Ivana Djilas: A si lahko vsaj enkrat tiho

Ob izidu

Cankarjev dom node Ivana Djilas: A si lahko vsaj enkrat tiho

Z avtorico Ivano Djilas in soavtorjem Petrom Uhanom se bo pogovarjal urednik Mladine in avtor spremne besede Grega Repovž.

Kratka vsebina knjige A si lahko vsaj enkrat tiho
A si lahko vsaj enkrat tiho je svojevrstna avtobiografija Ivane Djilas, v kateri se prepletajo esejistične zgodbe in družinske fotografije, kot jih je v objektiv ujelo rahločutno oko Petra Uhana. Obenem pa je to življenjepis sveta, v katerem živimo, saj pisateljica resnične zgodbe, kot jih zna izpisati samo življenje, izkoristi za razmislek o najrazličnejših družbenih fenomenih. Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu. O tem, da ne smemo biti tiho in da je »nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto nas«.

Citati iz knjige A si lahko vsaj enkrat tiho
Nekatere stvari je preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto tebe.
Vse to sem: čefurka, migrantka, črna, mama, socialistka, lezbijka, ateistka, umetnica, feministka, prekarna delavka, liberalka. In danes sem še pogumna. Ker sem v to prisiljena.
Seveda me ni zanimalo iskanje policista z napačnim dometom. Hotela sem najti ministra z napačnim dometom.
Recimo, imaš zajemalko, s katero se nenehno zajema drek. Pred tvojimi očmi. Nekega dne pa pride nekdo in opere to zajemalko, da se sveti. In reče: »Daj, da ti nalijem juho.« Ampak ne morem, gnusi se mi.« Evo, ravno to mi ni jasno. Kako se ljudem ne gnusi? Kako je mogoče, da se ne spomnijo?
Bolj nemočni ko se počutimo pri načrtovanju vodenja države in sveta, bolj se zatekamo k solidarnosti in dobrodelnosti na mikroravni. In sistem vse bolj propada.
Marsičesa ne bomo nikoli dosegle, ker smo del časa posvetile materinstvu. In čeprav imamo sodobne ženske bistveno več priložnosti za izbiro in/in, mi je vse bolj jasno, da se bomo še marsikdaj prisiljene odločati ali/ali.
»Vi ste taka borka,« mi pravi gospa po pogovoru o knjigi. A da sem? Ta trenutek imam še največ dela s tem, da se borim sama s sabo.

Kot gotovo veste, obstajajo serije, ki jih bindžamo. No, Ivana pa je izumila knjige, ki jih bindžamo – ki jih torej preberemo na eks. Med branjem njene knjige A si lahko vsaj enkrat tiho nisem mogel skočiti niti do hladilnika, zato sem bil na koncu tako dehidriran, da sem jo moral prebrati še enkrat.
Marcel Štefančič, jr.

Ivana je ena od dveh najmanj zamerljivih ljudi, ki ju poznam, obe sta ženski. Ne sodi, ne zameri, ne linča, ne obsoja, samo spominja se, razmišlja, piše. Zato se njena knjiga bere kot tapiserija sosledij, ki jo je stkala kot dekle, pa jo je pokončala bombna eksplozija. Sama misli, da me noro zabava z neumnostmi, kar zelo drži, v večini pa me s svojimi duhovitimi orisi krivic, strahot, nesramnosti, nespameti, slabih odločitev, težkih razmer in z neomajnim zaupanjem v ljudi uči o krhkosti človeškega bitja in časa.
Nina Valič

Ivana Djilas je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Sloveniji. Ne nastavlja nam ogledala, ampak nam nastavlja prihodnost – za katero se moramo boriti, ne glede na vse, kar se je zgodilo v preteklosti.
Grega Repovž (iz uvodne besede)

Bistvo pisanja Ivane Djilas je sporočilo, ki je vpeto v vsak njen stavek: lahko smo boljši.
Grega Repovž (iz uvodne besede)

Ivana Djilas nam vedno znova sporoča, da se za ideale in načela splača boriti. Ivana Djilas ve in verjame, da je boljši svet mogoč, ne pusti se zamoriti, ni ji dovolj jeza, ni ji dovolj godrnjanje nad sistemom in življenjem.
Grega Repovž (iz uvodne besede)

Res je od hudiča, še posebej zato, ker se sama sebi sploh ne zdi bogvekaj. Ampak če ona ni bogvekaj – kaj smo potem mi, toliko šibkejši, toliko manj borbeni, manj aktivistični in v številnih pogledih precej bolj privilegirani?
Darja Marinšek

Ivana Djilas (1976) je gledališka režiserka, pisateljica in publicistka. Napisala je odmeven roman Hiša in svojevrstno zbirko avtobiografskih esejističnih zgodb z naslovom A si lahko vsaj enkrat tiho. Je priseljenka, ki od leta 1999 živi v Sloveniji. Umetnica, uspešna ženska, feministka, falirana doktorska študentka, prekarna delavka, magistrica in prejemnica priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije, romanopiska, lastnica stanovanja in kredita. Občasno bi bila rada aktivistka. Še zmeraj je prvič poročena, je mama posvojenega temnopoltega otroka in mama otroka s posebnimi potrebami. Je glasna, hiperaktivna, utrujena, z viškom kilogramov, trmasta, načelna in občutljiva. Pogumna je samo, kadar je v to prisiljena.

V sodelovanju z založbo Goga