Razmišljanje v množini

V pričakovanju 2020
Med najbolj pomembne nagrade na področju vizualne umetnosti, ki jo podeljujejo v Veliki Britaniji, sodi Turnerjeva nagrada. Razveselila sem se, ko sem prebrala, da so se letos vsi štirje nominiranci (Lawrence Abu Hamdan, Helen Cammock, Tai Shani in Oscar Murillo) odločili, da tik pred razglasitvijo ustanovijo kolektiv in si nagrado enakopravno razdelijo. "V tem času politične krize v Veliki Britaniji in večjem delu sveta, ko obstaja že toliko stvari, ki delijo in izolirajo ljudi in skupnosti, se čutimo močno motivirane, da nagrado uporabimo za kolektivno izjavo v imenu skupnosti, množine in solidarnosti – tako v umetnosti kot v družbi,« so zapisali. V duhu vsesplošnega individualizma, grabežljivosti in egoizma, ki prežema planet, ni lepše in tehtnejše poslanice, kot je ta, da je potrebno v splošno dobro razmišljati in ravnati tudi v množini. Izrazit individualizem, ki se ne meni za skupnost, ki ji pripada in jo uporablja le kot orodje za pot do lastnih ciljev, nas je pripeljal do življenja v svetu, prežetega s tegobami, ki jih celo v času moje mladosti še nismo poznali.

No, voljo do življenja mi vedno vrne izjemna umetnost, med takšne likovne ustvarjalce pa sodijo tudi veličastni Albrecht Dürer, pa izjemna mojstra 20. stoletja avstrijska umetnika Arnulf Rainer in bojevita Maria Lassnig. Vsi trije so trenutno razstavljeni v dunajski Albertini, kjer sem se mudila v soboto.

O ljubezni in spoštovanju
Tudi v Cankarjevem domu v tem trenutku nastaja predstava s podobnim sporočilom, ki razmišlja o ljubezni in spoštovanju do drugega. Pripravljamo jo v sodelovanju s SNG Dramo Ljubljana in Mestnim gledališčem ljubljanskim. Režiser Ivica Buljan že nekaj časa ustvarja skupaj z igralci obeh gledališč. Navdihujejo se pri zapisih izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija, v slovenščini lahko prebiramo Sapiens – Kratka zgodovina človeštva in Homo Deus – Kratka zgodovina prihodnosti. »Umetniki smo enako kot teoretiki, ekonomisti in sociologi zavezani k težji po prepoznavanju resničnosti. Pogosto se dogaja, da se danes pojavi nekaj, česar ne razumemo, že jutri pa točno to lahko popolnoma spremeni celotno vizijo sveta,« razmišlja Buljan.

Ivica Buljan sedemnajst let pozneje
Ivico Buljana, ki je trenutno tudi umetniški vodja Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, smo kot režiserja v Cankarjevem domu spoznali že zelo zgodaj. Najprej je dolga leta delal kot dramaturg, gledališki kritik in publicist, potem pa je daljnega leta 2002 v naši najmanjši dvorani, ki se imenuje po igralki Duši Počkaj, režiral besedilo švicarskega romanopisca in dramatika Roberta Walserja z naslovom Schneewittchen After Party, kot je naslovil svojo priredbo Walserjeve Sneguljčice. Ko se spomnim na to predstavo, se mi tudi sedemnajst let kasneje zdi izjemna, z nepozabno Veroniko Drolc v naslovni vlogi.

Tokrat se bo takoj po novem letu Buljan s sodelavci prvič preselil na naš največji oder v Gallusovi dvorani, na katerem 25. januarja 2020 z veliko mero vznemirjenja pričakujemo njegovo gledališko razmišljanje o izvoru naše vrste, sedanjosti in prihodnosti. Ta datum si velja zapomniti.

100. rojstni dan Univerze v Ljubljani
V torek pa smo v Cankarjevem domu proslavljali 100. rojstni dan Univerze v Ljubljani, na kateri sem študirala primerjalno književnost in nemščino, tako da sem tudi po te plati kot številni drugi povezana s to častitljivo ustanovo. Na večerni prireditvi je rektor prof. dr. Papič v imenu ljubljanske univerze prejel red za izredne zasluge, ki mu ga je slavnostno podelil predsednik Pahor. Po nagovoru prof. dr. Duncana, Nobelovega nagrajenca za fiziko, ki ga s Slovenijo povezuje tudi njegova slovenska mati, je Simfonični orkester Univerze v Ljubljani izvedel suito Septem artes liberales, ki jo je za to priložnost ustvaril študent Akademije za glasbo Leon Firšt. Njegova skladba se mi je zdela res izjemna, na domiselni scenografiji Petre Veber, kot je na našem odru še nisem videla, so se pojavljale izjemne animacije Luke Umeka.

Razveselila sem se srečanj z nekdanjimi študijskimi kolegi, prav posebno pa srečanja s svojo profesorico nemške književnosti dr. Nevo Šlibar. Univerza v Ljubljani, ki se je v času mojega študija imenovala Univerza Edvarda Kardelja, je ena izmed redkih ustanov, s katerimi sem bila v življenju povezana, o kateri lahko povem izključno same lepe in spodbudne reči.

Uršula Cetinski

Tags
Most read

Be The Flow!

Happy 2024!

6 October – World Cerebral Palsy Day

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI