Dogodek bo fotografiran in sneman s prenosom v živo na RTV MMC.

V enodejanki Malomeščanska svatba (1919), enem prvih Brechtovih dramskih del, ki ga je napisal pri enaindvajsetih letih, je avtor uporabil poročno svatbo kot mikrokozmos, skozi katerega pokaže na številne družbene probleme, s satiro in črnim humorjem pa izpostavlja absurdnosti, ki nastajajo, ko se pod fasado srečnega dogodka vzorne družine ena za drugo razkrivajo prikrite resnice, malomeščanska trhla morala pa se pred očmi gledalca lomi kot ženinovo doma narejeno pohištvo. 

Za Malomeščansko svatbo, ki jo je leta 2009 v Drami SNG Maribor režirala Mateja Koležnik in jo po petnajstih letih skoraj do zadnjega detajla obnovila, je v Delovi kritiki Peter Rak zapisal, da gre za »tako rekoč popolno predstavo« in da »v režiji skoraj ni najti šibke točke, čeprav sploh ne gre za kakšen premočrten formalistični perfekcionizem, temveč prav nasprotno, celoten projekt se odvija v znamenju dvojnosti, nedoslednosti, neoprijemljive fluidnosti … /…/ Igralci sploh ne kreirajo likov, temveč zgolj ustvarjajo atmosfero, in to z že omenjeno dvojnostjo, napetost je tako zgolj navidezna in tudi povsem pristna, tako kot so navidezni in pristni tudi ekscesi, emocije in konflikti, celoten proces predstave se preobrne sam vase in lebdi v intenzivnosti lastne praznine, odtujenosti in absurda«.  

Premiera 25. oktobra 2024 v Dvorani Frana Žižka (prva izvedba leta 2009)

Od 12. leta
 

Muzikal Rent je glasbeno gledališki spektakel, ki je dosegel izjemno priljubljenost med gledalci in postal kultna klasika v svetu muzikala. Dramski tekst, libreto in glasbo je napisal ameriški skladatelj Jonathan Larson, ki je navdih za muzikal našel v italijanski operi La Boheme Giaccoma Puccinija, zgodbo pa postavil v devetdeseta leta 20. stoletja predmestne četrti East Village znamenitega New Yorka.

Rent je prejel tri velike nagrade Tony Awards, in sicer za najboljši muzikal, najboljšo avtorsko glasbo in najboljše izvirno besedilo. Prav tako je prejemnik največje Pulitzerjeve nagrade za dramo, kar je izjemna čast za muzikal. Postavil je nove standarde v svetu muzikalov, saj je združil različne glasbene vplive, vključno z rock, s pop, z gospel in s klasično glasbo. Odprl je vrata za obravnavo družbeno relevantnih in tabu tem, ki so bile redko prisotne na gledaliških odrih. Rent je več kot le muzikal, je gibanje, ki je združilo umetnost.

Rent je navdihujoča zgodba o ljubezni, življenju in upanju skupine mladih umetnikov in boemov, ki se trudijo preživeti v dragem New Yorku. Postavljen je v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Glavni liki Mark Cohen, Roger Davis, Mimi Marquez, Maureen Johnson, Joanne Jefferson, Tom Collins in Angel Schunard so polni strasti do umetnosti ter si prizadevajo uresničiti svoje sanje in živeti svoje življenje po najboljših močeh. Skozi glasbo, ples in igro nam Rent pripoveduje zgodbo o prijateljstvu, pomembnosti izražanja čustev, ljubezni in solidarnosti. Kljub težavam, s katerimi se srečujejo, kot so revščina, bolezen in izguba, nas zgodba uči, da je treba ohraniti upanje, slediti svojim sanjam ter živeti vsak sleherni dan.
 

Uprizoritev Oslovska maša navdušuje in navdihuje. Omogoča nam, da vidimo in sanjamo, včasih do točke nočne more. Popelje nas v organsko, edinstveno in ikonoklastično vesolje. Zastrašujoča operacijska dvorana, govorniški oder, animirani fetiši, pol-človeška bitja, pol-zveri, sestavljajo velike močne odrske slike. Vizualni umetnik, obkrožen s svojimi soustvarjalci, nam ponuja močno predstavo, tako umetniško kot fizično, napolnjeno s presunljivimi in pretresljivimi podobami. Nekakšen ples življenja, nor in domišljijski, s svojimi »naključji«, ki predstavi dajejo vznemirljivost improvizacije, ki pa jo zasedba popolnoma obvladuje. Karneval. Ladja norcev. Poganska maša. Oslovski praznik.

Olivier de Sagazan je francoski umetnik, slikar, kipar in performer. Njegovo delo se osredotoča na gradnjo plasti gline na lastnem telesu in obrazu, izničevanje lastne identitete in preobrazbo v živo skulpturo. Njegova najbolj znana predstava Preobrazba (1998) je imela več kot 300 predstav v 25 različnih državah.

Priznana norveška režiserka Yngvild Aspeli se tokrat na festival Lutke vrača z uprizoritvijo po besedilu Henrika Ibsena Nora ali Hiša za lutke. Yngvild Aspeli se je odločila uporabiti to mojstrovino kot ogledalo in odkriti način, kako se zgodbe preteklosti prepletajo s sedanjostjo. Nastopajoča, ki ju na odru obkrožajo lutke v človeški velikosti, z njimi oživljata najgloblje zakopane človeške občutke, srh in strasti. Nora, ta žena in mati, ki bi rada vse pustila za seboj, v interpretaciji Yngvild Aspeli z glavo tolče ob nevidno stekleno površino lastnega obstoja.

Gostovanje predstavlja slovensko premiero uprizoritve in otvoritev festivala, v katerem bo v vlogi Nore nastopila prvakinja ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana Maja Kunšič.

Norvežanka Yngvild Aspeli je diplomirala na École Internationale de Théâtre Jacques Lecoq v Parizu in na Nacionalni univerzi za umetnost Marionnette de Charleville-Mézieres (ESNAM). Deluje kot igralka in lutkovna ustvarjalka, ki izdeluje maske in lutke za različna gledališča v Franciji, na Norveškem in v Angliji. Leta 2008 je ustvarila skupino Plexus Polaire, močno ekipo soustvarjalcev, ki sodelujejo že več let. Njihova poetika med seboj povezuje sliko in besedo, zvoke in geste, domišljijo in materijo, osrednja misel njihovih vsebin pa je vstopiti in se dotakniti najbolj skritih človeških občutkov. Pri tem se zgodi senzibilno srečanje med animatorjem in lutko, obenem pa jih zanimata zlasti preizpraševanje in reprezentacija občutij na odru.

Grenka komedija

Paradiž je umeščena v dom starejših v manjšem slovenskem kraju in prikazuje življenje skupnosti oskrbovancev. Temelji na dokumentarnem (spominskem) gradivu, zato je pristna in ne podlega sentimentalnosti. Temo staranja vpeljuje skozi povezane teme izključenosti, izoliranosti, osamljenosti, smrti, (ne)izpolnjenosti življenja ter telesnega in duševnega zdravja. Paradiž pa ne želi biti (samo) dokumentarno pričevanje, temveč sodobna pravljica, ki slavi življenje – z enakimi možnostmi za vse. Zgodbe mozaično gradi iz spominov, ki starostnikom zbujajo obžalovanje, strahove, melanholijo, pri gledalcih pa zbudijo grenek smeh prepoznave in se sestavijo v rahločuten slavospev tistemu trenutku, ko ugledamo pomen v vsakdanjem drvenju pogosto podcenjenih vrednot, saj o vrednosti življenja razpravlja z edinega mogočega položaja – na koncu časovnega traku, v bližini smrti. S tega se skozi občutljivo prizmo bioetike dotakne tudi posameznikove pravice do končanja trpljenja in bolečine. 

Paradiž je pretežno neverbalna predstava, temelji na igri z masko v maniri Spiazzijeve specializacije – commedie dell'arte. Za njen slog z uporabo polnih mask je značilna komičnost, tokrat obtesana s temo grenkega priokusa. Spiazzi se je s temo staranja že ukvarjal: v beloruskem Minsku je zasnoval avtorski projekt Družinski album, kjer v majhnem stanovanju ostarele babice in matere obtičijo tri družinske generacije; s študenti igre v Kijevu pa je obiskoval dom za starejše, kjer so zbirali spominske zgodbe oskrbovancev in ustvarili predstavo Penzion Belvedere. V Paradižu želi opozoriti na nenadzorovano odtekanje samoumevnega časa (življenja), ki ga v vsakdanjem služenju kapitalu preživljamo precej nekakovostno, k vrednim stvarem pa pristopamo instantno, nestrpno, raztreseno. Kdaj smo denimo nazadnje sedli na udoben stol in se brez besed zazrli skozi okno?

Italijanski režiser in pedagog Matteo Spiazzi (1987) je diplomiral iz gledališke režije na Akademiji dramske umetnosti Nico Pepe v italijanskem Vidmu in se specializiral za delo z gledališko masko. Deluje kot režiser, gledališki pedagog, predavatelj, producent ter organizator dogodkov v Italiji in tujini. O gledališki maski je med drugim predaval in vodil praktične seminarje na veronski univerzi, Centralni univerzi Quito, Umetniškem oddelku Univerze Tartu, na Beloruski nacionalni akademiji dramske umetnosti v Minsku, na kijevski Univerzi kulture, pa tudi na gledališki akademiji DAMU v Pragi. Za režijsko delo je prejel več nagrad in priznanj.

Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.

Odrska priredba Luka Marcen in Tatjana Doma
Režija: Luka Marcen

Zgodba monumentalnega romana In ljubezen tudi Draga Jančarja (1948) se začne z drobnim, skoraj naključnim dogodkom: dekleti stojita sredi mariborskega trga pred Kavarno Astoria in ena od njiju v mimoidočem pripadniku esesovskih enot prepozna znanca. Ta naključni pogled, ujet v staro fotografijo, sproži dramatičen niz dogodkov, ki se zgodijo v izjemno zgoščenem času zadnjega leta vojne, spremenijo pa življenja za vedno – tako intimno kot družbeno.

Uprizoritev za izhodišče jemlje Jančarjevo kompleksno mrežo intimnih človeških usod in pogledov na turbulenten del zgodovine. S hitro, skoraj filmsko montažo prepleta vinjete življenja, spominov in sanj, s tem pa omogoča kalejdoskop različnih optik: kadriranje pogledov in glasov, ki isti trenutek zgodovine doživljajo z različnih perspektiv, kar tok časa za vsakega od njih premakne v drugo smer, ob tem pa ponuja presenetljiva in presunljiva srečanja. Tako kot Jančarjeva predloga tudi uprizoritev prepleta brutalno naturalističnost življenja s poetičnostjo in metafiziko sanj, strahov in ljubezni. In ljubezen tudi tako ni historičen pogled na dogodek druge svetovne vojne v mestu Maribor, ampak predvsem opomnik današnjemu nemirnemu trenutku, kako pomembna je človečnost. Da ljubezen lahko preživi, ni dovolj samo ljubezen.

Od 11. do 14. leta

Pepelkina zgodba je, kot se je izkazalo, zelo blizu resničnemu življenju. Tako blizu je svetu, v katerem živimo, da se iz tega ne gre šaliti. Pri njej pa sta dve hudi zadregi. Prva je vloga Pepelkinega očeta, ki hčerko prepusti psihičnemu in fizičnemu mučenju svoje žene in njenih hčerk. Je res takšen pokvarjenec ali je za njegovim ravnanjem kakšna skrivna korist? Druga zadrega je princ, ki naj bi bil za vsa mlada dekleta glavni zadetek na družbeni loteriji. Si lahko, če verjamemo, da sreče ženski ne prinese bogat in ugleden partner, ampak znanje in svoboda, privoščimo takšnega princa? Je sploh mogoče, da se s tem, ko osvoji srce tistega, ki ali kar predstavlja princa, Pepelkina zgodba konča? Zaradi vseh teh avtorjevih dilem je zgodba o Prepelki postala veliko bolj sodobna, kot bi človek od neke stare in vsem znane pravljice pričakoval.

Od 5. do 10. leta

Otroški pevski zbor RTVS neprenehoma deluje že od leta 1957. Zbor veliko snema, zlasti nove pesmi slovenskih skladateljev za radijski arhiv in radijske oddaje. V zadnjih letih je posnel veliko novih, pa tudi nekaj starih pesmi, ki so izšle na zgoščenkah Mavrica, Violinček 1, 2 in 3, Otroška glasba, Pisani svet glasbe in Ribič Pepe. Pevci, ki v zboru sodelujejo, so stari od 7 do 13 let. Če jih boste vprašali, kaj jim je najbolj všeč v zboru, vam bodo povedali, da najraje nastopajo. Tako so jim v spominu ostali nastopi v operi Boris Godunov s pevci iz Sankt Peterburga, letos nastop v operi Turandot z Opero iz Pekinga, pa nastop s Siddharto, koncerti s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, sodelujejo pa tudi v raznih televizijskih oddajah. Od leta 2004 jih vodi zborovodkinja Anka Jazbec. Na klavirju jih največkrat spremlja Klemen Golner.

V mesto, naravnost med nas, prihaja karavana. Ne vemo, od kod prihaja in kam gre. Vemo pa, da prav tako skrbno, kot druge karavane tovorijo najdragocenejše blago – žafran, sol, čaj ali čokolado, naša išče in tovori zgodbe. In na svoji poti najde takšne za vse priložnosti in potrebe: zgodbo za dober začetek, zgodbo, ki te pogreje, takšno, ki te potolaži, pa ki te razburi, zgodbo, ki izpolnjuje želje, ki prestraši, zgodbo, ki išče in na koncu najde srečen in pravičen konec. Štirje pripovedovalci in trije živahni glasbeniki vsepovsod stikajo za zgodbami in v pripovedi vpletajo zvoke, slike, predmete, občinstvo; da se znajde v zgodbi, je njim in nam vendar na voljo ves svet.