Ana Pandur: id:ENTITETA

Through a personal interpretation of essays from Susan Sontag’s collection On Women, the dance essay id:ENTITETA (id:ENTITY) explores how everyday experience constantly shapes and disciplines our bodies and identities. The flamenco body functions as a medium and amplifier, channelling the flow of voice and sound and thus granting the dancing body the status of the audible – a body with its own voice that resists silence, existing with the express purpose of making itself heard. By interweaving personal experience with the testimonies of (women’s) disembodied voices – which, through their sonic presence, further open up a space for reflection on the search for autonomy within contemporary social frameworks – the essay seeks points of intersection between the vertical layering of social roles and the horizontal passage of time, ultimately fusing them in a cross that each of us bears alone

Plesni esej id:ENTITETA nastaja skozi osebno branje zbirke esejističnih besedil O ženskah Susan Sontag. Če je Sontag parcialno videnje ženskega telesa in nenehno ocenjevanje po delih zapisala pred več kot pol stoletja, ta opazka danes ni le še zmeraj, ampak morda še bolj aktualna. Plesni esej iz te osebne bralne in izkustvene perspektive raziskuje, kako vsakdanja izkušnja nenehno oblikuje, razdeljuje in disciplinira naše telo ter identiteto. Tak ustvarjalni proces zahteva natančno, skoraj mozaično potrpežljivost in nenehno prevpraševanje meja: kje se konča eno in kje začne nekaj drugega, kako informacija obvisi v zraku ali se naveže na drugo in kako to spreminja njen pomen – kako se tkejo spomini, kako se tvori pretok, kako najti ključno ravnovesje.

Kaj je vodilo, kaj je celovitost, ki v našem kulturnem okolju - ne glede na veroizpoved - pelje rdečo nit in nas določa v naši človeškosti? Mar niso to prav božje zapovedi; deseterica vodil, ki naj bi odpirala prostor svobode do meje drugega, a obenem ustvarja oklep, breme pričakovanj in pritisk s položaja moči? Obrnjene skozi prizmo lastne izkušnje, utelešene v izkušnji bivanja vsake posameznice te zapovedi odsevajo drobce našega zavedanja. 

Prav ti drobci, ki nas določajo in se kot kosi tkanine sestavljajo v kalejdoskop izkušenj in njih morebitnih odgovorov, predstavljajo večno postajanje in nastajanje. Preoblikovanje skozi čas, vloge in izkušnje na vsakem križišču te trojice snujejo točko, te pa sestavljajo ozvezdje vsakega bitja, vsake entitete, ki ima lastno identifikacijo. Plesni esej zato ne išče popolnosti, temveč predvsem odpiranje drobnih, nežnih prostorčkov, ki spodbujajo refleksijo lastne palete izkušanj.