Rešite naše duše, potem pa bomo mi vaše

Razmišljanje o prihodnosti

n
Fotografirala januarja v New Yorku, avtorja pa se ne spomnim …

Če se dobro spomnim, je šlo za predstavo belgijskega režiserja Jana Fabra Zgodovina solz. Premierno so jo odigrali v prečudoviti Papeški palači v Avignonu. Bilo je dolgo, vroče, čudovito poletje. Bilo je leta 2005. Predstavo sem si prvič ogledal prav tam, saj je bil Cankarjev dom takrat koproducent te gledališke čarovnije, ki je bila že septembra, takoj po Avignonu uprizorjena tudi na odru Gallusove dvorane.

Če nisem kaj zamešala, je bila ravno ta Fabrova predstava tista, v kateri je eden izmed igralcev z velikim čopičem, namočenim v gosto, krvavordečo barvo na ogromno platno ali celo na zid najprej z velikimi črkami napisal S.O.S., nato pa besedilo dopolnil tako, da je na koncu pisalo Save Our Souls (Rešite naše duše). Fabre je pri predstavi Zgodovina solz izhajal iz vprašanja, ki ga je postavil filozof Roland Barthes: “Kdo bo pisal zgodovino solz?” V predstavi se je ukvarjal z vodo, med drugim tudi z vsemi telesnimi tekočinami.
 

Včeraj me je prijateljica iz Bruslja opozorila, naj si na spletu preberem nagovor direktorja bruseljskega kulturnega centra BOZAR Paula Dujardina. V zapisu razmišlja o prihodnosti umetnosti in kulture: “Če kdaj umetnost lahko ozdravi svet, potem je zdaj ta trenutek”. BOZAR je za Belgijo in Bruselj nekaj podobnega kot Cankarjev dom za Ljubljano in Slovenijo. So pa v Bozarju v zares priviligiranem položaju. Vsaka država, ki predseduje Svetu Evropske unije, bi se rada pokazala v zares najlepši luči. Zato posamezne države Bozarju predlagajo prečudovite razstave in druge umetniške dogodke in celo plačajo najemnino, da se ti potem res zgodijo. Kaj bi si sploh lahko želeli lepšega?

Sicer pa je Dujardin človek, ki ga je tudi zaradi njegove izkušenosti veselje poslušati, saj ta center vodi že ne vem koliko let, koliko natančno, mi namreč ni hotel povedati, rekel pa je, da zares dolgo. Očitno se dolgoletnih direktorjev kaj takšnega ne sprašuje, podobno kot je bilo nekoč omikane dame nespodobno spraševati po letnici rojstva. Na koncu koncev res ni nujno, da se o nekom ve prav čisto vse, če res ni treba. Lani poleti, ko je Dujardin obiskal Ljubljano, smo več ur sedeli v Parku Sveta Evrope pred Cankarjevim domom in ure so se zdele kot minute, minute pa kot sekunde, tako zanimivo je bilo.

Skratka, Dujardin v zapisu nagovarja politiko, se pravi belgijske odločevalce, njegova opažanja pa je seveda mogoče aplicirati kar na ves svet. Ker kultura in ustvarjalni sektor predstavljata 4,2 odstotka BDP Evropske unije, ju je potrebno reševati tako odločno kot vse ostale sektorje gospodarstva in sočasno z njimi. Umetnost in kultura bosta v dobi po koroni še toliko bolj pomembni kot doslej, pa ne le v gospodarskem smislu, ampak tudi v mentalnem. Nesporno je, da ima kultura na svoje odjemalce, bralce, gledalce, poslušalce, tudi na družbo v celoti, terapevtski učinek, odrešila bo naše duše, kot je nekoč v predstavi zapisal Fabre, da pa bi se to zgodilo, je najprej treba odrešiti njo.

Kultura je trenutno v pepelu in pod pepelom, kjer tli in čaka, je ne smemo puščati predolgo, da ne ugasne. Resno je treba razmišljati o postopnem odpiranju kulturnih prizorišč, najlaže bo z razstavami, se pravi z muzeji in galerijami, Avstrijci predvidevajo, da se bo pri njih to zgodilo nekje sredi maja. Pri predstavah in koncertih bo vse skupaj nekoliko bolj zapleteno. Skratka, dobro bo treba razmisliti o protivirusnih ukrepih in ustrezni, s strokovnimi mnenji podkrepljeni zaščiti za nastopajoče in obiskovalce, kljub temu pa ne gre odlašati s prepočasnim obujanjem iz te “umetne kome”.

Začeti je treba ustvarjati nove spomine, ne pa le živeti od starih. Misliti je treba na mentalno kondicijo človeštva, ki se bo po izolaciji že tako in tako znašlo v težkem in neprijaznem času. Tu bo vloga kulture nenadomestljiva.

Lani sem bila po razstavi v Benetkah tako navdušena, da sem plesala na pomolu in bila skrajno srečna. V nosnicah sem čutila morje, v vsaki celici pa sončno esplozijo. Razstavi je bilo naslov “Plesanje s samim sabo” (“Dancing With Myself”). Danes sem si zavrtela ta komad Billya Idola in skakala po dnevni sobi. Družinski člani so me opozorili, naj vendarle pazim na statiko našega starega bloka. Očitno je življenje v samoizolaciji zgolj približek.

Uršula Cetinski

 

Tags
Most read

Childhood Cancer Awareness Month

Safety and Health at Cankarjev dom Events

We're glad to be together again – but keeping a safe distance!

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI