← Nazaj
14.05.2018

Gostujoče pero - Barbara Rogelj: DAN ZA NESBA

Jo Nesbø  © foto Thron Ullberg

Ko sem se v soboto zvečer po Večni poti vračala domov, me je spreletavalo, kako sem pravzaprav lahko hvaležna za oblije endorfinov, ki mi jih ponujajo veličastni trenutki – kadar se po napornih pripravah usedem v dvorano in je vse prav. Takšnih je bilo 72 minut, ki smo jih v Linhartovi dvorani preživeli z Jojem Nesbøm, enim najboljših piscev kriminalk na svetu.

Zasluge za naše sodelovanje pri projektu Nesbø gredo Rudiju Zamanu, uredniku založbe Didakta, ki je dogodek duhovito napovedal z besedami, da se s sobotnim dnem začenja Slovenski knjižni sejem. Z zvezdniki je pač tako, da jih je treba »uloviti«, kadar imajo čas in voljo, da se ustavijo v našem mestu, in smo bolj odvisnih od njihovih kot od svojih agend. In Nesbø je absolutna zvezda, ki ga je nabito polna Linhartova dvorana ljubiteljev njegovih knjig pospremila s tako gromkim aplavzom, kot smo ga vajeni s koncertov pop in rock glasbenikov.  Že na začetku je povedal, da v Ljubljano še pride, inkognito, seveda, saj je zelo hitro ugotovil, da niti poslovno niti zasebno pri nas ne bi potreboval dveh ali štirih telesnih stražarjev, ki ga morajo spremljati denimo v Londonu ali New Yorku. Znova se bo menda vrnil tudi v Osp, kjer je pred pogovornim večerom več ur preživel v steni; nekdaj poklicni nogometaš 1. norveške lige je namreč še vedno v izjemni telesni kondiciji, za plezanje pa se je odločil, da bi tako premagal strah pred višino … Svojevrsten delovni zalogaj so tudi skladovnice knjig, ki jih podpiše – skorajda ni bilo obiskovalca, da bi ne imel s sabo kakšne njegove knjige. Lahko pa smo pred dvorano kupili še vroč prevod Macbetha. K pisanju tega romana ga je spodbudila britanska založniška hiša The Hogarth Press, ki je osem sodobnih romanopiscev povabila, da napišejo sodobne različice nekaterih najbolj slavnih Shakespearovih dram. Po oklevanju se je odločil, da razišče vijuge Macbethove duševnosti, ki nam jo je na sobotnem večeru razkrival kot najbolj pronicljiv dramaturg in psihoanalitik obenem. Dotaknilo se me je, kako Nesbø koplje po svojih spominih, ko išče navdih za grozljive prizore. In se potem zgrozi sam nad sabo, ko ga kak kritik okrca zaradi preveč eksplicitnih prizorov …

Z Nesbøm naj bi se pogovarjal Tadej Golob – slovenski Nesbø, kot so ga po izidu romana Jezero poimenovali nekateri mediji. Dobili smo zamenjavo – izvrstno Ksenijo Horvat, ki ji je zaradi njenega iskrenega navdušenja uspelo, da je avtor odstrl tudi nekatere tančine Osebnega.

Dan pozneje je z Adrio Airways odletel v Oslo, v tisto lepo stanovanje z najlepšim razgledom, ki pa mu nekako ni najboljši navdih. Če morda tole prebirate v dopoldanskih urah, Nesbø že sedi z računalnikom v svoji najljubši kavarni in piše nov roman. Menda se spet vrača detektiv Harry Hole! Potem ko smo navdušenci po vsem svetu pokupili več kot štirideset milijonov izvodov knjig, v katerih blesti s svojim umom in rahločutnim smislom za pravico ter nas hkrati vodi po temnih labirintih svojega zamotanega osebnega življenja, ga je Nesbø namreč poslal na kratek, lahko bi rekli zaslužen dopust. Tako kot bomo šli čez dva meseca tudi mi – še 52-krat grem spat, potem pa z Macbethom v mrežo na teraso s pogledom!

P.S.: Za tiste, ki (še) ne veste: Nesbø je že dvajset let kitarist in vokalist skupine Di Derre – in ja, že mečem rokavico kolegu Benigarju!

Barbara Rogelj
Vodja kulturnovzgojnih in humanističnih programov