Almini večeri

V prvi sezoni Alminih večerov v Dvorani Alme Karlin bo dr. Andrej Blatnik k pogovoru povabil Agato Tomažič, Jurico Pavičića, Sama Ruglja, Evalda Flisarja in Carlosa Pascuala, priredili pa bomo tudi spominski večer za Andreja Moroviča.

Slovenci smo s potovanji in potopisnim pisanjem krepko zaznamovani, navsezadnje je naš prvi literarni program, Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža, prevzel obliko pohodnega potopisa. Potopise so pisali Anton Aškerc (Izlet v Carigrad, 1893), France Bevk (Izlet na Špansko, 1936), Edvard Kocbek (Krogi navznoter, 1977) in številni drugi. Potopisni roman S poti Izidorja Cankarja sodi med najboljša slovenska literarna dela, po njem pa se je poimenovala tudi zbirka izvirnega in prevodnega literarnega potopisa, ki izhaja pri Cankarjevi založbi. Med najbolj brane knjige zadnjih petdesetih let sodi Flisarjev Čarovnikov vajenec, ki je ob marsičem drugem tudi potopisni roman. Premoremo vrsto uspešnih knjig posebnega žanra potopisne literature, gorniškega in alpinističnega romana, med njimi Zaplotnikovo Pot (1981). V zadnjih letih smo za v knjigi objavljeno potopisje končno dobili tudi nagrado, domiselno poimenovano krilata želva. 

Z literarno potopisnim pisanjem pa sta se v tujini in pozneje še pri nas uveljavila tudi v Sloveniji rojena in v večjih jezikih pišoča Louis Adamič in seveda Alma Karlin, po kateri je poimenovana nova dvorana v Cankarjevem domu pa tudi niz pogovorov o pisanju in potovanju, ki jih bo ta dvorana gostila v prihajajočem letu.

Za sogovornike pri Alminih večerih smo si izbrali domače in tuje avtorice in avtorje, ki so v Sloveniji že znani, saj so na voljo njihove knjige, ter ki so marsikoga med nami že poslali na kakšno pot, ki je morda ne bi opravili, če ne bi brali njihovih knjig. Opravili ne le v duhu, ampak tudi s telesom. Ko je Sonja Porle daljnega leta 1997 objavila svojo uspešnico Črni angel, varuh moj, se je število slovenskih obiskovalcev prej večini neznane Burkine Faso podeseterilo. Knjigo s poti je v današnjih časih mogoče vzeti tudi s sabo na pravo pot, saj je  precej lažje priti v daljne kraje kot ob izidu Potovanja po beli reki (1850) Ignacija Knobleharja, ki opisuje pot proti krajem, po katerih je poldrugo stoletje pozneje vedno znova hodil in o njih pisal Tomo Križnar.

Knjige rojevajo potovanja, ta pa nove knjige. Nič nenavadnega torej, da v večjih mestih Evrope srečate ljudi, ki si labirinte ulic ogledujejo s fotokopijo iz Atlasa svetovne literature Malcolma Bradburyja in po njej ugotavljajo, kje so kavarne, v katerih je posedal Jean-Paul Sartre, kje je stanovala Gertrude Stein, ki je na rue de Fleurus gostila enega pisateljskega prišleka iz Amerike za drugim, kje je hotel Rachou, v katerem so se drogirali bitniki, in kje je bila založba Olympia, ki je izdajala dela, kakršna drugje po svetu niso mogla iziti, med njimi zloglasno Lolito Vladimirja Nabokova. Takšna »pametna potepanja« nas popeljejo iz književnosti v resničnost in spet nazaj. Izbira med tisoči krajev, kjer še nismo bili, postane bolj samoumevna. Ni le vsako branje namišljeno potovanje – velikokrat je tudi na začetku pravega potovanja pravo branje.

Upamo, da bo prve korake na katero novo bralno ali resnično potovanje povzročil prav obisk Alminega večera, kjer bomo s potujočimi pisatelji govorili o njihovih in njim ljubih knjigah, o njihovih ljubih poteh in tistih, ki si jih še želijo prehoditi, pa tudi o glasbi, hrani in pijači njim ljubih krajev – ter je kaj malega morda ob tej priložnosti tudi poskusili. Zmeraj bo imelo možnost za vključitev v pogovor tudi občinstvo – med pogovorom ali pa po njegovem uradnem izteku.

Če hočemo razlagati razliko med leposlovjem in drugim, na primer stvarnim pisanjem, lahko začnemo kar s pisanjem, ki opisuje doživeto pot, torej pot-opisom: ta je lahko opisana stvarno, tako da navaja, kje smo bili in kaj smo tam počeli, lahko pa pot opisuje v jeziku s poudarjeno estetsko vlogo, torej preprosteje v literarnem jeziku, s čimer pri bralcu dosega ne le spoznavni odziv, torej spoznavanje zapisanih izkušenj ali njihovo primerjanje z lastnimi, temveč tudi premike v odnosu do sveta in svojem mestu v njem, ga spreminja, izziva njegovo vživljanje in etiko. Pisanje, ki ga bodo predstavljali Almini večeri, je natanko takšno pisanje – pisanje, ki prinaša spremembe. Spremembe v bralcu, spremembe v bralčevem razumevanju sveta, spremembe v svetu.

dr. Andrej Blatnik
 

Program Alminih večerov:
8. 11. 2023: Agata Tomažič
14. 12. 2023: Jurica Pavičić
11. 1. 2024: Samo Rugelj
14. 2. 2024: Evald Flisar
10. 4. 2024: Carlos Pascual
8. 5. 2024: Spominski večer za Andreja Moroviča z gostoma Evo Marn in Erikom Valenčičem

Literarne večere povezuje dr. Andrej Blatnik

Dr. Andrej Blatnik (1963) je pisatelj, univerzitetni profesor in urednik zbirke potopisov S poti, ki izhaja pri Cankarjevi založbi, in v kateri je od 1995 izšlo prek 50 literarnih potopisov. Z literarnimi nastopi ali v lastni organizaciji je obiskal prek 80 držav sveta. Še zmeraj rad bere in potuje.

Dvorana Alme Karlin, brezplačne vstopnice