Vito Žuraj, Alkimist za mešani zbor in orkester (2018) 
Gija Kančeli, Styx | Stiks za violo, mešani zbor in orkester (1999) 


Alkimist Friedrich Böttger je na začetku 18. stoletja odkril formulo za izdelavo porcelana, ki so ga do takrat proizvajali le na Kitajskem, in bil tristo let kasneje v navdih Vitu Žuraju pri pisanju kompozicije, posvečene zgodovini raznovrstnih ustvarjalnih procesov. Še prelomnejši je bil leta 1781 patentiran parni stroj Jamesa Watta – vodil je tudi v razvoj parne lokomotive, ki jo je na kulten način zvočno upodobil Arthur Honegger. V nasprotju z Žurajem in Honeggerjem pa se je Gija Kančeli s Stiksom poklonil duhovnosti, saj je menil, da lahko prav zven viole vzpostavi povezavo sveta živih s svetom umrlih.
 

Spremljevalna dogodka:
POP 3
21. april 2027 ob 18.30 
Predstavitev skladb s sporeda koncerta SOS 3 

21. april 2027 
Steklena dvorana
Lili Novy
Cankarjev dom 
Pokoncertno druženje občinstva s skladatelji in nastopajočimi ob ponudbi izbranih vrhunskih slovenskih vin. 
Minister za zdravje opozarja: Uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!

Minister za zdravje opozarja: Uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!

Orkester Slovenske filharmonije
Klavirski duo GrauSchumacher 

Program:
Klara Mlakar, Tell me about your Mother | Pripoveduj mi o svoji materi (2026), novo delo 
Christophe Bertrand, Vertigo | Vrtoglavica, koncert za dva klavirja in orkester (2007) 
Enno Poppe, Strom | Tok za orkester (2024) 
 

Spremljevalna dogodka:
POP 2
18. november 2026 ob 18.30 
Predstavitev skladb s sporeda koncerta SOS 2 

18. november 2026
Steklena dvorana
Lili Novy
Cankarjev dom 
Pokoncertno druženje občinstva s skladatelji in nastopajočimi ob ponudbi izbranih vrhunskih slovenskih vin. 


Minister za zdravje opozarja: Uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!

Trajanje: 75 minut

Čas vsebine pod vprašaj postavlja naše fizične in čustvene odzive na obilje vsebin in sočasno realnost našega časa. Gibi plesalcev si izposojajo iz digitalne estetike, ki združuje simulirana telesa in hipersenzualnost, od nenavadne domačnosti likov iz video iger do estetike Onlyfans in virusnih gibov na TikToku. Na odru plesalci prehajajo med različnimi resničnostmi in avatarji; njihova telesa se spopadajo, privlačijo, odbijajo in združujejo v eksplozivni koreografiji. Scenografija deluje kot portal v vzporedne svetove, kjer se meja med resničnim in simuliranim nenehno briše. Predstava združuje sodobni ples, postinternetno estetiko, akcijske prizore ter množične spletne gibe v fizično izjemno zahtevno in vizualno spektakularno izkušnjo. Čas vsebine ni le komentar digitalne dobe, temveč tudi plesno zastavljeno vprašanje: Ali naše virtualne podobe odsevajo nas ali pa smo začeli živeti po njihovih pravilih?

(La)Horde

Francoski umetniški in koreografski kolektiv – vodijo ga Marine Brutti, Jonathan Debrouwer in Arthur Harel. Velja za eno najvplivnejših skupin nove generacije evropskega sodobnega plesa. Preizprašuje politično komponento plesa in mapira različne koreografske oblike ljudskega upora, od rejvov do tradicionalnih plesov. Deluje na presečišču sodobnega plesa, performansa, videa in digitalne kulture ter raziskuje vpliv interneta in sodobnih družbenih gibanj na telesnost in kolektivno identiteto. Od leta 2019 je umetniški vodja Ballet National de Marseille. Njihova dela pogosto združujejo odrski ples z estetiko spletnih subkultur, klubov in protestnih gibanj, s čimer brišejo meje med visoko umetnostjo in popularno kulturo. 

Zbor in orkester Opere in baleta SNG Maribor

Wagnerjev Tannhäuser sodi med tista glasbenogledališka dela, v katerih se posebej jasno razkriva skladateljev prehod od romantične opere k poznejši estetski koncepciji glasbene drame. Opera, ki je bila prvič izvedena leta 1845 v Dresdnu, se opira na srednjeveško legendo o vitezu in pesniku Tannhäuserju, pri tem pa prikazuje njegovo notranjo razklanost med nasprotnima svetovoma, tj. med telesno čutnostjo Venerine gore in moralno-religioznim redom Wartburga.

Prav ta dialektika med erotičnim poželenjem, krivdo in hrepenenjem po odrešitvi določa tako dramaturgijo kot glasbeni ustroj dela. V muzikološkem smislu je Tannhäuser še posebej zanimiv, ker po eni strani ohranja poteze romantične in vélike opere, po drugi pa že napoveduje Wagnerjevo poznejšo koncepcijo celostne umetnine (Gesamtkunstwerk) v obliki (glasbene) drame. Kot je opozoril Carl Dahlhaus, vodilni motivi v tej partituri še niso razviti v poznejšem, strogo semantičnem smislu, temveč pogosto delujejo kot reminiscenčni motivi, ki sprožajo situacijsko pogojene asociacije. Wagner z izrazitimi glasbenimi kontrasti tako zariše čutni svet Venere, ki je zaznamovan s kromatiko, ekspresivno melodiko in razkošno orkestracijo, medtem ko prizore na Wartburgu določajo bolj umirjena diatonična zasnova, zborovska pesem in zvočne aluzije na izročilo gregorijanskega korala. Posebno mesto v operi zavzema znameniti zbor romarjev, ki v dramaturškem smislu uokvirja celotno delo kot alegorijo poti k odrešitvi, medtem ko uvertura že zgoščeno nakaže poznejšo Wagnerjevo težnjo k simfonični konstrukciji glasbenega gradiva. Prav zaradi te vmesne pozicije med tradicijo in invencijo ostaja Tannhäuser eno ključnih del evropskega opernega kánona, ki bo prihodnjo jesen v mariborski zgodovini prvič zaživel v vsej svoji simbolni, glasbeni in gledališki kompleksnosti v uprizoritvi mednarodno priznanega režiserja Franka Van Laeckeja, ki nastaja v mednarodni koprodukciji Opere in baleta SNG Maribor in Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu.

Režija razgrne branje, ki opero odmika od klasične interpretacije srednjeveškega mita. Fokus preusmeri na konflikt med umetnikom in družbo, Tannhäuserja pa interpretira kot skladateljev alter ego. Kot pravi režiser: »Vedno je bilo tako. Številni veliki umetniki so bili razumljeni, sprejeti in postavljeni v panteon nesmrtnosti šele po svoji smrti, ki jo je, ironično, prav tako vzpostavila neka nova elita. Toda kako je mogoče, da se nekaj tako globoko individualnega, kot je umetnost, presoja po domnevno objektivnih standardih? Umetnost in kompromis ne gresta skupaj. Umetnost mora dihati iz vsake pore svojega ustvarjalca, vzemi ali pusti. In umetnik? Za svoja prepričanja mora biti pripravljen umreti.«
 

Frank Van Laecke

Belgijski gledališki in operni režiser, znan po spektakularnih, vizualno dognanih odrskih postavitvah. Njegov režijski slog združuje močno vizualno dramaturgijo, natančno mizansceno in izrazito čustveno pripovedovanje.
Pogosto se osredotoča na psihološko globino likov in na jasne, dostopne interpretacije velikih glasbeno-gledaliških del. V njegovih uprizoritvah ima pomembno vlogo tudi filmska estetika, ki scenske prizore povezuje v celovito pripovedno strukturo. Posebej je cenjen zaradi sposobnosti, da zahtevna dela približa širšemu občinstvu, ne da bi pri tem izgubil umetniško ambicijo ali interpretativno kompleksnost.

Opozorilo: V predstavi je uporabljen stroboskop s svetlobnimi učinki. Gre za umirjeno, približno triminutno utripajočo svetlobo. Lučni učinek se pojavi okoli 50 minut po začetku predstave.

Premetanka CARTE BLANCHE!

CANCEL BERTHA je delo, ki se giblje v lastnem ritmu – v igrivem prepletu energije, kuriranega kaosa in presenetljive ustvarjalnosti. Zaznamuje ga Martensov svojstveni koreografski slog: reformacija plesa kot prostora individualnosti, povezanosti in prefinjenega humorja. Prizori v gladkih prehodih brišejo meje med trenutki skupinskega zanosa in živih slik intimnosti.

V delu CANCEL BERTHA glasba ni vedno slišna – je tudi videna in občutena. Martens v prevzetosti nad ritmom, glasbeno zgradbo in notnimi zapisi gibanje plesalcev pretvori v njihovo lastno zvočno kuliso. Tišina nosi enak pomen kot gib, ritmični vzorci pa zaživijo v geometrijskih likih.

Koreografska stvaritev je drzna, a ne predrzna, igriva, a precizna. Gosto tkano plesno delo se navdihuje v poliritmiji in večplastni narativnosti. Ansambel Carte Blanche prepleta motive sodobnega popa, avantgarde in globoko človeškega.

Jan Martens

(1984, Belgija) je leta 2006 diplomiral na oddelku za ples Kraljevega konservatorija Artesis v belgijskem Antwerpnu. Študiral je tudi na plesni akademiji Fontys v Tilburgu na Nizozemskem. V svojih koreografijah raziskuje telesno komunikacijo ter rekontekstualizira gibanje za novo opredelitev razmerja med izvajalcem in gledalcem. Med avtorjevimi pomembnejšimi deli so: The Dog Days Are Over (2014), Rule of Three (2017, nominirano za nagrado zwaan), any attempt will end in crushed bodies and shattered bones (Festival d’Avignon 2020) in najnovejše delo Voice Noise (2024). Leta 2014 je soustanovil skupino GRIP ter je pridruženi umetnik umetnostnega središča DE SINGEL Antwerpen in flandrijske operno-baletne hiše Opera Ballet Vlaanderen. Leta 2015 je prejel nagrado Charlotte Köhler.

Trajanje: 75 minut

Projekt Brezmejno telo, ki je v štirih letih pod umetniškim vodstvom Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia s stalnim mednarodnim plesnim ansamblom udejanjil več celovečernih uprizoritev, krajših koreografij in plesnih filmov (Do Lune in nazaj, Distanca, Border-Line (Mejna črta), F-Lights, Prometej, A-Line, Drop), smo ob kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture zasnovali kot enega od programskih vrhuncev, s katerim naj bi se spraševali o človekovi prihodnosti v svetu podnebnih sprememb in predvsem o njegovih odzivih na izzive, ki jih prinaša prihodnost. Projekt naj bi odkrival omejitve telesa ter ples povezal z umetno inteligenco in robotiko ter se spraševal o prihodnjem razmerju med biološkim in tehnološkim. Kaj se zgodi, ko je človeško telo mogoče s tehnologijo »optimizirati«? Kaj v prihodnosti sploh bo »telo« in ali bo um nujno potreboval biološko telo za svoje delovanje? Ali lahko telo z algoritmi premika umetna inteligenca?

»Prihodnost« nas je doletela prej, kot smo takrat pričakovali. Danes je umetna inteligenca naša stalna spremljevalka, kiborgi postajajo resničnost, robotske roke in noge je mogoče premikati z močjo človeških možganov, z napredovanjem medicinske tehnologije pa postajamo vedno bolj hibridna bitja. Kako naj se na to odzovemo? Bomo tehnologijo izkoristili tako, da nam bo služila, ali bomo podlegli načelu samooptimizacije, vsiljene vsakomur, ki »ni popoln«? To so strašljiva, a neizogibna vprašanja za človeško prihodnost, vendar so v njih tudi upanje in nove rešitve za starajočo se družbo. V vznemirljivem obdobju raziskovanja te pereče tematike znotraj procesa Brezmejno telo, ki se zaključuje z istoimensko uprizoritvijo, se o teh vprašanjih sprašujemo skozi plesalčevo »brezhibno« telo, ujeto v omejitve in postavljeno v različne kontekste.

Najbolj so nas zanimali prav soočanje človeka z omejitvami svojega telesa, razuma in planeta ter možnosti njihovega preseganja, za kar od nekdaj izrablja religijo, znanost, danes pa umetno inteligenco in robotiko. Človek sluti, da onkraj njegovih omejitev obstaja neizmeren potencial, nekaj, po čemer ves čas hrepeni, posega po brezmejnosti, išče resnični smisel svojega obstoja, raziskuje njegove širine in globine. Strah pred smrtjo in brezsmiselnostjo ga žene, da si vsak dan prizadeva biti boljši kot včeraj, ustvarja, raziskuje, osvaja ter odkriva nove svetove zunaj in znotraj sebe. Ali mu bo uspelo najti to, kar išče?
 

MN Dance Company

– Meje premikamo z gibom
MN Dance Company je profesionalni sodobnoplesni ansambel s sedežem v Novi Gorici, ki ga vodita koreografa Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, diplomanta Rotterdamske akademije CODARTS. Njuna prepoznavna estetika – močna, čista in ekspresivna – je temelj edinstvenega plesnega jezika, ki ga prepoznava občinstvo doma in po svetu.
Družbo sestavlja stalni ansambel sedemnajstih izjemnih plesalcev, katerih virtuoznost, predanost in ustvarjalna drznost poganjajo razvoj sodobnega plesa v regiji. Njihovo delo združujejo dinamično partnerstvo, bogato gledališko izražanje ter globoko raziskovanje telesa, prostora in človekove psihologije.
 

Silence

Duo Silence sestavljata Primož Hladnik (glasba in aranžmaji) in Boris Benko (glasba, besedila in glas). Diskografija dua obsega pet studijskih albumov: Ma non troppo (1997), Unlike a Virgin (1999), Vain – A Tribute to a Ghost (2004), Musical Accompaniment for the End of the World (2012) in The Vocabulary of Madness (2022). Leta 2006 je duo izdal Key Silence, antologijo in zbirko raritet na dveh zgoščenkah.
Duo Silence je avtor glasbe več kot sedemdesetih gledaliških in plesnih predstav. Diskografija vključuje štiri glasbene partiture za gledališke produkcije: Maison des rendez-vous (2003), Veronika (2005), Love Unto Death (2007) in The Passion of the Cold (2008) ter dvojni album z glasbo iz del Barok (Barroco) in Kaligula (Caligula) režiserja Tomaža Pandurja. Leta 2024 je Gledališče Anton Podbevšek uprizorilo delo Proces(i), prvo gledališko predstavo avtorjev in režiserjev Hladnika in Benka.
Umetnika sta se podpisala pod glasbo številnih celovečercev, med njimi filma Slovenka (r. Damjan Kozole, 2009), ki je na filmskem festivalu v Gironi leta 2012 osvojil nagrado za najboljši film, ter filma Odrešitev za začetnike (r. Sonja Prosenc, 2024), ki je na 27. Festivalu slovenskega filma osvojil nagradi za najboljši celovečerni film in najboljšo izvirno glasbo. Leta 2022 je duo napisal glasbo za osemdelno televizijsko serijo Trigrad.
Duo pogosto sodeluje s sestavom Laibach. Kot avtorja glasbe in producenta sta 2005 sodelovala pri izdaji Volk, sedmem studijskem albumu sestava. Leta 2015 sta Laibach in Silence kot prvi alternativni glasbeni skupini zahodnega sveta nastopila v Severni Koreji. Silence je za to priložnost priredil številne standardne skladbe iz muzikala Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music) avtorjev  Richarda Rodgersa in Oscarja Hammersteina. Pesmi so leta 2018 izšle pri založbi Mute Records.

Vlado Kreslin bo »tako kot že velikokrat, tako kot še nikdar« razprostrl mavrico svoje muzike čez oder Gallusove dvorane. Kot vedno jo bodo z njim obarvali Mali bogovi in Beltinška banda, posebna gostja pa bo odlična pevka jamajških korenin Doretta Carter. Karizmatična in impresivna glasbenica se v svojem ustvarjanju giblje med bluesom, jazzom in funkom, sodelovala pa je z bandi in umetniki, kot so npr. Osibisa, Working Week, Wayne Shorter in Jennifer Rush.