Plesati s sabo

30. 5. 2018

Takole sem v nedeljo plesala pred beneško galerijo Punta della Dogana. Z vonjem po morju v nosnicah in s sončnimi žarki na obrazu. Čudovita stavba, končana leta 1682, prav tako kot slovita Palazzo Grassi v lasti bilijonarja in kolekcionarja Françoisa Pinaulta, tretjega najbogatejšega Francoza in 25. najbogatejšega človeka na svetu. V Punta della Dogana, poslopju nekdanje carine, je do 16. decembra 2018 na ogled izvrstna razstava Dancing with Myself(Plesati s sabo); prva asociacija je seveda energični komad Billyja Idola, na katerega smo preplesali že toliko noči. Razstava, sestavljena iz del zbirke Pinault Collection in muzeja Folkwang v Essnu, predstavlja 145 avtoportretov; od neprekosljivih Britancev oz. tandema Gilbert & George, do Cindy Sherman in niza njenih neskončnih vizualnih identitet ter izjemnega Švicarja Ursa Lüthija z nizom fotografskih avtoportretov Tell me who stole your smile (Povej, kdo ti je ukradel nasmeh). Razstava avtoportretov ni le nepozabno vizualno doživetje v užitku ob spoznavanju pomembnih likovnih del s konca 20. in začetka 21. stoletja, temveč tudi razpiranje številnih estetskih, duhovnih in političnih vprašanj o identitetah. Pa tudi o svoji lastni.

V soboto bom prav tako v Benetkah, tokrat pa bom obiskala zadnjega izmed koncertov letošnjega Zlatega abonmaja v Gallusovi dvorani, okoli katerega so pričakovanja res velika. K nam namreč prihaja Beneški baročni orkester, nastopil bo tudi eden najslavnejših kontratenorjev našega časa Franco Fagioli, poslušali bomo Vivaldija, Händla in Geminianija.

Prejšnji teden se je z nastopom skupine Käfig iz Francije, ki jo vodi Mourad Merzouki, iztekel tudi naš abonma Veličastnih 7. Predstava Piksel je občinstvo, ki se je med aplavzom spontano dvignilo s sedežev, resnično močno navdušila. Gibalno izhajajoča iz hip-hopa, vizualno pa iz sveta novih tehnologij, se pravi računalniške animacije, je koreografija ponudila na ogled res veliko novega. Obiskovalci so komentirali, da so se počutili, kot da ne bi bili več v Ljubljani. Na odru so umetniki ustvarili osupljive vizualne pokrajine in očarali tudi z neverjetno natančnostjo.

Prav v tem je moč naših abonmajev, od Zlatega in Srebrnega prek Veličastnega pa vse do Glasb sveta. Omogočajo nam, da vsakdan obogatimo z občutkom, da smo vsaj za en večer čisto drugje, v drugih kulturnih in estetskih svetovih. Pozabimo na vse tatvine nasmeha, ki smo jih bili deležni v  vsakodnevnih spopadih s prozaičnostjo življenja.

Sicer pa vsak dan odkrivamo kaj novega tudi o Ivanu Cankarju ali njegovih življenjskih sopotnicah. Jutri zvečer bodo na Velenjskem gradu odprli razstavo, posvečeno Ani Lušin, Cankarjevi ljubezni, ki jo pripravlja Velenjski muzej. Ta hrani tudi črtice, ki jih je pisala Lušinova, njeno življenje pa je zgodba o mladi, nadarjeni ženski, ki ji je bolezen veliko prekmalu prekrižala pot, pa tudi o srečnem zakonu, ki ga je bila deležna. Presunil me je zapis o njeni smrti. Slavistka Zarja Frančiška Gošnik v svoji diplomski nalogi o Ani Lušinovi navaja, da je učitelj Hinko Bregant, s katerim se je Lušinova poročila, naročil, naj ji, ko je ležala v krsti, nakodrajo lase, kar tedaj na podeželju ni bilo v navadi. Ta podatek me je presunil. Poskrbel je namreč, da je lepa ostala čisto do konca.

Most read

Be The Flow!

Happy 2024!

6 October – World Cerebral Palsy Day

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI