Moji ljubimci – 1. del

Zapis k naslovni sliki: Še januarja sem se takole veselila New Yorka …

Včasih so rekli, da je New York mesto, ki nikoli ne spi. Podobno bi lahko trdili za Cankarjev dom. Hiša, ki nikoli ne spi. Danes za New York žal tega ne moremo več trditi, za Cankarjev dom pa še vedno lahko. Čeprav v naših dvoranah ni več ne glasbenikov, ne plesalcev in ne igralcev, pa tudi filmska platna so nema, je naša hiša tudi v teh dneh posvetovališča slovenske vlade z različnimi strokovnjaki, predvsem iz zdravstva, od danes dalje pa bo Kosovelova dvorana tudi prizorišče vladnih tiskovnih konferenc.

V Cankarjevem domu pripravljamo različne strategije in njihove različice, kako se izkopati iz poslovnih in programskih zagat po izgonu virusa iz naših življenj. Tega osrečujočega dne še kar nekaj časa ne bo na obzorju, vendar ima vsaka zgodba svoj začetek, pa tudi svoj konec. Slej ko prej se bo končala tudi ta.
 

Ali res potrebuješ kačji pik, da se po tem izogibaš strupenjačam

V medijih zasledujemo poročila o nečloveških naporih zdravstvenih delavcev pri nas in po vsem svetu. Pa o bitkah bolnikov za vsak vdih in izdih posebej. To so junaške zgodbe, ki nas navdihujejo ali pa navdajo z neizmerno tesnobo, kadar se tragično končajo.

Po drugi plati je kar veliko medijskega razmišljanja tudi o tem, da je vse skupaj učna ura človeštva in priložnost za popravek vsemogočih zablod, ki smo jih počeli na tem planetu. Tudi meni so se številna ravnanja s planetom, pohlep in pridobitništvo vedno zdeli nekaj, kar bi bilo treba odločno spremeniti; nenazadnje je umetnost tista, ki človeka že od nekdaj zapeljuje v globlji razmislek o sebi in svetu, saj pri umetnosti ne gre le za lagodje, ampak tudi za užitek ob spoznanju. Razumem, da je iskanje dobrega v razmerah, ki so vse prej kot dobre, kal upanja, ki ga človek potrebuje za preživetje, hkrati pa ne verjamem, da res potrebuješ kačji pik, da se po tem izogibaš strupenjačam.

V Cankarjevem domu smo bili med prvimi, ki so občutili, da se življenje radikalno spreminja. Začelo se je z odpovedmi pisateljskim mojstrov in mojstric na Fabuli, nadaljevalo se je 7. marca z odpovedjo koncerta glasbene skupine Mi2 v Gallusovi dvorani; glasbeniki so že stali na odru, a so ostali brez občinstva. Podobno se je zgodilo z umetniki skupine Pantha du Prince dva dni kasneje na Linhartovem odru. Naposled so zaigrali le za kamere Televizije Slovenija.


Obiskujejo me lepi spomini

V teh dneh svojo pisarno obiščem le izjemoma, sicer pa je moje delovno mesto moj dom. Moje življenje je seveda drugačno. Še pred manj kot mesecem dni sem bila skoraj vsak večer zdoma. Naužila sem se tolikšne količine izjemnih umetniških dogodkov, da me pri življenju lahko ohranjajo še petdeset let, če bo treba.

Umetnost ni le stvar trenutka, v katerem se povežemo z njo. Knjige, razstave, predstave, koncerti včasih v nas ostanejo za vselej. In potem nas prevevajo kot prebliski, drobci, spomini. Očitno sem naravnana samozaščitno. Doma me obiskujejo sami lepi spomini. Povezani so z ljudmi, ki so mi pri srcu, pa s kraji, ki sem ji obiskala, pa z umetniškimi dogodki, ki sem jih doživela. V moji glavi so vse te lepe reči kar samodejno postavile nekakšen zid, ki preprečuje, da bi se vame naselila tema.

Orson Welles – ljubimec za vedno
 

Tudi večere preživljam v podobnem vzdušju. Na Netfixu iščem svoje ljubimce. Včeraj sem se družila z Orsonom Wellsom, ki sem ga občudovala že kot najstnica, ki je v ljubljanski Kinoteki prvič spoznala film Državljan Kane, potem pa hlastala za vsem, kar je Welles posnel, zapisal, pripomnil. Ko so Wellsa vprašali, če tudi on misli, da je Državljan Kane najboljši film vseh časov, kot ga navajajo mnoge filmske lestvice, je preprosto rekel: “Ne.” “Ja, kateri pa je?” ga je presenečeno vprašal televizijski voditelj. “Najboljši film vseh časov bo moj naslednji film,” mu je hudomušno zabrusil lucidni Welles.

Torej, na Netflixu vrtijo dokumentarec Morgana Nevilla, premierno prikazan pred dvema letoma na Beneškem filmskem festivalu, z naslovom Ljubili me bodo, ko bom mrtev, kar je menda stavek, ki ga je Welles povedal režiserju Petru Bogdanovichu, s katerim sta bila tesno povezana. Je dokumentarni zapis o tem, kako je Welles snemal film z naslovom Druga stran vetra, s katerim se je začel ukvarjati že v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja, vendar je umrl, preden ga je spravil skupaj. Vmes so ga pestile vse mogoče tegobe, izgon iz Hoolywooda, bankroti, osebna razočaranja.

V umetnosti, ki jo je pri njem nemogoče ločiti od njegovega življenja, ga je preganjal razmislek o izdajstvu. Dokumentarec nekako sugerira, da Wellsov strah pred samoto in zapuščenostjo, ki ju doživlja kot izdajstvo, izhaja že iz zgodnjega otroštva, v katerem je najprej izgubil mamo, pri petnajstih pa še očeta, ki je umrl v nekem hotelu. Welles je njegovo smrt doživel kot samomor z alkoholom.


Bi izdali najboljšega prijatelja?

V enem od prizorov Welles novinarja vpraša nekako takole: “Česa ne bi nikoli izdali, svojega najboljšega prijatelja ali vrednot, v katere verjamete?” “Vrednot, v katere verjamem,” mu odvrne sogovornik. “No, pri meni pa je drugače,” mu odvrne Welles, “jaz nikoli ne bi izdal svojega najboljšega prijatelja.” Pa kljub temu je dokumentarec tudi pričevanje Wellsovih najboljših prijateljev, ki so se vsaj v določenih trenutkih počutili izdani. Vseeno so ga ljubili tudi po tem, ko je bil mrtev.

Se nadaljuje …

Uršula Cetinski